- 18 Jul 2022, 23:20
#370565
Ironman Austria 2022 Celovec
Pazi, tole spodaj je dolgo, ampak tako je bilo!
Vedno je enako, a vseeno pod površjem rutine tli negotovost. Že šestič stojim na obali Vrbskega jezera in minute pred štartom se vlečejo, jaz pa nekj pogrešam. Ne, nisem pozabil očal, v menjalcu je vse, kar potrebujem, tudi presnete nogavice, da ne bom imel še enega krvavega pota, kot v Nici, lepo sem se ogrel, čeprav ni neoprenov, ura je sprogramirana in baterija polna. Nič krčev v želodcu, nobene na hitro poceljene poškodbe. Samo tiste zmesi strahu pred neznanim, treme in vesele nervoze ni. Vročina je odnesla pričakovanja in rezultat, še preden sem začel in zdaj nekje iščem spodbudo, da moram biti, seveda, najboljši jaz.
A pred tem, enajstim ironom sta bila še deveti in deseti. Deveti v Italiji, slaba dva tedna po težki tekmi na svetovnem v polovičnem ironu v Nici, takrat sem v izteku sezone na utrujene noge in že malo zaspano glavo nekako zdelal povprečen izid. Zaspan, bi rekel, tako kot hotelska soba, ki bi z lahkoto bila tam nekje v sedemdesetih letih. Hype je nekje umanjkal, bi se reklo. Potem je svet vrglo s tečajev, no, s prvega. Naenkrat je bilo seveda veliko bistveno bolj pomembnih stvari v življenju kot je functional treshold power ali vmesni čas na stodvajsetem kilometru. Tekem in numeričnih ciljev ni bilo, veliko bolj sem se obrnil vase in ne nazadnje: vrnil sem se tja, kjer sem do sedaj posrkal največ energije, v gore in na sneg. Kilometrski časi so se umaknili drugim stopinjam in stopnjam. Kar je narava zakomplicirala, to je tudi vrnila: izredno zimo, potem pa spet užitke v skali. In postajal sem vedno bolj aerobna žival, samo iz karnivora sem se začel spreminajti v herbivora, nekako sem izgubil lovsko, tekmovalno žilico. Ko je prišel reminder, da imam še veljavno mesto na celovškem Ironmanu jeseni 2021, sem se odločil: pa gremo. In sem šel, spoznal, da res pozabiš tekmovati, kasneje, po razočaranju nad rezultatom, ko sem praktično izenačil čas prve tekme izpred let, pa, da sem rezultate dosegal ne le na podlagi programa, temveč tudi ritma tekem: en maraton, ena iron polvička, potem ful distanca, pa še kakšna polovička za počez. Ko berem, da je biti ironamn način življenja, vem, da to ne pomeni imeti stickerja na avtu ali tetovaže na levi goleni. Pomeni, da je na tvoj časovni poltrak postavljenih več dopolnjujočih se miljnih kamnov, stopnic naprej, navzgor...
Zaplavam v jezero in nekako nimam občutka, kako mi gre. V Nici sem plaval brez neoprena dve in pol na sto, nekako tak občutek imam tudi zdaj, s pazljivo tehniko, nekje v comfortable hard se poskušam umiriti in ne loviti večinoma hitrejših tekmovalcev. Voda je res topla, komobrnem okoli prve velike boje po skoraj poldrugem kilometru, sem vroč. Počasi izgubljam občutek za čas, vem, da je do naslednjega obrat štirosto metrov, torej eno ogrevanje v bazenu, a to je drug svet, pazim na smer, lepa vila na južni obali mi je vedno svetilnik. Na obratu mi gre dobro, izognem se pretepu in globoko diham, zdaj grem v sonce. Samo do Loretta zdrži, pa bo vse v redu! Plavam daleč od drugih, črv dvoma vrta, a Loretto je tam, ker mora biti. Tu in tam najdem sorodno hitre noge, malo se švercam, pa se hitro odklopim. Tam blizu kanala, kjer zdaj že po barvi dna slutim, kje sem, se mi dvigne v želodcu, zacutim vonj isostarja v nosu, umirim se, dihaj, dihaj, kaj, če bom bruhal.... Na vhodu v kanal je zmeda, tik pred menoj nekdo vstane in se razgelduje, desno drug plava prsno, z nogami malo mimo moje glave, pospešim in se umaknem, alter ego Buzz pravi: umiri, danes bo dolga. In umirim, tu sem plaval pred dnevi, si mislim, sem doma.... Potem mi hitro potegnme, da je nekaj narobe: gledalcev je zelo malo, reševalka pa pozorno opazuje vsakega posebej. Šit, a tako slabo izgledamo?
