najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

 Runcajz
#364383
Nice in Nice – Ironman
(spoiler alert: dolgo, z Nice koncem)
Nico sem spoznaval na različne načine. Najprej na pomolu, čakajoč vso noč na trajekt pred leti, na poti s poletnega smučanja z Allalinhorna na Sardinijo. Ja, vpadljivo, posebej, ker so bile smuči še na strehi. Nič romantično, smrdelo je in kamniti tlakovci so bili trdi. Potem parkrat v obratni smeri, s poti s Korzike v Chamonix, takrat že z drugačnim očesom, ki je videlo na poti skozi dolino divjega Vara in naprej na prelazu Col de Bonette tudi drugačne, kolesarske sanje. In potem spet ob prebiranju, kaj prebiranju, goltanju triatlonske zgodovine, kjer je Nice International Triathlon imel posebno vlogo, takoj za Havaji.
Po dveh letih blodenj, butanju z glavo v časovni zid in lanskem razočaranju na IM v Celovcu sem se odločil, da grem poskusiti nekaj povsem drugačnega. Nica in posebej kolesarska proga visoko v Maritimske Alpe in potem maraton na Promenade des Ingles je nekaj posebnega. Pa še čas in rekordi me ne bodo pritiskali, ker je pač tako težka in posebna proga. Tako sem se pred letom prijavil, kmalu po Kopru, ko se je spet začel zbujati najboljši jaz.
Prišla je zima, prišla pomlad, moje rdeče in sive celice je seveda zasedal tek in baza, plaval sem dobro, a malo. A še več sem smučal, ni bila idealna zima, bila pa je – strma. In ta beli adrenalin je odmikal Nico. Po starem programu, pred revolucijo, sem tlakoval tekaško bazo, odtekel dunajski maraton in še zacelil koleno. Aprila, ko so me ponoči že preganjale misli na kup frenčijev, ki že nažigajo klance na Col d'Ecres, sem se končno spravil na cestaka in ugotovil, da gre. Vidno hitreje in močneje. Samo volumna ni bilo. Ko sem oddirkal zadarsko polovičko, sem bil prezadovoljen s plavanjem, manj s kolesom, a kaj, ko je manjkala točno ena ničla pri cestnih kilometrih in recimo še zadovoljivim tekom, minus razbito drugo koleno. Potem sem še lovil zadnje smučine, a vedno več časa preživel na klancih.
Na maratonski osnovi in ob solidnem plavanju sem se lotil kolesa. Sestavil sem si program, kiss, keep it simple and safe. Sestavine: norveški core intervali štiri krat 8 minut, v klanec na 90% FTPja. Dolgi tempo intervali v klance, plus podaljšujoča se aerobna baza. Vsak teden en brick, pomeni 5 do 7 km teka po konkretnem kolesarjenju. Dva cikla po tri tedne, malo pavze, več stopnjevanja. Spanec: bolje, a bi bilo lahko še več. Psiha je nihala, a navzgor. Posebej, ko se ponovil teste Conconija in FTP. It's now or never. Čas ni pomemben, način in slika v ogledalu, ali sem dal vse od sebe, najprej mentalno, potem na kolesu, pa bodo povedali, ali sem še v stvari ali ....
V Nico sem pridrvel skozi pečico severnoitalijanskih avtocest, dva dni pred tekmo. V sobici je bilo samotno, zunaj žgoče. Dopoldne odplavam, seveda le v shortyju, neopren je ostal v kovčku. Voda je bila topla, slana in prijazna. Plaža pač. Popoldne, pozno, odtečem rahlih sedem, z malo simulacije na Promenadi. Drenaža znoja, še vedno je bilo 38 stopinj in v dvigalu pustim prav neugledno lužico na tleh. Zvečer grem na briefing in že po prvih stavkih vem, da bo štala, samo kakšna? Zdaj že vem, kako Paul začne nagovor, ko se pripravlja hudič, da smo družina, da je varnost in zdravje najpomembnejše, da so oblasti prepovedale vse prireditve.... Oddahnem se, ko izvem, da le nisem prišel zastonj, da tekma bo, le kolo so skrajšali na dobrih 150 in tek na 30. Spim mirno, bolje, kot na Dunaju, nič more. V soboto pride še navijačica, greva ven, v lajf v veselem pričakovanju.
