Sedaj pa še celotno poročilo:
Ko sem prvič slišal za tole dirko kakšna dva meseca prej, me je takoj zanimala. Nekaj bolj zgodaj v sezoni za popestritev. Pa še tako zelo dolga ni ("samo" 130km). Z Damijanom sva bila zelo hitro usklajena, da greva skupaj.
Pred dirko sva se še malo usklajevala za opremo, potem pa se dan pred dirko dobiva v Ljubljani in skupaj nadaljujeva pot v Opatijo. Prideva do hotela, a tam nikogar ne od organizatorjev ne od tekmovalcev. Vsaj v hotelu so potrdili, da vejo za nas in sva dobila sobo. Robo sva znosila gor in soba je bila čisto polna, čeprav ne ravno majhna. Glede na letni čas in vremensko napoved sva doma pobrala skoraj vse kar imava, saj se nama sanjalo ni, kaj bova zares rabila.
Vremenska napoved je bila na srečo kar dobra (čeprav se je kasneje izkazala za napačno), tako da sva bila malo bolj mirna. Če bi na kolesu prav močno deževalo, pa res ne vem, kaj bi oblekel.
Kmalu so se začeli pojavljati še drugi tekmovalci, o organizatorjih pa še vedno ne duha ne sluha. To bo pa bolj tako-tako organizirana zadeva, sem si mislil, pač Balkan. A se je do konca izkazalo ravno nasprotno.
Enkrat med večerjo, ki je bila v hotelu se je prikazal tudi Elvir (glavni organizator). In po večerji smo začeli s tekmovalnim sestankom (kot ponavadi na tovrstnih dirkah seveda z obvezno zamudo), kjer smo dobili karte in zvedeli, kje so kontrolne točke, kje menjave, kako si sledijo discipline.
Takoj po sestanku pa smo začeli pakirati. Jaz sem vmes še kus-kus kuhal za med dirko. Enkrat ob pol enih pa sva se končno le spravila spat. Ampak jaz nikakor nisem mogel zaspati. Vse me je srbelo, v sosednjih sobah je bilo še hrupno, ampak končno je uspelo, vendar pa sem bil že ob pol šestih zbujen, ampak še vedno zelo utrujen.
Vstajanju je najprej sledil zajtrk, kjer smo se vsi hoteli za tri dni naprej najesti, potem pa oddaja opreme in kmalu smo šli na avtobus, ki nas je peljal na start v centru Rijeke. Vreme je bilo že kar toplo, tako, da sem se odločil kar za kratke hlače in majico in je bila to kar dobra odločitev.
Na štartu smo bili skoraj celo uro pred štartom, tako da je bilo še nekaj časa za študiranje kart, kmalu pa je bila ura 10 in smo se pognali po korzu med množico na progo. Po kakšnih treh kilometrih nas je čakala tirolska prečnica in vsi smo hoteli priti čim prej tja, ker smo pričakovali, da bo treba zadnjim precej čakat, da pridejo čez kanjon.
V mestu nas je po nekaj semaforjih čakalo skoraj 500 stopnic, ki so nas dvignile za skoraj 150 m, kjer je bila na vrhu Kule (trdnjavskega stolpa) KT1. Na stopnicah se nam je pulz dvignil precej nad želeni nivo, ampak smo vsi hiteli čimprej do kanjona. Naprej je sledil spust in kmalu smo bili pred kanjonom pri KT2. Za na vrv sva se kar dobro "zagrebla" in bila takoj na vrsti (le dve ekipi sta nam že pri semaforjih ušli naprej). V kanjon še časa nisem imel pogledat. Samo slišal sem deročo vodo nekje spodaj. Čim hitreje sem se odvlekel po vrvi na drugo stran in že je bil Damjan za mano.
Naprej je bil zelo strm vzpon po skalah, kjer pa je Damjan že nakaj zaostajal in so naju ekipe kar hitro prehitevale. Tiste stopnice so ga zelo zdelale. Po strmem začetku pa nas je čakalo nekaj kilometrov zložnega vzpona na Veli vrh (290 m), kjer je bila KT3. Bila sva 10. (skupaj s 7., 8. in 9. ekipo).
