- 08 Jan 2006, 15:50
#58654
Za vse članstvo Tekaškega foruma, katero je minulo noč prespalo ali kako drugače preživelo v toplih zavetjih, tule kratko poročilce s 27. spominskega pohoda po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše. Malo za skomine.
Vtisi so še čisto sveži, se še niso dodobra odtalili. Izbral sem seveda tradicionalno pot s Pasje ravni, varianta preko Ratitovca kdaj drugič.
Vzpon iz Loga na Pasjo raven najhitrejši doslej, uro in 13 minut, po sprva
kopni potem pa sneženi in poledeneli cesti. Kmečka peč pri Koširju na
Pasji je bila tudi tokrat občudujoče toplo zakurjena, žal pa ni zmogla v
tako kratkem času popolnoma posušiti premočenih oblačil. Organizatorji
pohoda so nas tokrat povabili v sneženo a dokaj toplo zimsko noč uro prej kot običajno, ob 11 h ponoči. Svetloba naglavnih svetilk je šele
odkrila prave lepote zimske narave, lepo pokrite s debelo snežno odejo. Sneženega in ledenega okrasja seveda ni manjkalo tudi na drevju in ostalih nepremičninah ob vsej poti.
Pri Nacetu (Breznica pod Lubnikom) je tradicionalno prva postaja s počitkom in čajem. In malico iz nahrbtnika. In brezplačen solarij kot vedno, ob dveh velikih kresovih. Ob 4 h zjutraj okrepčani, spočiti in naspani ter posušenih oblačil nadaljujemo čez drn in strn, levo in desno. Fenomenalen spust v Spodnjo Lušo in še bolj fenomenalen pogled na množico migetajočih raznobarvnih lučk, ki so veselo skakljale po strmini navzdol. Nekaj poti po ozki gazi po ravnini mimo Bukovice nam nikakor ni škodovalo. Pred dvema letoma so tu, ob reki namerili minus 23 stopinj Celzija. Zelo relativen podatek.
Noč je počasi začela hirati, dan nas je zatekel ob vzponu na Zabrekve.
Na vrhu ponovno postrežba s čajem in domačimi energijskimi napitki in dobrotami, kar jih je še ostalo v nahrbtnikih, potem pa le še zajem sape in ponovno dalje proti Dražgošam.
Nekaj pred deseto uro končamo uradno pot pred šolo v Dražgošah, kjer nas čaka podelitev značk, priznanj in pa topla malica v obliki pasulja. In pa vse, kar spada zraven k počastitvi spomina na pomembne dogodke izpred 64 let.
Za desert smo si nekateri privoščili še spust po celcu v Rudno. Na veselje ni bilo razumevanja za naš prevoz v Škofjo Loko prej kot Železnikih, kjer smo presedlali z lastnega pogona na kolesnega, zahvaljujoč neznanemu možakarju.
Za konec poročila. Fotk nimam, tudi če bi jih imel, bi bilo nemogoče prikazati vzdušje tega res enkratnega zimskega pohoda. 38 km v 10 urah v zahtevnih zimskih razmerah. to je treba doživeti na lastni koži. Žal se to zgodi le enkrat na leto.
Rezervirajte si prosto noč za naslednje leto!
Vtisi so še čisto sveži, se še niso dodobra odtalili. Izbral sem seveda tradicionalno pot s Pasje ravni, varianta preko Ratitovca kdaj drugič.
Vzpon iz Loga na Pasjo raven najhitrejši doslej, uro in 13 minut, po sprva
kopni potem pa sneženi in poledeneli cesti. Kmečka peč pri Koširju na
Pasji je bila tudi tokrat občudujoče toplo zakurjena, žal pa ni zmogla v
tako kratkem času popolnoma posušiti premočenih oblačil. Organizatorji
pohoda so nas tokrat povabili v sneženo a dokaj toplo zimsko noč uro prej kot običajno, ob 11 h ponoči. Svetloba naglavnih svetilk je šele
odkrila prave lepote zimske narave, lepo pokrite s debelo snežno odejo. Sneženega in ledenega okrasja seveda ni manjkalo tudi na drevju in ostalih nepremičninah ob vsej poti.
Pri Nacetu (Breznica pod Lubnikom) je tradicionalno prva postaja s počitkom in čajem. In malico iz nahrbtnika. In brezplačen solarij kot vedno, ob dveh velikih kresovih. Ob 4 h zjutraj okrepčani, spočiti in naspani ter posušenih oblačil nadaljujemo čez drn in strn, levo in desno. Fenomenalen spust v Spodnjo Lušo in še bolj fenomenalen pogled na množico migetajočih raznobarvnih lučk, ki so veselo skakljale po strmini navzdol. Nekaj poti po ozki gazi po ravnini mimo Bukovice nam nikakor ni škodovalo. Pred dvema letoma so tu, ob reki namerili minus 23 stopinj Celzija. Zelo relativen podatek.
Noč je počasi začela hirati, dan nas je zatekel ob vzponu na Zabrekve.
Na vrhu ponovno postrežba s čajem in domačimi energijskimi napitki in dobrotami, kar jih je še ostalo v nahrbtnikih, potem pa le še zajem sape in ponovno dalje proti Dražgošam.
Nekaj pred deseto uro končamo uradno pot pred šolo v Dražgošah, kjer nas čaka podelitev značk, priznanj in pa topla malica v obliki pasulja. In pa vse, kar spada zraven k počastitvi spomina na pomembne dogodke izpred 64 let.
Za desert smo si nekateri privoščili še spust po celcu v Rudno. Na veselje ni bilo razumevanja za naš prevoz v Škofjo Loko prej kot Železnikih, kjer smo presedlali z lastnega pogona na kolesnega, zahvaljujoč neznanemu možakarju.
Za konec poročila. Fotk nimam, tudi če bi jih imel, bi bilo nemogoče prikazati vzdušje tega res enkratnega zimskega pohoda. 38 km v 10 urah v zahtevnih zimskih razmerah. to je treba doživeti na lastni koži. Žal se to zgodi le enkrat na leto.
Rezervirajte si prosto noč za naslednje leto!
Kamela ne misli na isto kot tuareg.
Zgodi se naša volja, kakor na pohodu, tako tudi na teku.
www.sam-svoj-pivovar.com
Zgodi se naša volja, kakor na pohodu, tako tudi na teku.
www.sam-svoj-pivovar.com
Pot je bila zelo prijetna, saj je okoli 70 - 80 cm debela snežna odeja ter udobna gaz v njej pričarala res pravo zimsko idilo. 