Jutra pred tekmo so vedno enaka, jasen dan se še zbuja iz mraka, nervoza se čuti od toasterja naprej. Vročina, vlaga in prežeče sonce pa tudi. V hotelu je gneča. Ne samo o kavnem avtomatu, tudi v meni. Potem se odločiva, da greva na štart samo najboljši jaz in Buzz, ostale dvomljivce in utrujence pustiva doma. Nekako se jim v diskretnem francoskem stilu posreči objaviti, da so neopreni dovoljeni, malo čudno se mi zdi, saj je meni ura včeraj v vodi kazala vzdržnih 26, je pa res, da sem plaval le do boj, 300 m ven, že vedo, kako meriti »tri točke na progi«. Dobro, da sem neo sploh vzel na štart. Tam nas je točno pol preveč za bokse, drenjamo se in končno se začne. A občutka, kot sem ga imel na velikih celovških štartih, ne bom več doživel. Rolanje v vodo je sicer prijaznejše, manjka pa drame in naboja. Spet kot v snu nekako pridem na vrsto in se tik pred zdajci uspem nekako zadrenalizirati. Potem gre, tudi drama in naboj čakata.... Najprej skok v valove, prijazni so, hitro ujamem ritem in začnem prehitevati. Spet sem se postavil preveč nazaj. Dva ali trije so hitrejši in poskušam najti primerne noge za draftanje, a mi smer vztrajno križajo želve, malo se tudi odrivamo. Potem hitro odneham. Dobro uro bom sam s seboj, ritem mi je edini prijatelj. Prvih 800 gre lepo, diham na desno, torej od sonca in ni težav. Do boje, tam, kjer obrnemo, seveda sledi pretep, šus v očala, arkada boli. Malo me odnese van, ko se izogibam mlatenju, nekako ujamem ritem in sem na drugem obratu, gre dobro, potem pa trpim. Zaradi pastisa. Ne, da bi ga jaz srebal dan prej, so ga pa verjetno tisti modeli, ki naj bi v vrsto postavili boje in vozim bolj nek super veleslalom, skrbi me, kako bo pri obali. Tam je namreč australian exit brez exita. Po dobri polovici pridemo čisto do proda, a ni ozijevskega tekaškega intermezza, v zbrodeni vodi nad kamenčki se zapodimo med tremi bojami nazaj ven, kot lepa Vida hrepeneč po dalji. No, jaz po zadnjih bojah. Dvignejo se valovi, malo bolj se matram in se trudim držati smer, posebej težko je po obratu. Do cilja še en instant pretep, zbijejo mi očala in komaj si jih nadenem nazaj, polna vode. Pretep se konča z mojim prehitevanjem in posledičnim maščevanjem. Saj je hecno, bitje me prime za gležnje in potegne nazaj. Jaz pa brcam...Bitje je imelo, hm, roza štrajfne na neoprenu... Zmatran, pomeni sit vsega tega, skuhan, ne utrujen, pridem na breg. Olala, čas je vseeno dober, ob vsem pastisu in čarih medosebne komunikacije... Yessss, zapodim se po rampi do menjave, navijačev je ogromno, svojo žal spregledam in preslišim, dan se je prebudil v zabavo.
My way, res hitro se slečem, tečem do kolesa, tam pa zastoj. A danes se ne sekiram, raje ga izkoristim, da se med skipanjem umirim. Narediti moram najboljše, kar lahko. Hladim se v vetrcu. Časa ne bom lovil, saj je ta proga tako enkratna, tako težavna, zdaj pa še neprimerljiva po dolžini, da se lahko posvetim le sebi, najboljšemu sebi. Moram se posvetiti kolesu, svojemu ritmu, čakajo trije dolgi, težki vzponi. Ko skočim na kolo, sem hitro v igri. Po promenadi je lepo hladno, prehitevam, še enkrat zategnem šprinterice. Naenkrat zagledam pred seboj punco v Radenska kolesarskem dresu!? Oblajam jo, ne zastopi, še enkrat, potem odneham, Buzz pravi, kaj boš težil, skuliraj se.... Še danes ničesar ne razumem. Prvih deset kil se posvetim ritmu, pazim na draftanje, a je gužva res grozna. Hitro sem plaval, pa še prehitevam, hecno. Prvi klanec, lep asfalt, senca, hladno veje od ovijalk na steni in kadenca prime, wati so lepi, nič prehudi. Lepo gre, gruče sem pustil za seboj, tudi strahu pred strmino ni več. Pijem, drugi gel. Med vikendi in lepimi vrtovi se po rolerjih dvigamo, lepo je. Ko se vrh prvega klanca prevesimo dol, proti Vencu niti noge, niti duša niso težke. Ležeč na aerobarih izkoristim lepo, zdaj nenavadno