Z vrha je šla stezica strmo dol skozi grmovje in do ceste, ki smo jo prečkali ter nadaljevali do reke. Na drugi strani reke pa je bilo bolj kot ne samo grmovje, sem ter tja je nekaj izgledalo kot stezica, a se je ponavadi hitro izgubila v grmovju. Ravno tukaj smo šli z ene karte na drugo in takrat mi naenkrat "useka", da nisem dovolj natančno pogledal kje se karti stikata in, da sploh ne bi bilo treba čez reko ampak lepo udobno po cesti, ki smo jo prečkali. No ja, škoda je bila že storjena in pot smo si podaljšali za slab kilometer. Ampak smo vsaj vedeli točno, kje naprej
. Čakalo nas je kakšnih 6 km zlagoma vzpenjajoče se ceste do izvira reke Riječine (KT4) po kateri naj bi veslali. Hodili smo ob reki in gledali kje naj bi veslali. Kar divja reka in glede na najine izkušnje (oziroma njih pomanjkanje) me je kar malo skrbelo koliko bova plavala. Damjan je počasi prihajal k sebi in smo imeli s še eno ekipo kar dober tempo. Ob enih smo bili končno pri čolnih. Bilo jih je še pet, a en je bil že zaseden, kar je pomenilo, da smo se povzpeli na 8. – 9. mesto.
Hitro smo oblekli neoprenske obleke in vse ostale stvari zbasali v dry-bag in sledila je veslaška pustolovščina. Damjan je veslal drugič (prvič je bilo lani na Adventure race Slovenia v Velenju) a prvič na divji vodi, moje izkušnje pa so bile tudi hudo omejene. Ampak nekako sva se ujela in kar dobro napredovala. Vmes je bil en 45° tobogan visok kakšnih 6m, pa še dva visoka skoka, kjer smo morali peš, pa še nekaj malo težjih odsekov, kjer sva trikrat plavala, ampak na splošno sva bila kar zadovoljna. Še celo eno ekipo sva na vodi prehitela in bila že na 7. mestu. Na koncu veslanja (KT5) sva bila popolnoma premražena, a časa za gretje ni bilo. Hitro sva se preoblačila in pakirala stvari za kolesarski del, ki naj bi po moji oceni trajal največ kakšnih sedem ur, ter zraven jedla.
Ob 15.40 sva tako začela kolesarit, a po kakšnem kilometru se je Damjan spomnil, da je pozabil road-book – tekmovalna navodila z opisom lokacije kontrolnih točk. Hitro sem se vrnil na KT in sva nadaljevala. Kmalu sva ugotovila, da sva se zaradi podhlajenosti po veslanju precej preveč oblekla in sva se morala kmalu ustavit in sleči.
Nekaj kilometrov je šlo tako po zdelanem, stalno vzpenjajočem se makadamu navzgor in sonce je pripekalo. Naenkrat pa je začela cesta zavijati in se spuščati in to mi ni bilo nič všeč. Očitno sva spregledala odcep, ki je bil na karti sicer narisan kot precej velika cesta. Ampak nisem bil pa prepričan. Sva šla še malo naprej, potem pa je bil res en odcep desno, po katerem pa sva se pripeljala le do potoka, kjer se je pot končala. Ampak vsaj smer je bila prava in sva nadaljevala "kar na počez" v hrib s kolesi na ramah in kmalu prišla do prave poti, ki pa se je po nekaj kilometrih spet izgubila in je bilo najbolje zopet "kar na počez" skozi grmovje med skalami kakšnih tristo metrov do ceste. Vendar pa se po tej cesti ni dalo prav dobro vozit, ker je bila iz "kraškega makadama" – same skale sestavljene skupaj v nekakšno cesto ampak žal neprevozno. Na srečo pa je kmalu postalo bolje in sva lahko kolesarila naprej in nato prišla do asfalta, po katerem smo se naprej vzpenjali do višine 900m, kjer je bila KT6.
Tu pa se je že shladilo in pihal je kar močen veter in sva se morala že malo obleči. Od KT6 pa je bil kakšnih 10km lep makadam, ki se je počasi dvigoval tja proti 1200m. Tam pa se je začelo matranje, saj je na tej višini bilo še kar nekaj snega, po katerem pa se ni dalo vozit. Sneg je bil v pasovih po nekaj deset metrov vmes pa ga prav tako po nekaj deset metrov ni bilo. Tako je bilo non-stop na kolo, pa dol in rinit, pa spet gor, pa spet dol. Tako se mi včasih sploh ni več ljubilo kolesa zajahat in sem rajši več porival, sploh v klanec. Tako sva se matrala kar precej časa ko sva srečala tretjeuvrščena Riječana, ki sta se že spuščala s Platka (majhnega smučišča nad Rijeko) – po oceni sta bila kakšno uro in pol pred nama. Kmalu za njima pa sva srečala še četrto dvojico – ekipo Postovec Rajd.
Potem pa še kakšna dva kilometra ceste brez snega do koče, kjer je bila KT7, kjer sva bila 5. Zadnjih nekaj kilometrov je kar precej pihalo, a se nisva hotela ustavit, ker se je že bližala tema in sva hotela čim dlje priti po dnevu. V koči sva se čisto premražena in močno dehidrirana oblekla. A ker v tej koči niso imeli vode jo je šel prijazni oskrbnik (to je bila koča GRSja) iskat v bližnjo planinsko kočo. Tako sva imela pet minut, da sva malo posedela. A je bila voda kmalu tam in sva si napolnila bidone in čim hitreje naprej. Ura je bila že več kot osem in imela sva le še četrt ure do teme.
Celotno območje kjer je potekala tekma je kraško in zato vode ni bilo nikjer. Pričakovala sva, da bo glede na to, da je še precej snega tudi vodo mogoče dobiti, pa sva se motila in sva imela kar težave s pomanjkanjem. Sicer ni bilo kritično, ampak bi malo več vode zelo prav prišlo.
Pot sva nadaljevala najprej en kos po isti poti kjer sva prišla in kmalu srečala še dve ekipi, ki sta bili blizu za nama. Potem pa sva nadaljevala po temi naprej. Na srečo je bila pot zelo dobro markirana s planinskimi markacijami in sva hitro napredovala. Vmes je bilo še nekaj porivanja in nošenja kolesa in kmalu sva bila že pred KT8 od koder je bil le še spust do konca kolesarjenja. Tam pa sva zagledala fanta iz Pustolovca Rajda, ki sta se izgubila, in smo potem skupaj nadaljevali pot do KT8, kjer smo od prijaznega oskrbnika dobili čaj, ampak časa za usesti pa ni bilo in smo hitro nadaljevali s spustom po novi strmi poti, ki pa še ni bila dokončana in so bili na njej veliki kamni, videlo se ni pa nič več, saj je bila ura že več kot deset. Okrog enajstih smo bili končno na menjavi zopet na 300 m nadmorske višine. Kolesa sem imel že popolnoma dovolj.
Hitro smo zamenjali obleke, opremo, se spotoma malo najedli, popili kakšen Red Bull in ob 23.15 smo štartali s hojo. Slabo uro smo bili za tretjima.
Počutje je bilo zelo v redu in hitro smo hodili proti kanjonu Medna dol. Žal je bila tema in se ni nič videlo, saj naj bi bili to kar globok kanjon. Z Grebotom iz Pustolovca Rajda sva vlekla naprej, Janez in Damijan pa sta malo zaostajala. Skakali smo s skale na skalo, malo plezali in potem prišli ven iz kanjona, kjer pa je Damjan spet začel hitro hodit in sva drugo ekipo pustila za sabo. Ker je bila pot vseskozi markirana je bilo napredovanje kar hitro in kmalu sva prišla do odseka, kjer sva se nekaj ur prej spuščala s kolesi. Tam pa se je začela megla in kmalu nisva videla več kot 3-5 metrov. Marsikdaj nisva bila prepričana ali stojiva na poti ali ne. Na srečo so se vsaj v snegu videle kolesnice od koles in sva vedela, da greva prav. Žal pa se je bilo treba od te poti kmalu odcepiti. Najkrajša pot na vrh Guslice (1491 m) je šla po poti, ki pa ni bila markirana, zato sva se odločila, da zaradi megle rajši narediva ovinek za kakšen kilometer in da bova imela vsaj markacije za pomoč v megli.
Ko sem zagledal nekaj, kar bi lahko bilo odcep s ceste po kateri sva hodila sem šel pogledat, če je to to, in res so bile stopinje. Prvi trenutek se mi je še vse zdelo v redu, potem pa sem ugotovil, da so to pravzaprav odtisi medvedjih šap. In to ne majhnih. Takrat sem bil raje tiho in sva nadaljevala še kakšnih sto metrov do pravega odcepa. Na tej poti pa so bile stopinje, saj sta prvi dve ekipi že sestopali po tej poti. Na eni točki pa sva malo zgrešila pot in ko sva prišla do snega v njem ni bilo več stopinj. No ja, vsaj ne človeški, kajti medvedjih se ni manjkalo. Tam me je bilo kar precej strah, in če bi Damijan samo omenil, da to pa res nima smisla, ne bi čakal niti minute in bi jo najhitreje ucvrla do koče na Platku, ki je bila kakšne tri kilometre stran.
Tako pa sva šla nazaj do prave poti in nadaljevala od markacije do markacije. Šlo je bolj počasi zaradi megle ampak enkrat sva pa le prišla na greben, na kar naju je opozoril orkanski veter. Še naj sto metrov po grebenu, potem pa naj bi bila tam nekje ena stara hiška in v njej kontrola. Kontrola naj bi bila tik pod vrhom, ki sva ga obhodila, a hiše nisva videla. Potem sem šel trikrat z vrha po azimutu v smeri, kjer naj bi bila hiša, in na srečo se je tretjič že začelo daniti in sem zagledal senco. Prej pa sem šel dvakrat manj kot 10 m mimo hiše, pa je nisem videl. Ves čas pa sem komaj stal v vetru in grozno me je zeblo.
V hiši sem iskal listke, pa jih nisem našel, zato sem šel nazaj po Damjana, ki je čakal v zavetju, in je imel road-book z navodili. Treba je bilo splezati na podstrešje in tam so viseli listki za dokazilo, da sva bila na kontroli. To sva opravila, sedaj pa hitro dol. Malo sva še iskala pot po kateri sva prišla, saj je bila vidljivost še vedno le kakšnih 30m, a sva kmalu šibala proti Platku. Pri medvedjih stopinjah pa sva srečala Grebota in Janeza, ki sta hotela za nama po napačni poti in ju usmerila. Onadva sta za vzpon potem po dnevu rabila le 45', midva pa prej dve uri. Onadva sta zaradi megle rajši odšla v kočo in tam počakala, da se je začelo daniti.
V koči sva si spet malo napolnila zaloge vode in se za pet minut usedla, potem pa ob 6.50 hitro naprej. Tretja pa sta bila še 40 min pred nama. Čakalo nas je še 28km hoje večinoma navzdol in po ravnem. Volje za pogovor nama je že zdavnaj zmanjkalo in sva bila zatopljena vsak v svoje misli in v rutino leva-desna-leva-desna. Malo sva bila že zaspana in precej utrujena. Potem pa pogledam naslednjič na uro in je že 9. Čas je res hitro mineval. Sedaj je že bolj ali manj stalno deževalo. Začelo je sicer že zjutraj ob dveh ali treh ampak bolj malo, sedaj pa je kar lilo, ampak se nisva nič sekirala.
Hrana mi ni več dišala, a sem se vseeno silil, saj je bilo do cilja še 5-6 ur, Damjan se je trudil malo manj in ga je začelo malo zdelovati. Ampak vseeno sva še kar dobro napredovala.
Originalno bi se morali tu ponovno vzpeti na en hrib kakšnih 400 višinskih metrov visoko, a so ta del na srečo črtali, saj nisem imel nobenega veselja niti moči več, da bi spet v hrib rinil.
Potem pa zagledava pri eni hiši še eno ekipo. Vprašata, če sva bila na Guslici in Damjan se veselo pohvali da seveda, onadva pa pravita, da nista bila. Potem nisva vedela ali sta to bila tretja ekipa ali ne. Kmalu naju prehitita in se poskušata čim hitreje oddaljiti od naju. To mi je bilo zelo sumljivo, saj bi nama na KT na Platku gotovo povedali, če je še kdo šel naprej brez, da bi bil na hribu. Damjan je sicer rekel, da ve kako tretja izgledata in da to nista bila onadva, ampak izgleda, da vseeno ni bil siguren in je tudi on malo pospešil. Kmalu sva pobrala še en listek na eni mrtvi kontroli, potem pa naju je čakalo še 8km spusta s 700m do morja do Bakarca. Po kakšnem kilometru sva zagledala ekipo, ki naju je prej prehitela, kako se vzpenja. Sta naredila orientacijsko napako in sta šla precej naokrog. Sedaj sva imela kakšnih 20-25 minut prednosti, a nisva vedela ali sva bila sedaj midva tretja ali še ne. Ampak tudi Damjan ni bil več siguren, da to nista onadva in je začel laufat po klancu navzdol. Hitro sva napredovala, zadnji del še skozi gosto grmovje, ki se je zaraslo na starih terasah in že sva bila na zadnji menjavi.
Seveda sva bila tretja. Ampak glede na najino veslaško znanje 20 minut prednosti ni nič. Čim hitrje sva se preoblekla v mokre neoprenske obleke. Oblekla sva se bolj toplo, saj naj bi bil na odprtem morju, ko prideva ven iz Bakarskega zaliva, precej močan veter in visoki valovi.
Veslanje nama je po mirni vodi še kar šlo, ko pa sva prišla na veter, sva kar precej cik-cakala. Ampak napredovala sva pa vseeno. Počasi a sigurno. Večkrat sva preverjala, če je kdo za nama, a ni bilo nikogar.
Z morja izgleda obala precej drugače kot z druge strani in ko sva prišla do luke mi ni bilo več jasno kje točno sva in kam morava. Malo sem celo mislil, da sva šla predaleč, čeprav mi je bilo to zelo čudno. Ampak, da bi nas s temi malimi čolni na vesla poslali med čezoceanke se mi je pa tudi čudno zdelo. Zato sva šla na obalo in vprašala, kje je Riječina, reka po kateri sva morala še malo gor, in izvedela, da je samo še malo naprej (samo okrog ene čezoceanke). Preveslala sva še to nat pa po reki še kakšen kilometer gor in sva bila na cilju. Neskončno zadovoljna, da je konec. Po predpisih sva se objela s kipom na mostu, za pitje šampanjca naju je pa preveč zeblo in so naju hitro odpelajli v hotel, kjer sva pohitela pod tuš.
Potem pa je bil čas za šampanjec.
)