Ja, je šit, ugotovim, ko sicer navidez suvereno prilavam do hotelske plažice. Simpoatična napovedovalka animira navijače, pravi, da zdaj vsak od nas potrebuje spodbudo. Ahhh, fak. Na uro pogeldam: fak, če je 3 je fino, če je 5, je katastrofa. Buzz je saremžljivo tiho, ve, da je 5..., imel bo veliko dela. Ko tečem ob hotelu, se nadiham svežega zraka, na koncu dolgega podhoda vidim navijačico, sploh nama ni potrebno veliko besed, veva, kaj pomeni "dolga bo", oba skrbi. A jaz v tem teku nekako uživam, moro sem psutil za seboj, hitro slečem skinnija, stečem do kolesa in se rutinirano vzpnem nanj, obujem med vožnjo in v vetru začutim, da sem spet v igri. Takrta ne vem, da sem med menjavo prehitel tri iz mojega age groupa, pa tudi, da je navijačica pomirjena. Ko sem te videla, kako ležiš na kolesu, sem vedela, da si "in"...
In grem v ritmu in kadenci, kot sem si zamisli, najprej prek res hinavskih prvih petih kilometrov, z dnema klančkoma, konservativno, na mali šajbi, da se zazibljem v svojo kadneco, potem pa naprej, v še svež zrak, med hišami, pa potem prek deteljice na hitro cesto. Prehitevam. Zato, da ne izgubim ritma, zato, da ne izgubim zanosa in ne nazadnje: ker sem res hitrejši. Vati in kadenca so, kjer morajo biti, prisilim se vzeti gel in popolaknem, vem, da me na koncu avtoceste čaka spet hinavska poast, dolg, vedno bolj vpenjajoš se klanec do zgornje deteljice pri St Veitu. Zdelam jo, za detljico pa že leži prvi kolesar, reševalci, polcija, helikopter, o fak, pa še začeli nismo. V prvi klanec gre na kadenco, enako kot lani, enako, kot na treningu. Dol v St Veit po strmih ulicah leti, res kamikaze, potem pa mi odleti bidon in me strezni, počasi, na koncu je hairpin in čez tale njihov Šentvid preklete kocke. Za njimi je siroka cesta, ki mi je lani pila kri: false flats, vseh naslednjih 30 gre rahlo gor.... Še bedno prehitevam, čeprav nas je že manj, v Feldkirchnu me kocke spet pretresejo in zlasti razkurijo. Naslednjih trideset je odločilnih, vem: polno razbijalcev ritma, nekaj strmih klancev in cikcakov skozi vasi. No, vmes z Buzzom spet uživava, ko nekaj kilometrov leti, tudi čez 50... Paše, vročina je že načela naša telesa. A na dnu, v Mossbergu vem, kakša past je za krožiščem: vnebohod pri svetem Petru, kratek, mogoče tristo metrov dolg hudičevo strm feferon. Zdaj ga že poznam in celo gručo pustim za seboj. Potem seveda klasika te proge, cik cak, malo gori doli in res ves čas napadam. Sva spet v igri, pravi Buzz, a ne? Sva, zaganjam se v ovinke v strahu, da bi tam puščal drobce časa, agresivno na kadenco speljem še zadnje hinavce pred hitrim, strmim in zavitim spustom v Krumpendorf. Prvo polovico zdelam v treh urah in malenkost čez. Ni presežek, si mislim, a ne puščam krvi. Tretji gel, premalo, a kaj, ko je vse toplo in lepljivo, ničesar ne spravim po grlu. V drugo polvico, mimo starta in na južno stran jezera grem mirno, s tahudga sem ven, pravim Buzzu. Nič ne reče, hmmm? Pa tako lepo je v senci, na skoraj domaci obali, kolikkrat sem jo prevozil, sam s prijatelji, družinsko, v nevihti s točo....a danes ni niceras od tega, prav nicesar sploh. Kot v nekaksnem valuumu vozim, po inerciji in pocasi, pocasi polzi moč iz nog. Na koncu jezera, že gori v klančku proti Vrbi je koncno okrepčevalnica, pograbim vodo in iso, se polivam in hladim. Zakopljem gor dokler se klanec ne obrne dol v Rož, zdaj moram zdelati tiste tri klančke, pa ogabneža, kratke in strmega do Paškega jezera. S ceste in polj puhti, moja svežina je že zdavnaj šla. Pod ogabnežem dohitim Bojana, skupja se pehava in prehiteveva mimo Ledenic, ki to niso in Malenic do dolgega klanca, se spustiva proti Rožu. Bolj ko se trudim, bolj mi je jasno, da je sonce posrkalo vate. Ne samo