50cent napisal/-a:Srečno na progi Ečo vem, da boš oddelal v svojem stilu 
.
Lp.
Ja v svojem stilu ja! Včasih, v mojih mladih in divjih letih sem velikokrat slišal »pregovor« Kar je pijanu se strezne, kar je pa noru je pa noru.
Ja takrat sem res bil večkrat tisto ta prvo….. Ampak zdaj se mi pa vse bolj (tudi meni samemu – moja bližnja okolica je tako ali tako že prepričana) dozdeva, da mi ni več pomoči…..
Vzrok za tale moj današnji podvig je pravzaprav moja draga žena in njena nedeljska obveznost v gostilni na Mašunu. Ker me ja zaprosila, da jo odpeljem do Mašuna sem seveda takoj pomislil na možnost kakšnega lepega izleta v naravi.
Stric Google je ponudil Evropsko E6, odsek 28, Mašun – Veliki Snežnik. Navdušeno sem izlet napovedal v tej temi in to je to. Šele danes ponoči, tako na pol v sanjah, se mi je začelo svitati. Štartal bom na dobrih 1000 nadmorske višine, najvišja točka pa je višja od 1700. »Madonca« saj tam je pa najbrž še sneg a ne??
Ampak tudi zjutraj, z budnimi možgani, me to dejstvo ni moglo odvrniti od moje odločitve. Seveda da grem, saj sem ja objavil na TF. Kakšna blamaža bi bila, če bi me na Mašunu čakala skupinica nadobudnih bralcev TF, mene pa ne bi bilo.
Kljub temu, da sem se zdaj popolnoma zavedal, da se podajam v snežno avanturo, sem si za obutev, v skladu z mojimi izkušnjami v zadnjem obdobju mojega tekaškega udejstvovanja, izbral minimalistične Feelmax Panka. Sicer pa kaj dosti izbire tako ali tako nimam, od kar so mi na Šmarni gori razpadle EVO-tke, razen da kje iz kakšnega najbolj oddaljenega kota shrambe potegnem kakšne popolnoma zaprašene stare tekaške superge.
Cesta do Mašuna preko Postojne, Pivke in Knežaka je asfaltirana in lepa. Iz Unca je malo več kot pol urice zmerne vožnje.
Na Mašunu sem nataknil moje Panka, ki so mimo grede na podplatih tudi že precej razparane, in že sem se podal v lov za opisom poti objavljenem na spletu. Markacije na poti so dovolj pogoste, da z lahkoto napreduješ. Kljub temu se je meni že takoj na prvem odcepu iz splužene makadamske ceste zgodilo, da sem zgrešil. Markacije so kazale levo na ozko gozdno stezico, ki je bila zasnežena. Naravnost pred mano pa je bila široka gozdna vlaka, ki je kar vabila na svojo strmino. In jaz sem jo seveda takoj zagrizel. Glede na opis na spletu se nisem preveč razburjal, ker na poti ni bilo nobene markacije. Napisano je namreč, da le-te niso ravno pogoste. Ko sem prilezel na vrh vlake sem se znašel na nekakšnem »brezpotju« v sredini gozda, markacije pa tudi tukaj nikjer. Nič, bo pač potrebno malo poiskati si rečem in jo mahnem po občutku med drevesi kar na pamet. Kmalu se privlečem do naslednje vlake in tudi tukaj nobene markacije. Ampak tukaj je v snegu sled. Bravo, nekdo je tukaj pred mano že hodil. Mahnem jo do sledi v snegu. Mojo pozornost je pritegnila kar precej velika številka »noge«. Pogledam natančneje in ja!! Res je tu pred kratim že nekdo hodil. Ampak ta nekdo je bil še bolj minimalistično obut kot jaz.
Znašel sem se na dokaj sveži medvedji sledi. Za trenutek sem se ustavil in razmisli. Tale kosmatinec si je za svojo pot izbral vlako, ki je všeč tudi meni. Hmmm! Poleg tega nisem prepričan, ali je tale vlaka sploh »moja« Vlaka. Odločil sem se, da se vrnem nazaj po svojih stopinjah nazaj do ceste in se grem današnji izlet kar po spluženi cesti tja do Sviščakov. Ko sem se vrnil skoraj že nazaj na cesto, sem čisto slučajno odkril pravo pot označeno z markacijo. Spet razmislek. Kam?
Ali po snegu na celo – po nekod se je vdiralo čez kolena, ali na cesto. Medved! Če je hlačal cca km višje je najbrž tudi tukaj in po vsej verjetnosti tudi po spluženi cesti, tako da…. Sicer pa! Saj medvedu nič nočem in ker to ve, tudi on meni ne bo storil žalega. In tako sem ponovno zagazil v sneg in hrib. Markacij nisem več zgrešil in prav lepo je bilo gristi klanec in gaziti sneg, ki je do dobra ohladil moje gležnje, stopala in prste. Ampak Hladne so bile samo noge od gležnjev navzdol. Ostalo telo je bilo vroče. Sicer ne vem prav zagotovo ali je bil vzrok tempo, ali adrenalin, ki ga je vedno znova po žilah nagnala sled medveda na moji poti. Njegove šape v snegu sem srečeval konstantno na vsakih 500 metrov in kar nekaj odsekov sem njegovim šapam dodal tudi sledi mojih Feelmax-k.
Zaradi snega, klanca in zaradi budnega opazovanja okolice sem napredoval dokaj počasi, vseeno pa sem se prebil iz gozdnih vlak in gozdnih poti na regionalno državno cesto. Ja res je. Iz Loške doline, preko Mašuna in Sviščakov do Ilirske Bistrice pelje državna regionalna cesta. Vendar ta cesta v zimskem času ni vzdrževana in tako je popolnoma vseeno ali se potikaš po vlakah ali po tej regionalni cesti.
Pri drugem odcepu E6 iz »glavne ceste« sem pogledal na uro. Do zapovedanega časa vrnitve, ki mi ga je določila moja žena mi je ostalo še samo dobre pol ure. V sled tega sem se odločil se vrniti nazaj na izhodišče. Vračal sem po »državni cesti« in tudi tukaj nekajkrat prečkal sledi mojega, zdaj že skoraj prijatelja, medveda, ki me je skupaj z mojo ženo, ponosno čakal pred gostilno v Mašunu.
Bilo je čudovito nedeljsko dopoldne!! A obstaja zdravilo zame
