Traili za mlado in staro od 1 - 100km: MINI GM4O 1 -3km, GT 12 km, GM4O 42km in UPT 100km. Tretji vikend v juniju je Podbrdo center gorskih tekov. Vse od dogajanju tudi v tem forumu.

Moderatorji: Jožko, Tedi, klavdija

#339101
Lep opis "skrb".Tukaj ni kaj dodati. :clap:
Res so prav vsi stopili skupaj in naredili vrhunsko prireditev.Srčnost in preprostost "graparjev" je izjemna. Fenomenalno vzdušje na okrepčevalnicah in založenost le teh mi je klub neizprosnemu dežju in vetru vlila moči za nadaljevanje. :clap:
Pa nepozaben Durnik s harmoniko in vzdušjem , ki ti da krila.Kar odplesala sem naprej.
Hvala prav vsem. :laola
Lp Romana ,Janez
#339105
Neverjeten organizacijski projekt, uspel le s sodelovanjem množice prostovoljcev s širokega področja med Črno prstjo, Poreznom, Blegošem in Ratitovcem :!:
:cast: :cast: :clap: :clap: :clap:

Moje poročilo:
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/20 ... -2015.html

LP, vencelj
#339106
Vsem UPT-jevcem, še posebno ženskam, moje globoko spoštovanje :cast: :cast: :cast:
Ko nas je 'GM-jevce' na Poreznu 'zalival' dež in smo na spustu borbali z blatom, sem z mislijo na vas pregnala vsakršno samopomilovanje...
:clap: :clap: :clap: :laola :clap: :clap: :clap:
Mogoče nekoč uspe tudi meni...
#339124
Zivjo, se moje porocilo :laola

To je dirka, katero sem se prijavil ze takoj isti dan ko so odprl prijave, vedel sem, da bom sel. Sicer je bila v maju najprej na vrsti Vipava, katero sem tudi sel in odstopil, vendar sam menim, da sem sedaj zmagal tudi zaradi tega, ker sem tam odstopil. Tam je bilo prvic, da sem tekmoval na taki dirki in sem se ogromno naucil in vse te izkusnje vkljucil na Pusljcu in seveda se malo povadil. Doma sem se zvecer dan pred dirko ob 23ih tolk najedel, da sem bil zjutri ob 2h, ko sem vstal, se kar ornk sit in sem si namocil chio semene v vodi, zraven pa se stresel merco bHIP shake-a. In evo dan tekme, spal se ni velik, prisli smo kar direkt od doma ponoc, z Matejo F in pa Pavletom Z., ki sva ga z Matejo pobrala v Ljubljani, oba sta uspesno pretekla GM4O. Pokazal sem obvezno opremo, dvignil stevilko in pocasi na start.
Iz starta smo krenil lahkotno, vsaj sam sem tako obcutil, cez nekaj casa sem tekel v ospredju vendar ne dolgo, ker sem mogel scat in zasledovalci so bili razdeljeni v dve trojice, potem sem tekel za njimi, kar mi je zelo prijalo, saj sem imel namen prvi vzpon it cimbolj ekonomicno in zatem sem sel se dvakrat srat in se enkrat scat, tko da sm se nekako malo spraznil in spucal potem pa sem jih glih do vrha vse nazaj ujel. Potem smo prvi stirje (domacin Martin, Klemen Z in Tilen P.) nekako tekli skupaj v dolino, nekaj km pred Hudo Juzno pa sem se prepustil in tekel naprej sam. Vzpon na Porezen je bil dovolj strm in je zato sam poskrbel, da nisem hitel in sem sel tak lep ritem. Vmes na strmini sem celo zadaj videl, da se mi priblizuje Tilen P. in mislim da je bil se kdo za njim, bili smo samo kako minutko narazen. Mislim, da sem Tilena celo slisal vpiti, da bi imel dereze zaradi blatne strmine. Prisel sem ven iz gozda, rahlo je dezevalo in pihalo, zadaj sem videl zasledovalce. Mislim da so bili isti trije, nisem pa siguren, ker je bil Janez J. tudi cisto blizu ze prej. Lepo sem se vzpenjal do vrha Porezna, kjer je bilo super vzdusje in gasa naprej. Takoj, ko se je zacel spust sem se ustavil in si ven iz torbe vzel prvi sendvic (imel sem s sabo tri sendvice in sicer sirove strucke z arasidovim maslom, narezanim bananim, domaco ribezovo marmelado in maco v prahu) in ga lepo med spustom jedu. Fantje se mi niso priblizal kot sem najprej mislil, sicer se s tem sploh nisem obremenjeval, ker sem vedel, da se bo dirka komaj ornk zacela in res po sendvicu sem samo zajadral in od takrat naprej nisem nobenga vec videl za sabo. Malo kasneje sem si v vodo stresil se bHIP Blue napitek, katere uporabljam redno in si nastimal mp3 in po vsem tem je letelo, kot da sem pravkar startal, bil pa sem ze nekje na maratonski razdalji. Vecino vzponov sem kar pretekel, palce so bile v izjemno pomoc, saj sem tako noge se bolj sparal. Ker sem se najedel sem lahko naslednjo okrepcevalnico preskocil, kar se tice hrane in sem samo poletel do Kopacnice na 48km. Bil sem vseskozi v super stanju brez kriz. V Kopacnici je bila kontrolna tocka in okrepcevalnica in pa moznost dobit stvari, ce si jih na startu pripravis, da ti jih pripeljejo sem. Sam nisem nicesar imel nikjer in nisem izgubljal casa, saj vem da v 12-15urah ne rabis nicesar menjat, saj po izkusnjah tako menim. Spil sem vodo in dalje, se vedno sem cutil energijo od sedvica in blue-ja, muska ga je sekala, imel sem nekaj minut prednosti in sem skoraj do vrha Blegosa pretekel, edino v zadnjem delu mi je zacel primanjkovat energije, verjetno zaradi teka v klanec, tako da sem nekoliko zahodil do vrha. Cisto na vrhu hriba pa sem iz torbe potegnil drug sendvic in ga glih pri spustu do naslednje okrepcevalnice skoraj pojedel. Tam sem dobil nek slan napitek in tako sem lazje pojedel sendvic do konca in hitro potegnil