- 07 Nov 2010, 08:44
#238204
okrat je moj Oregon imel nameščeno progo iz Lukovice pri Domžalah do Kamnika. Upal sem, da sem imel vrisane obstoječe poti, ki potekajo po čim bolj zanimivem terenu.
Že ko sem stopil v center Lukovica, sem užival v pogledu na trg, ki ga je krasil visok spomenik. Potem sem se odpravil proti rojstnemu kraju Jankote Kersnika, in sicer na Brdo pri Lukavici. Tam sem lahko videl samo še stene gradu. Sklepal pa sem lahko, da je šlo za lep in velik grad. Ko sem ga nekoliko bolj natančno pogledal, sem lahko videl številne gradbene obline, ki so morale dajati gradu poseben čar.
Iz Brda pri Lukovici sem se odpravil proti Rafalčem. Na tem delu se je pot ves čas vzpenjala, poleg tega pa sem lahko opazil tudi markacije Rokovnjaške poti, ki je šla kmalu v drugo smer kot sem šel sam. Vendar pa sem lahko videval markacije Kamniške poti.
Ko sem se vzpel do vasi Dupljne, bi moral tu sledi markacijam Kamniške poti. Odločil pa sem se, da grem proti naselju Kolovec po moji smeri. Ta odločitev je imela naslednje posledice: hodil sem po gozdnih poteh, ki so šle skoraj ves čas navkreber in so bile bolj zapuščene, polne listja in na enem mestu sem moral celo nekaj sto metrov po brezpotju, da sem zopet "ujel" pravo pot. Potem pa sem prišel do hiše blizu Kolovca, ki je izgledala kot neke vrste lovska koča ali kaj podobnega in je bila precej visoko na hribu. Prvi vtis pa je bil, da so okoli sami prepadi. Nato sem našel le neko potko, za katero mi je Oregon kazal, da gre v pravi smeri, vendar se je kmalu končala. Nato sem hodil nekaj 100 metrov po brezpotju, dokler zopet nisem našel prave poti. Ko se je le-ta začela spuščati, sem preskakoval razna podrta debla. Nato pa se je pred menoj nenadoma pojavila tabla: Pozor prepad. Nič mi ni bilo jasno. Potem, ko sem videl, da je čez pot postavljena žičnata ograja, sem raje sledil stezici, ki se je vila navzdol do makedamske ceste, ki sem jo lahko že videl čisto blizu. Z radovednostjo sem se odpravil do makedamske ceste in nato po makedamski cesti proti Kolovcu. Kmalu sem zagledal pečino, ki jo je naredil človek, ko je izkoriščal skalnati material. Vesel sem bil, da nisem slučajno prestopil ograje in bi potem stopil na rob pečine.
Sedaj sem se usmeril proti Palovčam. Zopet nisem hotel slediti Kamniški poti, ampak sem bil zvest moji vrisani progi. Kmalu, ko sem zavil proti Palovčem, sem šel za 90° proti SZ. Potem sem nekaj časa hodil po makedamu, dokler ni moja pot zavila skoraj za 180° nazaj proti Kolovcu, vendar kmalu se je obnila navkreber proti SZ. Ko sem se prebliževal vrhu v bližini Trebelnega pri Palovčah, sem šel zopet preveč proti S, da sem zašel med gosto nizko drevje, bodičevje in bilo je tudi veliko knofkov na mojih oblačilih. Šele takrat sem zavedal, da je tudi narava ustvarila ježke, kot jih mi uporabljamo pri obleki. Za trenutek sem že pomislil, da se bom moral vrniti proti Kolovcu, kajti na svoji desni strani sem imel prepad in nobene vidne poti več. Potem sem pa zopet poklical na pomoč vmesno točko t.i. buciko na Oregonu, ki mi je potegnila zračno linijo do vrisane poti in zopet se je to pokazalo za pravo rešitev. Kmalu sem zagledal pred seboj gozdno pot, ki se je vila navzgor proti Trebelnemu. Sicer je bila pot dokaj vidna, a čez pot so ležala tudi drevesa. Ko sem prišel na jaso, sem lahko že pred sabo zagledal pašnike z živino v bližini vasi. Ko sem prišel do prvih hiš, sem na njih opazil že napis Zgornje Palovče. Ves čas sem slišal tudi lajež psov v Palovčah in Trebelevem, zato sem se čim bolj držal travnikov in še pomislil nisem, da bi šel čez kmečko dvorišče. Ker sem zopet za nekaj trenutkov izgubil pot, sem zopet na poti naprave označil buciko in šel po zračni liniji do vrisane poti na napravi. Zopet se je pred mano pojavila pot. Zdelo se mi je, kot bi jo nekdo pričaral. V Palovčah sem se nekako prebil do asfaltne ceste, ki je bila sorazmerno visoko v hribu. Na tem delu poti, sem šel kar malo čez dvorišča bolj zapuščenih hiš, kot ne.
