- 23 Maj 2005, 21:08
#41016
V današnjem Delu (23. maj 2005) je na 12 strani poučen članek prim. dr Marjana Fortuna o uravnavanju vnosa tekočine med vztrajnostnimi sporti. Opozori na preintenzivno pitje vode in možne posledice. No, sicer je ponavadi pri večini bolj problem dehidracija, a je fino vedeti, da tudi "pretiravanje" v drugo smer, lahko vodi do problemov...Na www.delo.si je članek dosegljiv po brezplačnem
logiranju...sem ga pa drugace tudi skopirala spodaj in potemnila (meni) poučne dele:
Najpomembnejše je uravnavanje vnosa tekočin
Na rekreativnih prireditvah je treba udeležence opozarjati zlasti na nevarnost pregretja in hiponatremije zaradi zastrupitve z vodo
FORTUNA Marjan, Pon 23.05.2005
Bliža se čas večjih rekreativnih, vztrajnostnih tekov in drugih množičnih športnih prireditev. Ena najbolj znanih je bostonski maraton, ki je bil prvič organiziran davnega leta 1897, torej leto dni po prvih olimpijskih igrah sodobnega časa. Odkar poteka ta maraton, so dogodki in tekači na njem predmet raziskav.
Že leta 1898 so ugotovili patološki urinski izvid in to imenovali pseudonefritis (lažno vnetje ledvic) tekačev. Legendarni tekač Clarence de Mar, ki je v začetku 20. stoletja kar sedemkrat zmagal na tem maratonu, je predčasno končal športno kariero zaradi nedolžnega šuma nad srcem, ki je bil po vsej verjetnosti posledica večjega utripnega volumna srca (volumen krvi, ki jo srce iztisne ob enem skrčenju). Več desetletij je njegovo zdravstveno stanje spremljal kardiolog Paul White in po njegovi smrti v visoki starosti (leta 1958 zaradi raka črevesja) so ga obducirali. Ugotovili so, da je bil premer njegovih koronarnih arterij približno dva- do trikrat večji kot pri normalnih odraslih.
Spremembe srca
Raziskovalce udeležencev maratona v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je gnala predvsem skrb za njihovo zdravje, in kar je bilo mogoče ugotoviti, je bilo le s klinično preiskavo. Malo je bilo znanega o adaptacijah srca pri vztrajnostnih obremenitvah. Značilnosti tako imenovanega športnega srca, kot so počasen utrip, povečanje srca in nedolžni (rečemo tudi akcidentalni) šumi, so zdravniki označili kot možne znake nekaterih bolezni srca. Šele leta 1942 je dr. White s posnetkom EKG ugotovil pomembno počasnejši srčni utrip, kar pa je bila normalna sinusna bradikardija, kot temu strokovno rečemo. Skrb za zdravje tekačev je privedla do spoznanja, da so spremembe srca fiziološki adaptacijski mehanizmi in da ima telesna dejavnost mnoge zdravju koristne učinke.
V resnici je vztrajnostni tek resnično varen šport z manj kot enim smrtnim primerom na 50.000 udeležencev. Smrt med ekstremnimi napori pri predhodno na videz zdravih posameznikih je največkrat posledica bolezni srca, ki jih je nemogoče ali zelo težko pravočasno ugotoviti. Večinoma so to prirojene napake, kot so tako imenovana hipertrofična kardiomiopatija in anomalije koronark pri mlajših ter koronarna ateroskleroza pri starejših od 30 let.
Žeja ni natančen znak hidracije
Vzroki za smrti, ki niso posledica poškodbe, med maratonci, ultramaratonci, vojaškimi rekruti in ljudeh, ki se naprezajo v vročem in/ali vlažnem vremenu, so različni. Poleg nenadne smrti zaradi motenj srčnega ritma sta pogosti toplotna kap (hipertermijo) in rabdomioliza (propad mišičnih vlaken). Ti zapleti so prekriti z vnosom vode in prvi poskus za preprečitev teh nevarnosti je bilo intenzivno pitje vode pri vztrajnostnih športih. To so priporočali predvsem zato, ker žeja ni natančen znak hidracije in s tem volumna plazme oziroma krvi. Atleti so tako uživali fiksne (in velike) količine tekočine ne glede na stopnjo telesne pripravljenosti, telesno težo in predvideno količino izgube vode zaradi potenja. Toda leta 1981 so v Južni Afriki pri dveh udeležencih ultramaratona, dolgega 90 km, ugotovili hiponatremijo (znižano koncentracijo natrija). Naslednjih dvajset let je potekala intenzivna razprava o relativni pomembnosti preobremenitve z vodo v primerjavi z izgubo natrija z znojenjem. Med londonskim maratonom leta 2003 so pri sedemnajstih tekmovalcih ugotovili spremembo psihičnega stanja. O šestih so menili, da je vzrok pregretje telesa nad 37,7 stopinje Celzija, pri enajstih pa so spremembe vedenja pripisali hiponatremiji. Vseh šest s hipertermijo je kolabiralo, bili so zmedeni in pet od njih ni končalo teka. Pri štirinajstih tekačih so ugotovili hiponatremijo. Pri enajstih je bilo opaziti zmedenost in eden je imel krče. Devet jih je doživelo kolaps. Umrl ni nihče.
Športni napitki niso zaščitni
Relativni pomen izgube vode in natrija je odvisen od tipa in trajanja tekmovanja, vremena, hitrosti izgube vode in natrija (in tudi nadomeščanja obeh), kar se od tekmovalca do tekmovalca razlikuje.
Hormonski in ledvični mehanizmi adaptacije so fiziološki odgovor organizma, vendar pri preobremenitvi z vodo tudi ti ne morejo popolnoma kompenzirati izgub. Najbrž je eden najpomembnejših razlogov za to zmanjšan pretok krvi skozi ledvice. Pomembno je vedeti, da tako imenovani športni napitki niso zaščitni (protektivni). Večina je namreč hipotona v primerjavi s krvjo in vsebujejo več vode kot soli. Infuzija velikih količin hipotonih raztopin atletom, ki so v povezavi z obremenitvijo doživeli kolaps, zlasti če je aplicirana – ne da bi vedeli, kakšna je bila izhodna koncentracija natrija (kar se pogosto zgodi v urgentnih stanjih, ko se misli, da je bistvena dehidracija) – lahko stanje poslabša in torej naredi več škode kot koristi. Zato je zmotno prepričanje, da intenzivno dovajanje vode preprečuje nastanek hipertermije pri udeležencih dolgotrajnih obremenitev v vročini, ker preobremenitev s tekočino pripelje do hiponatremije, na primer pri vojaških vajah ali pri puščavskih pohodih. Hiponatremija je postala tako pogosta, da nekateri priporočajo kot standardno opremo za prvo pomoč pri vztrajnostnih prireditvah zlasti v vročem vremenu aparature za hitro določanje natrija v krvi.
Vse tekmovalce je treba seznaniti, da je dovajanje tekočine izjemno pomembno za preprečevanje pregretja in boljšo fizično zmogljivost ter da je volumen zaužite tekočine odvisen od spola, telesne teže, treniranosti, zunanjih temperatur, vlage in vetra, ker je izguba vode in soli odvisna od vseh teh dejavnikov. Zato so najnovejša priporočila tudi mednarodnega olimpijskega komiteja taka, da omejujejo pretirano uživanje tekočine, ki bi lahko povečala telesno težo.
Tudi ali pa predvsem na rekreativnih prireditvah je udeležence zato treba opozarjati, da je poleg nevarnosti pregretja zelo pomembna tudi hiponatremija zaradi zastrupitve z vodo. Simptomi so zmedenost, neorientiranost, nezavest in celo smrt. Pomembno je, da vsi, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi, vedo, da je to mogoče preprečiti. Zelo enostavno se to da storiti s tehtanjem tekačev pred treningi in po njih, da tako sami ugotovijo, kakšna je njihova pravilno izbrana strategija hidracije med naporom. Ker se tekači zelo razlikujejo po količini izgube tekočine s potenjem, so splošna priporočila o hidraciji glede volumna in pogostnosti vnosa tekočine lahko nezanesljiva, zato je najboljša orientacija stopnja žeje. Pomembno je vedeti, da so ženske in počasnejši tekači bolj nagnjeni k nastanku hiponatremije.