dalje. Prisel sem spet v odlicno stanje zarad sendvica in tekel lep ritem vseskozi do Zeleznikov. Krize ni bilo nobene, dez je pa vlival na polno, so me malce ramena zebla, drugace pa sem bil dokaj segret, saj sem tekel dovolj hitro da sem ostal segret, pec je obratovala na polno in me povecini ni zeblo, v bistvu sploh ni bilo tako hudo, verjetno zato, ker sem se iz ta hujsega ze omaknil, ker sm bil ze fajn v dolini. V Zeleznike pritecem se vedno svez in v elementu, ceprav cist premocen. Vprasajo me, ce imam kaj za preoblecit, sem rekel, da nimam nic, potem so mi povedal, da je na Ratitovcu 5 stopinj, prestrasli me niso, rekel sem samo, da bom v pogonu in da mi ne bo hudga. Spil sem se ta druzga od bHIP-a in sicer ta rdecega, ki je moj najljubsi - RED. Ker sem bil v 9urah v Zeleznikih sem bil velik optimist da bi zadnji del opravil v kakih 3urah. Ne vem zakaj mi je to slo po glav, mogoc zato, ker sem se pocutil prevec sposobnega in sem spet kar tekel v klanec, vendar je bilo vseen dovolj strmih odsekov da sem raje hodil. Tempo sem imel prehud in sem nekje na polovic vzpona zacutil hudo pomanjkanje energije in rahlo slabost, tako da sem mislil, da me bo pobralo in sem okrepal takoj. Bil sem sredi neke strmine in potegnil ven se tretji sendvic. Imel pa sem sabo tudi nekaj korenin ingverja, ki pomagajo proti slabosti in zelodcnim tezavam in se kaj in pred vsakim sendvicem sem pojedel se par kosov ingverja. Sendvic sem potem kar med hojo zacel jesti, vendar je bilo tako strmo, da nisem mogel dihat s polnim ustim in sem se za drugo polovico sendvica ustavil in si pomagal z vodo, da sem ga cimprej pojedel. Ob koncu prehranjevanja pa se mi je zelo hitro priblizeval nekdo in me kot za salo ujel, a sem hitro videl, da je bil le nekdo od domacinov na svojem vzponu. Pocasi sem prihajal k seb, strmina se je nehala, bilo je neki ravnine, lahko sem tekel, moc se je vracala in spet sm bil tako kot prej in se veselo vzpenjal dalje. Kmalu sem prisel ven iz gozda med skale, mal pod vrhom Ratitovca in tistih 5 stopinj ki so jih povedal v Zeleznikih se je spremenilo v lep soncen dan. Ocitno se je ta cas vreme zrihtal, ko sem se vzpenjal. Bilo je zelo toplo, tako da sem se med potjo se fajn posusil. Na vrhu Ratitovca super vzdusje in potem dalje po teh lepih koncih, k temu pa je pripomogel se soncek. Teren je bil v tem delu dokaj zahteven, vendar so moje noge se vedno bile lahkotne in zelo sveze za poskakovanje med kamni in skalami. Nizje dol pri smuciscu sem prvic izvedel kaksno je stanje za mano in sicer, da sem na Ratitovcu imel 20min prednosti in to je bilo dovolj, ce ostanem v svojem ritmu. Povzpel sem se na vrh smucisca in cez, potem na drugo stran v zadnji spust. Bilo je vecino cikcakanja in to mi je odgovarjalo za hiter tek. Glava je bila malce sitna, verjetno zato ker se je dirka pocasi zakljucevala, noge so bile se vedno sposobne tect super ritem. Pridem do zadnje okrepcevalnice, kjer veselo naznanin: "sedaj je pa se sam kak km do cilja ane?" pa rece prijazni oskrbnik planinske koce, kjer smo kasneje tud prenocili: "eh kje, se 5,5km. Mal me je piknal, vendar ni bilo sile. Mal je bilo treba se po asfalt v klanc po ovinkih po tem pa spet na cikcak dirkanje v dolino proti finisu, kjer me je pricakalo res noro vzdusje, najlepsi del dirke. Hvalezen sem prav za vse, kar se je zgodilo na celotni dirki in seveda za vso navijanje in pa pohvale organizatorju za odlicno dirko in vrhunsko organizacijo. Copati so zdrzali, ceprav sta se oba nekoliko strgala bolj v zadnjem delu. Noge brez zuljev. Naslednjo taksno daljso dirko imam v septembru in sicer SLO100 milj, tako da bom se malo povadil. To je to..to so dirke zame. Cestitke vsem ostalim za dosezke. :laola :D

Lep pozdrav, Ivan Hrastovec
#339136
Moja prva stotka, zato sem vesel, da sem sploh prišel do cilja, kjer smo bili tekmovalci res lepo sprejeti. Nekaj sekund po prihodu v cilj že pivo v roki, oddeja prek ramen, spremstvo do mize in vonj po obari... res lepo. Vsak je bil sprejet "kot zmagovalec". :clap:

Super organizacija, odlično vzdušje ob progi (sploh začetni del, kjer je šel tudi GM40), res je vse štimalo tako kot mora. Torej se vidimo tudi naslednje leto! :D

Čestitke vsem ki ste prišli do konca - po tistem Blegošu, kjer je lilo kot iz škafa, res ni bilo lahko nadaljevati, še dobro da je posijalo sonce, drugače bi bil % odstopov verjetno res velik. Tudi sam sem razmišljal da končam, saj sem bil popolnoma pomrznjen, ampak že do Železnikov je bilo vse spet v najlepšem redu.
#339146
#339147
Spoštovani prijatelji, sodelavci, soorganizatorji in tekači Podbrdo trail running festivala 2015

Po odzivih udeležencev, obiskovalcev in medijev je bil Graparski gorsko - tekaški praznik, praznik v pravem smislu besede. Kljub na trenutke hudemu vremenu, ki je nas organizatorje postavljal pred težke organizacijske preizkušnje, udeležence pa gnal na skrajne meje vzdržljivosti, smo po zaključku lahko zadovoljni vsi, tako udeleženci, ki nam vsakodnevno sporočajo svoje zahvale, kot tudi vsi mi, ki smo neutrudno garali do prihoda zadnjega udeleženca UPT 100 v cilj,v nedeljo zjutraj.
Ob tej priložnosti se vam kot idejni vodja projekta zahvaljujem iz srca za sodelovanje, ker ste mojo idejo vzeli tudi za svojo in skupaj je postal naš projekt eden največjih daleč naokoli. Še najbolj pa sem ponosen na besede ali bolje rečeno na slogan: »Čeprav velik je Podbrdo trail running festival ostal prijazen in domač.« Na zgodbo, ki smo jo uresničili sem in bom ponosen do konca svojih dni, prav tako pa bom ponosen na naše sodelovanje. To sodelovanje je nekaj posebnega, nekaj kar naj bo vzgled tudi drugim, kajti le tako lahko izpeljemo velike stvari in le na tak način lahko naše prelepe kraje, po katerih je potekal naš najdaljši tek UPT 100, pokažemo ljudem v najlepši luči. Slogan, ki ga je napisal Boštjan Jezeršek - Kjer prijaznost ljudi in čudovita narava poplačata ves napor- drži kot pribito.
Slika
Spoštovani prijatelji, v svojem imenu in imenu vseh naših udeležencev se vam zahvaljujem za vse, kar ste dobrega in pozitivnega storili s svojimi ekipami na terenu in v startno ciljnem prostoru in to mojo skromno zahvalo prosim prenesite do vsakega, ki je delil skupaj z nami zgodbo Podbrdo trail running festival – a. Zavedati se moramo, da je veriga toliko močna, kot je močan najšibkejši člen in naša veriga je močna po zaslugi vseh naših ljudi, ki so tako srčno delili idejo in jo tudi izvedli.
Hvala vam iz srca in nasvidenje prihodnje leto.

Direktor prireditve:
Jože Dakskobler
#339169
Ob vseh teh prispevkih, enostavno ne morem, da še sam ne bi napisal par besed.

Vipavo in Ultrapušeljc sem čakal natančno 10 let. Za take tekme v tujini mi nekako ni bilo, poleg tega mi tudi želodec v zadnjih letih ni omogočal resnih treningov in tako napornih tekem.
Pa sem vse nutriciste in druge strokovnjake poslal nekam, opustil vse diete, ne gledam več, kaj jem in sem malo bolj resno potreniral.
In izkazalo se je točno to, kar sem v sebi slutil ves čas - da so prav take tekme kot napisane na mojo kožo.

V Vipavi na odličnem 13. mestu absolutno in s srebrno kolajno v kategoriji, na Ultrapušeljcu pa na 21. mestu absolutno in bi bil bronasti ( če bi bila veteranska kategorija).
Obakrat sem se počutil fantastično in nisem imel najmanjših problemov na progah- tudi po tekmah brez vseh posledic. Izjemno sem zadovoljen in ponosen.

Kar pa se organizacije tiče pa takole: enostavno fantastično. Če je Vipava navdušila v vseh pogledih, pa so šli graparji združeni s prijatelji sosednjih dolin še korak dlje. Že v Vipavi so bile okrepčevalnice založene, tukaj pa je bil pravi razvrat in razvajanje. Pa prijaznosti in pripravljenost pomagati. Pa označenost trase - podnevi in še posebej ponoči! Tudi darilna vrečka je bil zelo bogata. Pa vsa ponudba zjutraj pred startom in na koncu v cilju. En velik poklon in zahvala prav vsem, ki so sodelovali pri tem projektu.

Ideji za naslednjič. Kot že prej omenjeno, dve kategoriji ( do 40 in nad 40) sta vsekakor premalo, na nas veterane ste kar malo pozabili, čeprav še nismo za v staro šaro. Kar poglejte Jocota Jenšterleta kakšen fantastičen rezultat je spet naredil.

In še druga ideja. Čisto skromna in enostavna lesena kolajna za okoli vratu za prav vsakega, ki je uspešno zmogel v cilj UPT.

Edina stvar, ki pa sem jo že pred časom omenil Joškotu in me je res motila že od objave razpisa: pogrešal sem možnost cenejšega plačila startnine za zgodnjo prijavo, pa četudi samo za kratek čas in omejeno število prijav.

