Zadnje novičke

[mare]

Sedaj se mi že 2 dni lušta takšna sadna zadeva, pa se mi zdi da ko telo nekaj rabi, samo da signale. Menim, da je najbolje poslušati telo. A se strinjate?

tvoje telo zate pove več kot tisoč študij

Tako so mislili tudi mnogi tisti, ki so potem dobili sladkorno, holesterol, debelost, zamašene žile itd. Ker v glavnem telo ne govori, da bi jedlo kakšne eksotične oreške in neko bio-pra-žito. Že majhni otroci bodo raje izbrali kakšen zelo masten in slan čips kot pa jabolko. Meni recimo telo govori, da bi jedlo čokoladne napolitanke, sladkarije in sendviče v neizmernih količinah. Moram pošteno vključiti možgane in svojo voljo, da ne pojem preveč svinjarije.

[MBrando]

mare: A res? Meni telo tudi reče da bi RŽENE KOSMIČE z sadjem, oreščki, domačo skuto in semeni. Eto, ravno sedaj mi SLINA na litre teče ko na to samo pomislim. pa sem danes zjutraj imel eno takšno vitaminsko bombo.

Govori mi tudi o presneto dobri in mesnati paradižnikovi solati, pa o cvetačni in brokoli juhi, da o KISLEM ZELJU S FIŽOLOM sploh ne govorim.

Verjamem, da je od človeka do človeka odvisno kaj mu telo govori. Tisti kateri živi nezdravo bo posledično hrepenel po nezdravih zadevah, saj je telo tako navajeno. Verjamem, da če je nekdo HOMER SIMPSON, mu telo ne bo NIKOLI (ampak res NIKOLI) dalo signal po fino dušenem brokoliju na pari pomešanim z drobtinicami ali pa posipanim z kakšnim dobrim sirom. Tudi kislo zelje direktno iz vrečke mu ne bo dišalo (mmm ni lepše kot na tržnici prste tišati v one krope in probavati kislo zelje :=) ), ali pa dobra domača krvavica in repa/kislo zelje.

Tudi od posameznika je odvisno v kakšnih količinah bo potem konzumiral hrano.
Jaz kot gurman, gledam na hrano kot na nekaj svetega in kjer prenajedanje oz. najesti se do sitega ne obstaja.
In to sem mislil pol okoli tega, kar ti hočem razložiti.

Doma nimam nobenih napolitank, keksov od najboljših ali pa prijateljev sosednjih držav, polnih nekvalitetnih sestavin, cukrov, aditivov barvil... Imam pa svoje domače dobrote, katere redno pečem in katere so tukaj za obiske in za ob kavici nekje v mestu. Ko se mi zalušta tisto nekaj sladkega, pa pri meni pomeni en moj domač prijatelj ali pa čajni piškot scones. Vse to delano na osnovi različniih polnovrednih mok, z dodatki semen in oreščkov.
Zahvaljujoč svoji ŽELEZNI VOLJI, je to tudi vse kar dam v usta, pa če bi še tako lahko ubijal za večjo količino. Jok telo. Dobilo si ein bisschen najkvalitetnejšega peciva, sedaj pa mir.

Če pa ti telo hrepeni po čoko napolitankah in sendvičih, pa menim, da GO FOR IT, saj sam menim da kakšen off dan na mesec plemeniti življenje, povrne tisto nekaj iz otroštva in pričara nasmeh na obraz.
Tudi mene popade v družbi hrepenenje po vseh tistih nezdravih dobrotah, pa jejžeš, da si vzamem eno čoko napolitanko in jo potunkam v vrelo belo kavo in uživam. O JA, UŽIVAM v vsakem malem grižljaju. Jem to tako, kot mamka, katera stisne v roko svoj domač kruh, kot otrok, ko dobi kos kruha nekje v Afriki.
Spoštujem hrano in mi že takšen mali kos sladke pregrehe pričara neizmerno zadovoljstvo in nebesa. Pa je samo faking napolitanka, ali pa recimo mega čokoladni cookie.
Vse je v količini in kako s tem obratuješ.

Ko grešiš (če seveda kdaj grešiš), kar je normalno in je treba tudi to imeti v življenju, saj živimo samo enkrat, greš in takrat grešiš najbolj kvalitetno kar se da.
Torej rajši kot na croissant polnjen z mlečno čokolado, kremšnito ali pa neko uber mastno in težko poh. omleto, se vsedeš z družbo dol v najbolj kvalitetni slaščičarni in si privoščiš kvalitetno kremšnito, croissant ob perfektno narejeni kafici.

