prostor za dogovore in pogovore TFjevcev s totega konca
#304139
Danes 26/04/2013 sem opravil prvo etapo zadnjega preštevanja trening tur na Koroškem.

Štartal sem dokaj pozno zjutraj iz Pliberka. Načrt pa je bil priti do Raven morda Dravograda po hribovskih cestah in morda si za začetek nove sezone še umestiti kakšen vrh, ki se jih kar najde na poti. Tek sem končal v Ravnah, vrha na poti nisem nobenega umestil ( bil pozen in moral do določene ure ujeti večerni vlak v Ravnah ).

Pot je šla takole:

1. Pliberk - koroške Podjunske vasi severno od Pece:
Sv. Mihael, Bistrica, Breško jezero ( Pirkdorfer see ), Breška vas, Večna ves ( Weckendorf ) -
Globasnica nato pa po markaciji, ki gre proti vrhu Pece in sicer vrh imanovan ..eh pozabil.
Na robu snežne meje sem se obrnil na desno proti prelazu Luže, kjer sem v stopil v SLO.

2. Iz Luž sem se v teku spustil v vas Koprivno in iz lokalne asfaltirane ceste krenil na desno
po makadamski cesti za Bukovsko sedlo. Po nekaj kilometrih sem zavil na desno proti kmetiji
Ta...( hm pozabil ) in se držal smerokaza pešpot Raduha.
Tako sem prišel nazaj na cesto za Bukovsk osedlo tik pod Bukovskim sedlom
( nekje tukaj je oznaka 1200m - važen podatek za enozanimivo smer, uporabno pozimi
komentar naprej spodaj ).

3. NA Bukovskem sedlu sem imel namen iti po levem odcepu iz križišča in sicer v smeri
lovskega doma Ježovo. AMpak to pot pozimi ne plužijo. Takoj je sedaj še vedno bila
zasnežena. Ampak mi ni bilo hudega kljub nizki obutvi. Sneg me je držal dokaj
dobro na vrhu ( morda je od vseh korakok 90% bilo takih, kjer sem s previdnim korakom
ostal lepo na površju ).

4. Sneg se je nehal pod tistimi stenami, tam kjer se cesa privije k steni. Na desnem robu ceste pa
je pogled in tveganje da zgrmiš v globoko soteskoBistre. Ta točka je ponavadi
ob snegu tvegana zaradi plazenja snega iz stene. Ta sneg se nabira pod steno in tvori nekak
ledeni jezik ki se nadaljuje v dol v sotesko. Po njem se pozimi da zlahka zdrseti v globino.
Ampak sedaj je tukaj bilo kopno in udobno.

5. Prva kmetija za snegom ...
Se pogovarjam z možakom prijaznim gospodom. Ki mi razloži eno varianto poti po tako
imenovani sončni strani. To pa je sedaj pomembno za bodoče zimske poskuse.
Namreč tako kot sem razumel s to potjo lahko greš nad stenami področje travniških pašnikov
nad stenami.
In sicer zanjo je potrebno zaviti pri tisti oznaki na cesti Koprivna Bukovsko sedlo 1200m
na levo v gozd. Dosedaj v vseh teh letih kar sem tukaj kolesaril ali tekal nisem bil pozoren
na ta sestop na levo. Očitno pa se splača pogledati.

6. Potem mimo hiš v zaselku Mlinarsko in sestop do izhodišča za vzpona na Raduho iz Črnjanske
smer

7. Na križišči - na levo nadaljevanje proti Črni, na desno kolovoz nadaljuje v rahlem
vzponu proti Najevski lipi in sicer pod strmimi in gozdnatimi počji Smrekovca proti
Kramarici oz. področju ki povezuje dostope iz Šoštanja/;Mozirske koče na drugo stran z
grebeni proti Uršlji gori.

8. Pri kmetiji (področju se reče Pudgarsko ) kjer se obrne za Najevsko lipo sem nadaljeval v smeri Kramarice in Doma na smrekovcu. Cesta je bila zasnežena z enakim snegom kot tistim
med Bukovskim sedlom in Mlinarskim. Ampak je bil ta sneg šibkejši in še bolj obvladljovejši kot prejšni. Ampak cesta je na par mestih popolnoma uničea od kamnitih plazov, naraslih hudouurnikov...Zgleda da bo potrebna temeljitega popravila to spomlad pred poletno sezono za
promet avtomobili ( tisti ki se vozijo od Doma na Smrekovcu do Bukovskega sedla

9. Kramarica eden najlepših predelov na tem delu K24 poti ter mir...pozvonitev na zvonček.
Potem pa na Andrejev dom na Slemenu.
Spil pivo rekel besedo z oskrbnikom in šel dalje. Ura je že bila proti šesti meni pa se mudilo
do Raven da ujamem večerni vlak.

10. Potem pa v teku do vznožja Uršlje gore in Naravske ledine.
Potem pa v hitrem spustu, tekel kot da me preganjajajo dol platoja Naravskih ledin proti
Ravnam v Čečovje.
Šel na pizzo spil kislo vodo s coca colo in domov na vlak.



Pot ni nek superlativ. Je pa še vedno dovolj avanturistična in tudi kar nekaj višincev se nabere.
Ni orientacijsko zahtevna, zato se jo da odteči obvladjivo tudi v nočni varianti tako, da zjutraj prideš na cilj. Pred leti sem jo uporabljal za kolesarska vračanja iz Logarske doline ali iz Teka na Grintovec v Dravograd in naprej proti Mariboru ob koroški železnici in nad strugo Drave. Je dinamična, dokaj hitra in predvsem skoraj ves čas gozdnata razen tisti uvodni del od Pliberka in po vaseh pred vzponom na Luže ali pa del v Koprivni.


Le kakšen vrh velja še dodati: recim Uršlja. Ideja bi bila spust v Slovenj Gradec pa od tam vzpon
na Kremžarco in spust v Dravograd. Pa tudi podaljšanje od Raven do Dravograda imam še dolgoleten sen. Se iz Raven povzpeti na hribe na nasprotni strani oz drugi strani Meže.: Tolsti vrh...in nekako se prebiti po tistih grebenih do spusta v Črneče pri Dravogradu. Kar nekaj nerazknjiženih dolgov prejšnih let. Če se bo kdo lotil te povezave nasprotnih bregov iz obeh strani Meže se priproočam za opis.

Priporočam, če kdo še ni zaknjižil kaj bi počel med prvomajskimi pa bi rad naredil nekaj ne preveč težkega pa še vedno zanimivega in rahlo avanturističnega. Po taki poti hitro okrevaš pa vendar sta razdalja in višinci spoštovalni. Tako, da je skoraj primerna tudi za kakšno družinsko adrenalinsko varianto. Pa lepe praznike tudi, če ne bo na tej poti.
Nekaj fotkal, tako da fotke še sledijo.
#304140
:clap: :clap:

opa super tura...samo tole pa moram malo po karti pregledat in poštudirat, da lahko kakšno bolj konkretno rečem,

opis je dober, bere se dobro, tak da ne bo težko :D

vsekakor čarobna Koroška !!

lepe praznike tebi in vsem tudi jaz želim :clap:
#304165
Tudi iz moje strani čestitke, kar dolgo turo si izbral, meni so to kar poznani kraji.Tudi tisti del iz Raven, Šteharski vrh, Dobrava, Dravograd je najboljše po Koroški planinski poti, je pa seveda še x varijant, tudi na desnem bregu Meže čez Gruberjev vrh, čez dolino pa na Pohorje. Lp. Janez
#304297
zvone napisal/-a:Bravo Ivan!

:laola :laola

Imaš kakšen "nasvet" glede K-24 (prazniki so pred vrati...)?

lp. zvone



Pojma nimam kaj bi ti rekel. Sem ziheraško ostajal daleč od glavnih K24 izzivov.

Spodaj sneg vzdrži previdenkorak. Verjetno se je zaradi nenadno visokih temperatur začel zbijati. Kako pa ta stari sneg drži zgoraj, kjer je dinamika temperaturnih razlik drugačna?

Uršlja je skoraj popolnoma zelena. Peca je bila v snegu. Kaj se dogaja na Knipsovem sedlu? Kaj je na sev. strani Olševe od Zadnjega travnika navzgor? kako je čez planoto Smrekovca?
Okoli Smrekovca Kramarica, Bela Peč so skoraj popolnoma kopni.

Je izziv in bi lahko bil celo rešljiv. Če kdo zmore situacijo izpeljati ali vsaj izvidniško predelati sta sigurno ti in JanezS.
#304306
Pozdavljeni!
Ja višje in na določenih senčnih delih poti je še debelo snega. Zato bi bilo potrebno na teh delih poti imeti dobro zimsko obutev,gamaše in krplje, za brez skrbno pot tudi dereze, potem bi pa sproti videl, kaj in kje bi kaj potreboval. Osebno, ko sem videl, da mi bo še letos ostal neprehojen februar,( potem še operacija), sem K- 24 potisnil na stran.Jutri pa greva z Romano na del Koroške poti, Ožbolt, Sršenov vrh------------Košenjak, Dravograd.
Vsekakor pa ne bom ostal brez kroga K 24 letos, prednost pa ima Tržiška Lp. Janez S
#304975
Če bo vreme ugodno iz petka na soboto bi ponovil traso od Pliberka do Raven POD K24 vrhovi. Ampak tokrat v nočni varianti. Jutranji del trase pa bi podaljšal iz Raven do Dravograda preko Šteharskega vrha in potem spust preko Sv. Križa v Dravograd.
Zanima še koga?
#305290
Pa je končno enkrat uspela trasa v težjih pogojih, ki je bila brez nekih težav :) subjektivnih težav.

Začel ob 17.30 v vasi Konovece ob Pliberku. Do tja sem se sprehodil iz Pliberka po cesti. Srečo sem imel. Nevihta je bila ravnokar mimo. Vse je dišalo po osveženem ioniziranem zraku.
Med sprehodom se ustavita ob cesti v starejšem avtu dva možaka v "ubercugih" . In v tisto malo besed, kar sta jih uporabila ampak perfektno zveneče Nemško povprašata po obratu Mall. V njunem jeziku jima odgovorim, da žal nisem od tu. In se zahvalita in gresta dalje. Nato na njuni tablici jugledam MB registracijo :). V Konovecah se držim običajne poti med Podjunskimi vasmi ( Jaun tal ): Konovece, Bistrica, Breško jezero, Breška vas, Večna ves, Globastnica za naskok na Luže. Vasi mirne in zaspane , sam sem se počutil kot pobegli zombie z nahrbtnikom, ki edini straši po ravnici pod Peco. Peca izgleda sumljivo vabljiva-zelena z malo zaplatami. S te severno zahodne strani, kjer jo lahko kar objameš kar vabi. Snega vidiš zelo malo. Seveda nič ne pove o situaciji na Knipsovem sedlu. Ampak zgleda, da Zvonetov nemir ima osnovo. Ampak nisem si pustil motiti začetnega načrta ( nisem imel jajc :) ). In sem kar nadaljeval s tekom skozi vasi in potem na Luže. Sicer je ta trasa spomin na najstarejši slovenski gorski maraton - še v železnih časih. To je bil dogodek. Verjetno se kdo še spominja kakšne pojedine so pripravile gospodinje iz Globasnice ( pecivo, jugursti ) Izotoniki ( takrat niso bili tako običajni kot danes ) so bili kar ob trasi postavljeni v steklenicah. V Podrojah pred začetkom vzpona na Luže je čakal star bradati možak s "krigli" piva. Zabava v Črni ali Globasnici ali Sv. Mihaelu je bila vedno živa in številčna. Kot tekaču ti je bilo jasno in pomembno, da si po Radencih začel trenirati za Maraton Kralja Matjaža v avgustu. In to je bil osrednji dogodek druge polovice sezone. Zadevo so skupaj organizirali kraji iz obeh strani meje. Lepo je bilo, res lepo.

Na poti na Luže sem se srečal z zagorelim tekačem, ki se je v hitrem tempu in lahno spuščal. Mislim, da se ga celo spomnim. Je domačin Koroški Slovenec in je bil v tistih časih zelo dober. Spomin nanj seže, ko sem pritekel na Luže in se potem ( vesel, da si dosegel najvišjo točko ) spustiš v dir s polnim tempom v spusti proti Koprivni. Spomnim se, da me je opozoril. Da naj me ne zavede, ker ne bom zdržal do Črne. In res ta spust, če ga ubereš optimistično te je pri polni osebnem angažmanu pokradel vse moči, ki si jih potreboval za tek ob Meži ( teren se je začel uravnvavati ) pred Črno. Konec koncev je še bilo potem še 15 km do Črne.

Iz Luž sem pohitel v lahnem teku v Koprivno. Hotel sem še ujeti odprto gostilno, da se na miru preoblečem za nočni del ( topleje ). To je gostilna na levi strani kolovoza potem, ko zaviješ iz po cesti iz Koprivne proti Črni na desno za Solčavo oz. Bukovsko sedlo. Tema, zaprto. Le v zgornjem nadstopju luč. Nič utaborim se pod streho na stopnicah. Dež je namreč že začel naletavati že prej pri spustu v Koprivno.
Spijem, nekaj malega pojem, preoblečem. Namreč sem že bil ves moker od spodnjega perila do .. Ta razvajenost- občutek na suhem pa luč čelne svetilke dvigne moralo . Vzpon na Bukovsko sedlo. Tam je sedaj veliko hlodov, veliko hlodov - sečnja iz Olševe...Sicer se je videlo, da je večina hlodov v sredici že načetih ( drevesa in gozodvi na Olševi so že zdavnaj izgubili konsistenco ). Se sprašujem, kdaj bodo na Savinjski strani v Podolševi čutili še več erozije in zemeljskih plazov ob vodnatih režimih - konstantno sicer drobno ampak gosto deževje, ki je pogruntavščina narave v naših predelih zadnjih nekaj let ( Kalifornijski dež ).

Usmeritev na Ježevo. Pot, ki je bila 28/04 ( izlet OF ) popolnoma v snegu je sedaj bila popolnoma kopna. Ker je to dokaj mirna pot v dolino - vklop avtopilota in uživanje ob bučanju vode. Iz gozda tu pa tam nočne oči v glavnem srnjadi. Ko pridem ven iz soteske Bistre v Mlinarsko. Tečem pod špalirjem srnjavi na bregu nad mano. Budno opazovan kaj delam ob tej uri v tem zaselku. Ponoči pridejo na pašnike čisto blizu hiš in se postavijo nad cesto.

Pot se nato odpre v široki dolini (Kmetija Plaznik ). V potok na moji levi nenadoma priprhuta ptič. Že prej so mi šle misli na sovo. Ampak nikoli je nisem videl v živo tako blizu. Smešno skoraj na meter sem se ji približal. In kaj pri Bogu je iskala v potoku. Svetil sem s čelno svetilko vanjo. In kako lep ptič je to...Hehe ji omenim v mirnem glasu kako lep ptič je, ona pa kot da izrazi F...k Off in čudno prhuta v potoku. Potem pa nenadoma zleti čez mojo glavo na drevo na drugi strani kolovoza. Ampak tudi od tam hitro izgine, ko usmerim snop svetlobe vanjo gor na drevesu.

Potem tek mimo dostopne točke za Raduho in v dolino ter usmeritev pod Smrekovec in Najevska Lipa oz. Pudgarskemu. Kolovoz se počasi dviga in če ne bi v razvajenih ramah tlela bolečina od naramnic nahrbtnika bi se dalo uživati v ritmu vzpona. Spomnil sem se stare modrosti: dihati s prepono. In tako je vsa teža v želodcu oz. abdomenu se sprostila in popolno zafunkcioniral kot v starih časih. Po kmetijah oz. objektih sijejo lučke - oči mačk, ki hipnotizirajo . Dež se je pomiril pa zopet intenziviral. Itak sem bil že cel moker. Baterija se je na trenutke začela ugašati .Verjetno problem vodotesnosti. Zato sme namestil kapuco samo z razloga, da ohranim delovanje nočne čelne svetilke. Na Pudgarskem pri vodi se napijem, nekaj malega prigriznem.
Kolovoz po katerem sem mislil nadaljevati ( 28. aprila je bil tudi v snegu in takrat že viden kot uničen zaradi udorov ) je tokrat imel takoj na začetku odcepa postavljen trak za zaustavitev prometa. Jasno, saj cesta je na več mestih udrta. Ampak tokrat so se situaciji od 28. aprila pridružili padajoči kosi skal iz strmega pobočja Smrekovca nad cesto. Na ndveh odsekih pa je polovico ceste odneslo v globel. Prvič tukaj tečem ponoči ( velikokrat kolesaril in še zadnjič 28.aprila prvič tekel ) in nikdar nisem opazil kako mogočne smreke tukaj rastejo iz globeli pod kolovozom. Poskušal sem s svetilko ugledati konice vrhov ampak me je pri tem početju vedno prekinil kakšen kos skale na kolovozu v katrerega sem se spotikal. Ampak zanimivo sedaj ponoči se je dalo začutiti, da gre za silno visoke in mogočne smreke.
Tukaj sem se bolj vlekel kot megla. Na trenutke me je prijela tesnoba. Ko sme poskušal teči heheh kot da bi mi kdo zavpil iz teme:" čuj mulc tukaj nea delaj kravala". Ko si na vrhu Smrekovca je lažje. Tam se ti odpre nebo in vse imaš v horizontu. Tukaj pa je polno nekih temačnih kotov, padajoči kosi skal. Udori...Ma saj sem si samo domišljal heheh...
Končno Kramarica. Sredi nočnega miru v gozdu sem si privoščil objestnost in zvonil pri kapelici ob Partizanskem spomeniku. Heheh kar hitro je priščo plačilo. Dež se je zgostil in meglice. In vedno te meglice, ki ti zaslepijo pogled ( snop iz čelne svetilke se odbija od beline in te slepi )...tako sme sfalil tudi eden odcep na desno. Ker sem si pel se niti zavzel nisem in ga kar šibal po neki gozdni vlaki. Moral pa bi v markacijo na desno navzgor. Nekje pred Slemenom oz. pred sestopom na cesto proti Andrejevem domu ugleda novo pogruntavščino svetleč krog-svetleča markacija. Je to tisto kar je Hoja pravila zadnjič, da je JanezS poskušal postaviti za cel K24? Res je malo agresivno. Mislim, da bi že zadostovalo, če bi navadne markacije bile urejene po stari planinski navadi ( sploh tiste ki izginejo zaradi sečnje ).

Pred vrati zaklenjenega Andrejevega doma se skrijem v zavetrje. Postalo je hladneje. Vzamem glavni obrok. Zadnjič sem pri krogu Donačka-Boč-Pohorje s hojo si naredil za močan obrok mešanico kvinoje in riža. In sem imel težave. Tokrat sem si naredil samo riž, malo kokosove masti ter zmleti kurkuma in črna kumina in malo sojine omake. In je bilo prav dobro, denlo .Pasalo bi še samo kakšno pivo iz doma. Ampak saj je bil tudi čaj iz meha, čisto ok. In zgleda, da sem zadel prav kombinacijo. Moči so bile pravšnje in brez stranskih učinkov. Le zeblo je, suha oblačila sem potrošil. Tako ,da je bilo potrebno hitro se spraviti v tek v smeri Javorja in Uršlje gore. Zanimivo lepo se je dalo videti luči iz Šoštanja in Velenja. Oddajnik na Uršlji, ki s svoj oosvetlitivjo ponoč v tem predelu K24 obarva noč, pa ga ni bilo videti.

Prva markacija na vrh ( tem kamor se lahko zavije na desno v SG pri tisti leseni koči ??? pozabil ime ) sem se odločil, da grem na vrh. Kar naenkrat. Nisem imel v prvotnem načrtu. Pot je prijetna, dober oprijem. Deževje....moker sem bil itak...PRej sem se sam sebi še pohvalil kako ob vsej mokroti še imam suhe nogavice. Sedaj pri vzponu gor se je tudi to dejstvo porušilo. Prihajajoč izven gozdne dmeje oz. zgoraj kjer se začne travnata ruša...naenkrat hladni vetrovi in gost dež. Vode kolko češ. Mimogrede stopiš v kakšen bazenček...Tukaj se je začelo daniti Hvala Bogu. Namreč vrh je izgledal kot v megli. Ko se je začelo daniti ni zgledalo tako hudo. V koči nikogar - seveda prezgodaj...Takoj usmeritev v dolino. Odločim se za spust v Ravne preko Kozjega hrbta. Da bi bil čimprej v Ravnah. Spust je strm, poln vmesnega kamenja in podrsavajočih korenin ter razmočen teren. Namreč nisem imel dovolj dobrega profila za ta razmočen teren in sem na trenutke kar krepko podrsaval. Voda je namreč kar cedila po poti dol. Moj profil pa je omogočil zdrs...Tako sem ene 4x telebnil prav na tla...na ta zadnjo in na kolk.
Kočno asfalt in tek v Ravne. Ko si tako razmočen in z nahrbtnikom. Je verjetno najbolj prijetno kaj se ti lahko zgodi, da moraš na veliko potrebo. Namreč potem je zadovoljstvo oblačiti nase spet tisto mokroto od spodnjega perila do hlač.

VRavnah sme poiskal železniški most ter markacijo za Šteharski vrh. Nisem bil prepričan če še to potrebujem. Sploh pa tisti odsek po ravnih njivah pred Dravogradom. Ob lepem vremenu je to ena najlepših poti ( bi rekel ). Ampak zdaj mokre i ndež, meglice, oblačno ...

VDravogradu sem imel srečo, da sem imel še nekaj hrane v nahrbtniku in da je "kafič" kar na avotbusni postaji. Tako sem kar skozi okno gledal, kdaj pride in pil pijačo, ki se mi je kar iz zraka zaluštala :) vdarjal po tonic waterjih in jedel krekerje.

Na avtobus sem se postavil tako, da šofer ni videl kako se še vedno cedi od mene :).

Ampak sedaj doma na toplem. Če bi ne bil len, bi šel spat v savno ( suho finsko na 100oC ) pa se ne bi dvignil cel popoldan, da me pregreje :).

Aja v Pliberku so naši sosedje ( včeraj ugledal ) pripravljali tam pri njihovem spomeniku komemoracijo ob primopredaji civilnih beguncev in domobranskih in ustaških enot s strani Angležev , JUG vojski. Pripravljali so celotno okolje tam okoli spomenika - veliko CRO registracije... Spomnil sem se kako so nas Mariborčani tekači pred leti na etapnem ultra-maratonu ZG-Vukovar povpraševali po organiziaciji logistike za etap teka od Pliberka do CRO meje...Pa me je takrat motilo zakaj tečejo po Koroški cesti. Namreč nekaj tistih ultrašev bivših "braniteljev" so takrat redno tekli tudi od Pliberka od Vukovarja - pač simbolika, ki jo oni manifestirajo na tak način. In vem, da sem bil takrat v zadregi kaj predlagati. Evo to bi moralo biti takrat predlog. Tek pod Peco potem pa pod Smrekovcem in nato do Dravograda in nato nad Dravo ob železniškii progi do MBra. Eno spanje, ki ga zahteva ta etapa spričo kilometrine pa v penzionu v Vuhredu.
:?: . No sedaj je dovolj drugega dela ampak nekje konec poletja pa bi morda bilo zrelo za poskusiti celotno traso od Pliberka do Maribora tudi s kakšnim vzponom ali dvema na kateri od vrh grebena.
#308289
Bi kdo štartal danes zvečer v kombinaciji gorskega kolesa in teka s startom iz Maribora oz. Ruš na KorAlpe?

