PLANJAVA, hrib brez razgleda
OdgovorObjavljeno:02 Sep 2007, 13:57
Dejstvo je, da se slovenski živelj rad poda v gorate predele dežele in zategadelj tudi plemenski člani iz Tekaškega foruma ne smemo podreti te teze s kakšno drugo hipotezo ali celo antitezo. Smo se pričeli nabirati v sobotnem jutru v Kamniški Bistrici ob avtobusu, koder okoli je bilo razmetanih kar nekaj Čehov v spalnih vrečah. Eden je zjutraj še nekaj skušal brenkati na kitaro, a mu tisti akordi od svetovno znane (pa hvala bogu tudi edine) češke uspešnice Kam hody viter spat?, ki jo gostoli Karel Gott, niso šli od rok in se je potem kaj hitro potuhnil v tisto svojo vrečo. Znanilci planiskega sveta, torej Čehi, so bili prisotni, da bo dan internacionalno obarvan, pa si v tistem trenutku sploh nismo mogli zamisliti. A o tem kasneje!
Vodja poti se je uklonil večinskemu delu dvajseterice pohodno naravnaih članov Tekaškega foruma in z zavestjo, da si na razrito od dežja in od komunalcev nepopravljenem cestišču odtrgamo auspuh v celoti ali pa vsaj katalizator, smo se zapeljali do Jermance. To ni nobena stara baba, kar bi lahko pomislili nepoučeni, ki jim sedaj razložimo, da je to skoraj uro bližje izhodišče kot če bi se zagrizli v kolena že spodaj pri postaji tovorne žičnice. Ampak da ne bi kdo pomišljeval, da se potem ni hodilo in znojilo! Smo se zarezali najprej v serpentinasto nastavljeno pot in potem bolj in bolj navpik, dokler tam okoli Repovega kota ni bilo potrebno napeljati vrvi. Naj se pohvalim, da sem prisotno kolono planinskih soborcev za čast in slavo svojega nahrbtnika in celotnega plemena Tekaškega foruma vsake toliko skušal nasmejati z zgodbami iz resničnega življenja popisovalca dokončnih zgodb iz skalovja, ki jih uprizarjajo junaki črne kronike, pa sem se potem pod tistim skalovjem, ki je bilo krušljivo, premislil in utihnil. Že tako so želodci nekaterih predstavnic šibkejšega, a po drugi plati tudi lepšega spola, že bili na tem, da izlijejo ves žolč ob mojih nazornih predstavah letenja brez možnosti varnega pristanka.
Dejstvo je, da smo pohodniki dokazali, da v Tekaškem forumu nismo tisti, ki so del zabite populacije Slovencev. Zakaj, me vprašate, pa vam zdrdram naslednje: seveda je bilo smeha in dobre volje na pretek, a ko je bilo potrebno, se je na betice nadela čelada, pa če ni bila planinsko dizajnirana, je bila pa biciklistično urezana, a je varovala tisto, kar vsi potrebujemo. Potem so bili tu vrvni nadomestki, ki se kaj hitro s spretnostjo spremenjijo v prusikove zategnjenčke, ki te obvarujejo, da ne telebneš prek skal. Pa tisti, ki se goratega sveta ne bojijo ali pa imajo več izkušenj, so pomagali z nasveti, podano ročico in vzpodbudo takim, ki niso vajeni se motoviliti nad prepadi. Torej: bili smo planinici z glavo!
Seveda ob robu označeni ne bi bil tisto, kar mu je Zgornji namenil, da bo, če se ne bi afnal in se postavil za modela v nekem skalnatem predelu. Potem sem za fotografko nameščal poze, pa eno, pa drugo, pa tretjo in četrto, vse do nekontroliranega premika desne noge proti vsem fizikalnim zakonom o raztegljivosti mišičevja štiridesetletnika. Krč! Svinjarija, kako je zapeklo v predelu malček pod desnim krajcem zadnje plati. Strela pretlačena, kot bi me res v rit vpiknila strela. Niso pomagale sočne domače iz jeseniškega predela, ritnica in stegensko zadnje bicepsno področje je bolelo kar nekaj ur. Vam povem kar po domače in naravnost: jeba!
