Zadnje novičke

[Tuli]

imam spet vprašanje....tečem intenzivno kakšne pol leta in opazil sem da sem se prvo počutil dobro , kasneje pa malo manj.Imam tudi dneve ,ko se mi enostavno ne da iti tečt in ko imam slabo razpoloženje - tedaj tudi tečem precej slabše.....hmmm teorije pravijo , da se človek po teku naj bi počutil ravno vedno boljše ?? Zanima me kakšne mate vi iskušnje ?

Tuli

[Miki]

Tuli, morebiti ne bom neposredno postregel s kakšnim nasvetom, bom pa skušal razložiti moje izkušnje o razpoloženju ob teku.

Vidiš, jaz še ne tečem pol leta, torej sem še popolni greenhorn; začel pa sem teči predvsem, da sem malo manj mislil na cigarete, ker sem se odvajal kaditi ... torej imel sem konkreten cilj in počutil sem se naravnost odlično.

Ko sem prvo krizo povezano s cigareti premagal, sem ugotovil, da mi tole takanje navsezadnje precej, no ja, zelo odgovarja in sem začel razmišljati, kako bi tekel več, bolje, hitreje, ...
Glej ga zlomka, da sem seveda našel precej hitro nekakšne "vadbene programe" in začel z izvajanjem ... Dejansko sem prvih nekaj dni, tednov napredoval precej hitro, potem pa skorajda nič in še vse me je bolelo ...
Razpoloženje je bilo iz dneva dan bolj klavrno in glede na to, da ob sebi nisem imel nobenega znalca, bi precej kmalu prenehal s tekom in se vrnil na stara pota - k načinu življenja, ki ni vseboval veliko telesne aktivnosti.

Ne vem kako, zagotovo ima vmes kaj stara dobra kmečka pamet in preprosta človeška razsodnost, a vendar sem nekako te vadbene programe zavrgel in si rekel: "Miki ne ga svirat, tečeš za svoj špas in užitek, torej ne rabiš teh "čitab", za njih bo še čas kasneje, sedaj pa je bistvo v čistem, golem, neokrnjenem užitku ..."

Od takrat se mi je razpoloženje bistveno popravilo .. nikoli nimam tažav s tem, da ne bi želel iti teči ... nič ne planiram, odtečem natanko tako kot se počutim, predvsem pa nič ne pretiravam ... odvisno od trenutka, od navdiha. Če sem užitkarko razpoložen, pač tečem pol ure do uro zelo počasi, če pa bolj tekmovalno ... potem si izberem krajšo ali daljšo progo in odtečem v nekem načrtovanjem tempu (nekoliko hitrejšem) tako da spremljam tako čas kot utrip srca ...

V vseh primerih (kratkih, dolgih, počasnih, hitrih) sem vesel, srečen in zadovoljen ... Zadnje čase sem si omislil celo glasbo med tekom in počutim se naravnost fantastično. Med tekom ob kakšnem "komadu" začnem poskakovat in plesat ... He, he, le kaj si mislijo srne, lisice in ostale živali, ki me morebiti opazujejo ... Okoliški kmetje, pa so me tako ali tako že vajeni ...

In kako se počutim? E ... he, he, ... fantastično. Obstaja še kaj več?

Verjetno ... ampak tudi za to bo še čas ...v tem trenutku tečem le za užitek, cilje si bom zastavljal kasneje ... no, enega sem si že - za svojo prvo tekmo ... kranjskogorsko desetko.

[Staša]

Hecno, meni pa brez "vadbenih programov" motivacija pade, ker ne vem, pri čem sem in ne vem, če pravilno tečem (prave količine za napredek...). Ker po moji osnovni logiki bi morala pri teku vedno zvečevat količine in teči hitreje in to sem seveda tudi počela včasih (pa itak sem vedno znova nehala po ene parih tekih), vadbeni programi pa me ustavljajo, saj seveda moja logika ni bila prava. V tem programu, ki ga imam sedaj, avtor komentira npr.: "Ta teden boste verjetno imeli občutek, da ste nazadovali. Pa niste. Verjemite. Mišice potrebujejo čas, da se obnovijo, zato bomo dolžino prepolovili..." In tako podobno. Pa glede na to, da ima CV kar bogat, mu verjamem...

