DOTIK PRAZNINE......
OdgovorObjavljeno:03 Jan 2007, 19:37
Simonu je preostalo le.......
Predolgo razmišljanje me res ne bo pripeljalo dovolj proč od spanca. V dež. V mokro, praznično in vendar tako temno noč. V dež!
Brisalci dajejo pravšen ritem begajočim mislim.
.....Od samega vrha do tiste strme, odrezane opasti. Zelo počasi, a tako vztrajno je lezel proti robu. Snežno sedišče se je podiralo. Simon je še vedno verjel. Verjel in upal na nekaj tistega, kar ju je reševalo med brezglavim spustom v viharju........
Huh, mogoče bo višje snežilo. Mar ni pretoplo? Ja, pretoplo. Tja, kamor se odpravljam teč ne bo prav nič hladneje. No, mogoče malo. Tišina. Šumenje iz neba. Neenakomerno škrabljanje hladnih deževnih kapelj v gozdu. Sam na obrobju migetajočih raznobarvnih lučk ponorele civilizacije. Še vedno se ne ve za kolikšen denar poleti najviše in čigava bo! Kitajci vztrajno letijo v nebo. Samo čudim se lahko, kakšnih živahnih barv so!
Grem. Klik! Čelna lučka....jao, teslo jedno. Kako znano. Stare baterije, svetlobe daleč pač ne poneso. A jamram? A morebiti stokam na znani in več desetkrat prehojeni poti v dnevu in noči?
.....Joe je visel nemočen, visoko. Dovolj visoko za smrt. Če pade v snežno razpoko.....Kako daleč je smrt? Simooooon?......
Je že v redu. malo manj svetlobe, malo bolj temačno bo. Tečem. Skoraj tipam...in, če bi pred menoj slučajno kakšen divji mož brusil nož? Ga podrem, valjda. Zlahka! Le nasmehnem se, ko ugotovim kakšne bedarije me obhajajo. V temi? V tej neprijazni noči? V dežju? Halooo? Kdo?
Terapija za premagovanje strahu. Potipaj ga od blizu. Zagrabi ga za....se opravičujem, če dame berejo...za jajca, vendar!! Če ni dovolj potem postavi šotor in kampiraj v njegovem domu.
Ne, ne...samo jaz, vedno višje v zavojih blatne poti proti vrhu.
.........Zlomljen. Tako strahotno nemočen, na vrvi, v zraku, brez oprijema, z zlomljeno, zmaličeno nogo. Naj vpije? Ga bo Simon slišal? Veter v Andih se preglasno igra s snegom. Torej, ne!........
Tekel sem. Do vrha. V temi, dežju, gozdu, hladnem in vlažnem gozdu. Z mlačno, pritajeno svetlobo. Pa kaj! Katero razkošje, fant moj! Kateri balzam za dušo je lahko en takšen dan, ki mu nemalokrat zabrusimo, da je....usran!!! Hej, živim! Tako zelo diham!
...........Simonu je preostalo le, da je prerezal vrv!!!!!..........
Toplo je. Prijetno toplo pod odejo in z dišečo kavo na mizici. Stuširan in opran. Prijetno utrujen vzamem knjigo in obrnem naslednjo stran...
......Joe je visoko v Andih padel v noč!!!! Joe Simpson je s prerezano vrvjo začel tkati svoje življenje povsem na novo! Težko bi verjel. Zelo težko bi verjel, vendar....BOJ SE JE ŠELE PRIČEL!!!!.........
Nam je res tako zelo hudo?
So tekaški copati danes res tako zelo globoko zakopani v omari?
Je nocoj res tako zelo temno?
Je mar res tako nesramno hladno?
Prebral sem "DOTIK PRAZNINE"- Joe Simpson
Ej, se vidmo k se zagledamo
Predolgo razmišljanje me res ne bo pripeljalo dovolj proč od spanca. V dež. V mokro, praznično in vendar tako temno noč. V dež!
Brisalci dajejo pravšen ritem begajočim mislim.
.....Od samega vrha do tiste strme, odrezane opasti. Zelo počasi, a tako vztrajno je lezel proti robu. Snežno sedišče se je podiralo. Simon je še vedno verjel. Verjel in upal na nekaj tistega, kar ju je reševalo med brezglavim spustom v viharju........
Huh, mogoče bo višje snežilo. Mar ni pretoplo? Ja, pretoplo. Tja, kamor se odpravljam teč ne bo prav nič hladneje. No, mogoče malo. Tišina. Šumenje iz neba. Neenakomerno škrabljanje hladnih deževnih kapelj v gozdu. Sam na obrobju migetajočih raznobarvnih lučk ponorele civilizacije. Še vedno se ne ve za kolikšen denar poleti najviše in čigava bo! Kitajci vztrajno letijo v nebo. Samo čudim se lahko, kakšnih živahnih barv so!
Grem. Klik! Čelna lučka....jao, teslo jedno. Kako znano. Stare baterije, svetlobe daleč pač ne poneso. A jamram? A morebiti stokam na znani in več desetkrat prehojeni poti v dnevu in noči?
.....Joe je visel nemočen, visoko. Dovolj visoko za smrt. Če pade v snežno razpoko.....Kako daleč je smrt? Simooooon?......
Je že v redu. malo manj svetlobe, malo bolj temačno bo. Tečem. Skoraj tipam...in, če bi pred menoj slučajno kakšen divji mož brusil nož? Ga podrem, valjda. Zlahka! Le nasmehnem se, ko ugotovim kakšne bedarije me obhajajo. V temi? V tej neprijazni noči? V dežju? Halooo? Kdo?
Terapija za premagovanje strahu. Potipaj ga od blizu. Zagrabi ga za....se opravičujem, če dame berejo...za jajca, vendar!! Če ni dovolj potem postavi šotor in kampiraj v njegovem domu.
Ne, ne...samo jaz, vedno višje v zavojih blatne poti proti vrhu.
.........Zlomljen. Tako strahotno nemočen, na vrvi, v zraku, brez oprijema, z zlomljeno, zmaličeno nogo. Naj vpije? Ga bo Simon slišal? Veter v Andih se preglasno igra s snegom. Torej, ne!........
Tekel sem. Do vrha. V temi, dežju, gozdu, hladnem in vlažnem gozdu. Z mlačno, pritajeno svetlobo. Pa kaj! Katero razkošje, fant moj! Kateri balzam za dušo je lahko en takšen dan, ki mu nemalokrat zabrusimo, da je....usran!!! Hej, živim! Tako zelo diham!
...........Simonu je preostalo le, da je prerezal vrv!!!!!..........
Toplo je. Prijetno toplo pod odejo in z dišečo kavo na mizici. Stuširan in opran. Prijetno utrujen vzamem knjigo in obrnem naslednjo stran...
......Joe je visoko v Andih padel v noč!!!! Joe Simpson je s prerezano vrvjo začel tkati svoje življenje povsem na novo! Težko bi verjel. Zelo težko bi verjel, vendar....BOJ SE JE ŠELE PRIČEL!!!!.........
Nam je res tako zelo hudo?
So tekaški copati danes res tako zelo globoko zakopani v omari?
Je nocoj res tako zelo temno?
Je mar res tako nesramno hladno?
Prebral sem "DOTIK PRAZNINE"- Joe Simpson
Ej, se vidmo k se zagledamo
)