prazno cesto in se spustimo dol, proti Loupu. Veliko je še sence, pa še spust je, oddahnem se. A vem, zdajle se bomo obrnili na desno, pod čelom prepadnih sten v sotesko La Loup, tam se cesta strmo dvigne, v prvem delu prek 10, potem kakšnih sedem, osem odstotkov. In tako 20 kilometrov..... Pod čudovitim slapom, previsi in skozi predor gre lepo, samo vedno bolj kuha me. Previden sem, na meji bolečine, prej pod njo. Potem pride sonce, neusmiljeno, žareče, vlažno... Prek dveh serpentin se kolona še razredči, vse teče od mene. Vizir sem na srečo, bolje rečeno po premisleku, pustil v sobi, vsaka sapica mi zdaj pride prav. Vrh travnatega pobočja je kilometer, dva false flata, zaženem se, Buzz pa svari, pazi, zdaj te čaka še deset vzpona na Col d'Ecres. Res je, dreves ni več in za majhno vasico, kjer imajo prebivalci, vikendaši in še kakšnih sto navijačev res dober žur, se pogled zazre v pobočje. Daleč gor se vije cesta, lepa enakomerna, a strma, ne vidim ji konca, le slutim prelaz na skoraj 1200 metrih. Vzdržnih sedem procentov, tudi čez. Tu je pravi gorski svet, kot bi se peljal nekam proti Podrti gori s planine Razor, tu sem doma, čeprav sem prvič..... Preplavi me toplina (ne samo vročina), kot bi bil nazaj v domačih gorah. Prehitevam, vati so še, vse možne, tudi Filipince, ki sprašujejo Milana iz Srbije, katera zastava je na njegovi številki. Ko jih prehitiva, ga pobaram, šta nam je to trebalo. Pa platili smo... In grem naprej, potegnem, Buzz, kaj praviš? Svaka čast, za menoj kliče Milan. Nimam več nobenih občutkov, kako sem hiter, a naenkrat me preseneti spoznanje, da tudi nobenih strahov. Olajšanje, eno samo olajšanje, znoj teče iz mene, z njim pa skrb in strah. Na vrhu prelaza potegne vetrc, potreboval sem ga. Teh dobrih 70 kilometrov je vzelo svoj davek, a zdaj vem, da bo šlo. Česar takrat še ne vem, je zgodovina. Na tem mestu je nekega majskega dne 1991 Greg LeMond srečal Craiga Calfeea, sicer bivšega dostavljača pošiljk iz San Francisca, ki je bil tako zaljubljen v kolesa, da je ves čas poskušal z najbolj norimi idejami, tudi lepljenjem karbona. V dvomih, ali okvir drži, se je najprej zapeljal dol do vasi in potem pridrvel nazaj in ga še s kolesa vprašal: Kdaj jih lahko narediš 15? Tri tedne pred Tourom. Ostalo je zgodovina, LeMond Bikes in revolucija. Zame pa krst, vso vodo, ki jo še imam, zlijem na vrat in glavo, prek čelade.
Planota za prelazom se hitro zravna, drvimo na aerobarih, nerodno postavljena okrečevalnica mi razbije kadenco in veselje, lahko pa bi mi tudi glavo. Nekaj jih je tako izčrpanih, da se kar ustavijo in stojijo ob kolesu. Ustavim se tudi jaz, da sploh lahko vzamem vodo in kolo, naenkrat nekdo pridrvi, panično zakriči, meter od mene in švigne mimo nas vseh. Kot duh. Streznjen nadaljujem, prek rolerja v vasi in dol na prvi spust. Hladim se, a do dolgega klanca dol, v dolinico moramo še oddelati nekaj kilometrov. Potem gre, med vedno višjimi drevesi, žilavimi bukvami, po grobem asfaltu. Zlahka razumem znake za snežne verige, kolikor so že out of time and place. Divje je, divja je tudi naša jaga. Naenkrat sem skoraj sam, drvimo, blizu 50 je na števcu. Kmalu leži v travi prvi, pa potem drugi, ta prek ograje. V spustih vedno uživam, spominjajo me na smučanje, mojo res veliko ljubezen. Tu sem previden, Buzz pravi: vročina vam je zdelala procesorje, v dveh križiščih si komaj odvil mimo kegljev....predvsem pa je pred menoj tretji klanec, malo krajši in bogve, morda težji? Vztrajno prehitevam, vzamem dva gela, se napijem. Potem je pred menoj, zadnjih 400 metrov, spet lepe serpentine, med nizkimi bukvami in akacijami. Senca. Dohitim gručo in dajemo se gor, vsak v sojem ritmu. Kmalu sem spet sam, ne vem, ali sem jaz njih ali oni mene. Teden kasneje me prijatelj vpraša: kako se počutiš, ko jih na kolesu prehitiš 500. Ne vem, vsaj tam ne.