Po vzponu na Srebrno sedlo in pogledu tja proti Korošici se je pričelo za pohodnike iz ljubljanske kotline prav domače vzdušje: od nekod se je prigonila megla, najprej hinavsko po strmini navzgor, le za prdec jo je bilo, potem pa vse več in več, dokler se nismo več videli, če smo se odddaljili eden od drugega za pet metrov. Samo še tujega pohodnika znoj smo lahko zavohali. Čeprav bi bilo umno, da bi se kot ovce držali skupaj v tistem meglenem, takrat že popoldnevu, smo si rekli, da bomo po grižljajih štrudeljna (Kdor ga je tovoril tja gor, se mu odločno priklanjam, kajti žrtev za druge je bila izjemna! Biti Apfelštrudelšerpa za trop sestradanih pohodnikov je nenadomestljiv prispevek k zavedanju, da so geni ljudje iz Nanga Parbata in Namche Bazarja raztrešeni po celi zemeljski obli.) smo se zapodili proti vrhu Planjave.
Razgled z vrha tistega hriba, ki mu za 2400 višinskih metrov zmanjka za en dober pljunek kamenja je bil fenomenalen. Pred nami so bili Grintavec, Okrešelj, Brana, Štruca, zadaj Raduha, pa Grossglickner, Špikova skupina, Slavnik, Triglav, Jelen kamen (to je nad mojim blokom v bližini en klanček), Mount Everest, Skuta, Ojstrica, Konj, Velika planina... Ne, dragi bralec, ne zajebavam te! V okolici je bilo lahko karkoli! Tudi letališče Jožefa Pučnika ali pa Lendavske gorice... Ker se ni videlo nič! Popolnoma nič! Vse je bilo megleno belo. Jebeno belo! Nič razgledno! Belo! Pa amen! In ker pravijo, da so v beli skrite vse barve in ker imamo domišljijo (Kaj pa bi ljudje brez domišljija? Belinka, barve spremenijo dom! <--- kratek predah za ekonomsko propagandni program), smo si vse tiste hribe lepo narisali. Po želji. Poglejte recimo priloženo fotografijo z vrha tu spodaj: tak je bil naš razgled!
No vidite! Hribovja v okolici se je kar trlo v tisti megleni belini! Postali smo vzhičeni nad to lepoto gora in se po nekaj kapljah dežja odločili, da je nesmiselno vztrajati na vrhu in čakati, da poneha rosenje ali pa se vsaj tist gosta koprena odpravi na kakšen drug hrib. Dol smo jo mahnili in urezali bolj strumen korak kot navzgor, ko smo po nekaj sto metrih naleteli na prvo skupino mednarodnih opazovalcev gorskega sveta v Sloveniji. Niso bili oni Čehi iz vreč zjutraj, ti so se pospravili v svoj ČSAD-česky cestovni kancelar avtobus in odbrzeli novim dogodivščinam naproti. Bili so Madžari. Najprej samo trije. Pa potem pet, pa šest, pa skupina štirih, pa spet pet... Kot da bi jih sam vrag spodil iz tiste ravnice so se podajali zasopli proti vrhu. Nas so dokaj neumno pogledovali, kajti mimo njih smo jo šli kot čreda gamsov, ki se pripravlja na rave party. Naspidirani do konca. Pa je le eden potem izdavil, po madžarsko seveda, koliko je do vrha. Ker nihče od prisotnih Tekških forumašev ni hotel spregovoriti s tujci v njihovem jeziku, sem se moral za to dejanje pomujati sam in jim po madžarsko razložiti kam in kako naj gredo. Po zadnjih vesteh so jih opazili vse zbegane, prestrašene, premrzle in lačne nekje blizu Arlberga in kot je sklepati se je zgodilo ali da me niso hoteli poslušati ali pa moje znanje madžarščine malček šepa...
Sestop do koče na Kamniškem sedlu je uspel brez večjih prevračanj po skalovju navzdol, le en Madžar (od kod se je vzel, bes ga plentaj) je nekaj težil na jeklenici, pa smo ga urno odpeli in mu nazorno pokazali, da naj se ne zafrkava z nami, če ne bo v ponedejek na naslovnici Novic in je odnehal ter nas spustil mimo. V koči je ena od dam iz naše družbe želela celo kavo s smetano, pa so ji rekli, da imajo turško (le kdo jim jo dobavlja iz Antalaye...) in da za delovanje avtomata nimajo elektrike. No, tisti, ki smo pili pivo, smo opazili, da oskrbnik debelo laže, kajti steklenice so bile rosne, ker so jih komajda vzeli iz hladilnika. Ali pa imajo zadaj za hladilno napravo dresirani par hrčkov, ki izmenično poganja tekalno kolo, ki je zvezano z agregatom in potem proizvajata elektriko za hlajenje. Kdo bi vedel!