meni, na zloglasnem Ruppertibergu prvič v vseh teh letih vidim tekmovalce, ki hodijo. Ob krono biciklu, uf, to je pa res že depra. Na vrhu spet voda, topla, ostudna. Raje se polivam, vsaj malo me veter ohladi. Ko na vrhu na uri vidim cas, ki sem ga navadno imel v cilju....se moram dobro vzeti v roke. A tam nekje okoli Čahorič, vasi z neigovorljivim imenom za vecino, tam, kjer je lani igral slovenski ansabel v zivo, Ti, ti, ti si moja deklica.... se oglasijo krci, pazi, na easy. Pogo;tnem dve kasuli soli, ceprav me farmakokinetika nekje v zgornjem predalu korteksa opozarja, da tole ne bo slo tako hitro. In leti dol, prosti cilju. V senci, tam za stadionom se pomirim, kadenco povecam, prepricam se, da danes ne gre vec za rezultat. Da ni pome,bno, da sem na lani pridelal 10 minut namesto nadoknadil pol ure.... Zberem se, sezujem ze dolgo pred crto in, ja lastovka na levo stran, cakam prav do crte, perfekten odskok, jep, ni slabo za sedmo desetletje in dobrih set ur na 40 stopinjah....pravi commander Buzz, menjam hitro, srce in pljuca, ceprav sploh ne mislim nanje, delajo, kot se spodobi, pomaga tudi glavi.
Hitro umirim metronom, kapo na glavo, na nogah Hoka Hoka leti leti galeb in grem, zamesljivo, en, dva , stiri, sest, osem in spet en.... Kot vedno me posrka ritem in v kakofoniji parka tecem. Ja, Buzz, kolikorta sva takole gledala dobrih 40 kilometrov naprej, koloko zgodb ze imava. Tudi danes bo vse OK. Gor v Krumpendorf, sicer ne vem, zakaj gor, gre lepo zlozno. Ni dan za rekorde, je pa soparno popldne za ritem. In ta je lep, odlocim se za walk run. Run med vodnimi postajami, nekako dva kilometra, vcasih vec, vcsaih manj, a tu se ne sme hoditi, za vsako ceno. Walk pa na okrepcevalnicah, ne postavanje pri sanku, hoja. In res pomaga, takoj za postajami bolj pazim na noge, dvigam jih, aja, glavni cilj je, da ne bi spet prisel v cilj z okrvavljenimi koleni.... tako gre, desetko obrnem v dobri uri, polovicko v se boljsih dveh, potem grem drugic gor, ja v Krumpendorf. Tam ob progi, na 28, kjer je enostopinjski klanec, v pecici ob progi, spe poskusim prehitevati, za moralo. Gre. Ampka glih za glih. V globoki senci se se globja oddahnem, nikoli vec, danes, tam okoli. V Krumpendorfu me holandski lokalni dj pozdravi slovensko. Utrujeno se nasmehnem in zahvalim. Tudi dva kilometra kasneje: na vrsti v prehranjevalnem nacrtu je bil koka kola, na naslednji potem voda, potem red bull. Ampka naenkrat se iztegne majha rocica, fantic ima verjetno 5 let in pocasi in razlocno pove: Das is Red Bull in pomoli plasticen kozarec. Octino sem res s psiho na robu, kar mehak postanem, ustavim se, vzmamem ponujeno in se zagledam v velike oci, drobcen je, zelena majica prostovoljca mu sega pod kolena. Danke, das war so lieb... fak, gremo, en, dva, stiri, sets, osem in mimo cilja, zadnjic v mesto, na vsako postaji se polivamo, enkrat namesto gobic iz kadi kar potunkam glavo v vodo. Pa mi je hitro zal, v glavi se mi zvrti, ko se sunkovito dvignem. Fino za gledalce, sicer se pa nehaj producirati, pravi Buzz. Zdaj na rezervo, enakomeeeerno. Ja, saj bi... a nekje okoli 34 me zacne zmanjkovati, noge so prazne. Ne zahodim, ne padem, a tudi ne uspem pospesiti. Sonce, danes te ne bom ujel. Sicer je se svetlo, ko se on obali zberem, zadnjih dvesto odtecem zase, za drage, za prijatelje..... Cas sem ze davno nhal racinati. Ni mi vseeno, kako pridem v cilj, lepo zak;jucim tisto crto, ki sem jo zjutraj zacel. Nisem se zrusil, po vsaki eta[i sem se uspel lepo sestavitit, nisem obupoval, nisem preklinjal ali se norceval. Nisem odstopil. Kako bi sploh upal pomisliti na to, pravi Buzz. V cilj pridem nasmejan, nekako cudmo mi je, da sem kljub najslabsemu rezultatu na nek nacin zadovoljen.
Morda pa.... ah, razmisljal bom kasneje, hlastno popijem dva koraca piva in oddrvim ven, caka me navijacica. Ni ji bilo lahko, oba sva vesela, ne le, da je konec....
Naslednje jutro le pogledam rezultate. Presenecen sem, kljub polomiji na uri sem se uvrstil na rob prve cetrtine, ko ugotovim, koliko, pa tudi kdo vse je odstopil.... zmagovalc v moji kategoriji je zmagal v casu , ki bi ga jaz pred korono imel za zelo solidnega zase. Na kolesu sem prehitel pol age groupa. Na teku pa se deset, da ne govorim o skoraj stopnickah, pri menjavah.... A vidim tudi, da sem v vseh disciplinah plačal manjko na misicni vzdrzljivostni moči. Pljuca in srce, prezracena na vec Everestih turnosmučasrskih visincev, so pistil skoraj vaseravgo na grafu. Ja, tako je, ko herbivor pride iz lovske forme. Ne mores samo rencati in se delati lovca, pomežikne Buzz. Ali kot mi je rekla tasca, v svojem visokem devetem desetletju: Ah, saj ni zadnjic... O, Marija!
Pazi, tole spodaj je dolgo, ampak tako je bilo!
Vedno je enako, a vseeno pod površjem rutine tli negotovost. Že šestič stojim na obali Vrbskega jezera in minute pred štartom se vlečejo, jaz pa nekj pogrešam. Ne, nisem pozabil očal, v menjalcu je vse, kar potrebujem, tudi presnete nogavice, da ne bom imel še enega krvavega pota, kot v Nici, lepo sem se ogrel, čeprav ni neoprenov, ura je sprogramirana in baterija polna. Nič krčev v želodcu, nobene na hitro poceljene poškodbe. Samo tiste zmesi strahu pred neznanim, treme in vesele nervoze ni. Vročina je odnesla pričakovanja in rezultat, še preden sem začel in zdaj nekje iščem spodbudo, da moram biti, seveda, najboljši jaz.
A pred tem, enajstim ironom sta bila še deveti in deseti. Deveti v Italiji, slaba dva tedna po težki tekmi na svetovnem v polovičnem ironu v Nici, takrat sem v izteku sezone na utrujene noge in že malo zaspano glavo nekako zdelal povprečen izid. Zaspan, bi rekel, tako kot hotelska soba, ki bi z lahkoto bila tam nekje v sedemdesetih letih. Hype je nekje umanjkal, bi se reklo. Potem je svet vrglo s tečajev, no, s prvega. Naenkrat je bilo seveda veliko bistveno bolj pomembnih stvari v življenju kot je functional treshold power ali vmesni čas na stodvajsetem kilometru. Tekem in numeričnih ciljev ni bilo, veliko bolj sem se obrnil vase in ne nazadnje: vrnil sem se tja, kjer sem do sedaj posrkal največ energije, v gore in na sneg. Kilometrski časi so se umaknili drugim stopinjam in stopnjam. Kar je narava zakomplicirala, to je tudi vrnila: izredno zimo, potem pa spet užitke v skali. In postajal sem vedno bolj aerobna žival, samo iz karnivora sem se začel spreminajti v herbivora, nekako sem izgubil lovsko, tekmovalno žilico. Ko je prišel reminder, da imam še veljavno mesto na celovškem Ironmanu jeseni 2021, sem se odločil: pa gremo. In sem šel, spoznal, da res pozabiš tekmovati, kasneje, po razočaranju nad rezultatom, ko sem praktično izenačil čas prve tekme izpred let, pa, da sem rezultate dosegal ne le na podlagi programa, temveč tudi ritma tekem: en maraton, ena iron polvička, potem ful distanca, pa še kakšna polovička za počez. Ko berem, da je biti ironamn način življenja, vem, da to ne pomeni imeti stickerja na avtu ali tetovaže na levi goleni. Pomeni, da je na tvoj časovni poltrak postavljenih več dopolnjujočih se miljnih kamnov, stopnic naprej, navzgor...
Zaplavam v jezero in nekako nimam občutka, kako mi gre. V Nici sem plaval brez neoprena dve in pol na sto, nekako tak občutek imam tudi zdaj, s pazljivo tehniko, nekje v comfortable hard se poskušam umiriti in ne loviti večinoma hitrejših tekmovalcev. Voda je res topla, komobrnem okoli prve velike boje po skoraj poldrugem kilometru, sem vroč. Počasi izgubljam občutek za čas, vem, da je do naslednjega obrat štirosto metrov, torej eno ogrevanje v bazenu, a to je drug svet, pazim na smer, lepa vila na južni obali mi je vedno svetilnik. Na obratu mi gre dobro, izognem se pretepu in globoko diham, zdaj grem v sonce. Samo do Loretta zdrži, pa bo vse v redu! Plavam daleč od drugih, črv dvoma vrta, a Loretto je tam, ker mora biti. Tu in tam najdem sorodno hitre noge, malo se švercam, pa se hitro odklopim. Tam blizu kanala, kjer zdaj že po barvi dna slutim, kje sem, se mi dvigne v želodcu, zacutim vonj isostarja v nosu, umirim se, dihaj, dihaj, kaj, če bom bruhal.... Na vhodu v kanal je zmeda, tik pred menoj nekdo vstane in se razgelduje, desno drug plava prsno, z nogami malo mimo moje glave, pospešim in se umaknem, alter ego Buzz pravi: umiri, danes bo dolga. In umirim, tu sem plaval pred dnevi, si mislim, sem doma.... Potem mi hitro potegnme, da je nekaj narobe: gledalcev je zelo malo, reševalka pa pozorno opazuje vsakega posebej. Šit, a tako slabo izgledamo?
Ja, je šit, ugotovim, ko sicer navidez suvereno prilavam do hotelske plažice. Simpoatična napovedovalka animira navijače, pravi, da zdaj vsak od nas potrebuje spodbudo. Ahhh, fak. Na uro pogeldam: fak, če je 3 je fino, če je 5, je katastrofa. Buzz je saremžljivo tiho, ve, da je 5..., imel bo veliko dela. Ko tečem ob hotelu, se nadiham svežega zraka, na koncu dolgega podhoda vidim navijačico, sploh nama ni potrebno veliko besed, veva, kaj pomeni "dolga bo", oba skrbi. A jaz v tem teku nekako uživam, moro sem psutil za seboj, hitro slečem skinnija, stečem do kolesa in se rutinirano vzpnem nanj, obujem med vožnjo in v vetru začutim, da sem spet v igri. Takrta ne vem, da sem med menjavo prehitel tri iz mojega age groupa, pa tudi, da je navijačica pomirjena. Ko sem te videla, kako ležiš na kolesu, sem vedela, da si "in"...
