Tekaški forum

nekaj že razmišljamo v podobni smeri, vendar ne bo direktno denar. Saj se bo sporočilo, ko bo pravi čas za to.

Zadovoljen.

Bolj poredko hodim na forum, danes sem se odločil priti, da pogledam, če se že kaj dogaja v zvezi s Sežano.
Po nekaj sekundah po kliku na link do foruma sem opazil spremembo - črni background - in si rekel 'a, tako dolgo me ni bilo, da so ga medtem celo preuredili'.
Pa kliknem na forum 'Vabila na prireditve' in čisto na vrhu preberem 'Nek ti je laka...' in me spreleti srh in trenutek potem še velik strah 'pa ne, da se je zgodilo najhujše??'. Odprem temo in preberem 'Runner'. In pred očmi se mi takoj nariše njegov avatar, kvadratek, v katerem teče mala podoba.
'Kako?', 'Zakaj?', mi šine skozi misli. V grlu se mi naredi cmok, roke mi otrpnejo, duši me. 'Ne!', 'Ne more biti res!', kriči v meni. Ne morem dojeti kako se to lahko zgodi. Ostajam brez besed.
V meni je zmeda. In neizmerna žalost. Nisem ga poznal drugače, kakor preko njegovih objav, a vseeno se zdaj počutim, kot da je odšel nekdo, ki sem ga poznal vse življenje.

Hudo mi je, zelo...

Počivaj v miru...

Nataša napisal/-a:nekaj že razmišljamo v podobni smeri, vendar ne bo direktno denar. Saj se bo sporočilo, ko bo pravi čas za to.

Tukaj na Hermesu smo zbrali denarske prispevke. Vsak je dal toliko kakor je mogel/hotel.

lp.

Kako globoko se bolečina zažre v podzavest. Nekateri rečejo v dušo. In potem jo vsak tak dogodek prebudi in strese spet na plan. Pozabi človek res nič ne. Vse je zapisano tam v nas, vse kar se nam je kdajkoli zgodilo. Je dobro in je slabo. Živeti, da je vest vedno čista je nemogoče, ker med dvema vedno je napetost in drugačen interes.
Živeti, da hočeš drugemu le dobro in delati le tisto, kar hočeš da drugi delajo tebi in ne delati kar nočeš, da drugi delajo tebi, je tudi težko. A trud šteje.

Iskreno sožalje družini in svojcem in vsem, ki so s tvojim odhodom ostali "oškodovani".

Do lanskega septembra nisem poznal te bolečine. Potem pa v enem mesecu čustva, da jih človek komaj lahko prenese, a jih!!! V istem mesecu se mi je rodil sin in kmalu za tem umrla mama. Čakati na rojstvo in čakati smrt mame, bolane za rakom. Nikomur ne privoščim tega življenja razpetega med življenjem in smrtjo. Nikomur. Tu ni zmagovalcev, tu ni dobrega in zlega, so le dejstva. Življenje in smrt. In ugotoviš, da je to življenje le en hip med tema mejnikoma. In na nas samih je kako ta dolg-čas vmes preživimo. Nič ni, ena čista čistina, ki čaka na nas, da jo nekako zapolnimo. Tudi pravil in omejitev ni. Vse smo si sami zmislili, da bi laže shajali, laže razumeli, kar je brezveze razumeti. Kajti kaj je resničnost? Res-ničnost. To mi je najbolj domiselna slovenska beseda!

Runner jo je znal zapolniti, praznino, se mi zdi.
Ah ta čustva, ah ta razum. "Nobena juha se ne skuha tako vroča, da se je ne bi dalo pojesti," je vedno govoril moj oče.
In življenje gre naprej in vse ostane nekje noter zapisano, vtisnjeno, privito, prišito, zabetonirano,...

Treba je le naprej, naprej. Tako nekako sem si vedno predstavljal to naše življenje tule: je en velik prostor in ti se po njem pelješ, po neki poti, v avtu. Pred teboj je prihodnost, za teboj je preteklost, si v sedanjosti in potuješ skozi enoten prostor življenja. Gledaš naprej, če gledaš nazaj, se lahko zaletiš ali pa skreneš s poti. Preteklost za seboj vidiš le še v ogledalu, hitro odhaja in postaja vedno majša in oddaljena, zamegljena. Na tebi je kam boš zapeljal, levo desno, naravnost, na tebi je koga boš peljal, ko bo štopal ob tvoji poti in kako daleč ga boš peljal in ali bo spredaj ali na zadnjem sedežu. Vse je na tebi. Na tebi je tudi ali se boš držal omejitev, ali jih boš kršil, ali boš videl znak, ali boš divjal, ali boš ustavil avto in čakal. Vse je na tebi. Ker človek je zase središče vsega. Potem se pa nekdo zaleti vate, cesta se udre, meteorit pade,... Za to nič ne moreš, ti pač voziš svojo pot in to je to.

Ah, čustva naredijo svoje.

Človek je tako močno bitje!!!

Sožalje domačim in bližnjim.

@};---'--,--'---

Saj ne morem verjet. Po dolgem času spet kliknem na TF in vidim tole. Čeprav sem te poznala le preko spleta si mi velikokrat pomagal.

Iskreno sožalje vsem bližnjim.

V tem mesecu sem prvič na TF. V spominu se vrstijo trenutki in slike srečanj in druženj. Runner, pogrešali Te bomo.

Sožalje najbližjim in vsem, ki ste ga poznali.

Dolgo me ni bilo na forum, zato nisem vedel... in kar vidim zdaj, me je pretreslo, res. Nisem ga poznal, a sva kar nekajkrat kontaktirala prek zs.
Brez besed...

Sožalje vsem najbližjim ................

Glede na to, da se bliža Runnerjev rojstni dan...in da nas izgube forumovcev ves čas opominjajo na našo smrtnost...in da pri vsakodnevnem hitenju sproti pozabljamo na res pomembne stvari...

za Runnerjev rojstni dan se pripravlja nekaj, kar naj bi do takrat ostalo skrivnost. Ker pa se obvestilo širi le po e-mailu, je prav, da vas čimveč izve zanj. Zato prosim tiste, katerih mailov ni na TF oz. niso dobili ničesar, da mi svoj mail sporočite na natasa[pika]hr[at]gmail[pika]com in vam pošljem obvestilo. Velja?

A ,mail na "kontaktih" velja?
Lp
Miro

A to ta runner?

Nič jasno, vsake toliko sem pridem pogledat kaj je novega, potem pa take reči najdem Saj sem imel samo virtualni stik z njim, pa mi je bil "pri srcu" oz. sem njegove objave rad pogledal, sem ter tja sva kako rekla ...

Pa kaj je to, saj je smrtnost na tem forumu večja kot na kakem motorističnem? Saj je bil mlad človek ...

A ni omenjal da ima sina? Joj, sožalje bližnjim ...

Runner, danes bi praznoval 40. rojstni dan. pazi na svojo družino in na nas iz svojega hangarja na nebu...

pogrešam te.