Spust proti dolini se je opravil s tekom po melišču in belo obarvanih obuval smo se kaj kmalu znašli v gmajni. Popoldne se je že vrezovalo v večer, ko smo jo mahali proti avtomobilom. Še ovinek in okljuka ali dva in prešvicano usmrajene cote so se zamenjale s frišnimi, ki so takisto se hitro navzele vonja teles, ki so se pojala po kamniško-savinjskem hribovju.
Analiza se je opravila ob čudni mešanici fragmentov v gostilni Orel. Pričakali so nas z muziko, smo menili, da so nas tako veseli, pa so nas hitro potisnili do mize v kotu in rekli, naj sedemo in damo mir, ker imajo poroke. Ne eno, ampak dve! Potem smo najprej, ker je bila res gneča, snedli doma pripravljeno pecivo iz borovnic in precejšnje količine alkohola, nato smo pili, potem pa jedli. Gobovo juho, ki so nam jo servirali toliko, da je potem polovica sedečih za mizo odstopila od naročanja naslednjih hodov jedače. Sam sem prijazno blondinko v vlogi natakarice skušal opetnajstiti za nadevana prsa, pa mi ni uspelo in sem zato pojedel slino in zatem še rezance. Ampak bi, res bi tiste nadevane prsa probal... No, pa pustimo vnemar moje osebno stremljenje za gurmanskimi užitki in podajmo sklepno besedo:
Videli na vrhu Planjave nismo nič! Srečali smo Čehe in Madžare! Bili smo prešvicani. Hodili smo debelih osem ur in še čez. Bili smo pametni in se varovali maksimalno! Na Kamniškem sedlu nimajo elektrike (če jim seveda verjamete). Bilo je tolk luštno, da bi bilo kunštno to v nekih določenih časovnih zaporedjih ugodno ponavljati in zato bi predlagal rezervacijo tistim, ki bi šli navkreber še enkrat ali pa tem, ki se bi pridružili v neteklanem delu Tekaškega foruma, vikend, ne ta, ampak naslednji teden, in sicer petek popoldan in sobota. Kam in kako, pa v razpisu, ki bo objavljen, če bo oskrbnik koče še tisti čas čepel tam gor. Seveda pa se naj pripravi rezerven par spodnjic, ker tokrat bomo pa prespali na skupnih ležiščih...
Vodja poti se je uklonil večinskemu delu dvajseterice pohodno naravnaih članov Tekaškega foruma in z zavestjo, da si na razrito od dežja in od komunalcev nepopravljenem cestišču odtrgamo auspuh v celoti ali pa vsaj katalizator, smo se zapeljali do Jermance. To ni nobena stara baba, kar bi lahko pomislili nepoučeni, ki jim sedaj razložimo, da je to skoraj uro bližje izhodišče kot če bi se zagrizli v kolena že spodaj pri postaji tovorne žičnice. Ampak da ne bi kdo pomišljeval, da se potem ni hodilo in znojilo! Smo se zarezali najprej v serpentinasto nastavljeno pot in potem bolj in bolj navpik, dokler tam okoli Repovega kota ni bilo potrebno napeljati vrvi. Naj se pohvalim, da sem prisotno kolono planinskih soborcev za čast in slavo svojega nahrbtnika in celotnega plemena Tekaškega foruma vsake toliko skušal nasmejati z zgodbami iz resničnega življenja popisovalca dokončnih zgodb iz skalovja, ki jih uprizarjajo junaki črne kronike, pa sem se potem pod tistim skalovjem, ki je bilo krušljivo, premislil in utihnil. Že tako so želodci nekaterih predstavnic šibkejšega, a po drugi plati tudi lepšega spola, že bili na tem, da izlijejo ves žolč ob mojih nazornih predstavah letenja brez možnosti varnega pristanka.
Dejstvo je, da smo pohodniki dokazali, da v Tekaškem forumu nismo tisti, ki so del zabite populacije Slovencev. Zakaj, me vprašate, pa vam zdrdram naslednje: seveda je bilo smeha in dobre volje na pretek, a ko je bilo potrebno, se je na betice nadela čelada, pa če ni bila planinsko dizajnirana, je bila pa biciklistično urezana, a je varovala tisto, kar vsi potrebujemo. Potem so bili tu vrvni nadomestki, ki se kaj hitro s spretnostjo spremenjijo v prusikove zategnjenčke, ki te obvarujejo, da ne telebneš prek skal. Pa tisti, ki se goratega sveta ne bojijo ali pa imajo več izkušenj, so pomagali z nasveti, podano ročico in vzpodbudo takim, ki niso vajeni se motoviliti nad prepadi. Torej: bili smo planinici z glavo!
Seveda ob robu označeni ne bi bil tisto, kar mu je Zgornji namenil, da bo, če se ne bi afnal in se postavil za modela v nekem skalnatem predelu. Potem sem za fotografko nameščal poze, pa eno, pa drugo, pa tretjo in četrto, vse do nekontroliranega premika desne noge proti vsem fizikalnim zakonom o raztegljivosti mišičevja štiridesetletnika. Krč! Svinjarija, kako je zapeklo v predelu malček pod desnim krajcem zadnje plati. Strela pretlačena, kot bi me res v rit vpiknila strela. Niso pomagale sočne domače iz jeseniškega predela, ritnica in stegensko zadnje bicepsno področje je bolelo kar nekaj ur. Vam povem kar po domače in naravnost: jeba!
Po vzponu na Srebrno sedlo in pogledu tja proti Korošici se je pričelo za pohodnike iz ljubljanske kotline prav domače vzdušje: od nekod se je prigonila megla, najprej hinavsko po strmini navzgor, le za prdec jo je bilo, potem pa vse več in več, dokler se nismo več videli, če smo se odddaljili eden od drugega za pet metrov. Samo še tujega pohodnika znoj smo lahko zavohali. Čeprav bi bilo umno, da bi se kot ovce držali skupaj v tistem meglenem, takrat že popoldnevu, smo si rekli, da bomo po grižljajih štrudeljna (Kdor ga je tovoril tja gor, se mu odločno priklanjam, kajti žrtev za druge je bila izjemna! Biti Apfelštrudelšerpa za trop sestradanih pohodnikov je nenadomestljiv prispevek k zavedanju, da so geni ljudje iz Nanga Parbata in Namche Bazarja raztrešeni po celi zemeljski obli.) smo se zapodili proti vrhu Planjave.
Razgled z vrha tistega hriba, ki mu za 2400 višinskih metrov zmanjka za en dober pljunek kamenja je bil fenomenalen. Pred nami so bili Grintavec, Okrešelj, Brana, Štruca, zadaj Raduha, pa Grossglickner, Špikova skupina, Slavnik, Triglav, Jelen kamen (to je nad mojim blokom v bližini en klanček), Mount Everest, Skuta, Ojstrica, Konj, Velika planina... Ne, dragi bralec, ne zajebavam te! V okolici je bilo lahko karkoli! Tudi letališče Jožefa Pučnika ali pa Lendavske gorice... Ker se ni videlo nič! Popolnoma nič! Vse je bilo megleno belo. Jebeno belo! Nič razgledno! Belo! Pa amen! In ker pravijo, da so v beli skrite vse barve in ker imamo domišljijo (Kaj pa bi ljudje brez domišljija? Belinka, barve spremenijo dom! <--- kratek predah za ekonomsko propagandni program), smo si vse tiste hribe lepo narisali. Po želji. Poglejte recimo priloženo fotografijo z vrha tu spodaj: tak je bil naš razgled!