Vse ostalo pa je bilo kot rečeno, že prav kičasto - vključno z vsemi štirimi vrhovi in celotno čudovito traso UPT.
#339170
Bravo, Uroš. Zares lep rezultat po premagani dolgotrajni bolezni. Starejši si, dlje sežeš. Zame to žal ne velja, saj me je že Porezensko blato skoraj ustavilo. Pridružujem se ti v pohvalah organizatorju, pa tudi v pripombah. Vendar - hvala bogu, da imamo Jožkota, Dušana, malce nazaj Iztoka, Borisa, Marjana..., sicer bi še vedno samo šminkirali v lepih copatkih po gladkem asvaltu...
#339173
Še jaz ;-).
Po treh bolj ali manj neposrečenih trailih sem tokrat zadovoljen z doseženim. Začel sem zadržano, a me je kljub vsemu potegnil čredni nagon. Proti Črni prsti sem tekel v skupini, ki pa mi je na okrepčevalnici ušla. Proti Kalu sem nadaljeval v svojem ritmu, za Stržiščem me pozdravita Janja in Klara. Z novo energijo sem odtekel do Hudajužne in nato v strmino Durnika proti Poreznu. Na okrepčevalnicah ni da ni, tradicionalna harmonika na Durniku in kmalu sem ob WC-ju, kjer me pričaka bučno navijanje. Ponosem sem nase, ker me prvič odkar tekmujem v Baški grapi, na vzponu na Porezen nihče ne prehiti.
Nekaj meglic in veter data slutiti, da se bo vremenska napoved uresničila. Proti Črnemu vrhu se prvič ulije, a kmalu poneha. Do Kopačnice lepo napredujem, kmalu slišim spet najglasnejše navijanje. Janja me vzpodbuja na vso moč. Na hitro se okrepčam in že nadaljujem z vzponom proti Blegošu. Nekje na sredi poti se nebo zapre, ulije se kot iz škafa, svoje doda še hladen veter. Ves otrpel se spustim z vrha do okrepčevalne postaje, kjer izvem, da so zaradi mraza nekateri odstopili. Spijem čaj ter kar najhitreje nadaljujem proti Železnikom. Gre mi super, navzdol tečem okrog 5min/km. Tik pred Železniki se zjasni, sonce pripeka in posledično me "navije". Na srečo pridem kmalu do okrepčevalnice, kjer zmečem vase nekaj energentov. Počutje je kmalu bolje. Izvem, da je mraz na Blegošu terjal odstop obeh Matejev, Hribarja in Končnika.
Treba je naprej, proti Ratitovcu. Prvič sem v teh krajih, ne vem kaj me čaka. Do Prtovča še nekako gre, nato me znova zabije. Trmasto se vzpenjam proti vrhu, prehiti me nekaj tekmovalcev. Končno vrh. Koča in toplota mi udarita v glavo, samo še kakšno minuto bi posedel in potem bi obsedel. Treba je naprej, proti Dajnarski in Soriški planini. Severni veter in mraz na grebenu me upočasnjujeta, a se kmalu ogrejem. Vmes se znoči. Čelka osvetljuje odlično označeno progo, tik pred Soriško planino zaslišim zvok raglje. Še zadnja okrepčevalnica, prijazni fantje in dekleta me motivirajo za vzpon proti Slatniku. Gledam lučke, ki se vzpenjajo pred mano in se jim skušam približati. Kmalu po spustu, po lepo pokošeni in ne preveč strmi stezici pričnem teči in prehitevati tekače, ki so mi dali vetra na vzponu na Ratitovec. Prehitim jih pet, a treba bo še navzgor od Petrovega brda do Robarja. Rutko na Petrovem me pričaka v polni navijaški opremi, postreže s čajem. Zdaj pa piči Janez. Bom uspel zadržati mesto, ali bom na vzponu spet vse zapravil? Dajem vse od sebe, v ozadju slišim, kako se mi približujeta dva sotrpina. Umiram od napora, stiskam in se trudim, a pred Robarjem sem ujet. Na srečo se pot tukaj položi, pričnem s tekom in ohranim trenutni položaj. Na spustu vseskozi tečem, a imam občutek, da mi stalno nekdo diha za ovratnik. Glasovi na ciljnem prostoru so vse glasnejši, kmalu zaslišim pok rakete, ki oznanja prihod v cilj. To je to. Moj maksimum, dal sem vse od sebe, nimam si kaj očitati. Zadovoljen s časom, glede na razmere, super.
Čestitke sotekmovalcem na vseh dolžinah. Ni nam bilo lahko. O domačinih, njihovi prijaznosti ter ustrežljivosti samo - KAPO DOL.
Hvala vsem za ves trud, ki ste ga vložili zaradi nas.
  • 1
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA