Ideja
Ideja je bila povsem spontana, podana skoraj v šali in zelo resno vzeta. Bolje, kot da bi bila resno podana in neresno vzeta. Najlepše stvari se itak zgodijo spontano.
Predpriprave v glavi
Ob začetku resnega razmišljanja o realizaciji ideje so se pojavili največji problemi – kdaj. Odgovor naj bi bil za vse enako pristopen, ni se pa vedelo niti, kdo vse so kandidati. Bilo je namreč več omejevalnih momentov. Vse se je izteklo po sreči (službe, smučarski teki, vremenska napoved). Zdravje je bilo še največji problem. Mora. V zadnjem tednu sem pričel z resnim kašljem, omejeval sem ga pa z vitaminskimi tabletami. Tudi trening teke sem malo omejil. Splačalo se je, saj sem se na dan starta zjutraj pošteno izkašljal in je držalo za ves dan.
Organizacija
Tekaški forum je zakon. Pretok informacij je omogočil dobro zasedbo, kandidacijski postopek pa je potekal do zadnjega večera. Menim, da smo se zadosti dobro organizirali, da je potekalo vse, kot treba.
Odmotavanje dogodka
Na zbornih mestih smo bili točni do minutke in vse je potekalo točno po planu logistike. Marjan je pripeljal iz Gorenjske, Zvone po Dravski dolini in jaz preko Sl. Konjic in Vitanja. V Sl. Gradcu smo se izkrcali na startnem mestu pod Pohorjem in krenili na pot ob ca 6.20. Kljub polni luni je na osmih glavah zasvetilo šest naglavnih svetilk.
Prve pol ure je bilo kar nekajkrat potrebno posvetit naokrog in poiskat markacijo. Po poti so se skrivale poledenele ploskve, ki so terjale še večjo pozornost in previdnost. Iz teme se je prikazal tudi hud pes, velik ko tele. Bataljon je naletel na prvega neprijatelja. Zvone se je kot najstarejši postavil proti psu s pohodnimi palicami, mi smo pa kot otroci za njegovim hrbtom poskakali naprej po poti. Četica je nadaljevala. Zvone je rezal zrak na čelu bataljona, v zavetrju pa smo se šlepali ostali. Po prvi kratki pavzi se je na čelo kolone prebil MiroR. Pulzmeter je še bolj poskočil. Bilo je hladno (na startu -5) a vseeno sem moral sleči vetrovko. Tako kot so eni vlekli naprej, sem jaz poskrbel, da sem malo vlekel nazaj. Sicer pa je bil kar človeški tempo.
Dvignili smo se že kar visoko in sonce nas je obdarilo s pogledom na okoliške vrhove. Zvone je kazal na vrhove K24 in dodajal komentarje. Snežna podlaga je bila kar ugodna za hojo. Veliko poti je bilo utrjene z ratraki. Vsaj v tem delu. Resneje smo se ustavili (za par minut) na Partizanki. Kljub kratki pavzi smo nadaljevali pot v treh skupinah. To nas je malce izučilo, saj smo nato vsak pri svoji smreki čakali drug drugega?
Pot po utrjenih smučiščih se je zaključila, sonce pa je dodajalo svoj čar na snežno površino. Z dvigom temperature pa noge niso bile vse bolj vroče, za kar je poskrbelo vodno hlajenje. Nepremočljive teniske so delovale, kot da bi si obul čutarice. Voda se je pretakala med prsti in komaj smo dočakali Kočo na Pesku. Tik pred tem se je od nas poslovil Matijek. Naj povem, da nas je kar navdušil za neke Race pa kaj vem kaj še. Pustolovec pač.
V koči na Pesku smo se v jedilnici najprej vsi preobuli. Kasneje je Damjan spraševal, zakaj so tam vedno tak' neprijazni ha, ha? Ko so si v večini naročili gobovo juho, sem že vedel, da so obupali nad življenjem. Na srečo so bile gobe prave, pa niso omogočale prevoza v dolino z rešilnim.
Kmalu smo krenili dalje. Za nami je bila dobra polovica poti, na poti pa smo bili že pet ur in pol. Zvone je v šali rekel, da je še dobro, da tisti spredaj na razpotjih niso bili prepričani, kod vodi prava pot in so tako morali večkrat počakati. Pot pa je bila vse bolj nezgažena in sneg precej moker. Sicer ni segal visoko čez gleženj, a vseeno se je enkrat Mirotu vdrlo, kolikor ima dolgo nogo.
Večji del poti je naprej gazil Rok_E. Posledice smo videli na Šumiku, ko si je sezul teniske in ožel nogavice. Slap Šumik je kar zašumel ob dodatni količini vode.
Od tod naprej je bila kar ugodna pot, ni bilo več gazenja snega, pred nami pa je bila zadnja ura kontinuiranega vzpona na Areh.
Tik pred Arehom smo si ogledali smučarsko tekaško progo in ugotovili, da gre brez smučk hitreje
. Predvsem so to ugotovili Rok_E, MiroR in Klatež, menda tudi Damjan, ki so zadnji kilometer do hotela vžgali pravi šprint. Tam dve leti zagotovo trava ne bo rasla. Hotel Areh je bila naša druga postaja, kjer smo prestopili prag. Tako je padla tudi po druga coca cola, pa malo vode v bidon. Meni se je že rahlo smejalo, saj je Areh na mojem domačem terenu in sem točno vedel, da je še ura in pol do cilja v Radizelu. Od tod se itak v glavnem še samo spuščamo. Simona, ki je predstavljala najlepši del bataljona, je večino poti, predvsem pa drugi del, tekla na čelu kolone (ej, ta ga pa ima v nogah). Tako je bil tisti taprvi na čelu bataljona vedno v dvomu in negotovosti, če je prepočasi in ali naj bolj potegne? Saj je vseeno, če je to res, in če to vejo tisti spredaj, zagotovo pa se je to dalo tako videti od zadaj, kjer sem se venomer nahajal jaz.
Prispeli smo na cilj. Segli smo si v roke za srečno opravljeno pot. Preživeli smo res čudovit dan in še večja sreča je, da se ni nikomur nič pripetilo (gobe mislim). Ko smo prispeli do zborno-ciljne točke smo ugotovili, da je Matijek že odpeljal svoj avto in tako ni bil prisoten na zaključku. Na koncu je bila seveda še kratka analiza.
Zahvala
Zahvaljujem se vsakemu udeležencu posebej, saj je vsakdo vložil svoj kamenček v ta mozaik, a najbolj so zahvale zaslužni naši suport aktivisti, ki so se sredi noči vstali in nam dajali podporo. Seveda so to Simonina družina, ki je bila ves dan mobilna, Zvonetova žena in moja žena AnkaC (Hitra pošta), ki nam je na koncu zaprla usta s štrudlom in gibanico.
Pa še kdaj!
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj