OdgovorObjavljeno:08 Jan 2008, 10:03
Napisal/-a BoF
No, tole je pa od lani, vtisi mojega najboljšega popotnega družabnika:
Če ste nespečni ali vas tlači mora, lahko vsako leto vsaj eno noč prebedite in prehodite 38 kilometrov od Pasje ravni do Dražgoš. Po stopinjah Cankarjevega bataljona.
Smrt fašizmu, hoja narodu!
Ker je edina priložnost, da jamram v družbi več kot dvajsetih soljudi hkrati le, ko sem v übermarketu ali na kolesarski, če ne tekaški masovki, je bila odločitev za 28. pohod po poteh bataljona, imenovanega po najuspešnejšem pisatelju, ki se je doslej rodil na Vrhniki, malone osebno polzgodovinska. O točno tej hoji sem kolebal že kakšna štiri leta, a ko je napočil januar, je moje načrte vedno prekril sneg. Ker je letos zemlja razkrita, so načrti ostali na planem.
Predštartna taktika je bila preprosta. Soborec z meganom pridrvi z Jesenic v Dražgoše, njegov soborec, torej jast, s pikasotom iz Dolenje vasi tudi tja. V temi se nekako skušava najti in se spomniti, da en avto pustiva na Dražgoškem, z drugim pa odvijugava proti štartu.
Taktika se nama je bogato obrestovala, Pasja ravan naju je v soboto dve uri po začetku dnevnika pričakala otemnjena s tisočineno zvezdico.
Slovenci in Slovenke, koprneči po nožni počastitvi spomina na bataljon partizanov, ki so pot z Ravni v Dražgoše pretrpeli v prvem polčasu druge vojne, smo se zbirali v kmečko-turistični štartni hišici. Ko sem zasliševalni komisiji v levi sobi želel odšteti za pest evrov, so me najprej izprašali, kolikič sem njihov gost. Rekoč, da sem bruc, so mi v odgovor d`jali: »O, za vas imamo pa posebno sobo tamle čez!« Ker imam na podlagi več deset partizanskih in širševojnih tv-filmov, ki sem jih buljil dve desetletji in še več, preden mi je v življenju (najverjetneje) odbilo poldne, sem bil kar se da previden. Preden sem stopil v posebno sobo, sem se prepričal, da niso vanjo speljane kakšne ekstra cevi ali kaj podobnega. Saj veste, iz filmov. So jih pripeljali in jim rekli, naj se gredo v posebno sobo stuširat – in nikoli več jih niso videli. No, moj strah je bil znotraj votel. Nobenih plinov, morda kakšen izustni hlap. V izbi so bili enako prijazni sprejemniki kot v napačni in odštel ter dobil sem, kar mi je šlo.
Pred Koširjevino (tako bi lahko rekli kmetiji) se je iz sekunde v minuto nabiralo več čelnih svetilk. Kot da bi postavil špegu zvezdam. Lučke zgoraj, lučke spodaj. Človeka je kar zazeblo – od mraza, ki me je začel nekoliko nažirati. To je bila verjetno prva množička, kjer pred začetkom nisem klecal pod pezo treme. Tudi pri sodrugih je nisem opazil. Ker jih je bodisi ovijala tema ali ker zaradi čelk, ki so bodle z njihovih betic, nisem razbral obraznih potez. Živopisana druščina, ni kaj, z vseh vetrov, jugozahodnika, burje, juga. Nekateri so bili oblečeni v vojake, nekateri so bili vojaki od peta do glav. Poklicev drugih se samo po oblačilih ni dalo razvozlati.
Če bi znal čas zabrisati nazaj, bi opolnoči rekel, da smo štartali pred slabe pol ure. Drug za drugim, v ravni vrsti, strumno in veselo. In res hitro. Nismo hodili sredi pušk in bajonetov, pač pa mimo drevesnih straž, katerih frizure je nad nami mršil veter. V prvi uri in pol so nam vodstveniki namenili posebno taktiko – 47 korakov naprej, nato sunkoviti stop. Nekajsekundni postanek, pa ponovi vajo. »Zaseda, v kritje!« se je slišalo iz bataljonine. Ni bilo treba veliko, pa so se nekateri že vživeli v narodnoosvobodilni pohod. Pa ni bilo nič hujšega – le na poti se je, kolikor je dolga in ozka, zleknila luža ali kaluža in je bilo treba mimo karseda previdno, po prstih.
Grta in ejga
Pohodnik, ki je bil tiho, je imel toliko več možnosti, da je poslušal besedovanje pred- in zahodnikov. Kot da bi bil na terasi babilonskega stolpa, ustvarjenega izključno iz vseslovenskih zidakov. Sem dvajset minut vlekel na uho poljudnoznanstveni traktat o konjih in njih navadah po gorenjsko, dva Ortokorošca sta besedovala o štih pa ttih maratonskih preizkušnjah. Mimogrede, koroška grta in dlta v resničnem doživetem pogovoru presega vsak vic, s katerim se pametnjakoviči skušamo nekoliko posmehniti govorici ljudi iz dežele Tine Maze. Sem ter tja sem zaslišal lenobne prekmurske besedne meandre, dolenjščina je tako in drugače svetovni jezik, ob eni izmed govoric pa se mi je zdelo, da njena nenavadnost presega vse meje – morda je bila celo zahodno zamejska.
Nekaj časa sem globlje dihal za skupino mladincev in spoznal, kaj je prijateljska srčnost. Zaupal sem jo tudi svojemu sopotniku: »Če eden od naju na poti pade, omaga, skratka, nepopravljivo oddrsne iz špure, drugi lahko vzame njegove planinske palice (in evre in mobi) – da bo vsaj on prišel do svetlega cilja.
Vse več je bilo individualnih poscankov – to so postanki za uriniranje, a šibkih ali prenapolnjenih nismo čakali. In pot je vodila levo, desno, kdo bi vedel v temini. Sem ter tja smo šli mimo ali vsaj blizu kakšnega osamljenejšega bivališča, a nas še pes ni povohal. Nas je pa zavohal in kajpak furiozno oblajal z varnostne razdalje. Domačinov pa nekaj sto enakomerno razporejenih brlivk očitno ni vrglo iz sna, morda tudi snovanja načrtov za prihodnost.
Morala je počasi padala, padal bi tudi kazalec na višinomeru, če bi ga imel. Kača se je privila do strnjenega naselja, Zminec po imenu, ležal oziroma spal je v Poljanski dolini. V najmanjši tišini smo se vrgli na prigrizovanje in požirkanje. Nato pa, previdno kot sloni, da nas kdo ne odkrije, prečkali mostiček pa še asfaltno žilo, kjer bi nas sovražnik, če bi le bil na svetu, z lahkoto pošical – ker pa živimo v miru in izobilju, je bilo treba paziti le na morebitne zblojence za volanom. A če me spomin ne vara, so za nas v najtežjih trenutkih skrbeli prometni policisti.
Če verjamete ali ne, sredi noči, trde kot kamen, smo na odročnih poteh, namenjenih še marsičemu poleg hoje, recimo vožnji z vozili na motorni pogon, srečevali avtomobiliste – in iz naših vrst je padalo po njih: »Lej ga kretena, sred noči se voz!« Kretenovo mnenje o petstoterici, ki odročnost premaguje pohodniško, je bilo verjetno prepolno razumevanja. Morda sočutja, nikakor pa ne srda.
Kot čreda na bridko smrt preplašenih živalic smo zagrizli v strmal. Hudo strmal, kjer pa sem, čeprav je bila tema in sem dogodke bolj kot ne slutil, ostrmel nad psihofizičnimi sposobnostmi vseh (skoraj vseh, na pohodu je bilo poskrbljeno tudi za odvoz ranjencev – enega naj bi gorski reševalci na škofjeloško avtobusno postajo odstavili iz Zminca, dva s Praprotna), ki so si s sobote na nedeljo zaželeli namesto spanja noč zapraviti z 38-kilometrsko hojo, od tega 1560 metrov, če bi merili od morske gladine navzgor, proti Triglavu, in 1100, če bi s Triglava merilce v navpičnici odrolali navzdol (primerjalno recimo, da je to toliko kot krepak vzpon na slovenskega dvatisočaka, le spustiti se nam ne bi bilo treba do izhodišča). Nihče ni zaostajal, nihče nič pojamral, kot bratje in sestre (pa tokrat ne v Kristusu) smo grebli navzgor, levo od vrha, imenovanega Lubnik. Pravijo, da je špiček škofjeloška sveta gora, kot je Ljubljančanom Šmarna, Zasavcem Sveta, Kranjčanom morda Jošt, Prekmurci pa tozadevno pač nimajo šans.
Klobasanje
Je pa res, da je bila večina pogovornih tem izčrpanih. Ali pa vsaj ljudi, preizčrpanih, da bi počeli dve stvari hkrati – hodili in govorili. V žaru enotnega tempa sem ne predaleč od očišča zaznal plamen. Ustavili smo se na prevalu pod Lubnikom, kjer smo pred seboj slutili Selško dolino, za seboj smo pustili Poljansko. Gostitelji so nam dodobra podkurili – z dvema tabornima ognjema, ob katerih so si nekateri jeli takojci sušiti hrbte, še več pa prešvicane rite. Zdelo se mi je, da so posebneži, obrnjeni proti viru toplote, zaprtih oči tudi malo pomeditirali. Mižal sem tudi jast – ker me je krepko grabil spanec. Tovariš iz megana si je zame tovariško, kako bi pač drugače, od brkato-bradato obkroženih ust odtrgal kos suhe klobase. Jestvina je v mojem želodčju zapolnila praznino, ki pa se je sprevrgla v zmedo – ta v tem delu telesa povzroči stanje, ki mu pravimo slabost. Po knjižno, šlo mi je na kuzlajne. Pa sem ruknil še enga ta dolgega, čaja, kajne, in utopil neprijetno klobasanje.
Ob ognju sem slišal tudi razlago, zakaj pohod po poteh Cankarjevega bataljona organizirajo ponoči. Zato, da nas kdo ne bi videl, zato, ker imamo zadnja leta ablast in ne oblasti in se nasploh ni primerno širokoustiti, da smo zmogli od Pasje ravni do Dražgoš. Od oziroma iz Litije do Čateža ali pa od Poncija do Pilata že, tole z Dražgošami pa ne govorit naprej.
Spet je šlo navzdol, sem ter tja je bilo nekoliko drsno, čar odpadlega listja sploh ni samo šelestenje, ampak tudi skrivanje vlažnih korenin in kamnin. Kača se je upočasnila in polenila, da si ne bi česa polomila. Bila pa je, takole, če si se ozrl prek ramen, kot da bi pojedla zunanje novoletne okraske in bi se jih videlo iz njenega drobovja.
Spet ravnina, postanek, čaj, cesta, most, pod njim, vem, da dvomite, reka in odcep, ki ga bo letos pozimi prekril prah. Odcep, ki nas s ceste Škofja Loka - Železniki odvrže proti smučariji na Starem vrhu. Stari vrh je letos tam, kjer je bil lani in leta 1967, vicev o snegu pa gori trenutno ne razumejo.
Spoznal sem, da je skoraj vsak od več kot 530 in manj kot 540 hodcev od doma prinesel vsaj eno šalo. Ko smo premagovali ravnino od Praprotna proti Ševljam, sem slišal že vsaj stopetdesetega. Verjetno sem bil tako utrujen, da se mi niso več zdeli smešni. Pač pa mi je gospica pomolila pod nos nekaj storžastega in me vprašala, kako se počutim. Skoraj bi že odgovoril, da zajebano, ko mi kapne, da je uslužbenka javnega medija s spremljevalcem, ki je vame usmerjal kamerni snop. Neostro sem zavrnil intervju.
V prvih petih urah so mi strici tudi povedali, da je najbolj grenka vzponska pilula prihranjena za konec. Čudno, dozdevalo se mi je, da so Dražgoše pred durmi, po tistem ozemlju sem nekoliko že tudi kolesaril, le uradna časovnica, ki nam je obljubljala, da bomo na cilj prišli okoli nedeljske desete ali za kanec prej, je mendrala moje upe. Nikakor se še ni zdanilo in se vsaj dve uri tudi ni nameravalo, dani pa se te dni po sedmi.
Spet smo pod noge vzeli hrib. Nismo več dihali kot eno, sopli smo vsak zase. S polžjim napovedovanjem svitanja so se mi širila obzorja. V beležko, kjer doma hranim najgloblje (tuje) misli in ukradene ugotovitve, sem sklenil dodati: kolesarji in tekači niso edini športni rekreativci. To misel, ki mi je zaradi svoje globočine povzročala najnežnejši glavobol, sem povezal z vednostjo o tem, da naša planinska društva, da ne zapišem zveza, združuje desettisoče planincev. In da ni nič čudnega, če poleg biciklističnih ali tekalnih obstajajo tudi planinski zasvojenci. Pa ne mislim tistih, ki osvajajo osemtisočake ali tri-do štiritisočake po vratolomnih ostenjih – nak, ti niso zasvojenci, ti so svetniki. Mislim na tiste, ki časa, predvsem prostega, ne znajo zabiti drugače, kot da gredo v hribe. In so natrenirani (ali pa samo mladi, polkrat mlajši od mene), da jih je veselje gledati. Biti vesel ob pogledu na nekoga, ki hodi? Da, draga naročnica ali naročnik Slovenskih novic ali Dela, ki ti ni odveč prebrati Poleta, tudi to se zgodi. Neuradni podatki govore, da nas je bilo kar za odtenek več kot polovica na tej hoji prvopristopnikov. In smo zijali ob pripovedih kerlcev, ki jim je vsakoletni pohod v Dražgoše (in še kopica drugih) nekaj tako samoumevnega, kot je meni, da ob nedeljah ne hodim v cerkev. In hodijo in hodijo in hodijo. In vedo, kako je bilo lani, pa pred tremi, pa petimi leti. In to ve tudi husky, star šest let, ki se je s svojim gospodarjem udeležil zadnjih petih tortur. Prvo leto mu je bila neudeležba očitno oproščena.
Hitro, kot bi rekel otorinolaringolog, in crkavajoča luna ni bila več na temno, ampak že na svetlo plavi podlagi. Zaprli smo nočnik in odprli dnevnik. In prišli do zadnjega počivališča pred sklepnima dvema urama. Je kar hecno, ko ti prijazni gospodar po slabih osmih urah životarjenja reče dobro jutro. In spet, saj že veste kaj. Topel čaj.
Sem ter tja je bil naš trud celo poplačan. Ko smo nevemkolikič, morda je bila ura malo čez osem, grebenili, se nam je na desni prikazala ravna naravna črta, na njej neposvetni objekt, znan kot Jamnik. Za njim pa kulisa, ki je niso zmožni niti največji, kaj šele najmanjši mojstri neturboharmonikarskih dvoranskih fešt. Stol, levo Vajnež, pa Begunjščica, zadaj na skrivaj Vrtača. Nikakor ne globoko zasneženi, le z belim poprhom. Tako kičasto, da je bilo že kar lepo.
Bogdej!
V zadnji uri korakanja smo se povzpeli nekoliko više od vasi, ki je v partizanskih kronikah in popartizanskih učbenikih, pa tudi ufilmili so jo, ozaljšana z rdečim osvitom, nato pa so nožni prsti spet začeli nabijati v prednjo steno gojzarjev.
Še ta ovinek, no, za njim še eden, pa resnici na ljubo še trije, pa se naposled odprejo pred nami – Dražgoše. Vasica, prilepljena v breg, da trzneš, kdaj bo spolzela proti Železnikom. Pa dvo- ali ševečglavi Ratitovec, nato pa na nekakšnem optičnem sedelcu, kot bi se nekdo zajebaval iz poštenih planincev – Triglav. Je res tako visok, da se od povsod vidi? Iz Dražgoš se.
Pokonci me je držala le še misel na trd, neudoben meganov sovozniški sedež. Iz dremeža, v katerega sem odkolovratil med hojo skozi junaško vas, me je vrgel, kaj glasen, gromoglasen: »Bogdej!« Pozdravil naju je možak, kipeč od veselja, ne vem, morda nad življenjem, morda zaradi bližajoče se proslave, morda nad svojim poklicem – policaja. Verjetno je iz mojih ust prišla najbolj robata in glasna kletev na račun ta modrih v živo. A mi ni zameril, še pretepel me ni.
Levo od ceste so rasle stojnice z napitki in flancati, desno z ocvirkovkami in še čim. Nekje je nekdo nekaj cmaril. Očitno ni bil pozoren in počil mu je lonec – naše dražgoške bitke pa je tukaj konec.
Torej?
, o čem natančno teče beseda (mogoče kaki link do razpisa oziroma malo več podatkov, kje, kdo, kako...).
in lp, m
