Res prekrasna Šentiljska planinska pot se je tokrat pokazala v vsej svoji lepoti. Seveda so bile vse zimske ture doslej prav čudovite. Vreme in popularnost teka je botrovalo, da nas je bilo res rekordno število, še sam ne vem natanko, koliko nas je bilo. Eni so kar prihajali, drugi so šli eno prej na pot … nekateri niso štempljali dnevnika … vseh oblik je bilo.
Ena posebnost, ki se je zgodila je ta, da naša skupina, ki je bila bolj sredinska, ni zavila v Sladkem Vrhu v bife na kavo. Ucvrli smo jo mimo in zato pri Sirku spili deci in zapeli Zdravljico.
Vesela družba je štela 12 razmeroma enako hitrih veseljakov. Na Zg. Velki smo se srečali s tahitro skupino. Tam smo namreč v sponzorstvu PD Paloma odtrgali vsak svoj kos pizze. Tahitri odhitijo naprej, pridejo še eni za nami in mi nadaljujemo po samo dobre pol ure pauze.
Kaj kmalu se posladkamo še v kleti nad gomilo pri Rajšpu, ki nas je prav tako sponzoriral. Tukaj se je pravzaprav naša homogena skupina malce raztrgala. Eni smo se srečali na Vranjem vrhu, z drugimi pa pri Gaubeju.
Vreme je bilo res čudovito in pogled na Brlogo je že obljubljal skorajšnji zaključek. Na koncu smo prišli skupaj trije stari gadi Tekaškega foruma, Sandi, Bojan in jaz.