- 04 Jul 2007, 08:28
#95465
Zgodba o Velikem zidu
Zgodba se je začela avgusta 2007, ko sem dobil ob brskanju po internetu idejo o teku po Velikem zidu v Kitajski. Kitajska je pač že od vedno ena destinacija, ki me je zelo privlačila. Že v rosnih letih smo se s kolegi nameravali s Transsibisko železnico odpraviti na križarjenje po Kitajski. Ko smo imeli že vse potrebno (karte za vlak, vize za Mongolijo in Kitajsko) je prišlo do žalostnih dogodkov na trgu Nebeškega miru – tako da nam je odprava padla v vodo.
No sedaj sem zasledil možnost da bi se udeležil teka na Kitajskem. Avgusta leta 2007 je ERO službeno moral na izpopolnjevanje v Ameriko in tako je vajeti v TF prevzel novinec BOSS. To je bil povsem drug pristop – najprej je pobiral mesečno pristojbino, skomercializiral je TF do skrajnosti saj je bilo morje reklam, novih in novih sponzorjev, polno nekih obveznosti za člane (slikanje, predavanja…). No tudi sam sem začutil, da lahko iz tega potegnem neko korist in tako sem si preko TF pridobil kar nekaj sponzorjev za pot na Kitajsko. Imel sem točno eno leto za priprave… Z doktorjem Pilulo smo precej sodelovali in tako smo prejemali poseben dodatek hrani (baje povsem naraven) ki naj nam bi dvignil zmogljivosti. Jaz osebno sem se precej dobro počutil, samo ženske v naši ekipi so imele dodatne problem s poraščenostjo, ki se je nenormalno povečala…
Z pripravo v fitnes studih, štadionu in ob pomoči dr. Pilule sem dosegel zavidljiv napredek, tako da sem čutil da sem dozorel za Kitajski zid. Julija 2007 sem se končno odpravil na pot in glej ga slučaj na avionu je poleg mene sedel Dušan – Dušan Mravlje. Takoj sva vzpostavila pristen stik (na videz sva poznala že od prej). Tudi kasneje sva stanovala v istem hotelu v Shangaju kjer sva imela aklimatizacijo in še zadnje priprave.
Tako sva ugotovila, da sva edina Slovenca, ki bova na tem teku. Bilo je prijavljenih polno Kenijcev in tekmovalce iz bivše Sovjetske zveze… Bilo je zelooo malo žensk – ampak za oči spočit je bila tam Pam Reed. Dušan jo je poznal že od prej (z bivših tekem) in tako smo se aklimatizrali skupaj vsi trije. Meni je pogovor prav prišel da sem izpopolnil mojo zarjavelo angleščino za kaj več pa nisem imel interesa. Doma me je namreč že težko čakala žena, Dušan pa je bil po nedavni razvezi prost in je v Pam videl ne le sogovornico…
Prišel je dan ko smo se odpravili na štart. Tek je trajal po 100km na dan in to 10 dni zaporedoma. Kitajci so za tek pripravili del zidu, ki ni bil turistično obiskan in so se tako izognili neljubim dogodkom, ki smo jim bili priča na nedavni Olimpijadi v Pekingu…
Čas posameznega dneva se je sešteval in na koncu sem imel več kot devet ur zaostanka za vodilnim parom Dušanom in Pam. Za sabo sta pustila vse lovce na nagrade, sam pa sem bil v zlati sredini. Ta dva sta tudi na koncu zmagala in si nagrado lepo razdelila. Po teku smo skupaj še malo nazdravljali (Pam in Dušan sta postala še precej več kot le sotekača) jaz pa sem komaj čakal da spet vidim doma svojo družinico…
Kaj pa če je vse to res…?!
Ljublana, oktober 2008
Matjaž Kocjan (mazi)
Zgodba se je začela avgusta 2007, ko sem dobil ob brskanju po internetu idejo o teku po Velikem zidu v Kitajski. Kitajska je pač že od vedno ena destinacija, ki me je zelo privlačila. Že v rosnih letih smo se s kolegi nameravali s Transsibisko železnico odpraviti na križarjenje po Kitajski. Ko smo imeli že vse potrebno (karte za vlak, vize za Mongolijo in Kitajsko) je prišlo do žalostnih dogodkov na trgu Nebeškega miru – tako da nam je odprava padla v vodo.
No sedaj sem zasledil možnost da bi se udeležil teka na Kitajskem. Avgusta leta 2007 je ERO službeno moral na izpopolnjevanje v Ameriko in tako je vajeti v TF prevzel novinec BOSS. To je bil povsem drug pristop – najprej je pobiral mesečno pristojbino, skomercializiral je TF do skrajnosti saj je bilo morje reklam, novih in novih sponzorjev, polno nekih obveznosti za člane (slikanje, predavanja…). No tudi sam sem začutil, da lahko iz tega potegnem neko korist in tako sem si preko TF pridobil kar nekaj sponzorjev za pot na Kitajsko. Imel sem točno eno leto za priprave… Z doktorjem Pilulo smo precej sodelovali in tako smo prejemali poseben dodatek hrani (baje povsem naraven) ki naj nam bi dvignil zmogljivosti. Jaz osebno sem se precej dobro počutil, samo ženske v naši ekipi so imele dodatne problem s poraščenostjo, ki se je nenormalno povečala…
Z pripravo v fitnes studih, štadionu in ob pomoči dr. Pilule sem dosegel zavidljiv napredek, tako da sem čutil da sem dozorel za Kitajski zid. Julija 2007 sem se končno odpravil na pot in glej ga slučaj na avionu je poleg mene sedel Dušan – Dušan Mravlje. Takoj sva vzpostavila pristen stik (na videz sva poznala že od prej). Tudi kasneje sva stanovala v istem hotelu v Shangaju kjer sva imela aklimatizacijo in še zadnje priprave.
Tako sva ugotovila, da sva edina Slovenca, ki bova na tem teku. Bilo je prijavljenih polno Kenijcev in tekmovalce iz bivše Sovjetske zveze… Bilo je zelooo malo žensk – ampak za oči spočit je bila tam Pam Reed. Dušan jo je poznal že od prej (z bivših tekem) in tako smo se aklimatizrali skupaj vsi trije. Meni je pogovor prav prišel da sem izpopolnil mojo zarjavelo angleščino za kaj več pa nisem imel interesa. Doma me je namreč že težko čakala žena, Dušan pa je bil po nedavni razvezi prost in je v Pam videl ne le sogovornico…
Prišel je dan ko smo se odpravili na štart. Tek je trajal po 100km na dan in to 10 dni zaporedoma. Kitajci so za tek pripravili del zidu, ki ni bil turistično obiskan in so se tako izognili neljubim dogodkom, ki smo jim bili priča na nedavni Olimpijadi v Pekingu…
Čas posameznega dneva se je sešteval in na koncu sem imel več kot devet ur zaostanka za vodilnim parom Dušanom in Pam. Za sabo sta pustila vse lovce na nagrade, sam pa sem bil v zlati sredini. Ta dva sta tudi na koncu zmagala in si nagrado lepo razdelila. Po teku smo skupaj še malo nazdravljali (Pam in Dušan sta postala še precej več kot le sotekača) jaz pa sem komaj čakal da spet vidim doma svojo družinico…
Kaj pa če je vse to res…?!
Ljublana, oktober 2008
Matjaž Kocjan (mazi)
