Najprej se morem zahvaliti vsem forumašem za vzpodbudne besede, vsem sotrpinom za premagane kilometre, kuharju za odlično mineštro, oskrbniku Rudijo za tuš in pa mojemu šoferju za prevoz domov
Ideja za ta ekstremen izziv je prišla iz strani Mateja. Ker ne znam reči dobri dogodivščini ne sem potrdil moj prihod. Seveda dva tedna pred izzivom je sledil "trening" v obliki ultra teka Celje-Logarska ki se je končal z odličnim rezultatom in bolečo ahilovo tetivo. Nič kaj zadovoljen sem rahlo treniral in upal na izboljšanje. Zadnji teden sem sklenil povsem brez teka, vse z namenom čimboljše regeneracije. No uspelo je, ahilova je ok
Tako v petek ob 2 popoldne štart proti Petrovem Brdu. Druščina se je počasi nabrala, prišel nas je pozdraviti tudi Jožko, in pa seveda naš "tempo tekač" prvega kroga Vencelj.
Prvi krog je potekal lepo po planu, deloavli smo kot ekipa in kaj kmalu prišli nazaj v petrovo brdo. Tukaj se je ekipa prenovila, Vencelj in Janez sta končala, pridružila se nam je Helena
Po kratki pavzici smo odrinili proti Črni prsti, debatirali o vsem mogočem in nabirali kilometre. Na žalost je moral v Hudajužni svojo pot zaključiti Matej(ne dvomim da naslednjič uspeš!
). Sicer pa saj vsi veste kaj sledi Hudajužni...... tisti "položen" breg na Porezen. Ampak smo ga premagali, malce občudovali čudovit sončni vzhod(ampak res malce ker je blo "prokleto" mrzlo
). Še spust v Petrovo brdo in drugi krog je zaključen. Tukaj pa so se pojavili prvi dvomi. Glava je imela dovolj kroženja, bolečina v zgornjem delu stegna je postajala vse hujša, veke so bile že težke. Ampak vseeno ko te druščina vpraša če greš v tretji krog? Odgovor? Probati ni greh
No seveda še prej se je bilo treba podpreti, ogreti. Čas odhoda je bil hitro tukaj. Sama z Martinom sma jo mahnila še zadnjič. Psihološla kriza je bila na višku vsaj pri meni. Samo Martinu se lahko zahvalim da me je spravil v red. Po krizi je pot kar stekla. Cik-cakanje po melišču na črno prst, uh kakšen užitek
Iz vrha Črne prsti hiter spust in prisrčno srečanje z Jožkotom, ki nama je tudi čestital.
Zadnji spust se je kar malce vlekel, še bolj pa pot do Hudajužne. Ampak sva preživela
Pred vzponom še zadnjič podprla in gremo v strmino
Zadnja ura resnice je minila presenetljivo brez težav
Ampak po prihodu na Durnik me je zagrabila grozna bolečina v predelu Dimelj. Poskušal sem zmasirati, raztegniti boleči del nič ni pomagalo. Tako sva počasi napredovala do vrha Porezna, bolel je res vsak korak, najhuje je bilo stopati na korenine saj je vsak pretirano visok dvig noge bolel "k svinja"
No ampak vrh sva osvojila
Vesela da nama je uspelo, sva se začela počasi spuščati. Časovne zaloge sva imela zadosti, tako da se nama res ni preveč mudilo. Kaj naj rečem najlepša stvar je bil prihod v Petrovo brdo in občutek da ti je uspelo nekaj res velikega in napornega
(tudi moja prva 100-ka
)
No na koncu se vedno vprašam ali bom še kdaj ponovil to pot? Mislim da bo moralo preteči nekaj časa, sploh po 3 urah resnice lahko nekaj časa lažem kajne