Na majhnih tekmah velja:
C je tehnično najlažja in po dolžini najkrajša. Namenjena je otrokom in začetnikom. Hm, ne vem, kje si zasledil, da je najdaljša. C proge so večinoma speljane po poteh, kontrolne točke se ponavadi nahajajo na križiščih ali nedaleč od poti (ponavadi tako, da je vsaj objekt, na katerem so, dobro viden s poti).
B je rekreativna kategorija. Namenjena je naprednejšim začetnikom in tistim, ki se jim zdi kategorija A predolga. Ponavadi vsebuje nekaj lahkih etap, vmes pa se znajde še kakšna težja kontrolna točka. Glede na (ne)iznajdljivost in (ne)pazljivost traserja se lahko zgodi, da bo na progi tudi kakšna zelo težka točka.
A je tekmovalna kategorija. Običajno vsebuje samo težke etape, katerim traser posveti največ časa. Je najdaljša in najbolj zanimiva. Namenjena je boljšim tekmovalcem.
Seveda je vedno potrebno upoštevati teren. Na težki kraški karti, zgornje zelo dobro velja. Nekje na Rožniku (čeprav ima tudi ta svoje trike, za katere rekreativni tekači, ki misli(m)jo da celega poznajo, ne vejo) je pa stvar povsem drugačna. Na mestni tekmi pa sploh. Skratka - na lažjih kartah ni težav, če se tudi kakšen zmerno izkušen novinec prijavi v A - zaradi dolžine.
Proge v orientaciji se ponavadi trasirajo glede na zmagovalni čas. Najboljši slovenski časi na hitrih kartah, se gibljejo med 6-8 minut na kilometer, na najtežjih kraških terenih pa ob pravilnem trasiranju tekmovalec ne bo boljši od 10 minut na kilometer.
V svoji prvi sezoni med orientacisti (2002) je bil moj povprečni čas na kilometer okoli 18:30. Čas zamgovalca v moji kategoriji pa 11:30. Tekmoval sem v kategorijah B in M21B v Slovenski ligi. Na težkih terenih sem ob veliko napakah prišel tudi do 30:00 na kilometer in več.
Po treh letih (2005) sem prilezel na 13:30 na kilometer, zmagovalec pa na 9:30. Zamenjal sem kategorijo (A in M21A); v rekreativnih ligah sem sicer na A prešel po letu in pol. V povprečju sem naredil za 10 minut tehničnih napak na tekmo. Samo dvakrat je bil moj kilometrski čas po gozdu (od 28 tekmovalnih dni) boljši od 10 minut, to se je zgodilo na Rožniku in nekje na Češkem, kjer je bil bolj tekaški teren in karta večjega merila.
Naslednje leto sem pa šel kar med elitaše in se pomeril kar s 4 svetovnimi prvaki.
Moj faktor zaostanka je bil od 1.5 (na sprintih), do 2.0 po gozdu. Sem pa na kilometer napredoval do 11:00 (zmagovalci 7:30), po godzu sem kar redno padal pod 10:00, na sprintih pa tudi do 6:00.
Vedno ima pa človek lahko še slab dan in tudi po 6 ali 7 letih v orientaciji se mi še zgodi, da na kakšni tekmi naredim za 30 minut tehnične napake (torej, da se za 30 minut izgubim).
Ha.
Letos imam pa po dveh tekmah (in to poškodovan in brez treninga) kar 8:30 na km.
Mogoče bo komu koristilo teh nekaj avtobiografskih podatkov pri načrtovanju svoje kariere.
Seveda bolj talentirani in tekaško bolje pripravljeni fantje preskočijo tisto mojo 5-letno vmesno fazo.
Klemen
Cerkno Cup 2015 - 3 dnevi orientacijskega teka
(tekma za svetovno jakostno lestvico in tekma Slovenske orientacijske lige)
http://www.cerkno-cup.com | 6. - 9. avgust 2015
, pa tud tazaden mora nekdo bit.
poziv na dvoboj - saj ne, se hecam 
No, pustimo se presenetiti. 
No potem se je pa izkazalo, da je bila to kar dobra poteza organizatorke, če prav domnevam je to bila Eneja, ki se očitno spozna na svoj posel 
