- 04 Nov 2005, 15:18
#55927
Dragi moji hribovci!
Vam moram sporočiti, da sem poskusila. Tek na Šmarno goro mi žal ni znesel, smo se pa zato z družino odpravili iz Katarine na Polhograjsko grmado. Prvič sem šla »v hribe« samo v supergah. Močno me še bolijo prsti na nogah in moji stari gojzdarji so že precej utrujeni, pa še nekako se mi je zdelo, da bo lažji tek v supergah.
No, ves čas nisem ravno tekla, z mojo Nino pa sva odtekli kar precejšen kos poti. Kar neslo naju je, po poti navzdol sem razmišljala, da me v supergah prsti dosti manj bolijo kot v pohodnih čevljih – in takrat je naredilo – resk – gleženj. Ni bilo tako hudo, malo mi ga je zvilo. Nadaljevala sem s hojo in spet postala pogumna. Žal ne za dolgo. Kmalu je naredilo spet resk – resk – resk in sem skoraj padla. Za trenutek se mi je zdelo, da se mi je gleženj obrnil za 180 stopinj. Skoraj 10 minut sem preklinjala in stiskala zobe in nato prav počasi ob podpiranju odšantala domov. Ves čas sem mislila na Šmarno goro in na vas, kako vam znese. Cel teden že nisem tekla. Imam pa srečo, oteklina je že skoraj izginila, gleženj je vijolično zelen, pravzaprav kar dobro izgleda. Mogoče grem malo spet v nedeljo, lepo po ravnem, s povitim gležnjem. Imam srečo, da sem doma na obronku Ljubljane zato so moji nižinski teki lepi in sedaj, ko ne morem, jih še bolj pogrešam. Planine – predvsem kamniške alpe imam večkrat kot na dlani. Verjamem, da je tek po planinah nekaj najlepšega in napornega. Uživajte v njem – tečete tek, ki je le za izbrance, jaz pa bom še naprej hodila po planinah in poskušala nekako najti način, da tudi meni uspe »steči« po planinskih potkah brez nezgod.
En lep pozdrav vsem skupaj iz ljubljanske kotline!
Vam moram sporočiti, da sem poskusila. Tek na Šmarno goro mi žal ni znesel, smo se pa zato z družino odpravili iz Katarine na Polhograjsko grmado. Prvič sem šla »v hribe« samo v supergah. Močno me še bolijo prsti na nogah in moji stari gojzdarji so že precej utrujeni, pa še nekako se mi je zdelo, da bo lažji tek v supergah.
No, ves čas nisem ravno tekla, z mojo Nino pa sva odtekli kar precejšen kos poti. Kar neslo naju je, po poti navzdol sem razmišljala, da me v supergah prsti dosti manj bolijo kot v pohodnih čevljih – in takrat je naredilo – resk – gleženj. Ni bilo tako hudo, malo mi ga je zvilo. Nadaljevala sem s hojo in spet postala pogumna. Žal ne za dolgo. Kmalu je naredilo spet resk – resk – resk in sem skoraj padla. Za trenutek se mi je zdelo, da se mi je gleženj obrnil za 180 stopinj. Skoraj 10 minut sem preklinjala in stiskala zobe in nato prav počasi ob podpiranju odšantala domov. Ves čas sem mislila na Šmarno goro in na vas, kako vam znese. Cel teden že nisem tekla. Imam pa srečo, oteklina je že skoraj izginila, gleženj je vijolično zelen, pravzaprav kar dobro izgleda. Mogoče grem malo spet v nedeljo, lepo po ravnem, s povitim gležnjem. Imam srečo, da sem doma na obronku Ljubljane zato so moji nižinski teki lepi in sedaj, ko ne morem, jih še bolj pogrešam. Planine – predvsem kamniške alpe imam večkrat kot na dlani. Verjamem, da je tek po planinah nekaj najlepšega in napornega. Uživajte v njem – tečete tek, ki je le za izbrance, jaz pa bom še naprej hodila po planinah in poskušala nekako najti način, da tudi meni uspe »steči« po planinskih potkah brez nezgod.
En lep pozdrav vsem skupaj iz ljubljanske kotline!
) Ker sem pred časom zvil levi gleženj, sem na spustu z Grmade prav posebej pazil na levega, sicer se nisem šparal, pač pa malo bolj trdno postavljal levega. Seveda sem čisto v dno spusta resknil desnega. Ampak kot pravi Jožko je po dveh metrih bolečina izginila in normalno sem tekel naprej. Vseeno mislim, da je posebej za spuste smiselno s kakšnimi dodatnimi vajami krepiti vezi gležnja. Vaje še iščem....