Uživaj tako v prehrani kot športu.

[mare]

Glej, sploh ti nisem mislil pametovati, kaj je dobra hrana in kaj ni. Pravim samo, da zanašanje samo na občutek ni dovolj in da so izjave kot: "Telo ti bo že povedalo, kaj je dobro zate," nevarne. Bo povedalo, ampak mogoče čez 10 let in s hudimi posledicami. Človek je z evolucijo že davno izgubil nekatere samoohranitvene nagone. Vsaka žival ve, katero travo lahko je in katere ne, da lahko je borovnice, ne pa volčje češnje itd. Človek tega ne ve in se mora naučiti. Da je nesreča hujša tiste naše redke samoohranitvene nagone medejo z umetnimi dodatki (okusi, barvila, vonjave) in nas v reklamah prepričujejo v uživanje najbolj škodljivih snovi (najbrž dejstvo, da nas mediji stalno prepričujejo, kako dobra je coca cola in le redko kako dobro je jabolko, ima neko posledico).

Ker pač teh samoohranitvenih nagonov nimamo več, je pač dobro tudi malo pomisliti, kaj in koliko damo v usta. Verjamem, da sicer obstajajo ljudje, ki imajo to srečo, da jim prehrambeni grehi ne povzročajo posledic (bral sem o Kitajcu, ki dvajset let ni poskusil niti koščka hrane in je užival samo žganje, pa bil odličnega zdravja, ravno včeraj pa o ženski, ki zaradi psihične motnje že več let je izključno pice ene vrste), ampak pri večini na dolgi rok ni tako. Kar takole zamahniti z roko in reči: "Jej, kar ti paše," je vsekakor nekolioko lahkomiselno.

[NUTRICIONIST]

Tako so mislili tudi mnogi tisti, ki so potem dobili sladkorno, holesterol, debelost, zamašene žile itd. Ker v glavnem telo ne govori, da bi jedlo kakšne eksotične oreške in neko bio-pra-žito. Že majhni otroci bodo raje izbrali kakšen zelo masten in slan čips kot pa jabolko. Meni recimo telo govori, da bi jedlo čokoladne napolitanke, sladkarije in sendviče v neizmernih količinah. Moram pošteno vključiti možgane in svojo voljo, da ne pojem preveč svinjarije.

No, je pa kar velika razlika med počutjem telesa oziroma t.i. vitalnostjo ali dolgotrajnim dobrim počutjem in kratkotrajnim zadovoljstvom, na katerega namiguješ ti. To se v nutricionistiki strogo ločuje, a hitro zamenjuje.

Torej, da ti telo govori, da bi zaužilo slano, sladko, mastno...je ponavadi razvada, navada, odvisnost itd., a včasih enostavno to rabiš. Osebno se že nekaj časa trudim poslušati telo (pa imam kar nekaj prehranskega v glavi) in moram reči, da mi redko zapaše "junk food". Je pa res, da je veliko v glavi. Lahko se nekaj prepričaš in ti ta zadeva "smrdi".

[mojcej77]

Mislim, da je point v tem, da znamo telesu res prisluhniti. In se za trenutek ustaviti - ko mi govori, da bi zmazala cel paket napolitank ali drugega junk-a - ko mi govori, da bi se prenajedla - kaj dejansko potrebuje, kaj mi dejansko govori? Če se znam ustaviti in pomisliti v stilu "Aha, nekaj sladkega bi" in potem izberem sladko, a bolj zdravo varianto, se definitivno zgodi, da mi telo med jedjo in predvsem po jedi govori:"Mmmmmmmmm, dobro si me pocrkljala!!!". Če podležem junku in se mi ne da ustavit in malo razmislit, si pripravit pravega obroka, pa mi bo sprva sicer reklo "Tooooooooo!!!", a že po dveh grižljajih se bo začelo oglašati "Ej, emmm...ni to lih to...še bi...ne bi...še bi...ne bi" in če se takrat ne ustavim, na koncu "Pismu si tole zafrknila, ful sem sito, ampak mi še vedno nekaj fali...a ne bi mogoče še slanih prestic? Po mojem bo potem kul!"...skratka, telo mi jasno govori, da naj mu ne dam junk-a, če mu le znam prisluhniti in predvsem brati med vsrsticami ... Predvsem, če mu znam prisluhniti tudi med in po jedi, se na teh izkušnjah učim in raziskujem zdrave alternative.

lp,
m

[MBrando]

Mislim, da je point v tem, da znamo telesu res prisluhniti. In se za trenutek ustaviti - ko mi govori, da bi zmazala cel paket napolitank ali drugega junk-a - ko mi govori, da bi se prenajedla - kaj dejansko potrebuje, kaj mi dejansko govori? Če se znam ustaviti in pomisliti v stilu "Aha, nekaj sladkega bi" in potem izberem sladko, a bolj zdravo varianto, se definitivno zgodi, da mi telo med jedjo in predvsem po jedi govori:"Mmmmmmmmm, dobro si me pocrkljala!!!". Če podležem junku in se mi ne da ustavit in malo razmislit, si pripravit pravega obroka, pa mi bo sprva sicer reklo "Tooooooooo!!!", a že po dveh grižljajih se bo začelo oglašati "Ej, emmm...ni to lih to...še bi...ne bi...še bi...ne bi" in če se takrat ne ustavim, na koncu "Pismu si tole zafrknila, ful sem sito, ampak mi še vedno nekaj fali...a ne bi mogoče še slanih prestic? Po mojem bo potem kul!"...skratka, telo mi jasno govori, da naj mu ne dam junk-a, če mu le znam prisluhniti in predvsem brati med vsrsticami ... Predvsem, če mu znam prisluhniti tudi med in po jedi, se na teh izkušnjah učim in raziskujem zdrave alternative.

lp,
m

PERFEKTNO!!

[StaraKost]

.... kako imate eni komplicirano "telo", da ga morate po ovinkih prenašati okoli .
Moje mnenje je, da tisti, ki se prenajedate ali imate željo po prenajedanju, ste samo "razvajenčki", ki ne znate realno oceniti kaj, kdaj in koliko je dovolj.
Če imaš stvari poštimane v glavi, teh težav nikoli nimaš. Meni traja ena 100g čokolada, več kot mesec dni. Tu pa tam se spomnim in odlomim dve "ploščici", potem pa tudi več kot 10 dni nič. Enako velja za druge priboljške.
Na primer, sam sušim fige, ki jih imam zelo rad. Skoraj nikoli se ni zgodilo, da bi jih pojedel več kot 3-4 naenkrat, ker ni potrebe, čeprav so mi zelo dobre.

Kar se tiče "zdrave" hrane pa eno razmišljanje.
Ljudje živijo vedno bolj dolgo. To govorimo za tiste, ki so sedaj že starejši kot 80 let in jih je ogromno. Ti so vsaj 50 let jedli "zdravo" hrano in v zadnjih 30 letih vedno "manj zdravo" hrano. Kljub temu, da jedo vedno "manj zdravo" hrano, živijo bolj dolgo, kot takrat, ko so njihovi očetje jedli samo "zdravo" hrano.

Vem, da je tu vpleteno še mnogo dodatnih faktorjev, ki so vplivali na kvaliteto življenja prej in danes. Pa kljub temu vsaj meni ni vedno popolnoma jasno ali je "zdrava" hrana, res tako "zdrava" in "nezdrava" tako "nezdrava", če jo jemo po pameti. Če se prenažiramo in nimamo prave mere, tudi "zdrava" hrana ni več "zdrava" .

[mare]

Mogoče se bo kakšnemu še hujšemu asketu zdelo, da si ti s svojimi 3-4 figami razvajenček, ker ni potrebe, da bi pojedel več kot eno. Niso vsi ljudje enaki.

[StaraKost]

... res nismo, prav zaradi tega eni potrebujejo nasvete, drugi pa ne .

[mare]

Meni bi recimo zelo prav prišel tvoj nasvet, kako eno čokolado jesti en mesec. Dobro, itak bi morala biti v sefu, da mi je ne bi požrli drugi, ampak kako jo zaščititi pred sabo. Jaz sem sicer mirno kakšen teden brez, ampak če jo pa enkrat odprem, pa ne zdrži prav dolgo. Za dva koščka se mi pa niti ne splača mazati zob.

