Moja prva prava ultra. Zmogel sem jo v 21 urah in 43 minutah . Šlo bi tudi hitreje . Vendar čemu? Prva želja je bila priti do cilja v limitnem času 30 ur , po možnosti se približati 24 uram .
Bilo je lepo in težko , vendar nepozabno.
Vreme nam ni prizanašalo . Doživeli smo meglo na Črni prsti in ponovno na Poreznu, močan dež na Črnem vrhu , sonce na Blegošu s čudovitimi razgledi na sveže pobeljene vršace Karavank , Julijcev in Kamniških Alp. Sledil je nočni vzpon na Ratitovec ,ki nas je pričakal z močnim vetrom in mrazom blizu ledišča. Sledilo je čarobno prečenje po trdi temi do Sorice in še drseči spust s pobočja Porezna v Cilj . CILJ !!!
Prihod v cilj je organizator vsakega tekmovalca najavil z raketo , s pravim ognjemetom , v cilju pa nagradil s flaško piva in prijaznim sprejemom .
Priznam, pred prihodom v Kopačnico sem razmišljal, da bi kar nehal . Vendar je bilo na okrepčevalnici toliko pozitivne energije sotekmovalcev , vzpodbudnih besed in prijaznosti domačinov, da so negativne misli hitro izginile.
Ta ultra mi bo ostala v spominu po odlični organizaciji, velikem število okrepčevalnic , prijaznih ljudeh na poti , čudoviti naravi in še in še . Aktivne so bile vse organizacije civilnega življenja v krajih , po katerih je potekala trasa teka , od lovcev do gasilcev in gorskih reševalcev , kmetov , osnovnošolcev , mladine..... Kot na veselici . Ali je sploh kdo manjkal ?
Na poti sem bil v glavnem sam , vendar sem imel nenehno občutek , da me spremljajo nevidne oči reševalcev . V skupinah in posamezno so kontrolirali pot sredi noči in nas preštevali od ene kontrolne točke do naslednje .
Hvala vam vsem !