- 01 Nov 2006, 19:31
#76332
Pozdravljeni!
Ker sem mariborčan, se "oglašam (prvič)" tudi na teh straneh FORUMA!
Minuli petek in soboto mi je uspel kar "velik gorskotekaški zalogaj" :v manj kot 34-tih urah sem opravil s progo Pohorja in K-24. Skupaj je to cca 135 km z višinsko razliko 7900 m gor in prav toliko dol. Lepo vreme in bližnji prazniki so bili kot naročeni za potepanje in avanturo za dušo in srce. Lahek nahrbtnik, nekaj "nujnih stvari" in - gremo naši.
Štartal sem ob 12 h v petek pod MB Pohorjem (spodnja postaja gondole
pohorske vzpenjače). Načrt je bil da " v zmernem tempu živ in zdrav" pridem čez Pohorje v Slovenj Gradec, potem pa na Uršljo goro in naprej po poti K-24 (Sleme, Smrekovc, Raduha, Olšava in Peca ) v Črno- v SOBOTO - ŠE PRED TEMO. Načrtoval sem, da bi se na Uršlji pridružil Dorici in Janiju ki sta delala K-24, vendar sem zaradi poznega štarta to misel hitro opustil.
Vrstili so se vzponi in spusti čez krasno in tiho Pohorje: Belevue, Areh, Šumik, Pesek, Lovrenška jezera, Ribniška koča, Črni vrh, Kope, Kremžarica in ob 22.30 h sem bil v Slovenj Gradcu. V centru mesta sem si privoščil malo počitka in kebab. Nadaljeval sem (ob 23,30 h) proti Poštarskemu domu in Uršlji gori. Uspešno opravljen spust proti Slemenu in vzpon na Smrekovec ( po Janijevem navodilu sem se podal po cesti), ter sončni vzhod mi je še bolj dvignil samozavest in moralo, tako da sem kar hitro napredoval po smrekovškem pogorju proti Raduhi. V koči na Loki sem si privoščil kosilo in sem se ob prekrasnem vremenu napotil "največjim izzivom nasproti": vzponom na Raduho, Olšavo in Peco.
Noge "so držale presenetljivo dobro". "Polna skleda (želodec)" me je nekoliko ovirala, vendar me je " čakajoč pogled z vrha Raduhe- na Olšavo in Peco" dovolj motiviral da sem vztrajal na "dobrem" tempu. Spust do Grohata je bil "užitek".
Toliko bolj ker me je tam dočakal priatelj Rudi in mi se ponudil za družbo na Olšavo ( kdo je ne bi sprejel). To mi je dalo dodatni motiv in smo brez večjih problemov opravili tudi s tem s težavnim vzponom. Tek po grebenu Olšave je bil nekaj posebnega. : levo Raduha in Grintavci, v daljavi Julijci, desno avstrijske Ture in impozantna Peca- moj končni cilj. Tako blizu se mi je zdela, pa vendar tako daleč. Tu me je Rudi zapustil, z obljubo, da me počaka pri Kumru in "pomaga še na Peco". Tudi do Kumra mi je šlo tekaško. Za mano je bilo že skoraj 30 ure teka in hoje in bal sem se možnih posledic. Na srečo je vse šlo kar glatko. Očitno sem dobro razporedil "prehrano" in ostalo. Rudi me je že čakal. Vzel sem še zadnji obrok hrane in smo mahnili na zadnji in odločilni vzpon na Peco. V sebi sem si obljubil čim manj ustavljanja in počitkov. Bližala se je tudi noč. K sreči, vse se je izšlo idealno. Skoraj brez ustavljanja in pred trdo temo smo opravili s strmino. Zdaj sem si lahko oddahnil. Ostanek vzpona na Peco in spust sta bila le še pika na "i" celotnega pohoda. Na Peci se nam je pridružil še prijatelj Stanko. V njihovi prijetni družbi sem še pred 22 h
pritekel na cilj- Črno na Koroškem.
Kaj naj rečem? : Izjemno lepa in zahtevna preizkušnja ki jo priporočam dobro pripravljenim gorskotekaškim ultramaratoncem. Z veseljem bom koga od vas popeljal po tej poti v naslednjih letih. Seveda, poznati je treba tudi pot. Je dobro označena ( slovenska planinaska tranverzala) toda treba je upoštevati tudi dejstvo, da "noč ima moč". Veliko pa je odvisno tudi od vremenskih razmer. Take kot sem imel na tej poti jaz - še dolgo nisem imel.