No vidite! Hribovja v okolici se je kar trlo v tisti megleni belini! Postali smo vzhičeni nad to lepoto gora in se po nekaj kapljah dežja odločili, da je nesmiselno vztrajati na vrhu in čakati, da poneha rosenje ali pa se vsaj tist gosta koprena odpravi na kakšen drug hrib. Dol smo jo mahnili in urezali bolj strumen korak kot navzgor, ko smo po nekaj sto metrih naleteli na prvo skupino mednarodnih opazovalcev gorskega sveta v Sloveniji. Niso bili oni Čehi iz vreč zjutraj, ti so se pospravili v svoj ČSAD-česky cestovni kancelar avtobus in odbrzeli novim dogodivščinam naproti. Bili so Madžari. Najprej samo trije. Pa potem pet, pa šest, pa skupina štirih, pa spet pet... Kot da bi jih sam vrag spodil iz tiste ravnice so se podajali zasopli proti vrhu. Nas so dokaj neumno pogledovali, kajti mimo njih smo jo šli kot čreda gamsov, ki se pripravlja na rave party. Naspidirani do konca. Pa je le eden potem izdavil, po madžarsko seveda, koliko je do vrha. Ker nihče od prisotnih Tekških forumašev ni hotel spregovoriti s tujci v njihovem jeziku, sem se moral za to dejanje pomujati sam in jim po madžarsko razložiti kam in kako naj gredo. Po zadnjih vesteh so jih opazili vse zbegane, prestrašene, premrzle in lačne nekje blizu Arlberga in kot je sklepati se je zgodilo ali da me niso hoteli poslušati ali pa moje znanje madžarščine malček šepa...
Sestop do koče na Kamniškem sedlu je uspel brez večjih prevračanj po skalovju navzdol, le en Madžar (od kod se je vzel, bes ga plentaj) je nekaj težil na jeklenici, pa smo ga urno odpeli in mu nazorno pokazali, da naj se ne zafrkava z nami, če ne bo v ponedejek na naslovnici Novic in je odnehal ter nas spustil mimo. V koči je ena od dam iz naše družbe želela celo kavo s smetano, pa so ji rekli, da imajo turško (le kdo jim jo dobavlja iz Antalaye...) in da za delovanje avtomata nimajo elektrike. No, tisti, ki smo pili pivo, smo opazili, da oskrbnik debelo laže, kajti steklenice so bile rosne, ker so jih komajda vzeli iz hladilnika. Ali pa imajo zadaj za hladilno napravo dresirani par hrčkov, ki izmenično poganja tekalno kolo, ki je zvezano z agregatom in potem proizvajata elektriko za hlajenje. Kdo bi vedel!
Spust proti dolini se je opravil s tekom po melišču in belo obarvanih obuval smo se kaj kmalu znašli v gmajni. Popoldne se je že vrezovalo v večer, ko smo jo mahali proti avtomobilom. Še ovinek in okljuka ali dva in prešvicano usmrajene cote so se zamenjale s frišnimi, ki so takisto se hitro navzele vonja teles, ki so se pojala po kamniško-savinjskem hribovju.
Analiza se je opravila ob čudni mešanici fragmentov v gostilni Orel. Pričakali so nas z muziko, smo menili, da so nas tako veseli, pa so nas hitro potisnili do mize v kotu in rekli, naj sedemo in damo mir, ker imajo poroke. Ne eno, ampak dve! Potem smo najprej, ker je bila res gneča, snedli doma pripravljeno pecivo iz borovnic in precejšnje količine alkohola, nato smo pili, potem pa jedli. Gobovo juho, ki so nam jo servirali toliko, da je potem polovica sedečih za mizo odstopila od naročanja naslednjih hodov jedače. Sam sem prijazno blondinko v vlogi natakarice skušal opetnajstiti za nadevana prsa, pa mi ni uspelo in sem zato pojedel slino in zatem še rezance. Ampak bi, res bi tiste nadevane prsa probal... No, pa pustimo vnemar moje osebno stremljenje za gurmanskimi užitki in podajmo sklepno besedo:
Videli na vrhu Planjave nismo nič! Srečali smo Čehe in Madžare! Bili smo prešvicani. Hodili smo debelih osem ur in še čez. Bili smo pametni in se varovali maksimalno! Na Kamniškem sedlu nimajo elektrike (če jim seveda verjamete). Bilo je tolk luštno, da bi bilo kunštno to v nekih določenih časovnih zaporedjih ugodno ponavljati in zato bi predlagal rezervacijo tistim, ki bi šli navkreber še enkrat ali pa tem, ki se bi pridružili v neteklanem delu Tekaškega foruma, vikend, ne ta, ampak naslednji teden, in sicer petek popoldan in sobota. Kam in kako, pa v razpisu, ki bo objavljen, če bo oskrbnik koče še tisti čas čepel tam gor. Seveda pa se naj pripravi rezerven par spodnjic, ker tokrat bomo pa prespali na skupnih ležiščih...
Ni vsak oskrbnik dober oskrbnik! 
Je treba znati ljudi tudi kam napotiti, jim svetovati glede poti... 
Sem se najdla