Velenjska mestna avantura 24.05.2008 - poročilo + fotke
OdgovorObjavljeno:26 Maj 2008, 12:02
Pa je za mano, moja prva mestna avantura. Tista v Velenju. Dva dni po njej se počutim odlično, čeprav sem v soboto mislila, da se kakšne pol leta kolesa tudi dotaknila ne bom več. Musklfibra nimam nič.
Z »June«, tudi forumovko sva ujeli še zadnji dan za prijavo in sicer v kategorijo POZOJ - 40km. Mimogrede, to je tak luštkan, ogenj bljuvajoči zmajček…Priznam, pogledala sem v SSKJ. Cel teden je kazalo na dež, dež, dež. Sem se kar za glavo držala, v kaj sem se spustila…
Sobota se je začela z zgodnjim vstajanjem. V avto sem vzela »štoparja« do Celja, in potem sem naložila še June. Do Velenjskega jezera je minilo, kot bi mignil. Izdaja materiala in številk super hitra. Bravo.
Potem sva se poglobili v traso, obračali zemljevid v vse smeri, iskali kontrolne točke…. In, priznam, takrat še nisem vedela kaj me čaka… Hitra priprava opreme v menjalnem prostoru… in vožnja v kesonu rezbarstva.com na start v center Velenja. Hvala Matija in Špela.
Startali smo v enominutnem zamiku. Prvih 10 KT je bilo teka in sicer okoli 10km. Sonce je pripekalo, o kakšnem pljusku dežja ne duha ne sluha, čeprav bi se prilegel. 11KT se je dogajala v vodi. Velenjsko jezero ima že prav prijetno temperaturo, tako, da res ne vem, zakaj sem vlekla nase tisto potapljaško obleko. Mi je bilo samo še bolj vroče. Podvodna orientacija ni bila preveč zahtevna
tako, da sva bili hitro iz vode. Jaz sem naredila še en super osvežujoči skok v vodo in že sva leteli na kolo. Po kakšnih 3km sva ugotovili, da se nisva štempljali, ko sva prišli iz vode. To je bila namreč 12KT. Pa nazaj in še enkrat.
13KT je bila v Topolščici, 14KT pri Grmadniku. Vzpona kar ni in ni bilo konca. Pa do Napotnika, kjer je bila 15KT. Potem smo 4 ekipe v črednem nagonu odkolesarile skozi gozd. Pa saj vse poti vodijo v dolino, a ne? Tak down hill je bil podoben tistemu od Stražišarja v Kranjski gori. V Gorenju sva odkolesarili do prvega mostu in čez reko Pako do 16KT. Tu je bilo treba zlest v jamo. Je bila prav simpatična razpoka in kontrolna točka hitro vidna. Nekaj km naprej še ena jama, ki je bila pa kot kazen. Blatna, vhod kot bi zlezel v pralni stroj in 17KT kakih 30m pod zemljo… En kup enih polžev, pajkov, drugih lazečih živali in midve. Tu še kakšnega luštkanega netopirčka ni bilo. Kriza… pred jamo so preverili še obvezno opremo, ki sva jo seveda vso imeli – torej nič kazenskega pribitka.. Juhu. Sem vsaj vedela zakaj jo s seboj nosiva. Naslednja kontrolna točka je bila pa Pusti grad. Izredno lepa razvalina nad Šoštanjem s prelepim razgledom na jezeri in na enem od njih polno veslačev avanture…
Od tu se je vsaj lepo videlo, kam je treba it na naslednjo točko. Torej 19KT pri Šoštanjskem jezeru. Veter je pihal tako, da bi se ga marsikateri kajter ali srfaš zelo razveselil, nama je pa povzročal nemalo preglavic pri držanju smeri, kaj šele pri veslanju. Padle so KT od 20-22. Ene par sunkov je bilo takšnih, da sva kljub veslanju ostali na mestu. O jutranji bonaci ni bilo ne duha ne sluha. 23KT je bila pa top of the top. Dobesedno. Povzpeti se je bilo potrebno na zapuščeno premogovniško stavbo in sicer po stopnišču v 14. nadstropje. Vse zapuščeno, zaprašeno. A našla sem celo stranišče:wc:. Cool. Ravno v pravem trenutku….