Z veseljem sem stopil na asfaltno cesto, po kateri sem šel slab kiometer v smeri Kamnika. Potem sem pa zopet zavil za 90° v gozd, kar mi ni bilo preveč všeč. Rajši bi hodil po asfaltni cesti, po drugi strani pa sem bil radoveden, kako bo zopet v gozdu. Tej poti sem kar uspešno sledil, dokler zopet nisem stopil na asfaltno cesto in malo naprej sem zagledal tudi Stari grad nad Kamnikom.
Odločil sem se, da grem čisto do gostilne. Ni mi bilo žal, ko sem bil na vrhu, ker sem bil deležen lepih panoramskih posnetkov na Kamnik, proti Ljubljani in Gorenjski. Moja zadnja naloga je bila, da se spustim po dobro označeni poti, ki je bila hkrati tudi naravoslovna pot do mesta Kamnik. Ko sem prišel v Kamnik, prečil reko Kamniško Bistrico, sem se s pomočjo Oregona odpravil na kamniško avtobusno postajo. Od tam me je avtobus zopet odpeljal proti Ljubljani.
Pohod je bil zanimiv, ker sem videl veliko novih krajev, poleg tega sem utrdil tudi uporabo orientacijskih znanj in seveda uporabe Oregona 450.
Za ogled slik iz pohoda kliknite tukaj
Že ko sem stopil v center Lukovica, sem užival v pogledu na trg, ki ga je krasil visok spomenik. Potem sem se odpravil proti rojstnemu kraju Jankote Kersnika, in sicer na Brdo pri Lukavici. Tam sem lahko videl samo še stene gradu. Sklepal pa sem lahko, da je šlo za lep in velik grad. Ko sem ga nekoliko bolj natančno pogledal, sem lahko videl številne gradbene obline, ki so morale dajati gradu poseben čar.
Iz Brda pri Lukovici sem se odpravil proti Rafalčem. Na tem delu se je pot ves čas vzpenjala, poleg tega pa sem lahko opazil tudi markacije Rokovnjaške poti, ki je šla kmalu v drugo smer kot sem šel sam. Vendar pa sem lahko videval markacije Kamniške poti.
Ko sem se vzpel do vasi Dupljne, bi moral tu sledi markacijam Kamniške poti. Odločil pa sem se, da grem proti naselju Kolovec po moji smeri. Ta odločitev je imela naslednje posledice: hodil sem po gozdnih poteh, ki so šle skoraj ves čas navkreber in so bile bolj zapuščene, polne listja in na enem mestu sem moral celo nekaj sto metrov po brezpotju, da sem zopet "ujel" pravo pot. Potem pa sem prišel do hiše blizu Kolovca, ki je izgledala kot neke vrste lovska koča ali kaj podobnega in je bila precej visoko na hribu. Prvi vtis pa je bil, da so okoli sami prepadi. Nato sem našel le neko potko, za katero mi je Oregon kazal, da gre v pravi smeri, vendar se je kmalu končala. Nato sem hodil nekaj 100 metrov po brezpotju, dokler zopet nisem našel prave poti. Ko se je le-ta začela spuščati, sem preskakoval razna podrta debla. Nato pa se je pred menoj nenadoma pojavila tabla: Pozor prepad. Nič mi ni bilo jasno. Potem, ko sem videl, da je čez pot postavljena žičnata ograja, sem raje sledil stezici, ki se je vila navzdol do makedamske ceste, ki sem jo lahko že videl čisto blizu. Z radovednostjo sem se odpravil do makedamske ceste in nato po makedamski cesti proti Kolovcu. Kmalu sem zagledal pečino, ki jo je naredil človek, ko je izkoriščal skalnati material. Vesel sem bil, da nisem slučajno prestopil ograje in bi potem stopil na rob pečine.
Sedaj sem se usmeril proti Palovčam. Zopet nisem hotel slediti Kamniški poti, ampak sem bil zvest moji vrisani progi. Kmalu, ko sem zavil proti Palovčem, sem šel za 90° proti SZ. Potem sem nekaj časa hodil po makedamu, dokler ni moja pot zavila skoraj za 180° nazaj proti Kolovcu, vendar kmalu se je obnila navkreber proti SZ. Ko sem se prebliževal vrhu v bližini Trebelnega pri Palovčah, sem šel zopet preveč proti S, da sem zašel med gosto nizko drevje, bodičevje in bilo je tudi veliko knofkov na mojih oblačilih. Šele takrat sem zavedal, da je tudi narava ustvarila ježke, kot jih mi uporabljamo pri obleki. Za trenutek sem že pomislil, da se bom moral vrniti proti Kolovcu, kajti na svoji desni strani sem imel prepad in nobene vidne poti več. Potem sem pa zopet poklical na pomoč vmesno točko t.i. buciko na Oregonu, ki mi je potegnila zračno linijo do vrisane poti in zopet se je to pokazalo za pravo rešitev. Kmalu sem zagledal pred seboj gozdno pot, ki se je vila navzgor proti Trebelnemu. Sicer je bila pot dokaj vidna, a čez pot so ležala tudi drevesa. Ko sem prišel na jaso, sem lahko že pred sabo zagledal pašnike z živino v bližini vasi. Ko sem prišel do prvih hiš, sem na njih opazil že napis Zgornje Palovče. Ves čas sem slišal tudi lajež psov v Palovčah in Trebelevem, zato sem se čim bolj držal travnikov in še pomislil nisem, da bi šel čez kmečko dvorišče. Ker sem zopet za nekaj trenutkov izgubil pot, sem zopet na poti naprave označil buciko in šel po zračni liniji do vrisane poti na napravi. Zopet se je pred mano pojavila pot. Zdelo se mi je, kot bi jo nekdo pričaral. V Palovčah sem se nekako prebil do asfaltne ceste, ki je bila sorazmerno visoko v hribu. Na tem delu poti, sem šel kar malo čez dvorišča bolj zapuščenih hiš, kot ne.
Z veseljem sem stopil na asfaltno cesto, po kateri sem šel slab kiometer v smeri Kamnika. Potem sem pa zopet zavil za 90° v gozd, kar mi ni bilo preveč všeč. Rajši bi hodil po asfaltni cesti, po drugi strani pa sem bil radoveden, kako bo zopet v gozdu. Tej poti sem kar uspešno sledil, dokler zopet nisem stopil na asfaltno cesto in malo naprej sem zagledal tudi Stari grad nad Kamnikom.
Odločil sem se, da grem čisto do gostilne. Ni mi bilo žal, ko sem bil na vrhu, ker sem bil deležen lepih panoramskih posnetkov na Kamnik, proti Ljubljani in Gorenjski. Moja zadnja naloga je bila, da se spustim po dobro označeni poti, ki je bila hkrati tudi naravoslovna pot do mesta Kamnik. Ko sem prišel v Kamnik, prečil reko Kamniško Bistrico, sem se s pomočjo Oregona odpravil na kamniško avtobusno postajo. Od tam me je avtobus zopet odpeljal proti Ljubljani.
Pohod je bil zanimiv, ker sem videl veliko novih krajev, poleg tega sem utrdil tudi uporabo orientacijskih znanj in seveda uporabe Oregona 450.
Za ogled slik iz pohoda kliknite tukaj
Pohodi razveseljujejo mojo dušo