Sem pa opazila, da jih kar nekaj, ki jih srečujem skoraj vsak dan, vedno teče šprint. Pa ko se pogovarjamo, vsakič naredijo nekaj več kilometraže, torej tako kot jaz včasih...

No, smo si različni... Verjetno je odvisno od cilja. Jaz sem že večkrat napisala, da če ga nimam, potem mi pade motivacija, drugim pa je tek zgolj rekreacija zase v drugem pomenu. Sem šele v drugi stopnji tekača po Gallowayu V vsakem primeru pa se nam kdaj pridruži na skupinskem teku, pa boš zagotovo opazil kakšno novo obzorje teka po teku

[drej]

Tečem brez vadbenih programov, že vsa leta. Imam naštudirano progo, ki jo moram pretečt s 5minut/km, (zame je to šprint), ampak dolga je samo 5km. Saj mi vedno uspe, razen če ni z mano kej narobe. Je kar dober pokazatelj tega. In to vsak drugi dan. Sem pa opazil, da bolj kot sem v kur*u pred tekom, boljši je čas na teku samem. Kaj mislite, zakaj je tako?

[Filipid]

Tudi jaz tečem brez vadbenih programov že od vsega začetka (1997 leta), imam pa 16 prog od najkrajše 2.5 km do najdaljše 21.4 km. Grem pa kdaj pa kdaj tudi daljšo progo. Med temi progami imam tudi eno 21 km progo pri kateri moram premagati 300 m višinske razlike na razdalji 3 km. Občasno grem tudi na stadion, kjer izvajam intervale z namenom na pridobivanju hitrosti. Tedensko si vnaprej določim kaj bom tekel. V glavnem pa je to odvisno za kakšno tekmo oziroma kakšen cilj se pripravljam. Ponavadi imam že vsaj za mesec dni vnaprej določen na katere tekme bom šel. Bolj konkretne cilje kot so maratoni pa si določim že na začetku leta. Seveda je pa tudi od tega odvisno kako napreduje forma in da ni vmes kakšnih poškodb. Vedno moraš trenirat in tekati za en določen cilj, ker le tako imaš voljo in motivacijo do treninga ter si na poti k svojemu zadovoljstvu in uspehu, pa zdaj ni važno ali je uspešen pretečen maraton, polmaraton ali pa samo določena razdalja ki si si jo zadal. Odkar imam merilec Polar sem prišel tudi do spoznanja da občutki med in po teku včasih lahko pokažejo ravno obratno kakor ti misliš. Včasih sem imel občutek da sem zelo slabo tekel, a ko sem pogledal čas teka in pa pretečeno razdaljo sem ugotovil da niti nisem tako slabo tekel, sam imel pa sem take občutke. Lahko pa je tudi obratno. Motivacija pri teku ti daje tudi tekaški dnevnik, kjer vpisuješ vse glavne podatke in spremljaš napredek vadbe. Enega od teh dnevnikov lahko dobiš na tem naslovu: http://users.volja.net/skarget9/ ali pa si ga sam izdelaš. Največjo motivacijo pa dobim ko osvojim kakšno medaljo ali dosežem zelo dober rezultat na maratonih, polmaratonih in 24-urnih tekih. So pa dejavniki na katere človek ne more vplivati in včasih se ti dobesedno nič ne da. Takrat je bolje opraviti kakšen lažji trening. So pa trenutki ko telo kar kliče po treningu in včasih dobim občutke kakor da si telo želi še bolj intezivnega treninga. V takem primeru to izkoristim in ponavadi povečam tempo teka. Če imate tudi vi take občutke jih le izkoristite, sam v pravi meri. Naj za konec dodam še to, da vedno poslušajte svojo telo kaj vam pravi in sodelujte z njim, potem bo tudi motivacija, volja in uspehi.

[dpop]

imam spet vprašanje....tečem intenzivno kakšne pol leta in opazil sem da sem se prvo počutil dobro , kasneje pa malo manj.Imam tudi dneve ,ko se mi enostavno ne da iti tečt in ko imam slabo razpoloženje - tedaj tudi tečem precej slabše.....hmmm teorije pravijo , da se človek po teku naj bi počutil ravno vedno boljše ?? Zanima me kakšne mate vi iskušnje ?

Tuli

Takole je... če se ti ne da več... PUSTI VSE skupaj...
in potem boš čez tri mesece videl... če ti bo nekaj manjkalo, če se
ti bo zdelo da nekaj pogrešaš, da nisi "100%"... potem bo to pomenilo
da imaš tek v krvi... in da si imel samo krizo... če ne... potem se bpš
vedno bolj in bolj matral...

Saj vem.. zdej me bojo spet drugi "kur..ali" da ne delujem
psihološko "pozitivno"... ampak tako je... tečem že 10 let... in
vsako zimo ko ne tečem (pač... tko je) komaj čakam prve
spomladanske dneve da spet začnem...

To ča pa se ti kakšen dan ne da... ni problema.. buš pa drug dan bolj
spočit in boš lažje naredil "kilometrino"

LP Darko

P.S. Na silo se ne da nič... pa čeprav "v družbi" ali pa po
"nevem-kakšnih-programih"... sej tudi za življenje v dvoje ne
rabiš "priročnikov", "porgramov" in "motivacije"... ko pride L'BEZEN
gre vse samo od sebe... če pa ne....

[oranzni_slon]

Pozdrav!

He, jaz se po teku vec ali manj pocutim bolje kot pred tekom. Tecem zaradi vzdrzevanja neke osnovne kodicije in pa za odvajanje slabe volje iz glave. Ob tezjih dnevih si privoscim eno dolgo divjanje po hribih in dolinah Golovca in iz sebe spravim vso slabo voljo in slabo pocutje. Kadar sem pa samo utrujen od sihta si privoscim en tak lep pocasen tek, da lahko opazujem floro in favno. Na koncu sem vedno zelo dobre volje. Tudi za takrat, ko se mi ne ljubi cisto nic se ponavadi spravim ven in si recem, da grem samo ene par krogov na stadion naredit, pa mi potem se predno pridem do stadiona ze noge zavijejo na 'stara' pota po Golovcu.
Ja, tek je lustna stvar, ampak pocitek je pa tudi potreben.

lp, oranzni slon

[Lučko]

Hoj Tuli!
Hm, tole temo smo na tem forumu že večkrat obdelali, ampak OK.
Moje izkušnje so precej enostavne: če se mi ljubi grem tečt, če se mi ne ljubi pa ne grem tečt, brez kake slabe vesti (delni odgovor na tvoje vprašanje). Simple! Večji problem je moj, ker se mi vedno ljubi tečt. To je pravi problem, ker sam vem, da moram vsaj en dan malo počiti- počitek je nujen!!! No jaz osebno se pa tisti dan slabo počutim, sem tečen, sem nervozen, zoprn, ne vem kaj bi sam sabo… No, da se vrnem k tvojem vprašanju.
Kot si napisal tečeš pol leta in to intenzivno. Kaj pa če je napaka in tvoj problem ravno v tem, v tvoji intenzivnosti. Tvoje telo se verjetno odziva in upira in to pokaže ravno v tvojem slabem počutju, to je verjetno tudi (najmilejši) prvi signal tvojega telesa, ki ti pravi: Tuli malo počij, ne tako intenzivno, drugače bo poškodba! Verjetno ni tekača, ki bi se dobro počutil po intenzivnem treningu. Tudi sam pridem domov »sesut kot kanta« po kakšnih intervalih, po teku močnega tempa v hrib, po test teku na uro… Čisto drugače pa je, ko sem slabe volje in nisem razpoložen. Vseeno grem teč, ampak ta tek se zelo razlikuje od trening teka, ta tek je tek na 60% srčnega utripa, jaz temu pravim tek za dušco in to je tudi odgovor (in predlog) na tvoje vprašanje. Če nisi preutrujen od teka, če je krivo samo tvoje razpoloženje pojdi tečt, ampak zelo, zelo počasi. Teči lahkotno, opazuj naravo, opazuj kaj se dogaja okoli tebe, misli na kaj lepega, tisti dan povabi kakšnega prijatelja, prijateljico (jaz takrat tečem z ženo, nekako 7 min/km) skratka nekoga, ki ti bo delal družbo, pogovarjata se med tekom (zato se mu tudi reče »pogovorni tek«). Po takšnem teku boš pa 100% razpoložen, garantiram. Tak tek ti tudi priporočam po intenzivnem treningu, ki si ga imel recimo prejšnji dan, ali po kakšni »hudi« tekmi.
Še nekaj mojih izkušenj! Meni se je že (in to večkrat) dogodilo, da sem bil ful nerazpoložen, pa sem šel vseeno tečt. Po enem km sem se že mislil obrniti proti domu, pa sem vztrajal še en km. Po dveh ali treh se je »mašina« segrela, pojačal sem tempo, tekel sem kot nor in tisti dan zabeležil najboljši čas na določeni razdalji. Dogodilo pa se mi je ravno obratno, ves odločen, da bom tekel kot nor, za najboljši čas, pa…? Res sem tekel kot nor, rezultat je bil pa zelo slab. Ja tudi to se dogaja.
V glavnem, moj predlog je, da si dobro prebereš (preštudiraš) na tem forumu Poletove teme (moderator je Fotr), kjer imaš ogromno napisanega o aerobnem teku, bazični hitrosti, aerobni bazi (ali jo imaš), beri nasvete dr. Škofa v Poletu, pa boš videl, da boš po takem teku domov prišel spočit, dobre volje in dobro razpoložen, 100% garant (garancija je min. 50 let). Na tem forumu je cel kup programov vadbe za razne dolžine teka, o intenzivnosti treningov, kolikokrat teči na teden, kolikokrat počivati… skratka beri, beri, beri, veliko je napisanega.
Še zadnji nasvet, tek ti ne sme biti obveza, tek naj ti bo v užitek. Vprašaj naše forumce, naše »stare mačke«. Jaz sem jih ubogal! Omisli si tudi alternativo, pojdi na sprehod (iz sprehoda sem šel jaz že velikokrat tečt), pojdi na fitnes, na kolo, plavat… sej ti ni treba vsak dan laufat!

TULI, ŽELIM TI LEP NEINTENZIVNI TEK!!!

[Tuli]

Ja mislim da imate prav....mogoče je to krivo , da preveč intenzivno delam in naenkrat preveliko količino, sej hec je v em da včasih zmorem zelo velik včasih pa se mi ne da niti s postle vstat ,ker pa sem iz okolice maribora mam večinoma progo ,ki je razgibana inje tudi velik vzponov do 250 m in tudi griči so kar zahtevni , vam povem da po 6 kilomertih sem ubit ,namatran ko dekla skratka vsi ste mel po svoje prav še posebej pa ti Lučko , mislim da je treba poslušat organizem pa tut velik prebrat....morda sem prebral malček napačne literature ,predvsem psihologijo športa , no sej veste kako je teorije so eno ,ko pa pride konkretna situacija in konkretni napori pa vsa modrovanja odpadejo....morda je to modrost telesa , da ga obvladuješ ,kar more bit tudi zelo zahtevno delo....ja jaz sem komaj kašen mesec dni tuki in vas še ne poznam dobro in tut smn po popolnem slučajo naletel na tale forum ....skratka vsem hvala za odgovore .....

Tuli ...