Še par kolesarskih metrov in končali sva. Čas 5ur 53minut in nekaj sekund fizične aktivnosti. Premagani višinski metri na moji uri, pa težko verjamem, da držijo. Zato tule prosim kakšnega, ki se je podal na avanturo s kakšnim boljšim instrumentom, da podeli podatke tule.
Za pozno kosilo je bilo poskrbljeno. Lačna sem bila kot volk. Žal pa nisva počakali na razglasitev, ker sva bili utrujeni in pred sabo sem videla le še posteljo. Malo pred avtocesto sva pobrali še »štoparja«, ki sva ga zjutraj oddali in odpeljal naju je nazaj v Ljubljano.
Moji vtisi: pokrajina je prekrasna, cestice in potke po okoliških hribčkih so čudovite s prekrasnimi razgledi, veslanje po jezeru bi bilo odlično, če bi imela čas in se šla turistiko in občudovala ptice v trsju in podobne stvari. Prav lepo bi bilo malo poležat ob Velenjskem jezeru ali pa se vkrcat na kakšno od tistih plovil na veter in se predati užitkom. Pa če se ne bi tako mudilo ves čas tekme, bi naredila še par fotk več, kot sem jih…;-) Aja pa še to: a 40km je bilo zračne linije od KT do KT, ali kaj? Ker moj števec na kolesu mi je pokazal nekaj več kot 40km, kje je pa potem še tek, veslanje in plavanje...
Prepričana sem bila, da naslednjih par dni ne bom mogla hodit, pa sem se zmotila. Odlično se počutim in vesela sem, da sem imela možnost tole doživet.
Me pa zanima, kaj se je dogajalo na razglasitvi. Z June sva pogledali rezultate in se sprašujeva, če sva bili res 3. v kategoriji ženskih ekip. Je to možno?
Pozdravček
d
Z »June«, tudi forumovko sva ujeli še zadnji dan za prijavo in sicer v kategorijo POZOJ - 40km. Mimogrede, to je tak luštkan, ogenj bljuvajoči zmajček…Priznam, pogledala sem v SSKJ. Cel teden je kazalo na dež, dež, dež. Sem se kar za glavo držala, v kaj sem se spustila…
Sobota se je začela z zgodnjim vstajanjem. V avto sem vzela »štoparja« do Celja, in potem sem naložila še June. Do Velenjskega jezera je minilo, kot bi mignil. Izdaja materiala in številk super hitra. Bravo.
Potem sva se poglobili v traso, obračali zemljevid v vse smeri, iskali kontrolne točke…. In, priznam, takrat še nisem vedela kaj me čaka… Hitra priprava opreme v menjalnem prostoru… in vožnja v kesonu rezbarstva.com na start v center Velenja. Hvala Matija in Špela.
Startali smo v enominutnem zamiku. Prvih 10 KT je bilo teka in sicer okoli 10km. Sonce je pripekalo, o kakšnem pljusku dežja ne duha ne sluha, čeprav bi se prilegel. 11KT se je dogajala v vodi. Velenjsko jezero ima že prav prijetno temperaturo, tako, da res ne vem, zakaj sem vlekla nase tisto potapljaško obleko. Mi je bilo samo še bolj vroče. Podvodna orientacija ni bila preveč zahtevna
tako, da sva bili hitro iz vode. Jaz sem naredila še en super osvežujoči skok v vodo in že sva leteli na kolo. Po kakšnih 3km sva ugotovili, da se nisva štempljali, ko sva prišli iz vode. To je bila namreč 12KT. Pa nazaj in še enkrat.
13KT je bila v Topolščici, 14KT pri Grmadniku. Vzpona kar ni in ni bilo konca. Pa do Napotnika, kjer je bila 15KT. Potem smo 4 ekipe v črednem nagonu odkolesarile skozi gozd. Pa saj vse poti vodijo v dolino, a ne? Tak down hill je bil podoben tistemu od Stražišarja v Kranjski gori. V Gorenju sva odkolesarili do prvega mostu in čez reko Pako do 16KT. Tu je bilo treba zlest v jamo. Je bila prav simpatična razpoka in kontrolna točka hitro vidna. Nekaj km naprej še ena jama, ki je bila pa kot kazen. Blatna, vhod kot bi zlezel v pralni stroj in 17KT kakih 30m pod zemljo… En kup enih polžev, pajkov, drugih lazečih živali in midve. Tu še kakšnega luštkanega netopirčka ni bilo. Kriza… pred jamo so preverili še obvezno opremo, ki sva jo seveda vso imeli – torej nič kazenskega pribitka.. Juhu. Sem vsaj vedela zakaj jo s seboj nosiva. Naslednja kontrolna točka je bila pa Pusti grad. Izredno lepa razvalina nad Šoštanjem s prelepim razgledom na jezeri in na enem od njih polno veslačev avanture…
Od tu se je vsaj lepo videlo, kam je treba it na naslednjo točko. Torej 19KT pri Šoštanjskem jezeru. Veter je pihal tako, da bi se ga marsikateri kajter ali srfaš zelo razveselil, nama je pa povzročal nemalo preglavic pri držanju smeri, kaj šele pri veslanju. Padle so KT od 20-22. Ene par sunkov je bilo takšnih, da sva kljub veslanju ostali na mestu. O jutranji bonaci ni bilo ne duha ne sluha. 23KT je bila pa top of the top. Dobesedno. Povzpeti se je bilo potrebno na zapuščeno premogovniško stavbo in sicer po stopnišču v 14. nadstropje. Vse zapuščeno, zaprašeno. A našla sem celo stranišče:wc:. Cool. Ravno v pravem trenutku….
Še par kolesarskih metrov in končali sva. Čas 5ur 53minut in nekaj sekund fizične aktivnosti. Premagani višinski metri na moji uri, pa težko verjamem, da držijo. Zato tule prosim kakšnega, ki se je podal na avanturo s kakšnim boljšim instrumentom, da podeli podatke tule.
Za pozno kosilo je bilo poskrbljeno. Lačna sem bila kot volk. Žal pa nisva počakali na razglasitev, ker sva bili utrujeni in pred sabo sem videla le še posteljo. Malo pred avtocesto sva pobrali še »štoparja«, ki sva ga zjutraj oddali in odpeljal naju je nazaj v Ljubljano.
Moji vtisi: pokrajina je prekrasna, cestice in potke po okoliških hribčkih so čudovite s prekrasnimi razgledi, veslanje po jezeru bi bilo odlično, če bi imela čas in se šla turistiko in občudovala ptice v trsju in podobne stvari. Prav lepo bi bilo malo poležat ob Velenjskem jezeru ali pa se vkrcat na kakšno od tistih plovil na veter in se predati užitkom. Pa če se ne bi tako mudilo ves čas tekme, bi naredila še par fotk več, kot sem jih…;-) Aja pa še to: a 40km je bilo zračne linije od KT do KT, ali kaj? Ker moj števec na kolesu mi je pokazal nekaj več kot 40km, kje je pa potem še tek, veslanje in plavanje...
Prepričana sem bila, da naslednjih par dni ne bom mogla hodit, pa sem se zmotila. Odlično se počutim in vesela sem, da sem imela možnost tole doživet.
Me pa zanima, kaj se je dogajalo na razglasitvi. Z June sva pogledali rezultate in se sprašujeva, če sva bili res 3. v kategoriji ženskih ekip. Je to možno?
Pozdravček
d
Neverjetni sta!