In grem v ritmu in kadenci, kot sem si zamisli, najprej prek res hinavskih prvih petih kilometrov, z dnema klančkoma, konservativno, na mali šajbi, da se zazibljem v svojo kadneco, potem pa naprej, v še svež zrak, med hišami, pa potem prek deteljice na hitro cesto. Prehitevam. Zato, da ne izgubim ritma, zato, da ne izgubim zanosa in ne nazadnje: ker sem res hitrejši. Vati in kadenca so, kjer morajo biti, prisilim se vzeti gel in popolaknem, vem, da me na koncu avtoceste čaka spet hinavska poast, dolg, vedno bolj vpenjajoš se klanec do zgornje deteljice pri St Veitu. Zdelam jo, za detljico pa že leži prvi kolesar, reševalci, polcija, helikopter, o fak, pa še začeli nismo. V prvi klanec gre na kadenco, enako kot lani, enako, kot na treningu. Dol v St Veit po strmih ulicah leti, res kamikaze, potem pa mi odleti bidon in me strezni, počasi, na koncu je hairpin in čez tale njihov Šentvid preklete kocke. Za njimi je siroka cesta, ki mi je lani pila kri: false flats, vseh naslednjih 30 gre rahlo gor.... Še bedno prehitevam, čeprav nas je že manj, v Feldkirchnu me kocke spet pretresejo in zlasti razkurijo. Naslednjih trideset je odločilnih, vem: polno razbijalcev ritma, nekaj strmih klancev in cikcakov skozi vasi. No, vmes z Buzzom spet uživava, ko nekaj kilometrov leti, tudi čez 50... Paše, vročina je že načela naša telesa. A na dnu, v Mossbergu vem, kakša past je za krožiščem: vnebohod pri svetem Petru, kratek, mogoče tristo metrov dolg hudičevo strm feferon. Zdaj ga že poznam in celo gručo pustim za seboj. Potem seveda klasika te proge, cik cak, malo gori doli in res ves čas napadam. Sva spet v igri, pravi Buzz, a ne? Sva, zaganjam se v ovinke v strahu, da bi tam puščal drobce časa, agresivno na kadenco speljem še zadnje hinavce pred hitrim, strmim in zavitim spustom v Krumpendorf. Prvo polovico zdelam v treh urah in malenkost čez. Ni presežek, si mislim, a ne puščam krvi. Tretji gel, premalo, a kaj, ko je vse toplo in lepljivo, ničesar ne spravim po grlu. V drugo polvico, mimo starta in na južno stran jezera grem mirno, s tahudga sem ven, pravim Buzzu. Nič ne reče, hmmm? Pa tako lepo je v senci, na skoraj domaci obali, kolikkrat sem jo prevozil, sam s prijatelji, družinsko, v nevihti s točo....a danes ni niceras od tega, prav nicesar sploh. Kot v nekaksnem valuumu vozim, po inerciji in pocasi, pocasi polzi moč iz nog. Na koncu jezera, že gori v klančku proti Vrbi je koncno okrepčevalnica, pograbim vodo in iso, se polivam in hladim. Zakopljem gor dokler se klanec ne obrne dol v Rož, zdaj moram zdelati tiste tri klančke, pa ogabneža, kratke in strmega do Paškega jezera. S ceste in polj puhti, moja svežina je že zdavnaj šla. Pod ogabnežem dohitim Bojana, skupja se pehava in prehiteveva mimo Ledenic, ki to niso in Malenic do dolgega klanca, se spustiva proti Rožu. Bolj ko se trudim, bolj mi je jasno, da je sonce posrkalo vate. Ne samo meni, na zloglasnem Ruppertibergu prvič v vseh teh letih vidim tekmovalce, ki hodijo. Ob krono biciklu, uf, to je pa res že depra. Na vrhu spet voda, topla, ostudna. Raje se polivam, vsaj malo me veter ohladi. Ko na vrhu na uri vidim cas, ki sem ga navadno imel v cilju....se moram dobro vzeti v roke. A tam nekje okoli Čahorič, vasi z neigovorljivim imenom za vecino, tam, kjer je lani igral slovenski ansabel v zivo, Ti, ti, ti si moja deklica.... se oglasijo krci, pazi, na easy. Pogo;tnem dve kasuli soli, ceprav me farmakokinetika nekje v zgornjem predalu korteksa opozarja, da tole ne bo slo tako hitro. In leti dol, prosti cilju. V senci, tam za stadionom se pomirim, kadenco povecam, prepricam se, da danes ne gre vec za rezultat. Da ni pome,bno, da sem na lani pridelal 10 minut namesto nadoknadil pol ure.... Zberem se, sezujem ze dolgo pred crto in, ja lastovka na levo stran, cakam prav do crte, perfekten odskok, jep, ni slabo za sedmo desetletje in dobrih set ur na 40 stopinjah....pravi commander Buzz, menjam hitro, srce in pljuca, ceprav sploh ne mislim nanje, delajo, kot se spodobi, pomaga tudi glavi.