[ton]

Tule sem povsem na Maretovi strani.
Stara kost, ti si - in to pišem z vsem spoštovanjem - za pod stekleni zvon, velika večina navadnežev nas ne preživi sprehoda mimo kakšne sladkarije ali drugačne dobrote. Bohnedaj da prisluškujemo telesu! Moje bi od jutra grabilo smoki in pepsi, vmes kakšen kos sira a moglo bi tudi par čokolad in piškotov...
Eden mojih 'role modelov' je nekoč izjavil, kako 'moraš tudi od obroka vstati še malo lačen'... Sam tega nisem in ne bom nikdar sposoben, četudi vem, da se prenekaterikrat v predalu ali hladilniku tudi samo malo potolažim iz vzrokov, ki z želodcem in telesom nimajo nobene povezave.

[MBrando]

To pa imam res srečo napram vam, da imam železno disciplino, katera me je tudi pripeljala do podhranjenosti.
Pri meni je že od otroštva naprej "železna" samodisciplina botrovala da so odprte čokolade prej oksidirale (pa dobro veste, kako dolgo to traja, preden postane siva.) a to seveda ni pomenilo da je ne bi pojedel. 300 g čokolada je pri meni vzdražala po pol leta, ODPRTA v predalu. Če sem si rekel, danes bom 1 košček (ne tablico) sem točno to storil, a to sem grickal ko miška, zraven pil pol litra mleka in užival kot največji srečnež kateri je zadel triljon evrov
To pa res ja, voljo pa imam neizmerno.
Lahko pred mano stoji moja naj naj sladica, pa če si rečem da je 1 teden ne bom jedel, je enostavno ne bom. Pol, po enem tednu pa komot 1 kos.

Tako da jaz sem glede tega sporihtan, ko pa me prime po kakšnem keksu pa imam itak vedno v hladilniku 4 različne vrste lastnih kreacij.
Ravno jutri pečem bananin kruh z višnjevcem. Bo za zajtrk ob šalci pšenične kave/kakava/mleka ter kakšno domačo marmeljad gor.
Ravno grem slivovo kuhat

[mojcej77]

Za moje pojme je zdrava prehrana uravnotežena prehrana. Pa ne mislim tu le na ravnotežje med vsemi potrebnimi hranili (ja, na vrhu piramide so tudi "grehi"), pač pa tudi na osebni okus, leta (dojenček, najstnik, odrasli in star človek pač ne morejo jesti enako, tudi na razmerja med hranili mislim, moje mnenje), možnosti, vzorce prehranjevanja, izobraženost, zdravstveno stanje, itd. itd.
Sama sem iskala in še vedno ičem svoje ravnotežje kot sveti gral. Mislila sem, ko ga bom enkrat našla, bo to-to - optimalen vnos kalorij, optimalen vnos hranil, moja volja bo močna, telo zdravo, točno bom vedela, kaj, kdaj in kako.
Klinac!
Pozabila sem, da ravnotežje ni nekaj statičnega. Ko ga želiš obdržati, če si recimo predstavljate katerikoli gimnastični element, ali pa že navadno hojo, zahteva določeno dinamiko. In tako je tudi pri hrani, vsaj pri meni, pa mislim, da ne le pri meni - uravnotežena prehrana zahteva dinamičen pristop - neprestano se spreminja, neprestano išče balans med potrebo, željo in voljo ter še čim. In ko pride do tega, kaj bom pojedla, je tu ključno vprašanje, ali si znam prisluhniti ali ne. Kako, na kakšen način bom uresničila željo/potrebo telesa, da bom na dolgi rok jedla uravnoteženo, zdravo.

Pismu, nakladam že A je sploh jasno, kaj sem holta povedat?

lp,
m

[MBrando]

MOJCEJ77: JE!

[mare]

Brando meni se zdi, da si malo v nasprotju sam s seboj. Če ti telo pošilja prave impulze, potem sploh ne rabiš železne discipline. Železno disciplino rabiš, da se odpoveš nečemu, kar ti paše, ne da se odpoveš nečemu, kar ti ne paše. In sposobnost odpovedati se temu kar nam paše (imeti železno disciplino) imamo praktično vsi, le vprašanje motiva je. Ko nekomu zdravnik najde recimo visok holesterol, so se skoraj vsi sposobni disciplinirati, če najdejo kaj hujšega (recimo sladkorna, celiakija, alergije...) pa čisto vsi.

Pa tudi tole je povsem v nasprotju. Praviš, da imaš zdravo prehrano in železno disciplino, hkrati pa, da si podhranjen (ne suh - podhranjen). Ne gre skupaj.