- 20 Jun 2009, 14:44
#187149
Ja, Jožko, ni kaj, čez naravo se ne da. Težka, a pametna odločitev! Vsi smo samo ljudje.
Pomisliti moramo tudi na vse tiste, ki bi ure in ure čakali na okrepčevalnicah in zmrzevali. Saj so tudi oni le ljudje. Tudi njim se lahko zgodi kaj med potjo... Kdo bi jih reševal?
Tokrat res ni bilo vredno, čeprav se človek hkrati vpraša. le kje je on tam gori, da lahko pusti, da toliko dela in požrtvovalnost izpuhti v nič...
Morda nam je pa s tem le dal pravi znak, naj se ne spuščamo v vse skupaj...
Ker bi bilo pa res prekruto....
No, kako sem se sama pripravila, da pa le grem na tekmo?
Ob štirih zjutraj zvoni ura, moj mi reče, naj pogledam, če pada... - Ne, ne pada, v istem trenutku zabliska in zagrmi, da mi da vedeti, kdo je danes šef. Bo pa padalo...! In začne....
Vstanem, dam za kavo.
Vsi, ki vedo in me poznajo, vidijo, da imam na sebi kar nekaj zlata. Pravzaprav je to vse, kar imam zlata. Kar ga je, ga imam na sebi. Moji kegljaški prijatelji me kličejo kar "potujoča zlatarna", zato mi je seveda ob prvi streli, ki me je navsezgodaj pozdravila, strah do kosti prilezel in v trenutku sem spravila vse zlato iz sebe....V škatlico… Da me slučajno strela ne udari,,, Bi me bilo pa res škoda....
Ma, grem pa vseeeno... Pa čeprav samo plačat štartnino. Ker ta je pa res vredna svojega denarja. Tudi če bi jo taisti dan povišali, bi jo za oba brez besed plačala. Mi res ni bilo težko. Toliko ogromnega dela, skrbi, ljudi, vsega, kar je dal Jožko z ekipo skozi, da bi tekma uspela na zavidljivi ravni.... Bi lahko tudi pri Mariotu na "Spet doma" zbirali SMS prispevke...
Ne le Marinki, tudi meni in še marsikomu je šlo na jok, ko je moral Jožko povedati stavek, da tekma odpade, a ni kaj. Bila je to zagotovo najpametnejša odločitev. Za vse nas.
In zdaj, ko na TF berem in ko sem videla, da je kar nekaj njih pa vseeno šlo na » iztek«, vidim , da smo vsi istih misli.
Le kdaj bi lahko kar sami nadoknadili ta dan? In tudi sama sem kar kmalu na poti iz PB vprašala mojega Zi ziča --- Kdaj greva pa sama udarit -- za Klub prijateljev? Kako nas vse žene tja, v prekrasne kraje, med prekrasne ljudi, za katere kar ne vemo, kako bi se jim dovolj zahvalili , dovolj poplačali za vsa njihov trud…
No, seveda sem med prisotnimi kar nekajkrat povprašala, ma kej kdo pozna mojo lansko kameratinjo Darjo Vavpetičevo??? Kaj jo je kdo videl??? Toliko smo se menile, da bomo skupaj snežaka delale na Poreznu, na, zdaj je pa nikjer ni…
In ko že obupam in se tudi sama dam v vrsto za nagrade, ki so jih potem vseeno delili, mi reče ena ostrižena glavca, Taka, en malčk korenčkasta…, !
» Valentina???«
« Darja???« Ja, Ja,
Ja, saj nisem mogla kar verjet in priti k sebi, da je to res ona.
Toliko sem bila iz sebe, da vidim svojo kameratinjo. Da sem KOMPLET pozabila, da sem včeraj s svojim dragim cel dan kruh pekla. In da sem devet hlebcev kruha s sabo prinesla, da ji podarim kar vse skupaj, če bi hotela… Ma, če me nej za ubet….
Ma, sem pa potem, ko me je moj dragi,( ki je baj d vej rekel, da ne gre niti ven iz avta), spomnil na to, kaj pa s kruhom mislim, podarila le tega prav tako samim fejst ljudem….
In PetruM in Avitu pa Mihaleci , Urši… In kar mi je še najbolj uspelo…, ma ne vem, če lahko napišem, ma bom vseeno, Editki, ki bo naslednjo soboto svojemu dragemu rekla DA, ( ampak za to nisem nič vedela), sem nesla hlebec in slučajno slišala za debato o ohceti, pa sem jo obdarila ( in njega) s hlebcem iz krušne peči in iskreno željo, da bi v življenju skupno pojedla čimveč dobrega kruha. SREČNO NA SKUPNI POTI!!!!
( Ha, ha,… jih moram, malo zredit, te punce, da jih bom next year lažje šišala…,NE????)
No, odšla sva proti domu, se ustavila še v najini novi hiški, nekaj malega postorila in na poti domov v Vipavo je na tabli za veter pisali 125km/h. Jej, jej, kaj bi bilo šele gori na ČP? In na Poreznu???
Ne, ne, ne…
Gremo pa naslednje leto.
Jožko in vsa ekipa. Hvala za vse. Ne sekirajte se. Mi vsi smo z vami, In z vami tudi bomo. Ne glede….