Lep pozdrav vsem mariborskim FORUM-ašem ! Zvone
Ker sem mariborčan, se "oglašam (prvič)" tudi na teh straneh FORUMA!
Minuli petek in soboto mi je uspel kar "velik gorskotekaški zalogaj" :v manj kot 34-tih urah sem opravil s progo Pohorja in K-24. Skupaj je to cca 135 km z višinsko razliko 7900 m gor in prav toliko dol. Lepo vreme in bližnji prazniki so bili kot naročeni za potepanje in avanturo za dušo in srce. Lahek nahrbtnik, nekaj "nujnih stvari" in - gremo naši.
Štartal sem ob 12 h v petek pod MB Pohorjem (spodnja postaja gondole
pohorske vzpenjače). Načrt je bil da " v zmernem tempu živ in zdrav" pridem čez Pohorje v Slovenj Gradec, potem pa na Uršljo goro in naprej po poti K-24 (Sleme, Smrekovc, Raduha, Olšava in Peca ) v Črno- v SOBOTO - ŠE PRED TEMO. Načrtoval sem, da bi se na Uršlji pridružil Dorici in Janiju ki sta delala K-24, vendar sem zaradi poznega štarta to misel hitro opustil.
Vrstili so se vzponi in spusti čez krasno in tiho Pohorje: Belevue, Areh, Šumik, Pesek, Lovrenška jezera, Ribniška koča, Črni vrh, Kope, Kremžarica in ob 22.30 h sem bil v Slovenj Gradcu. V centru mesta sem si privoščil malo počitka in kebab. Nadaljeval sem (ob 23,30 h) proti Poštarskemu domu in Uršlji gori. Uspešno opravljen spust proti Slemenu in vzpon na Smrekovec ( po Janijevem navodilu sem se podal po cesti), ter sončni vzhod mi je še bolj dvignil samozavest in moralo, tako da sem kar hitro napredoval po smrekovškem pogorju proti Raduhi. V koči na Loki sem si privoščil kosilo in sem se ob prekrasnem vremenu napotil "največjim izzivom nasproti": vzponom na Raduho, Olšavo in Peco.
Noge "so držale presenetljivo dobro". "Polna skleda (želodec)" me je nekoliko ovirala, vendar me je " čakajoč pogled z vrha Raduhe- na Olšavo in Peco" dovolj motiviral da sem vztrajal na "dobrem" tempu. Spust do Grohata je bil "užitek".
Toliko bolj ker me je tam dočakal priatelj Rudi in mi se ponudil za družbo na Olšavo ( kdo je ne bi sprejel). To mi je dalo dodatni motiv in smo brez večjih problemov opravili tudi s tem s težavnim vzponom. Tek po grebenu Olšave je bil nekaj posebnega. : levo Raduha in Grintavci, v daljavi Julijci, desno avstrijske Ture in impozantna Peca- moj končni cilj. Tako blizu se mi je zdela, pa vendar tako daleč. Tu me je Rudi zapustil, z obljubo, da me počaka pri Kumru in "pomaga še na Peco". Tudi do Kumra mi je šlo tekaško. Za mano je bilo že skoraj 30 ure teka in hoje in bal sem se možnih posledic. Na srečo je vse šlo kar glatko. Očitno sem dobro razporedil "prehrano" in ostalo. Rudi me je že čakal. Vzel sem še zadnji obrok hrane in smo mahnili na zadnji in odločilni vzpon na Peco. V sebi sem si obljubil čim manj ustavljanja in počitkov. Bližala se je tudi noč. K sreči, vse se je izšlo idealno. Skoraj brez ustavljanja in pred trdo temo smo opravili s strmino. Zdaj sem si lahko oddahnil. Ostanek vzpona na Peco in spust sta bila le še pika na "i" celotnega pohoda. Na Peci se nam je pridružil še prijatelj Stanko. V njihovi prijetni družbi sem še pred 22 h
pritekel na cilj- Črno na Koroškem.
Kaj naj rečem? : Izjemno lepa in zahtevna preizkušnja ki jo priporočam dobro pripravljenim gorskotekaškim ultramaratoncem. Z veseljem bom koga od vas popeljal po tej poti v naslednjih letih. Seveda, poznati je treba tudi pot. Je dobro označena ( slovenska planinaska tranverzala) toda treba je upoštevati tudi dejstvo, da "noč ima moč". Veliko pa je odvisno tudi od vremenskih razmer. Take kot sem imel na tej poti jaz - še dolgo nisem imel.
Lep pozdrav vsem mariborskim FORUM-ašem ! Zvone
