katrina, ko sem tole prebral, sem se spomnil nase in lanski dogodek, ki mi je še vedno ostal v spominu z rahlim grenkim priokusom. Ampak sčasoma človek pozabi in se skuša iz dane situacije kaj naučiti.
Namreč lani na molniškem teku na 10 km razdalji sem bil najprej kao 3. v kategoriji (to bi bila takrat moja 1. tekaška medalja za uvrstitev). Tako je pisalo na izobešenih rezultatih, katere je kustus celo slikal. Zaradi navdušenja in veselja sem tam več ur čakal na podelitev, čeprav se mi je že pošteno mudilo domov. No, na podelitvi pa sem bil 4. Nič mi ni bilo jasno, ponovno grem pogledati izobešene rezultate in glej ga zlomka, da so jih zamenjali. Sončka in Razi nista mogla verjeti zakaj sem tako razočaran, ampak tako je bilo. Kako in zakaj je prišlo do tega mi še vedno ni jasno in tudi organizatorjev ne briga več, saj je že preteklost. No in prav zaradi tega grem letos spet na ta tek (lahko bi reagiral kontra in bi se mi zadeva zamerila), ampak ne, tekel bom enako progo, isto razdaljo, vendar želim biti po času boljši od lani ne glede na končno uvrstitev.
Je pač tako, da se to povsod dogaja. Vendar imaš 2 možnosti; ali te takšni dogodki dodatno motivirajo in greš naprej ali pa te potolčejo. Izbereš možnost, ki ti je ljubša. Verjemi mi, prilik bo še dovolj, da se dokažeš.
Čestitam ti za 2. mesto. Ne sekiraj se, raje obuj superge in pojdi tečt.