Na splošno velja, da ima precej tekačev na koncu maratona hiponatremijo, ki pa ni vedno izražena z bolezenskimi znaki. Pretirano uživanje tekočine se najlaže prepozna v povečani telesni teži. Ves trud mora biti usmerjen k uravnavanju vnosa tekočine, kar lahko prispeva k manjšemu tveganju, ki je, redko, lahko celo smrtn
logiranju...sem ga pa drugace tudi skopirala spodaj in potemnila (meni) poučne dele:
Najpomembnejše je uravnavanje vnosa tekočin
Na rekreativnih prireditvah je treba udeležence opozarjati zlasti na nevarnost pregretja in hiponatremije zaradi zastrupitve z vodo
FORTUNA Marjan, Pon 23.05.2005
Bliža se čas večjih rekreativnih, vztrajnostnih tekov in drugih množičnih športnih prireditev. Ena najbolj znanih je bostonski maraton, ki je bil prvič organiziran davnega leta 1897, torej leto dni po prvih olimpijskih igrah sodobnega časa. Odkar poteka ta maraton, so dogodki in tekači na njem predmet raziskav.
Že leta 1898 so ugotovili patološki urinski izvid in to imenovali pseudonefritis (lažno vnetje ledvic) tekačev. Legendarni tekač Clarence de Mar, ki je v začetku 20. stoletja kar sedemkrat zmagal na tem maratonu, je predčasno končal športno kariero zaradi nedolžnega šuma nad srcem, ki je bil po vsej verjetnosti posledica večjega utripnega volumna srca (volumen krvi, ki jo srce iztisne ob enem skrčenju). Več desetletij je njegovo zdravstveno stanje spremljal kardiolog Paul White in po njegovi smrti v visoki starosti (leta 1958 zaradi raka črevesja) so ga obducirali. Ugotovili so, da je bil premer njegovih koronarnih arterij približno dva- do trikrat večji kot pri normalnih odraslih.
Spremembe srca
Raziskovalce udeležencev maratona v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je gnala predvsem skrb za njihovo zdravje, in kar je bilo mogoče ugotoviti, je bilo le s klinično preiskavo. Malo je bilo znanega o adaptacijah srca pri vztrajnostnih obremenitvah. Značilnosti tako imenovanega športnega srca, kot so počasen utrip, povečanje srca in nedolžni (rečemo tudi akcidentalni) šumi, so zdravniki označili kot možne znake nekaterih bolezni srca. Šele leta 1942 je dr. White s posnetkom EKG ugotovil pomembno počasnejši srčni utrip, kar pa je bila normalna sinusna bradikardija, kot temu strokovno rečemo. Skrb za zdravje tekačev je privedla do spoznanja, da so spremembe srca fiziološki adaptacijski mehanizmi in da ima telesna dejavnost mnoge zdravju koristne učinke.
V resnici je vztrajnostni tek resnično varen šport z manj kot enim smrtnim primerom na 50.000 udeležencev. Smrt med ekstremnimi napori pri predhodno na videz zdravih posameznikih je največkrat posledica bolezni srca, ki jih je nemogoče ali zelo težko pravočasno ugotoviti. Večinoma so to prirojene napake, kot so tako imenovana hipertrofična kardiomiopatija in anomalije koronark pri mlajših ter koronarna ateroskleroza pri starejših od 30 let.
Žeja ni natančen znak hidracije
Vzroki za smrti, ki niso posledica poškodbe, med maratonci, ultramaratonci, vojaškimi rekruti in ljudeh, ki se naprezajo v vročem in/ali vlažnem vremenu, so različni. Poleg nenadne smrti zaradi motenj srčnega ritma sta pogosti toplotna kap (hipertermijo) in rabdomioliza (propad mišičnih vlaken). Ti zapleti so prekriti z vnosom vode in prvi poskus za preprečitev teh nevarnosti je bilo intenzivno pitje vode pri vztrajnostnih športih. To so priporočali predvsem zato, ker žeja ni natančen znak hidracije in s tem volumna plazme oziroma krvi. Atleti so tako uživali fiksne (in velike) količine tekočine ne glede na stopnjo telesne pripravljenosti, telesno težo in predvideno količino izgube vode zaradi potenja. Toda leta 1981 so v Južni Afriki pri dveh udeležencih ultramaratona, dolgega 90 km, ugotovili hiponatremijo (znižano koncentracijo natrija). Naslednjih dvajset let je potekala intenzivna razprava o relativni pomembnosti preobremenitve z vodo v primerjavi z izgubo natrija z znojenjem. Med londonskim maratonom leta 2003 so pri sedemnajstih tekmovalcih ugotovili spremembo psihičnega stanja. O šestih so menili, da je vzrok pregretje telesa nad 37,7 stopinje Celzija, pri enajstih pa so spremembe vedenja pripisali hiponatremiji. Vseh šest s hipertermijo je kolabiralo, bili so zmedeni in pet od njih ni končalo teka. Pri štirinajstih tekačih so ugotovili hiponatremijo. Pri enajstih je bilo opaziti zmedenost in eden je imel krče. Devet jih je doživelo kolaps. Umrl ni nihče.
Športni napitki niso zaščitni
Relativni pomen izgube vode in natrija je odvisen od tipa in trajanja tekmovanja, vremena, hitrosti izgube vode in natrija (in tudi nadomeščanja obeh), kar se od tekmovalca do tekmovalca razlikuje.
Hormonski in ledvični mehanizmi adaptacije so fiziološki odgovor organizma, vendar pri preobremenitvi z vodo tudi ti ne morejo popolnoma kompenzirati izgub. Najbrž je eden najpomembnejših razlogov za to zmanjšan pretok krvi skozi ledvice. Pomembno je vedeti, da tako imenovani športni napitki niso zaščitni (protektivni). Večina je namreč hipotona v primerjavi s krvjo in vsebujejo več vode kot soli. Infuzija velikih količin hipotonih raztopin atletom, ki so v povezavi z obremenitvijo doživeli kolaps, zlasti če je aplicirana – ne da bi vedeli, kakšna je bila izhodna koncentracija natrija (kar se pogosto zgodi v urgentnih stanjih, ko se misli, da je bistvena dehidracija) – lahko stanje poslabša in torej naredi več škode kot koristi. Zato je zmotno prepričanje, da intenzivno dovajanje vode preprečuje nastanek hipertermije pri udeležencih dolgotrajnih obremenitev v vročini, ker preobremenitev s tekočino pripelje do hiponatremije, na primer pri vojaških vajah ali pri puščavskih pohodih. Hiponatremija je postala tako pogosta, da nekateri priporočajo kot standardno opremo za prvo pomoč pri vztrajnostnih prireditvah zlasti v vročem vremenu aparature za hitro določanje natrija v krvi.
Vse tekmovalce je treba seznaniti, da je dovajanje tekočine izjemno pomembno za preprečevanje pregretja in boljšo fizično zmogljivost ter da je volumen zaužite tekočine odvisen od spola, telesne teže, treniranosti, zunanjih temperatur, vlage in vetra, ker je izguba vode in soli odvisna od vseh teh dejavnikov. Zato so najnovejša priporočila tudi mednarodnega olimpijskega komiteja taka, da omejujejo pretirano uživanje tekočine, ki bi lahko povečala telesno težo.
Tudi ali pa predvsem na rekreativnih prireditvah je udeležence zato treba opozarjati, da je poleg nevarnosti pregretja zelo pomembna tudi hiponatremija zaradi zastrupitve z vodo. Simptomi so zmedenost, neorientiranost, nezavest in celo smrt. Pomembno je, da vsi, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi, vedo, da je to mogoče preprečiti. Zelo enostavno se to da storiti s tehtanjem tekačev pred treningi in po njih, da tako sami ugotovijo, kakšna je njihova pravilno izbrana strategija hidracije med naporom. Ker se tekači zelo razlikujejo po količini izgube tekočine s potenjem, so splošna priporočila o hidraciji glede volumna in pogostnosti vnosa tekočine lahko nezanesljiva, zato je najboljša orientacija stopnja žeje. Pomembno je vedeti, da so ženske in počasnejši tekači bolj nagnjeni k nastanku hiponatremije.
Na splošno velja, da ima precej tekačev na koncu maratona hiponatremijo, ki pa ni vedno izražena z bolezenskimi znaki. Pretirano uživanje tekočine se najlaže prepozna v povečani telesni teži. Ves trud mora biti usmerjen k uravnavanju vnosa tekočine, kar lahko prispeva k manjšemu tveganju, ki je, redko, lahko celo smrtn