MB - Ruše - Selnica - Šturm Graba - Sv. Duh potem pa po grebenu Kozjaka tako da se do zore ujame Sv. Jerneja oz. AUT Sv. Lovrenc. Od tam umirjen vzpon proti KorAlpam.

Pod vrhom bi kolesa nekje sparkirali in zaklenili in potem peš na vrh.

Potem pa vračanje proti Košenjaku preko Koglerecka in Rossehute iz AUT strani.
Tukaj bo potrebno malo kolo potiskati ali nositi na vrh Košenjaka.
Potem pa spust v Dravograd preko Treh Križev in Ojstrice. Pa na večerni vlak in domov?

Hvala vnaprej,

Na mobilcu 041-740 082 sem dostopen, če koga zanima.
#308428
Kdor je vsaj malo razmišljal, da bi šel mu je lahko zelo zelo žal.

Noč je bila lepa, topla, mirna in svetla.
Sicer sem osvetljeval s čelno svetilko in lučjo na kolesu kot noćni reflektor.

Pri Šturm grabi na Koroški magistralki sem zavil noter v nedrje Kozjaka.
Zanimivo tako strukturno in po nočnih šumih potoka je skoraj enaka Remšniškemu potoku, ki je redna druga kontrolna točka Koroškega trekkinga. Le da zgoraj prideš ven v gozdu pod lovskim domom ne na odprtih travnikih. Cerkva Sv. Duh daleč osvetljuje iz svojega centroida.

No potem se spustil v AUT in po AUT strani na pašniški greben mimo Kaple proti Sv. Pankraciju.
Sv. Pankraciju sem se izognil in šel spodaj ter po AUT strani, kjer sem pri pl. domu tankal vodo.
Potem pa na Kapunar. S Kolesom gre tukaj malo počasneje kot tek. Ampak vendarle. Iz Kapunarja na RadelPass sem šel po SLO strani. Potem pa po isti poti, Kot sva z Zvonetom ubrala na Koroškem trekkingu. Tokrat sem si imel čas pogledati kje sva "sfalila" tisti pašnik, ki direktno pripelje na Sv. Jernej brez potrebe iti okoli preko Odernika. Pri belem dnevu je pot zelo jasna ponoči pa človek težko razlikuje vse pašnike , pa tudi ena stara kapela, ki je podnevi prepoznavni znak se ponoči ne vidi. To bi lahko bila tako, če bi zadela ta pašnik najoptimalnejša pot do Sv. JErneja na koroškem trekkingu. Midva sva ta pašnik sfalila tako sva se okol iriti približala Sv. Jerneju enako kot ostali, ki so šli po SLO strani do Odernika in potem preko potoka. Ideja pa je bila da ne rabiva spusta do potoka ampak iz Sv. Lovrenca ohraniva višino do Jerneja. Ampak ni nama dosti manjkalo. Ideja je bila ta prava. No drugo leto...če bo Koroški trekking še v tej smeri. Tukaj pri tem pašniku sem malical na klopci pri kmetiji. Delal se je že počasi dan. Malo podremal. Ko se je naredil dan pa nadaljeval po cesti in se priključil na glavno cesto Lavamunde - Eibiswald. Namreč pri vasi Mauthnereck se začne markacija za smeri ...in ena od teh smeri je Speikkogel - zgornja točka masiva KorAlpe ( z vojaške antene v balonu podobno kot na Lisci samo , da je tukaj veliko močnejša. ). Dan je zagrel zato je znoj tekel kot je treba in ni bilo težko sestopati dol s ceste in iti po pešake markaciji tu pa tam s kolesom na rami. Dobra volja je bila na višku. Vse je dišalo po gozdnih jagodah. S kolesom sem se privlekel do daljnovodov, kjer se začno potoki. Parkiral kolo v grmovje zaklenil in poskusil s tekom po travnikih polnih kamenja...
Vode je bilo na poti še dovolj ( potoki ) kljub vročini. Tik pod vrhom tam pri spominski plošči ki opisuje, da je tukaj hodil sin enega od Avstro Ogrskih cesarjev...je bila dosežena nekje okoli 12.30 ure. Na vrhu samo kratko postal. Pojedel nekaj energetskih talbic spil izotonik ( mikalo me je pivo ampak Hvala Bogu je planinska koča malo oddaljena od vrha ). Tako se spustil v diru do kolesa in sanjal o pivu in lubenicah v Dravogradu. Kolo sem nosil po pašnikih do kolovoza pod daljnovodi nato pa po kolovozu do toke imenovane Brandl, kjer se sekako markacije. Jaz ubral markacijo za Lavamunde oz. Lavantaller weg ( ref. Martin Slomšek Lavantinski škof ), ki gre proti Lavamundeju. Pot se počasi spušča do glavnega kolovoza po pašnikih. Pravi raj za gorskega kolesarja. Bog ne daj, da bi me videl kakšen strog...Tukaj v avgustu bo treba iti na borovnice in brusnice. Do Koglerecka ( kjer se seka zopet cesta Lavamunde - Eibiswaldt ) je potrebnš narediti še eden majhen vzpon. Sedaj je bilo tukaj še vedno veliko sečnje...in sem moral kolo vzdigovati...Ampak ni bilo veliko...Potem končno Koglereck in smo že na naši strani ( na poti do Košenjaka ). Rahel vzpon po kolovozu do Rossehutte. Potem pa kolo na rame in vzpon na Košenjak. Borovnic podobno kot na grebenu Košenjaka polno le bol jzelene. S Košenjaka sem kolo vlekel dol do doma ...malo po poteh, ki sva jih ubirala z Zvonetom na trekkingu ampak potem na levo. Na domu pojedel župo in potem spet šus vdolino...Ufff. kakšen užitek samo roke bolijo od zavor....Na Tri Križe in potem v Dravograd.

Od lubenice ni bilo nič, ker več ni sadjarja, ki je bil pod začetkom markacije. Žal ...Včasih smo tukaj kupilic celo lubenico ( naslednja je bila v Vuzenici pri onem sadjarju pri mostu ) in jo trančirali na stopnicah v travi na vhodu na Dravograjski stadion čakajoč na vlak ali Bus za MB.
Zdaj pa sem se zadovoljil s Pizzo in pivom v mestu in potem na vlak.

Lepo je bilo.

No Košenjak pa že kliče po 24 urni obkrožitvi - 12 ali 24 ur kroženja AUT SLO po Košenjaku ...z baznim počivališčem na pl. domu. Upam, da bo vreme za to :) in da bo kaj družbe.
PS
Aja na vrhu in tudi pod vrhom je bil močan veter, ki je najavil današnjo osvežitev na Koroškem in Štajerskem in malo oddahnitve od vročine. Danes sem namreč delal iztek od Bobiča pod Urbanom do Žavcarja. In kazalo je celo na deževne oblake. AMpak prišla je le osvežitev v prijetni sapi. Hvala Bogu za to lepo turo in da bo priložnost jo še nekaj krat letos poleti ponoviti s podaljškom do Podvelke in gor na Rdeči Breg s spustom v Lovrenc in domov.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA