Saj ne vem, če bi opisal, kaj se mi je dogajalo na poti iz ponovoletne žurke proti domu. Najprej sem mislil, da sem zapeljal v kakšno cono somraka, potem pa ugotovil, da je bil takšen pač splet okoliščin. Resnično življenje je bolj neverjetno od domišljije.
Namreč kakšen kilometer iz Medvod sem se ustavil ob cesti, ker me je že neznansko tiščalo v mehurju. Zapeljal sem na kraj ceste, odprl vrata, skočil ven in olajšano spustil curek iz sebe. Toda preden je nehalo teči, sem ugotovil, da nekomu teče po čevljih. Prestrašeno sem pogledal navzgor in zagledal jezen obraz policaja, ki je stal na majhnem parkirišču ob cesti.
Imel je mokre čevlje in del hlačnice. Hitro sem pospravil orodje za izpuščanje urina, tako da se je ostanek mehurja razlil po moji hlačnici, se nerodno opravičil in hotel sesti v avto ter se odpeljati. Avto sem pustil prižgan, brez potegnjene zavore.
Ker je bil tam rahel klanček, se je avto počasi začel spuščati naprej in navzdol ravno takrat, ko sem hotel sesti vanj. Sreča je, da sem preko zime nabral nekaj tekaške baze, da sem lahko tekel za njim. A ravno, ko sem ga ujel, se mi je pod nogami znašla odpadna okrogla baterija, ne morem reči ali je bila 2,5 ali 1,5 voltna, ne glede na to sem se po njej popeljal kot na kotalkah in se temu primerno povaljal po tleh.
Takrat me prehiti še ena oseba in debelo sem gledal, odkod še en tekač za mojim avtomobilom. Bil je policaj, ki me je v teku prehitel, ujel moj avto, zategnil ročno zavoro in me počakal.
Potem je sledilo: napad na policaja z vodnim curkom, neprevidno parkiranje s prižganim motorjem, neodgovorno zapuščanje nezavrtega avtomobila. Moral sem dihniti vanj, narediti nekaj korakov sem in tja, s prstom se dotikati mojega nosu, dokler policaja ni zajel strašen krohot.
Smejal se je, da se je skoraj valjal po tleh. Ker je smeh nalezljiv, sva se oba poscana od smeha in urina valjala po tleh ob cesti Medvode Kranj. Potem sem se odpeljal proti domu.