Tik pod vrhom, preden se cesta prevesi, pridem do travnika. Vetrc niha travo, kot valove. Čez cesto je nerodno potegnjena bela črta, bogve, kdaj in zakaj so jo potegnili. Zazdi se mi, kot bi bila tam vrata. Zapeljem se skoznje in ničesar več ne čutim, gor sem, močan in sam. Buzz mi položi roko čez rame in pravi: to je to, nazaj si. Ja, I'm back. Po vseh teh mesecih, še sem tu.
Serpentine so lepe, sonce in vročina tekmujeta z vetrom. Po tretji, ko sem res hiter, naenkart ugotovim, da je spodaj mostiček, ozek in komaj ga speljem, potem še dve kili skozi vas. Pozabil sem nanjo, morda me zato malo bolj zmatra. Potem končno globoko pod nami zagledam divjo dolino Vara. Milijone ton gora premika v morje, po njem vleče veter z morja. Močno, vroče. Noro se zapodim po serpentinah. Technical and dangorous piše. A z Buzzon na hrbtu drviva, my way. Dohitevam in prehitevam, potem zmanjka prestav. Še enkrat vzamem vodo in iso, dolga bo še. Nad vasjo se za menoj dere Kip in ze rajt. Ne skipam se, se pa umaknem in mimo pridrvi Julien, vsaj tako piše. Ej, nisi ne Allaphelippe ne Lizeroux. Mogoče Michellin, vsaj po številu šlauhov na bokih, saj zato pa leti. Otroška nagajivost in mladostna predrznost me spopadeta. Po dveh serpentinah je mišlenček daleč za menoj. Noro leti med vasmi, prek ležečih policajev okvir nekajkrat grdo škripa, feltne pa sploh cvilijo ob najmanjšem dotiku zavor. Ah, karbonske feltne ne cvilijo, temveč pojejo.... Tudi veter zajamejo, če udari bočno in dvakrat me strese strah, tako me prestavi. Po dobri uri spusta se uležem na aerobare in nazaj sem, v vročini Nice, ob promenadi. Zadovoljen sem, klavnico na progi sem preživel bolje, kot sem se bal. Čas mi ne pomeni nič več. No, s kolesa vseeno skočim v, khm, khm, elegantni lastovki na črto in požanjem tradicionalno pohvalo. Asfalt v menjalcu je tako vroč, da pečejo podplati, skočim na travnat rob. Wellcome to hell!
Vesel, celo evforičen zgrabim vrečo s tekaško kramo. V strahu večera sem spakiral rezervno tekaško obleko. Odločim se za zame povsem netipičen pristop, najudobnejšo menjavo, fuer ein bischen aeltere Herren. Sveža obleka, usklajene hlačke in majica...., brisačka za tisti liter znoja, posušim podplate, nogavičke, kapa in očala. Šluknem gel in vodo. Vmes se še pogovorim s newyorškim gospodičem, srečevala sva se na progi, zahvalim se za dober pace. Gospa me še namaže s kremo po vratu, service compris. Ni kaj, moja najdaljša menjava me pripravi na showtime. Ali masaker. V senci je 38, na Soncu 6000, mi smo nekje vmes.
Iz menjalca stečem lahkotno, diham mirno in hitro sem v svoji ravnotežni kadenci. Navijačica, oh, kako sem je vesel, je vidno dobre volje, jaz še bolj. Allez! Buzz me opzori: previdno, trikrat do letališča in nazaj. Skozi mikro in makrovalovko. Nekje med strahom in veseljem odskakujem v spodobnem ritmu, tu in tam celo prehitevam. Glasba seveda buta in Paul ravno pozdravlja tretjega, Fredericka v cilju, ko grem prvič pod tuš. Vsaka dva kilometra je postavljena nekakšna vodna zavesa, paše.... Hitro sem nazaj v kadenci in z zanimanjem se ob hrani in pijači ter tušu bližam letališču. Kje neki je obrat? Zadnja dva kilometra ob čistilni in parkirišču avtobusov sta mučna. Evforijo počasi zastira vročina. Proti mestu nazaj gre lepše, čutim vetrc z morja. Prvi krog lepo držim okoli 5 in pol na kilometer. A pljuča pečejo, sapa je kratka in duši me. Buzz me primem za roko: po pameti! Prav imaš, home run, med vsem tem vrvežem, veseljem, pričakovanjem. Vedno dalj se pod tuši, med njimi pa me polivajo gledalci. A kljub temu vidim, da nekatere prehitevam, skoraj uživam. Sama proga je res nekaj posebnega. Elegantna promenada, s palmami in cvetjem. Vsake toliko je okrašena z ležečimi triatlonci, večinoma položenimi v travi ali naslonjenimi na palme, kakšen bruha po grmovju. Nekateri, vedno več jih je, slovesno hodijo. Vsake toliko me preseneti navijačica, kot bi se šla skrivalnice, vsakič je na drugem mestu, prav razveseljuje me. In tako grem, še dva kroga, počasneje, na preživetje, a ves čas tečem, ne zahodim, pjem in vzamem kakšen gel, a na koncu samo še red bull kola, red bull kola.
