- 30 Maj 2012, 22:13
#280615
Ja zjutraj krenil iz Holmca.
Sel proti Bleiburgu in skozi mirne urejena Podjunske vasi. Tako na kolesu je uzitek.
Tisti ki se spomnite oz. imate spomenico maratona Kralja Matjaza se spomnite kako je znalo biti vroce na teh poljanah do jezera in potem skozi Globasnitzo na Luško sedlo.
Zanimivo mi je bilo, da se blagostanje teh vasi prav nič ne spremenilo kot pred 10leti.
Opaziti je bilo edino velik napisov proizvodnja biomase. NA bleiburski postaji vlaki z vagoni polni lesnih debel. In kasneje srecanje s polno secnje na AUT Pece..hmmm zelena ekonomija ne vem ne vem kaj bo pomenila kot pritisk na gozdove...
Vzpon do sedla.
Pogrešal sem AUT mejno leseno hišico iz pred-EU časov. Sedaj od nje ostal samo velika mlaka.
Na slovenski strani je vse zgledalo nekam odprto. Nekaj je manjkalo. Potok, ki si ga prej samo slisal in nisi vedel od kod prihaja zvok je sedaj bil viden. Seveda drevja ni bilo. Na levi pri odcepu za kmetijo Jekl cel hrib prej drevja sedah poravnan in zoran , splaniran.
Pri Kumru obicajni postanek. Preoblacenje v tekasko opremo. Nahrbtnik ...In tek proti pobočju.
Na predelu kjer se končajo vlake in se prevesi pot v ozko planinsko pot je majhna jasa. Oz sekas vlako do te jase. Na njem ugledam srnjaka in za njim nejgovo drago, Mirno sta se pasla. Srnjak pa celo pogledoval vame. Tako na 8 metru sem ju opazoval on pa celo zrl vame in nic mu ni bilo jasno. Fotoaparat zal pozabil doma. Malo testiral kako dolgo bom lahko zavajal njegov obcutek za varnost z nasprotnim vetrom. Po ene cca 8 minut pa sem se le odpravil na levo mimo njiju navzgor. Seveda je srnjak dojel v premikajoči postavi blizino cloveka. Hitro sta se pobrala. Nekaj višinskih metrov višje nad jaso se soočam samo še z njegovim orikanjem. Morda bil jezen, da sem mu pokvaril miren dopoldan. Namreč teh glasov sem bil dosedaj bil vajen samo v obdobjih pred paritvijo. Peca pač kot Peca...vse je isto...le da ta dan ni bilo nobenega ne AUT Peci ne na Knipsovemu sedlu ne na kordežu. Eden sam mir.
Povratek čez planoto in nazaj do Kumra. Fant, ki je pometal dvorišče me najprej seznani z gosti iz Maribora, ki tukaj počitnikujejo. Potem pa se vrževa v nostalgični opis let 2002, 2003 čas ko je on hodil na srednjo živilsko šolo in kako je doživljal nog. tekme Maribor-Korotan ter takrat slavno tekmo SLO-YUG ( izenačenje ). Opazujem kužka ( mešanec zlatega prinašalca in ???) , ki se je spuščal od vrat hiše koder je spremljal MB goste . Namreč pri spustu se je postavil na ta zadnjo, zadnje tace je dvignil vznak levo in desno ( na zunanjo stran trupa ) in se po ta zadnji previdno z zaustavljanjem s sprednjimi tacami spuščal po hribčku ob stopnicah. Verjetno teževe s sklepi ( artritis, kolki ),...neprijetno in boleče. Podelila sva kekse, ki sem jih malical ob Maltu, ki sem ga naročil. Potem spakiral torbe , preoblekel majico in na kolo. Smer makadam cesta proti Peci v Toplo in spust v Toplo. Od tukaj na asfalt in v Črno. Kar nadaljevanje po magistralki ob Meži.
Ustavim se na Poljani in si ogledam fotke in nekaj zabelež opisov konca 2. sv vojne po 9,. maju.
Znova mi vzbudilo zanimanje predvsem, ker se nikdar nisem zavzel za številke.
Namreč, če so ti podatki biloi prav opisani in prav geo locirani: 400 000 nemške vojske E armadna skupina, 200 000 ustaške vojske in civilov, četnikov, ter 16 000 slovenske domobranske vojske, bele garde, plave garde oz. slo. četnikov vsa ta množica ljudi bi se naj koncetrirala na tem malem prostoru od Celja oz Paškega Kozjaka do Koroške v samo cca. 14 dneh. Kakšen EKO migacijski šok kot bi danes rekli bi to moral danes biti. No potem sem se vprašal o koncetraciji SLO partizanov v tistem času. Namreč očitno je bila SLOvojska takrat usmerjena v glavnem na Primorsko in na cetner SLO. Namrec berem, v MAribor je vstopila kot osvoboditelj 3. armada. To področje obvladovala armada ( pozabil katera ) pod povelstvom general Kosta Nadja ( v oko mi je padal med drugim Vojvođanska divizija ). Namreč nekje imam v spominu spomenik nad Dravogradom Vojvodincem ...žečezniška ostaja pa potem malo višje vojakom Kraljevine Jugoslavije leta 1941 , ki so nad Dravogradom branili nek prehod in držali ga kar pogumno kakšen dan ali več ( verjetno niso vedeli da se drugod vojska razpada ). Skratka kdo in kako je tukaj vodil spopade in osvoboditve hmmm. Pozoren sem bil na prisotnost Bolgarov med drugim, da je 12 maja neka bolgarska topniška enota tolkla po Ustaških pložajih pod Paškim Kozjakom...torej 12 maja konkretna ne sporadično streljanje ampak konkretna vojna z orng artilejrijo...in konrketno število ujetih tudi s strani Jugo vojske ....to ni bil samo beg ampak konkretno kritje hrbta po 9.maju. Spomnim se, da so mi domači kot otroki govorili kako so Bolgari prihajali kot osvoboditelji tukaj v okolici Ptuja in niso nič kaj prida bili dobro zapisani pri svojem osvobajanju ( kraja živine, jajc in še kakšna lumparija ). No potem s kolesom naprej. Pri Dravogradu zavijem na kolesarsko pot Drava Mura. Tukaj vedno srečujem veliko povoženih kač v tistem gozdnem tunelu. No končno sedaj ena živa. Zvita v klobčič. Ko jo pozdravim, se zravna in začne z zvijanjem lezti ob cetnem robu...hmmm cca 1m in pol...
No potem Trbonje, Vuzenica. ( opažam da vsako leto kakšen novi kilometer asfalta )...
Od HE Vuhreda do Podvelke pot postane kot Ceste San Francisca...simpatična gor dol tako da te prejšni spust privede do naslednjega vzpona brez posebnega napora. V Podvelki na pivo. Klic iz MB če bi se dalo pohiteti..kuža me že čaka za najin gozdni weekend in knabiranje kopriv. Pa sem izkoristil kot alibi da ne grem na desno na Lehen in Lovrenc ( dva vzpona kar konrketna ) in naprej do Ruš. Tako sem pohitel na glavno magistralko ...in domov. Srečanje z Inotem in Sebi, ki sta se vračala iz plezarije v Labotu (Lavamunde). In doma...to je to...
