- 10 Sep 2007, 11:36
#101214
Za Slovenski alpski maraton je že splošno znano, kar pomeni, da vsi vemo, da je eden najlepših tekov naši sedanji širši domovini, da organizatorji kot čarovniki poskrbijo, da vse klapa in štima, da vsi dobijo tisto, kar na teku potrebujejo in to z izjemno prijaznostjo vseh, od vpisovalk prijav, delilcev vode, napitkov, okrepčil, pašte, klobas in palačink, časomerilcev, napovedovalca, delivcev kolajn, do vodij tekov in glavnih organizatorjev. Njihova prijaznost in visoka profesionalnost je dokazana vsako leto posebej in ni bilo tekača, s katerimi sem govoril, da ne bi pohvalil celotne prireditve, še več tudi če bi iskal kakšno pomanjkljivost, je ne bi našel.
Poskrbeli so tudi za podrobnosti. Sicer sem tekel na najkrajši progi alpskega maratona in že na 10 kilometrih se vidi, da je za tekače res poskrbljeno. Trasa je bila letos malo drugačna, a to ničesar ne spremeni. Tek v krasni družbi blond bejb, tek po rezkem in čistem jezerskem zraku, tek po gozdu, kjer se kar opazi, kako drevesa spuščajo svež kisik v ozračje in srkajo naš izdihani ogljikov dioksid. Trasa, ki je urejena tako, da pot poteka okoli blatnih luž, seveda pa, če kdo želi, lahko teče tudi po blatu in lužah, trasa ki poteka malo po asfaltu, nekaj po gozdnih poteh in proti koncu po zeleni, kratki travici, pa še navzdol, da človeka navdaja z navdušenjem. Med tekom sem opazil po tleh razne risbe z rdečo barvo in sem si mislil, evo organizator nam je celo z risbami polepšal traso, a sem pozneje spoznal, ko sem se uspešno ognil padca, ker je bila korenina označena, čemu so bile te oznake namenjene. Kakorkoli, rdeče črte so umetniško polepšale traso in obenem opozarjale, kje štrlijo iz tal korenine.
Višek teka je lahko ne samo, da privihraš v cilj kot malo rabljeni buldožer, ampak tudi to, da te šlank blond bejba med tekom povabi v gozd, da skupaj tečeta po gozdnih poteh, se gresta med tekmo pogovorni tek, se smejeta, čvekata, opravljata, natolcujeta, klevetata in kvantata. Res lep tek je bil tale deset kilometrski jezerski kamniškosavinjski alpski maraton.
Organizator se je tudi zavedal, da če ni nobenega tekača, ki bi bil zadnji, tudi prvega ne more biti. Zato je uspešno poskrbel tudi za logistiko, dokumentacijo in informacijo o tekačih, ki vedno ščitimo hrbet, ki delujemo v zaledju in pomembno prispevamo k pestrosti tekov. Tokrat smo bili na slikah tudi zaključni tekači.
Seveda je užitek teči na 10 km, zanimivo pa je tudi, potem, ko se naphaš s fižolom (ker nisem hotel klobase v pašti, sem dobil toliko več fižola), se napiješ raznih vod in napitkov in na vrhu kupčka, preden se podre, naložiš še palačinko, debelo namazano s čokolado, da si potem ogledaš še junake resničnega 35 in 50 kilometrskega maratona. Prav vsi si zaslužijo pohvale in priznanja, kajti preteči slovenski alpski maraton v vsej njegovi infrastrukturi je resničen podvig. Tudi organizacijski.
V prijetni družbi smo potem za alpske maratonce navijali, jih bodrili, fotografirali, klicali po imenu, jim kazali pot, jih tolažili, da ni več dolgo do cilja, jih pozdravljali, tleskali z rokami, ploskali, kričali vpili in počeli vse, kar počenjajo navdušeni navijači. Nekaj časa smo malo motili redarja, ki je natančno ustavljal promet, da so bili tekači varni in celo navijal je skupaj z nami. Enkrat se je pred prehodom tekačev preko ceste ustavila skupina motoristov v usnju in na bleščečih motorjih in tudi oni so ploskali in bodrili tekače, ki so pritekli iz stranske ceste naprej proti cilju.
Ob vsej tej navijaški dejavnosti smo postali žejni in začeli smo pogledovati okoli za kakšnim bifejem, ko je pripeljal dostavni avtomobil in organizator je tudi za nas navijače pripeljal osvežilno pijačo. Na nobeni tekmi še nisem doživel, da bi bilo enako dobro poskrbljeno (vsaj kar se tiče zastonj gašenja žeje) tako za tekače, redarje kot tudi za navijače.
Lahko bi napisal še marsikaj doživetega, veselje ob srečavanju znancev in tekačev, navdušenje ob kolajnah in priznanjih tekačic in tekačev TF, o enkratnem vzdušju in razpoloženju ob jezeru, navdušenju in zadoščenju tekačev, ki so dosegli cilj maratona, zadovoljstvo ob takojšnji objavi rezultatov in sploh prevzetost in ganjenost ob prijaznosti vseh udeležencev SAM-a. A potem bi bil ta zapis zelo zelo dolg. Hvala vsem, ki ste nam in mnogim omogočili in ustvarili lep dan, ki bo še tedne in mesece odmeval v naših srcih.
Ampak drugo leto spet pridemo in spet bomo hropli v tiste klance, da bomo izdihali čimveč dioksida za hrano drevesom v prelepi okolici Jezerskega.
Poskrbeli so tudi za podrobnosti. Sicer sem tekel na najkrajši progi alpskega maratona in že na 10 kilometrih se vidi, da je za tekače res poskrbljeno. Trasa je bila letos malo drugačna, a to ničesar ne spremeni. Tek v krasni družbi blond bejb, tek po rezkem in čistem jezerskem zraku, tek po gozdu, kjer se kar opazi, kako drevesa spuščajo svež kisik v ozračje in srkajo naš izdihani ogljikov dioksid. Trasa, ki je urejena tako, da pot poteka okoli blatnih luž, seveda pa, če kdo želi, lahko teče tudi po blatu in lužah, trasa ki poteka malo po asfaltu, nekaj po gozdnih poteh in proti koncu po zeleni, kratki travici, pa še navzdol, da človeka navdaja z navdušenjem. Med tekom sem opazil po tleh razne risbe z rdečo barvo in sem si mislil, evo organizator nam je celo z risbami polepšal traso, a sem pozneje spoznal, ko sem se uspešno ognil padca, ker je bila korenina označena, čemu so bile te oznake namenjene. Kakorkoli, rdeče črte so umetniško polepšale traso in obenem opozarjale, kje štrlijo iz tal korenine.
Višek teka je lahko ne samo, da privihraš v cilj kot malo rabljeni buldožer, ampak tudi to, da te šlank blond bejba med tekom povabi v gozd, da skupaj tečeta po gozdnih poteh, se gresta med tekmo pogovorni tek, se smejeta, čvekata, opravljata, natolcujeta, klevetata in kvantata. Res lep tek je bil tale deset kilometrski jezerski kamniškosavinjski alpski maraton.
Organizator se je tudi zavedal, da če ni nobenega tekača, ki bi bil zadnji, tudi prvega ne more biti. Zato je uspešno poskrbel tudi za logistiko, dokumentacijo in informacijo o tekačih, ki vedno ščitimo hrbet, ki delujemo v zaledju in pomembno prispevamo k pestrosti tekov. Tokrat smo bili na slikah tudi zaključni tekači.
Seveda je užitek teči na 10 km, zanimivo pa je tudi, potem, ko se naphaš s fižolom (ker nisem hotel klobase v pašti, sem dobil toliko več fižola), se napiješ raznih vod in napitkov in na vrhu kupčka, preden se podre, naložiš še palačinko, debelo namazano s čokolado, da si potem ogledaš še junake resničnega 35 in 50 kilometrskega maratona. Prav vsi si zaslužijo pohvale in priznanja, kajti preteči slovenski alpski maraton v vsej njegovi infrastrukturi je resničen podvig. Tudi organizacijski.
V prijetni družbi smo potem za alpske maratonce navijali, jih bodrili, fotografirali, klicali po imenu, jim kazali pot, jih tolažili, da ni več dolgo do cilja, jih pozdravljali, tleskali z rokami, ploskali, kričali vpili in počeli vse, kar počenjajo navdušeni navijači. Nekaj časa smo malo motili redarja, ki je natančno ustavljal promet, da so bili tekači varni in celo navijal je skupaj z nami. Enkrat se je pred prehodom tekačev preko ceste ustavila skupina motoristov v usnju in na bleščečih motorjih in tudi oni so ploskali in bodrili tekače, ki so pritekli iz stranske ceste naprej proti cilju.
Ob vsej tej navijaški dejavnosti smo postali žejni in začeli smo pogledovati okoli za kakšnim bifejem, ko je pripeljal dostavni avtomobil in organizator je tudi za nas navijače pripeljal osvežilno pijačo. Na nobeni tekmi še nisem doživel, da bi bilo enako dobro poskrbljeno (vsaj kar se tiče zastonj gašenja žeje) tako za tekače, redarje kot tudi za navijače.
Lahko bi napisal še marsikaj doživetega, veselje ob srečavanju znancev in tekačev, navdušenje ob kolajnah in priznanjih tekačic in tekačev TF, o enkratnem vzdušju in razpoloženju ob jezeru, navdušenju in zadoščenju tekačev, ki so dosegli cilj maratona, zadovoljstvo ob takojšnji objavi rezultatov in sploh prevzetost in ganjenost ob prijaznosti vseh udeležencev SAM-a. A potem bi bil ta zapis zelo zelo dolg. Hvala vsem, ki ste nam in mnogim omogočili in ustvarili lep dan, ki bo še tedne in mesece odmeval v naših srcih.
Ampak drugo leto spet pridemo in spet bomo hropli v tiste klance, da bomo izdihali čimveč dioksida za hrano drevesom v prelepi okolici Jezerskega.
Dokler tečem upam!