Zadnji, enaintrideseti kilometer se vzravnam, kadenco še spustim, podaljšam korak. Čas mi ni važen, vtis in način pa je, ta slika bo v meni. Zadnjih tristo je čudovitih, tečem najprej pod tendo, potem med tribunami, povsod se steguje na desetine rok, delim petke. Z umazanimi, lepljivimi šapami se dotikam elegantnih ročic. Zadnjih 50 pospešim, nikogar ni blizu in v cilju zmagoslavno dvignem roke. Neverjetno, I'm back! Buzz me spomni: a boš? Ja, seveda! Naredim Bolta, nekoliko počasi, a brez krča.... nasmejem zbrane v cilju, celo zdolgočasene fotografe. Stegujem roko gor, sonce, danes moj nasprotnik in nekoč cilj. Infinity.
V kaosu cilja poiščem najkrajšo pot, samo vodo pijem, nič mi ne diši. Najdeva se z navijačico, pospravim kolo in kramo in oba sva vesela, ko greva proti hotelu. Tam sem prvi preživeli nazaj, požanjem prijazen, občudujoč pozdrav. Nemiren sem, nisem zbit. Vročina me je imela v primežu, zdaj, ko sem Po slabi uri sva nazaj, najprej na pivu, no nekaj jih je bilo in ultrapikantni pici. Žarim v finišer majici, greva nazaj, na promenado. Tam je še vse živo, midva pa zasedeva položaj v Baltazarju, baru na rivi, kjer je odličen pogled na cilj in zadnjih kilometer. Izkaže se, da navijačico že dobro poznajo... Stopnjujeva, gin fizz. Še eden, vem, da ni po doktrini. Tako spremljava še zadnje, ne da se nama v hotel. Ti se res vlečejo v cilj, z neverjetno voljo. Kakšnih deset minut pred koncem priteče mlajši tekmovalec v čudovitem koraku, ritem kakšnih 4'45 na kilometer, kot z drugega planeta. Ah, spomnim se ga, prehitel sem ga nekje na koncu spusta. Ni bilo težko, hodil je in nosil kolo, po tleh se je vlekel zlomljen menjalnik in veriga.... Osupel sem, glasno ga spodbujam. Bi jaz bil sposoben tega?
Ko pozno zvečer hodiva nazaj prek velikega trga, se zazrem gor, v gore, zavite v soparo in zadnjo slutnjo svetlobe. Tam zgoraj, na tistem travniku sem vedel. I'm back. Nisem bil sam, Buzz, pa vsi, ki ste bili ta čas ob meni, D in R, big G, P in še kdo. Tudi Major Tom je bil tam, čeprav je zdaj v Tesli tam nekje zgoraj.....
Naslednji dan se zbudim presenetljivo čil. Rezultati so zunaj, presenečen sem, da sem kljub survival modu in dunajski šoli menjave za starejše gospode krepko v prvi petini. Zato greva napol zares še na slot allocation za svetovno prvenstvo. Ne za Kono, tako dober nisem. Ko se havajski dobitniki veselo odpravijo, delijo slote za prvenstvo v Nici, IM 70.3, septembra tu v nama tako lepi Nici. Sediva ob Vinokurovu (in njegovem snemalcu, pa še enem mišičnjaku....) in naenkrat mi ni več čisto vseeno. V prvem roll downu se za dva slota namreč znajdemo trije. Moj rezultat je trideset sekund počasnejši od drugega.... Eno stanje pod tušem, pravi navijačica. Še ena runda roll downa, tu krepko dobim. Pozno ponoči sva doma. Nica, it was nice in Nice. C YA.

Runcajz

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA