Zadnje novičke

[Tedi]

Pozdravljeni
Vesel Božič spoštovane tekačice in tekači. Vsega dobrega vam želimo v letu, ki prihaja in čimveč pretečenih kilometrov v prelepi naravi po naši prelepi državici. Brez poškodb in z zvrhano mero vztrajnosti so dosegljivi prav vsi cilji
Janezs hvala za povezavo
Vse to vam želi ekipa iz Baške Grape
Jožko

[Tedi]

Spoštovane tekačice in tekači!
V letu, ki smo ga začeli vam ekipa Ultra treil festivala Podbrdo želi vse res vse najboljše, zdravja, sreče Predvsem pa veliko užitkov na tekih širom naše lepe domovine in če se le da tudi katerega iz nabora našega Graparskega treil festivala
Od odprtja prijav UPT 1.1.2015 od 24.00 dalje jih je do tega trenutka štirideset prijavljenih, kar je za nas organizatorje velika čast in obveza, da bomo naše teke izpeljali še bolje, kot doslej.
Prepričani smo, da boste iz prelepe Baške Grape odšli zadovoljni in srečni z doseženimi rezultati predvsem pa z občutkom, da se v Grapo še izplača vračati na stezice, ki jih drugje na svetu ni
Lep dan vam želi Jožko in ekipa iz prelepe Baške Grape Cerkljanske, Poljanske in Selške doline

[Tedi]

Pozdravljeni!
UPT 100 dobiva tisto pravo podobo, ki smo jo želeli zelo nas veseli, da so se med 70 prijavljenimi pojavila tudi imena, koz so Zvone Mezga, pionir V treil tekih pa Jani Marn udeleženec mnogih treilov, seveda pa oba navdušena občudovalca in ljubitelja narave in lahko bi rekel vodilna promotorja poleg JanezaS Koroškega izziva K24 in seveda oba člana kluba prijateljev GM4O. Pa Vencelj Šturm tekaški zasvojenec iz Železnikov pa Uršula Debevc naša stalna udeleženka GM4o, pa Miro Režonja član kluba prijateljev GM4O pa še veliko vas ostalih, ki ste zbrali korajžo, da se pomerite na UPT 100. Mi bomo poskbeli za vas pred med in po teku v to bodite sigurni. Hvala vam
Jožko iz prelepe Baške Grape

[ursad]

Spošotovani Jožko in celotna ekipa UPT-ja,
sploh ne dvomim, da vam bo uspelo pripraviti in izvesti Ultra pušeljc trail tako, kot ste si zamislili. Ko se leto za letom v juniju vračam v Baško grapo, imam vedno znova občutek, kot bi prišla domov, tako domače in sprejeto se počutim....In to je tisto, kar me vleče v tiste lepe kraje... Iskreno si želim, da mi bo zdravje služilo in bom lahko del te nepozabne zgodbe...

Res je, kar je napisal Jožko: "...pa Uršula Debevec, naša stalna udeleženka GM4O..." Od moje prve udeležbe na GM-ju je minilo že kar nekaj (beri: osem )let in od takrat dalje nisem nikoli manjkala
Za obuditev spomina na mojega prvega (GM namreč ), ki ga nikoli ne bom pozabila objavljam "kratek" zapis, kako je bilo takrat - leta 2007:

GORSKI MARATON ŠTIRH OBČIN 2007 – PRVIČ, A ZAGOTOVO NE ZADNJIČ

Gorski maraton štirih občin – tiha želja še iz leta 2002, ko so Jožko in prijatelji iz Baške grape prvič organizirali to tekmo. Že pogled na prvi razpis mi je povedal, da bo najbrž še dolgo ostalo samo pri želji – 35 km, 5100 višinskih metrov vzponov in spustov.
V teh petih letih se je zgodilo marsikaj – največjo prelomnico (v športnem smislu) pa zagotovo pomeni izbor v prvo Poletovo kolesarsko ekipo (Primož, hvala ti!). Tek, kateremu sem poleg hribov posvečala največ svojega prostega časa, se je kar naenkrat znašel v drugem planu. Pod Gorazdovim vodstvom smo pridno spoznavali vse skrivnosti vožnje s kolesom. Bili smo na Franji, pa na Mali Franji, grizli klance Vršiča iz Trente, sopihali na Dirki na Mangart… (Hvala tebi, Gorazd in vsem Poletovcem – bilo je nepozabno!) Mimogrede, na vseh tekmovanjih kot ekipo s ponosom napišem »Poletovi kolesarji I«.
Vendar sanje o gorskem maratonu štirih občin (GM4O) pa kar niso hotele iz glave. Ko je lani Jožko ustanovil še klub prijateljev GM4O, sem začutila, da morda moje sanje lahko postanejo resničnost. Član kluba lahko postaneš, če s progo maratona opraviš v manj kot 8 urah, vendar ne sami tekmi. Tako sem se v začetku maja sama opravila na ogled proge. Sobotna vremenska napoved ni bila ravno spodbudna, vendar sem se kljub temu odpeljala na Petrovo brdo, kjer je start in cilj maratona. Malo me je bilo strah, če bom sploh našla pot, vendar ni bilo težav, saj so se trije mladeniči opravljali v isto smer. Čeprav sem za pot porabila 7 ur in 25 minut, ob prihodu v cilj nisem bila več prepričana, da si na maraton sploh še želim. Po kratkem počitku, popitem hmeljevem napitku, predvsem pa po klepetu s prijazno oskrbnico na Petrovem brdu, pa je bila odločitev dokončna – se vidimo 16. junija!

Sobotno jutro. Še v mraku se odpravim od doma, saj me čaka dobra ura vožnje do Petrovega brda. Že od Železnikov naprej vozimo v koloni. Torej ne bom ravno sama – veliko nas bo! Za dokončno prebujanje so poskrbeli gasilci iz Zalega loga, saj smo po njihove navodilu parkirali v meter visoki travi. Tekma se niti še ni začela, jaz pa sem že mokra do kolen! Dvignem štartno številk, mimogrede se zapletem v pogovor z gospodom, ki se že petič odpravlja na ta maraton. Nobene napetosti ni čutiti v njegovih besedah, tudi sama sem začuda zelo sproščena. Bolj ko se bliža start, več gledalcev se zbira ob štartno – ciljnem prostoru. Ta prizor me vedno znova gane. Le kaj čutijo ti ljudje, da so že pred osmo uro zjutraj prišli pozdravit več kot dvesto tekmovalcev na letošnjem GM4O. Hvala vam! Na štartu srečam še Uroša, našega poslovnega partnerja, ki mi je še dan pred tekmo po mejlu napisal, da ni čisto prepričan o udeležbi. V množici prepoznam tudi Nejca, sošolca s faksa, alpinista, ki mu tak maraton pomeni odlično kondicijsko pripravo za prihajajoče alpinistične podvige. Samo vso srečo si zaželiva. Ko takole klepetam, čisto pozabim, da me čaka najtežja preizkušnja do sedaj. Zasliši se glas uradne napovedovalke, ki naznanja, da so do starta samo še tri minute. V mislih se sprehodim po celotni trasi. Ne pridem niti do konca, ko se odštevanje zadnjih desetih sekund izteče. Pospremi nas aplavz in spodbudni vzkliki zbranih gledalcev. Še to ujamem na ušesa, da smo zmagovalci vsi, ki pridemo do cilja. S to mislijo zagrizem v strmino, ki kar noče in noče popustiti. Gospod ob meni bi klepetal, meni pa ni do pogovora, saj še diham težko, kako naj še govorim. Kolona se raztegne, tako da lahko hodim v svojem ritmu. Družbo mi dela le skupina Gamsov iz Podbrdo, ki se ves čas glasno spodbujajo. »Ole, dejmo in ole, na Marino« me spremlja vse do sedla Čez Suho, kjer je najvišja točka maratona. Čeprav sem se že na startu odločila, da me štoparica ne bo zanimala, kljub temu poškilim nanjo. Do tu sem porabila dve uri – kar hitra sem! Stisnem gel, popijem izotonik sumljivo modre barve in že sem na poti navzdol. Prehitim nekaj tekmovalcev pred menoj z obljubo, da se zagotovo srečamo na Durniku. Trojka, ki mi je držala odličen tempo pri vzponu, mi uide naprej, tako da zares ostanem sama. Že od daleč zaslišim poskočno glasbo, ko pa pridem v vas Kal, pa imam spet cmok v grlu in solze na očeh. Zbrana je cela vas, glasno me spodbujajo in ploskajo kot bi bila zmagovalka, na okrepčevalni postaji pa nudijo vse, kar si tekač zaželi. Kar hudo mi je, ker se moram posloviti, vendar me čaka še dolga pot, niti na polovici nisem. Hvala vam, dobri ljudje iz baške grape! Polno adrenalina me noge kar same nesejo navzdol. Kruta realnost pride kmalu, ko se pot začne vzpenjati (spet!) proti vasi Znojile. Kako pomenljivo ime! Čeprav je strmina skoraj zanemarljiva, se mi zdi, da v nogah ni več moči. Končno se pot obrne navzdol priti vasici Obloke. Na okrepčevalnici v vasi me pričakajo tri prijazne gospe. Spet sem deležna spodbud kot zmagovalka. Začnem se spraševati, če morda izgledam tako utrujeno, ko me tako spodbujajo. Ne zadržim se dolgo in že sem na poti v Hudajužno. Že na daleč zagledam Andrejo in Ireno – moji zvesti spremljevalki in »helperki«. Kako se ju razveselim! Pa nista sami, tu je prava množica navijačev. Odločim se zamenjati nogavice Med tem opravilom klepetamo kot, da se že dolgo nismo videli. Tu me dohiti tudi Milan, soborec iz tekme 12 ur Kališča. Bravo Milan – kako sem vesela zanj! Prijazna gospa na okrepčevalnici me sprašuje, kaj bom pila: vodo, izotonik, juho…. Bolj za šalo kot zares ji odgovorim, da bi mi najbolj pasalo pivo. In res, gospa bi mi res prinesla želeno pijačo! Kar hudo mi je zavrniti tako ponudbo, vendar se bojim, da mi hmeljev napitek ne bi preveč koristil pri nadaljevanju poti. Z Andrejo in Ireno se poslovimo z željo, da se čimprej snidemo na Petrovem Brdu. Njiju čaka približno 10 km vožnje z avtom, mene pa 10 km peš z 1200 m vzpona in 800 m spusta. Čisto evforična zapustim Hudajužno in si zaželim, da bi to stanje kar trajalo. Vendar temu ni tako. Takoj, ko zagrizem v prvi klanec, začutim neznansko utrujenost. Noge so prazne, sopiham kot stara lokomotiva. Tolažim se z upanjem, da bom na naslednji okrepčevalnici prišla k sebi. Kljub glasnim spodbudam gospa iz sence, slabost in šibkost ne mine, prava strmina pa se niti še ni začela. Aha, pomislim, tako izgleda, ko človeku zmanjka moči in mora odstopiti. S pogledom poiščem Hudajužno, tako vabljivo blizu je. Poskušam aktivirati vso trmo, ki je v meni, vendar mi ne uspe prav dobro. Dohiti me tekmovalec v dresu z Ljubljanskim grbom in me prizanesljivo vpraša, če bo šlo. Ne spomnim se odgovora, vem samo, da sem ga takoj izgubila izpred oči. Krizi ni videti konca, naredim pet, šest korakov, se oprem na palice in se smilim sama sebi. Ko se zravnam, se mi zvrti v glavi in samo čakam trenutka, kdaj se bom sesedla. Ta ritual se ponavlja vsakih nekaj korakov. Kljub temu, da so možgani zaposleni predvsem z mislijo o odstopu, v mislih pohitim k ljudem, za katere vem, da smo v teh trenutkih povezani. In zgodi se pravi čudež, čeprav v nogah še ni prave moči, slabosti ni več in ni se mi več potrebno ustavljati. Andreja, Irena, Dani, Marinka in Mateja – hvala vam za poslano energijo! Malo pred okrepčevalnico dohitim tekmovalko in pomislim: Ali tudi jaz izgledam takole utrujeno? Posledice slabosti se mi najbrž vidijo na obrazu, saj me na okrepčevalnici precej zaskrbljeno sprašujejo, če bom zmogla. Seveda bom! Še tale Durnik stisnem, prepričljivo odgovorim. Tudi globoko v sebi čutim, da me samo pot preko Durnika in Porezna pelje na Petrovo Brdo. Malo me je sicer strah, kako se bodo noge odzvale na strmino tik pod vrhom Durnika, saj mi je ta del poti ostal v spominu kot najbolj strm, ki sem ga kdajkoli prehodila v naših hribih. Strah je bil odveč – počasi, a brez počitka opravim tudi s tem odsekom poti. Zaslišim harmoniko in ploskanje – kar ponese me proti vrhu. Spet se ponovi zgodba ganjenosti - samo besedo HVALA jim uspem izreči in že odhitim naprej, da ne vidijo mojih solz. Čeprav je do cilja še daleč, tu prvič začutim, da mi bo uspelo prej kot v 8 urah priti do cilja. Ko pridem ven iz gozda, v daljavi zagledam dom na Poreznu. Pot do tja so v zadnjem (deževnem) času največkrat prehodile krave in temu primerno je shojena. Počasi, korak za korak se bližam vrhu. Tako daleč se mi zdi, zato ga ne gledam več, ampak si postavljam etapne cilje: do naslednjega grma, do naslednje markacije, do ograje in tako mi je pot resnično hitro mine. Še kratek klepet in okrepčilo na vrhu in že sem na poti navzdol. Sedaj po šlo pa zares samo navzdol! Po dolgem času spet pogledam na uro – 5 ur in 45 minut sem na poti. Ne morem verjeti, da sem kljub hudi krizi tako hitra (vsaj zame). Ko se spuščam navzdol, mi pogled nehote uide na drugo stran baške grape – na Črno prst, kjer sem bila pred slabimi štirimi urami. Kar verjeti ne morem svojim očem, kakšno razdaljo sem opravila v današnjem dnevu. Hkrati sklenem, da na to pot enkrat povabim Andrejo in Ireno in takrat bo čas tudi za razgledovanje. Spust je zelo blaten. Večkrat mi zdrsne, vendar se s pomočjo palic vedno ujamem. Ostajam zvesta svojemu načelu in nobene od 17 (!) okrepčevalnic ne izpustim – tudi zadnje ne. V zadnjem delu poti, ki poteka po asfaltu, ne čutim nobene utrujenosti. Kot v transu pretečem zadnji kilometer. Ko po mikrofonu zaslišim: »V cilj prihaja Uršula Debevec iz Borovnice«, se zavem, da so petletne sanje postale resničnost! Kako sem vesela srečanja z Andrejo in Ireno! Tu je tudi Uroš, ki me je prehitel za dve uri, vendar to ta hip sploh ni pomembno. S pomočjo prijaznih maserk je utrujenost v nogah skoraj neomembe vredna.
HVALA VAM – JOŽKO IN PRIJATELJI IZ BAŠKE GRAPE ZA NEPOZABNO DOŽIVETJE!
TO JE BIL MOJ PRVI GM4O, VENDAR UPAM, DA NE ZADNJI…

Vse dobro želim,
Urša

[Jožko]

Pozdravljeni

Taki zapisi, kot je tvoj Urša nam dajo moči, da vse zopet in zopet počnemo znova in si vmes še kaj novega izmislimo. Ultar Pušeljc treil so bile moje sanje več let in prav zdaj je ekipa dozorela, da zadeve izpeljemo tako, kot smo si jih zamislili, pa vam povem, da nas ne malo skrbi. No drugo leto ob tem času bomo vedeli skoraj vse. Hvala Urši za lep zapis in vsem za pozitivne misli. Mi se bomo potrudili maksimalno

[Jožko]

Dobro jutro

Z veseljem vam sporočamo, da boste tudi pri nas lahko dobili kvalifikacijske točke za "Ultra-Trail du Mont-Blanc®"
http://www.gm4o.si/

Lep in prijeten dan vam želimo

[vencelj]

Z veseljem vam sporočamo, da boste tudi pri nas lahko dobili kvalifikacijske točke za "Ultra-Trail du Mont-Blanc®"
http://www.gm4o.si/

[marjan]

Jožko in "kompanija"

Želim vam, da se vam vse izide po željah in pričakovanjih. Zaslužite si to

Pozdrav z Gorenjske
Marjan

[Indi]

Pridni, da set se potrudili zorganizirat tudi UTMB kvalifikacijske točke!

Me je pa Uršin zapis spomnil na to, kako sem jaz odkrila GM4O. Kar na terenu. Ko sem se nekega poletnega ponedeljkovega jutra (leta 2007) odpravila z vlakom iz Ilirske Bistrice v Ljubljano, sem na Pivki namesto normalen vlak čez Postojno izbrala onega po ovinku čez Gorico, Baško grapo in Gorenjsko. Bila sem približno planinsko opravljena, v rucaku sem imela nekaj hrane, malo premalo pijače in … prenosni računalnik. (Ker je pač moral priti v LJ.) V Podbrdu sem izstopila z vlaka, poiskala pot za Črno prst in ko sem prišla do sedla in spet pogledala na zemljevid, sem sklenila, da grem kar proti Stražišču in po dolini naokrog do Rodice ter po grebenu nazaj na Črno prst. In od tega razcepa naprej sem nekaj časa po drevesih videvala tablice z napisi 'Gorski maraton', 'GM4O' in sklepala, da mora biti to sigurno kaj zanimivega in mogoče za probat. Takrat še nisem vedela ne za Tekaški forum in tudi za tek skoraj ne.

Potem sem nekako padla v tek, probala prvi cestni maraton in hotela probat še prvi gorski maraton. Na enem skavtskem srečanju mi je Mihaela rekla, da me rade volje pelje po progi GM40, in malo po tem je bilo v Podbrdu kar … svetovno prvenstvo v gorskem maratonu in tako sem probala še to.

No, jaz sem GM4O (tekmo) probala samo enkrat. Me je pa vabilo na gorski-pušeljc-trejl spet malo spravilo v razmišljanje o tej poti. Všeč mi je, da se da prijavit do tik pred zdajci.

[Tedi]

... Všeč mi je, da se da prijavit do tik pred zdajci.

Te moram razočarat, kajti prijave so res odprte do 31.5.2015 ali do zapolnitve 100 plačanih štartnin, kar se zna zgoditi kar kmalu.
Do sedaj je že preko 30 plačanih štartnin in preko 80 prijavljenih.

Promocija teka v tujini se pravzaprav še ni začela, saj smo hoteli dati prednost "ta domačim"

Indi če te mika nikar predolgo ne odlašaj

[kbk]

Maloprej sem videl izrisan zemljevid Ultra Pušeljc traila...
lepo...lepo...

[Jožko]

Danes so mi naši oblikovalci poslali prvo delavno verzijo pravega zemljevida, kjer so vključeni vsi podatki s proge UPT 100, zanimivo bo. Takoj, ko bo potrjen s strani odbora ga objavimo na TF. Pa naj lepo gre naprej Vipava treil pol smo pa mi na vrsti

[kbk]

Blegoš je bil danes popoldan prav...lep. S soncem obsijan, mrzel, brez vetra in deloma pokrit s snegom... pravi užitek je bilo pogledat naokrog . Vsi vrhovi Pušeljca so se videli

[Jožko]

Pozdravljeni

Podbrdo Trail Running Festival gre tudi letos na Istrski maraton. Okrepčevalnico našega festivala skoraj ne boste mogli zgrešiti, ustavite se in se posladkajte z našimi dobrotami. Tretjo soboto v juniju pa pridite v prelepo Baško Grapo in doživite čar Trail Running Festivala z vsemi spremljajočimi dogodki. Naša ekipa dela za Vas

[janezs]

Danes smo prehodili traso, Železniki- Ratitovec, na enih treh mestih, smo se kar malo ustavljali in lovili sled, obenem se spraševali, ali bo trasa potekala točno tako.


Lp.