Hitro umirim metronom, kapo na glavo, na nogah Hoka Hoka leti leti galeb in grem, zamesljivo, en, dva , stiri, sest, osem in spet en.... Kot vedno me posrka ritem in v kakofoniji parka tecem. Ja, Buzz, kolikorta sva takole gledala dobrih 40 kilometrov naprej, koloko zgodb ze imava. Tudi danes bo vse OK. Gor v Krumpendorf, sicer ne vem, zakaj gor, gre lepo zlozno. Ni dan za rekorde, je pa soparno popldne za ritem. In ta je lep, odlocim se za walk run. Run med vodnimi postajami, nekako dva kilometra, vcasih vec, vcsaih manj, a tu se ne sme hoditi, za vsako ceno. Walk pa na okrepcevalnicah, ne postavanje pri sanku, hoja. In res pomaga, takoj za postajami bolj pazim na noge, dvigam jih, aja, glavni cilj je, da ne bi spet prisel v cilj z okrvavljenimi koleni.... tako gre, desetko obrnem v dobri uri, polovicko v se boljsih dveh, potem grem drugic gor, ja v Krumpendorf. Tam ob progi, na 28, kjer je enostopinjski klanec, v pecici ob progi, spe poskusim prehitevati, za moralo. Gre. Ampka glih za glih. V globoki senci se se globja oddahnem, nikoli vec, danes, tam okoli. V Krumpendorfu me holandski lokalni dj pozdravi slovensko. Utrujeno se nasmehnem in zahvalim. Tudi dva kilometra kasneje: na vrsti v prehranjevalnem nacrtu je bil koka kola, na naslednji potem voda, potem red bull. Ampka naenkrat se iztegne majha rocica, fantic ima verjetno 5 let in pocasi in razlocno pove: Das is Red Bull in pomoli plasticen kozarec. Octino sem res s psiho na robu, kar mehak postanem, ustavim se, vzmamem ponujeno in se zagledam v velike oci, drobcen je, zelena majica prostovoljca mu sega pod kolena. Danke, das war so lieb... fak, gremo, en, dva, stiri, sets, osem in mimo cilja, zadnjic v mesto, na vsako postaji se polivamo, enkrat namesto gobic iz kadi kar potunkam glavo v vodo. Pa mi je hitro zal, v glavi se mi zvrti, ko se sunkovito dvignem. Fino za gledalce, sicer se pa nehaj producirati, pravi Buzz. Zdaj na rezervo, enakomeeeerno. Ja, saj bi... a nekje okoli 34 me zacne zmanjkovati, noge so prazne. Ne zahodim, ne padem, a tudi ne uspem pospesiti. Sonce, danes te ne bom ujel. Sicer je se svetlo, ko se on obali zberem, zadnjih dvesto odtecem zase, za drage, za prijatelje..... Cas sem ze davno nhal racinati. Ni mi vseeno, kako pridem v cilj, lepo zak;jucim tisto crto, ki sem jo zjutraj zacel. Nisem se zrusil, po vsaki eta[i sem se uspel lepo sestavitit, nisem obupoval, nisem preklinjal ali se norceval. Nisem odstopil. Kako bi sploh upal pomisliti na to, pravi Buzz. V cilj pridem nasmejan, nekako cudmo mi je, da sem kljub najslabsemu rezultatu na nek nacin zadovoljen.
Morda pa.... ah, razmisljal bom kasneje, hlastno popijem dva koraca piva in oddrvim ven, caka me navijacica. Ni ji bilo lahko, oba sva vesela, ne le, da je konec....
Naslednje jutro le pogledam rezultate. Presenecen sem, kljub polomiji na uri sem se uvrstil na rob prve cetrtine, ko ugotovim, koliko, pa tudi kdo vse je odstopil.... zmagovalc v moji kategoriji je zmagal v casu , ki bi ga jaz pred korono imel za zelo solidnega zase. Na kolesu sem prehitel pol age groupa. Na teku pa se deset, da ne govorim o skoraj stopnickah, pri menjavah.... A vidim tudi, da sem v vseh disciplinah plačal manjko na misicni vzdrzljivostni moči. Pljuca in srce, prezracena na vec Everestih turnosmučasrskih visincev, so pistil skoraj vaseravgo na grafu. Ja, tako je, ko herbivor pride iz lovske forme. Ne mores samo rencati in se delati lovca, pomežikne Buzz. Ali kot mi je rekla tasca, v svojem visokem devetem desetletju: Ah, saj ni zadnjic... O, Marija!
