Tekaški forum

Tako, še tretji ultra maraton letos je za menoj, zame je bil zelo pomemben, saj sem z tem maratonom izpolnil pogoje za skupno uvrstitev v EVROPACUPu v ULTRA maratonih.

Z samim tekom nisem, kaj prida zadovoljen, z rezultatom pa zelo,saj 16. mesto absolutno in 3. mesto v kategoriji, sta več, kot sem si upal pričakovati naštartu.
V glavnem sezona ultra tekov je bolj ali manj za mano, ker pa je to tek, ki bi ga veliko težje opravil brez svojega soporta, ki mi ga je nudila moja boljša polovica, bo še ona opisala, kako pa je ona videla te tek, kot budna spremljevalka in opazovalka....

No pa začnimo:
Dan se je začel že ob 4 zjutraj z pripravami kaj vse potrebujem da bom preživela cca. 7 ur, ko ga bom čakala da bo prispel na cilj.
V Celju uspešno spodbujanje na strat, potem pa na pot proti 1. postajanki nekje pri Šempetru, moja misel dobro izgleda, tek bo z lahkoto opravil.
Potem Polzela, vzeti zraven vodo, kakšen gel in ga čakat da bo prispel mimo in že ga vidim v daljavi, prispe do mene, vzame malo vode in že gre. Jaz pa v avto in proti Letušu. Tam pa se začne, pravi da je soparno in premalo okrepčevalnic. Potem sta bile še postaji Nazarje in Ljubno. V Nazarjah je bilo še vse vredu,potem v Ljubnem pa se je začelo. Vročina je bila vedno hujša in premalo okrepčevalnic je pravil in da ga naj čakam vsakih par kilometrov. Od tam naprej pa vse do Logarske sem na cca. na 2 km se ustavila, izstopla iz avta, vzela vodo in ga čakala kdaj bo prispel mimo in da se bo osvežil in okrepčal in tako naprej vse do Logarske. Vmes ko sem ga čakala na teh postajankah pa sem opazovala tekače,ki so zaradi pomanjkanja okrepčevalnic še komaj gledali, kaj šele tekli. Moram reči da je bilo res premalo okrepčevalnic, ker vmes sem tudi jaz morala skočit v kako gostilno in napolnit plastenko z vodo, tam pa zagledal veliko tekačev, ki so "kelnarco" prosili za vodo.
In potem končno cilj v Logarski dolini. Kljub vsej tej vročini in utrujenosti med tekom, pa kratek počitek in malce hrane in že vsi tekači zgledajo kot novi in pripravljeni na novi tek. Bravo vsem, ki so pretekli ta tek. Čestitke

Ja tek je za nami. Meni je uspel odlično, saj sem lanski čas izboljšala za 42 minut 2. mesto ženske absolutno ter 1. v kategoriji je fenomenalno.
Zato pa Tomaž še enkrat hvala za spremljanje na kolesu, ker brez tebe bi bilo peklensko. Okrepčevalnic veliko premalo, tekači na progi so bili napol dehidrirani. Sonce je žgalo za pop.. !!!
Pa še nekaj me je zmotilo nikjer nobenega navijača !! Nič spodbujanja, nič ljudi ob progi, če pa je že kdo bil pa od sebe ni dal niti glasu z redkimi izjemami, ampak res redkimi.

Kaj naj rečem vseeno se vidimo drugo leto in upam, da se bo kaj spremenilo !!! Dragi slovenci pa prosim ob progo, ker nam med tekom veliko pomeni vzklik ali kakšna spodbudna beseda!!!!!

no,pa sem tudi jaz opravil s to progo-za prvič ni bilo slabo,32.čas skupno-je bila kar fajn družba,predvsem SAMOSTOJNI je take streljal da je bilo veselje ga poslušat,pa tudi njegov suport ni bil od muh.do luč je letelo kot po maslu-čas 5.30-potem pa sem se 2 uri skoraj vlekel.dobro da tečem s nahrbtnikom in nisem imel problema s pijačo.se vidimo drugo leto.

Na start me je pripeljal samostojni, za kar se mu zahvaljujem. Še sreča, da je bilo tam stranišče, saj sem ga obiskal kar dvakrat Največ je k temu botrovala trema. Še najbolj me je skrbelo ali bom sploh lahko odtekel (prehodil ) celo pot. Načrtoval sem končni čas pod sedmimi urami (5x11km, 2x10km), vendar sem nekako slutil, da to ne bo tako lahko kot se sliši.

Do prve postojanke je šlo kot po maslu, spil sem samo en kozarec vode in nadaljeval, noge pa postajale vse težje kar nisem načrtoval. Na drugi postojanke sem isto popil en kozarec, ker sem imel v preteklosti že težave, če sem preveč pil, zato sem bil previden s količino pijače, na tretji postojanki oz. 20 kilometru pa sta padla že 2 kozarca, noge pa sem imel že tako "težke", da sem se komaj premikal. To sem namreč pričakoval šele na 50 km. Ker sem bil po načrtu okoli 15 minut "prehiter", sem se odločil, da bom preživel nekaj minut na WC-ju v koruzi Po tem se mi je vsak kilometer vlekel po polžje. Noge sem komaj premikal in premišljeval, da bi odstopil že v Mozirju, vendar bližje sem bil, bolj sem bil prepričan, da bom vztrajal vsaj do Luč. Okoli 25 km sem pojedel en PowerBar, ker sem bil lačen.

Od 25 km naprej sem na vsaki postojanki spil po 3 kozarce. Na polovici proge, 38 km sem bil povsem izčrpan, kot da ne bi nikoli tekel take razdalje in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bom začel hoditi. To se je zgodilo že čez nekaj kilometrov, na travniku, kjer je bil "hud" klanec. Rekel sem si: "Konec je... začelo se je... zdaj bom pa 5 ur hodil da pridem do Luč..." Bil sem povsem razočaran nad sabo, dva meseca napornega treninga, od mene pa samo bleda senca. Nekako, brez hoje, sem stisnil do Ljubnega, kjer sem spil 2 kozarca juhe in 1 kozarec vode. Upal sem, da mi bo juha s soljo vrnila voljo do teka, vendar ni nič pomagalo. Ko se je proga začela dvigovati, sem začel hoditi, tokrat zares. Hodil sem okoli 5 minut in premišljeval, da moram nekaj narediti, spet sem tekel, kakšnih 15 sekund, hodil 1 minuto, tekel 10 sekund, hodil 1 minuto. Vedel sem da to nikamor ne pelje. Prehitel me je celo tekmovalec, ki je hodil že v Mozirju. Takrat mi je prišlo na misel, kaj če bi tekel tako kot začetniki, saj nimam ničesar izgubiti. Tako sem do Luč tekel 1 minuto in 1 minuto hodil. Med Ljubnim in Lučami ni bilo nobene okrepčevalnice in če ne bi bilo prijaznih spremljevalcev drugih tekmovalcev, bi pomojem šel v Savinjo in se ulegel v hladno vodo.

Pred Lučami sem začel teči, da vsaj "popravim" vtis pred tekmovalci, ki naj bi štartali na 17 kilometrov in bil prepričan: "Odstopil bom... Dovolj imam tega..." Na postojanki sem iskal koga, kateremu bi sporočil, da bom odstopil, ko so me obstopili znanci in mi čestitali ob dosežku in rekli: "...še 16,5 km moraš zdržati...:" Takrat mi je v glavi nekaj "kliknilo". Bil sem prepričan, da je do cilja 17 km in ne 16,5 km. Pogledal sem na uro in na hitro preračunal, da mi ob pametnem teku-hoji uspe priti na cilj pod 7 urami, tistih 0,5 km "manj" kot sem imel v glavi mi je dalo novih moči in si rekel: "Grem do cilja, pa če si na koncu noge odrežem..." Toliko moči sem imel, da sem 3,5 km tekel, vendar je izmučenost terjala davek. 13 km do cilja sem začel spet s kombinacijo 1 minuta teka (tempo cca. 4:30/km) - 1 minuta hoje. To mi je uspevalo odlično saj sem imel na tak način hitrost čas 6 min na kilometer. Bližje sem bil cilju bolj se mi je smejalo. Tako sem bil vesel, da sem na koncu 2 minute tekel in 1 minuto hodil. Enega tekača sem 10 kilometrov prehiteval 1x na dve minuti in sem ga 2 kilometra pred ciljem vprašal, če mu grem na živce s takim tekom Še v zadnjem kilometru sem hodil, ker sem imel toliko "rezerve" (čeprav bi z lahkoto tekel) in v cilj prispel s časom 6:58:00.

Izračunal sem, da sem na celem teku spil več kot 7 litrov tekočine, v cilju sem spil vsaj 3 litre, torej skupaj vsaj 10 litrov, na stranišče sem pa šel šele danes zjutraj. To pomeni, da je bilo včeraj "nakaj v zraku". Najbolj so me bolela kolena, žuljev na nogah nisem imel za kar se zahvaljujem Asics Gel 1120, okoli pasu sem imel edinole "zarezanine" od hlač, ker sem si "premočno" zavezal hlače zaradi teže "PowerBarov" in energijskih tabletk, ki pa jih sploh nisem uporabil (razen 1 powerbara na 25. kilometeru), danes po 10 urnem spancu, me pa, zanimivo, še najbolj bolijo roke (verjetno od dvigovanja kozarcev, na teku sem spil okoli 40 kozarcev tekočine + ostale tekočine) in zopet se je vrnila volja do teka. Te včeraj nisem imel.

Glede samega tekmovanja pa nimam pripomb, edina je ta, da je manjkala okrepčevalnica med Ljubnim in Lučami, glede "gledalcev" pa se ne pritožujem, so mi s spodbudami zelo pomagali spremljevalci tekmovalcev, drugače pa sem se tako in tako ukvarjal sam s sabo in za ostalo ni bilo časa.

Zelo verjetno se vidimo drugo leto, da se maščujem progi in ji pokažem zobe.

ČESTITKE

Malo sem bil v dvomih,če bi letos sploh nastopil na tem 75 km
ultramaratonu,ker je naslednji vikend Slovenski alpski maraton (SAM)
50 km.V mislih sem imel izboljšati svoj čas 6:15 pod 6-imi urami.Sedaj
bom pač videl,kako bo šlo.
Ultramaraton 75 km sem imel namen preteči na izi.Množica tekačev,me je
potegnila za sabo.Tempo je bil kar hiter.Maraton (42km) sem pretekel
v 3:31 .Do Ljubnega mi je šlo zelo dobro,potem pa je bila zelo velika
sopara.Večkrat sem pogrešal osvežitev (vodo).Zato mi je tempo počasi
padal in nekajkrat sem moral tudi hoditi.V cilj mi je uspelo priteči pod
7 urami - 6:55:49 in za 20 minut izboljšati lanski rekord.Zelo
.

Nekaj slik:
http://grinhorn.moj-album.com/album/13457054/
Za večjo resolucijo mi pošljite email na zs.

Za moj okus in za večino udeležencev precej prevroče...
Mogoče sta predvsem velika vročina in dehidracija botrovali moji precejšni krizi, ki ni hotela stran od mene od 45km pa do Luč. Na 2. kontrolni točki nekašna črnina pred očmi in rahla slabost potem pa ena taka žalost vse do Luč. Mogoče bi se po Ljubnem hitreje spravil k sebi pa so se kilometri brez vode tako zelo vlekli...
Kaj je res edini recept za kolikor toliko normalno počutje na tem teku ta, da ima vsak tekač svojega osebnega spremljevalca?
No v Lučah sem se sestavil do te mere, da sem kolikor toliko spodobno oddelal še zadnji odsek do Logarske in ponovil lanski rezultat. Za kaj več letos očitno ni bil pravi dan...
Vseeno zadovoljen, ker sem konec koncev prišel do konca.

Brane

Čestistke vsem, ki ste preživeli pekel 75ih kilometrov, še posebej pa Zajcu
S svojim tekom na 27km sem več kot zadovoljen, glede na vse klančke, na soparo in na prebavne motnje, mi je uspelo v cilj priti kot četrti (prvi v moji kategoriji) in v času 2:03:16
Proga težka, zavita, okrepčevalnica bi res lahko bila še kakšna vmes, drugače pa nad organizacijo nimam pripomb. Ok, tisti pasulj mi nekako ni pasal, pa tudi pivo, ki si ga lahko dobil, je blo (pre)toplo. Je blo še par malenkosti (neprijaznosti), ampak to ne pokvari celotnega pozitivnega vtisa. Pridem najbrž še

Čestitke vsem

lp, vencelj

Iskrene čestitke vsem borcem Logarske in še posebej prav vsem , se vidimo drugo leto
Lp, zlopi

Moja tretja ponovitev tega teka je za mano! Očitno mi premiere bolje uspevajo kot reprize. Vsako leto pet minut počasnejši! Staram se! !

Pogoji so bili letos najslabši! Sopara! Že na štartu, zjutraj v Celju, je bilo kot v kotlu in vse do Luč se je stvar samo še slabšala! Hvala bogu je v Lučah malo zapihalo, tako da je bilo možno kolikor toliko zadihati.

Pomanjkanja tekočine jaz nisem trpel, čemur se moram zahvaliti mojemu spremljevalcu Sašu, ki je bil odličen. Mislim, da sva parkrat pomagala tudi dehidriranim tekačem tam med Ljubnim in Lučami!

Ampak najvrjetneje je bila tudi pri meni tekočina glavni razlog, da se je moj, tek že na dobrem 20 km, spremenil v totalno katastrovo. Naslednjih 5 km sem imel zelo resne namene kar končati. Želodec je bil namreč popolnoma poln sladke izotonične pijače in gelov in nikakor nisem mogle zadihat. Začelo me je zvijat in obiski koruze so se kar vrstili drug za drugim. Čistil sem se zgoraj in spodaj. Čisto mi je pobralo moči. Nogi sta se mi tresli kot šibi na vodi. In samo moja trma in seveda spodbudne besede Saša so mi pomagale, da sem se spravil v red. Nekako za silo sem nadaljeval nekje do 55 km, kjer je nastopila izčrpanost in krči. Kava, juha in banane v Lučah so mi dale toliko moči, da sem izmenično tekel - hodil do cilja.

Čeprav zelo daleč od mojih načrtov sem bil v cilju zadovoljen. Uspelo mi je končati evropski pokal in s tem sem izpolnil svoj letošnji cilj.

Tuš, masaža in sproščeno vzdušje na travniku v Logarski so mi zelo hitro povrnili moči in veselje do teka. In med debato je kaj kmalu padla odločitev, da bi bilo faj naslednji dan odtečt še tek na Cinkovec. 5,4 km gorskega teka je manreč odlična regeneracija!

Kljub krizi in slabi volji med tekom, sem ponovno preživel lep dan v Logarski. Družba med tekom, Sašo hvala še nekrat, in seveda družba v cilju, lepo vreme in sproščeno ozračje vabijo na ta tek tudi v prihodnje.

bravo vsem....

Če sem lani bil na organizatorja kar jezen, ker na startu ni bilo WCja, lahko organizatorja letos samo pohvalim. Naredili so veliko delo. Na cilju sem govoril s skupino navdušenih Nemcev, sami izkušeni ultramaratonci, ki so o organizaciji, progi, skratka o vsem govorili v presežnikih. Pravijo, da se bodo vračali in verjamem, da bodo še koga novega pripeljali s seboj.

O samem teku ne bi dosti pisal, mi je s svojim časom, glede na predhodnike, kar malo nerodno, čeprav je bila sama uvrstitev tam na zlati sredini. Bo drugo leto treba bolj s pametjo trenirat, pa kakšen kilometer dodat.

Pred startom sem pričakoval več, ampak enostavno ni šlo. Obljubo samemu sebi "letos pa ne bom hodil", sem brez kančka slabe vesti prelomil nikje na pedesetem kilometru. Lahko se zgovarjam na kar grdi padec ob Savinji in le drevesom, ki so me zaustavila se lahko zahvalim, da nisem uprizoril duatlona. Dehidracija, bolečine v kolenu, ampak s tem in podobnim smo se ubadali vsi.

Ko si pa enkrat na cilju, je vse pozabljeno, občutki so fenomenalni, le pivo bi lahko bilo hladnejše. Saj če ga pa ne bi bilo, ne bi imel o čem
pisat

Vse zahvale še glasni ter zabavni navijaški ekipi malo pred ciljem. Sestavljena je bila tekačic in tekačev, ki so svoje že odtekli, njihovih spremljevalcev in pohodnikov. Se jim je naša prekmurska skupinica pridružila in smo se skupaj zabavali ter trenirali glasilke.

Organizatorju, na svidenje drugo leto, mi pa se vidimo v LJ.

LP, Vlado

Ojla,

Bravo naši...