- 16 Avg 2008, 10:04
#141029
Dolga leta smo se na Šmaren dan odpravljali na tek v Avstrijo, na tek okoli jezera v Hermagor.
A odkar so se organizatorji kolesaskega vzpona na Široko odločili, da lahko organizirajo tudi tek na Široko, se redno udeležujemo kar tega teka, ki poteka na isti dan, kot tek v Avstriji.
Lani smo se teka udeležili kompletni Čuferji, letos ta malega in ta velike nisem pod nobeno finto mogla vreč iz postelje, tako da smo na tek odšli preostali.
Prispeli smo dovolj zgodaj, parkirali že rutinirano pri zadnji hiši na poti teka, kjer nam prijazna gospa vsako leto dovoli, da smo na njenem dvorišču.
Gremo se počasi prijavit, zmenim se za družinski popust, za kar se še enkrat res lepo zahvaljujem.
Končno so se organizatorji tudi odločili, da nam na vrhu postrežejo z enim listkom za hrano manj, kar pa je bilo še vedno več kot dovolj. Posledično je bila tudi štartnina letos zato najnižja v vseh teh letih.
Počasi se zbira stara druščina, vsi nekaj pogledujemo v zrak in si pravimo, naj vreme zdrži vsaj še ta vzpon. Kakor so napovedali, bi seveda morale že rahle padati, a kot da bi nas nekdo zgoraj slišal, se od tega ne zgodi nič.
Po občutku se mi zdi, da se nas je zbrala kar lepa množica, tako tekačev kot kolesarjev.
Prve smo spustili na štart bicikliste, čez dvajset minut smo se v dir pognali še sami. A se ta dir pri meni prav takoj spremeni v lezenje v kruti klanec, ki pa hvalabogu kmalu pojenja in začne se lepa ravna pot. Moram se kar pohvalit, da sem pa ta klanec letos prvič pretekla. Ma sem ponosna!!!! In ne le to, tekla sem brez se ustavit celo do prvih plošč.
Ma sem napredovala! Če bo šlo tako naprej, bom drugo leto že Mihaelci dihala za vrat! Pazi se, Mihaela!!!!
No, meni se taki vzpončki dopadejo, le nekaj mi ni dalo, da bi res lepo dihala. Seveda je bila za to kriva vlaga v zraku, zrak težak kot svinec. Ne pomnim, kdaj sem v cilj prišla tako mokra, kot včeraj....
S časom 46 minut in nekaj sem bila za minuto boljša kot lani, zadovoljna.
Po teku smo ob oddaji številke dobili tri bone za hrano in pijačo, ter lepo majčko. Specialna jota in štruklji so mi napolnili moj želodček, piko na I je dodala še pivička.
Med čakanjem na rezultate smo seveda med sabo lepo čikulali, mladi pa so si drznili iti pomerit se z "Beciklom", ki je šel ravno kontra kot si hotel. Zmagovalka, ki je z njim uspela prevoziti 1,2 m je za nagrado prejela še dodatni dve porciji štrukljev in seveda lep pokal.
Med podelitvijo rezultatov pride hči do mize, pa pravi: " Moje jasnovidno videnje vidi, da bo za bicikel ( ki je visel pod stropom turistične kmetije za glavno nagrado) izžrebana številka 373. To sem pa jaz!"
Ja, ja , si mislim....
Po koncu podelitve smo seveda vsi nestrpno čakali na žreb, kdo bo izmed vseh tekmovalcev prejel tisto lepo kolo. Najprej je bil izžreban po besedah voditelja najbrž en domačin. Čakamo, čakamo, moža od nikjer.
Gremo na naslednjega. Pove priimek, na prostor priteče njegov oče. A ker oče ni sin, ni z biciklom nič. Gremo probat še tretjega....
" Aha, upam, da niso že ušli na vipavsko.... " pove voditelj in prebere Čufer..... Janet!
Skočim v zrak, zatulim od sreče in stečem k Janetki, ki še sama ne verjame, da je postala lastnica kolesa.... Le to mi reče: " Sem ti rekla... "
Vem, da se najbrž prejšnja dva izžrebanca tolčeta po glavi, zakaj le sta odšla domov, a res, prav zares privoščim to kolo Janet! Prišlo je kot naročeno!
Ni mi treba poudarjat, v kako lepem spominu nam bo ostal ta tek.
Hvala organizatorjem za vse in seveda sponzorju, ki je kolo podaril.
In ni treba ugibat, če pridemo naslednje leto spet....
Tudi, če bicikla ne bi dobili!
A odkar so se organizatorji kolesaskega vzpona na Široko odločili, da lahko organizirajo tudi tek na Široko, se redno udeležujemo kar tega teka, ki poteka na isti dan, kot tek v Avstriji.
Lani smo se teka udeležili kompletni Čuferji, letos ta malega in ta velike nisem pod nobeno finto mogla vreč iz postelje, tako da smo na tek odšli preostali.
Prispeli smo dovolj zgodaj, parkirali že rutinirano pri zadnji hiši na poti teka, kjer nam prijazna gospa vsako leto dovoli, da smo na njenem dvorišču.
Gremo se počasi prijavit, zmenim se za družinski popust, za kar se še enkrat res lepo zahvaljujem.
Končno so se organizatorji tudi odločili, da nam na vrhu postrežejo z enim listkom za hrano manj, kar pa je bilo še vedno več kot dovolj. Posledično je bila tudi štartnina letos zato najnižja v vseh teh letih.
Počasi se zbira stara druščina, vsi nekaj pogledujemo v zrak in si pravimo, naj vreme zdrži vsaj še ta vzpon. Kakor so napovedali, bi seveda morale že rahle padati, a kot da bi nas nekdo zgoraj slišal, se od tega ne zgodi nič.
Po občutku se mi zdi, da se nas je zbrala kar lepa množica, tako tekačev kot kolesarjev.
Prve smo spustili na štart bicikliste, čez dvajset minut smo se v dir pognali še sami. A se ta dir pri meni prav takoj spremeni v lezenje v kruti klanec, ki pa hvalabogu kmalu pojenja in začne se lepa ravna pot. Moram se kar pohvalit, da sem pa ta klanec letos prvič pretekla. Ma sem ponosna!!!! In ne le to, tekla sem brez se ustavit celo do prvih plošč.
Ma sem napredovala! Če bo šlo tako naprej, bom drugo leto že Mihaelci dihala za vrat! Pazi se, Mihaela!!!!
No, meni se taki vzpončki dopadejo, le nekaj mi ni dalo, da bi res lepo dihala. Seveda je bila za to kriva vlaga v zraku, zrak težak kot svinec. Ne pomnim, kdaj sem v cilj prišla tako mokra, kot včeraj....
S časom 46 minut in nekaj sem bila za minuto boljša kot lani, zadovoljna.
Po teku smo ob oddaji številke dobili tri bone za hrano in pijačo, ter lepo majčko. Specialna jota in štruklji so mi napolnili moj želodček, piko na I je dodala še pivička.
Med čakanjem na rezultate smo seveda med sabo lepo čikulali, mladi pa so si drznili iti pomerit se z "Beciklom", ki je šel ravno kontra kot si hotel. Zmagovalka, ki je z njim uspela prevoziti 1,2 m je za nagrado prejela še dodatni dve porciji štrukljev in seveda lep pokal.
Med podelitvijo rezultatov pride hči do mize, pa pravi: " Moje jasnovidno videnje vidi, da bo za bicikel ( ki je visel pod stropom turistične kmetije za glavno nagrado) izžrebana številka 373. To sem pa jaz!"
Ja, ja , si mislim....
Po koncu podelitve smo seveda vsi nestrpno čakali na žreb, kdo bo izmed vseh tekmovalcev prejel tisto lepo kolo. Najprej je bil izžreban po besedah voditelja najbrž en domačin. Čakamo, čakamo, moža od nikjer.
Gremo na naslednjega. Pove priimek, na prostor priteče njegov oče. A ker oče ni sin, ni z biciklom nič. Gremo probat še tretjega....
" Aha, upam, da niso že ušli na vipavsko.... " pove voditelj in prebere Čufer..... Janet!
Skočim v zrak, zatulim od sreče in stečem k Janetki, ki še sama ne verjame, da je postala lastnica kolesa.... Le to mi reče: " Sem ti rekla... "
Vem, da se najbrž prejšnja dva izžrebanca tolčeta po glavi, zakaj le sta odšla domov, a res, prav zares privoščim to kolo Janet! Prišlo je kot naročeno!
Ni mi treba poudarjat, v kako lepem spominu nam bo ostal ta tek.
Hvala organizatorjem za vse in seveda sponzorju, ki je kolo podaril.
In ni treba ugibat, če pridemo naslednje leto spet....
Tudi, če bicikla ne bi dobili!
sem prehodil 2/3 proge, ker sem pogruntal, da lahko hodim hitreje kot tečem. Z lahkoto sem držal korak z skupino pred mano, če je blo res 30 m za tečt sem jih prehitel.
če bi bil prirejen žreb, nebi mogli zbrat boljše. Je kar prav, da sta tista dva ki ga ne rabta šla domov. 
.
