najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

 žabc
#201659
Dragi sotekači,
sporočam vam, da sem v Ameriki na izjemno težki progi zmagal ter podrlu svoj lanskoletni rekord za uro in 35 minut. Tekaški del (84km in okoli 600vm) sem v hudem nočnem mrazu opravil v 8 urah. Več sledi v poročilu.

Lep tekaško-triatlonski pozdravček,
Žabc
 žabc
#201873
Najlepša hvala vsem! V zahvalo vam spodaj prilagam poročilo:)

ŠE MALO PA SMO NA KONCU!

Dvojni iron Amerika je bila peta (oziroma predzadnja) tekma za svetovni pokal v ultratriatlonu. Tekma je postavljena v prečudovit nacionalni park Anna Lake, ki pa kljub svoji lepoti, še posebno v tem času, ni preveč prijazna do samih tekmovalcev. Razlog tiči v precej razgibani konfiguraciji, tako na kolesarskem delu, kot tudi na samem tekaškem delu. Če k temu dodam še precej močan veter čez dan in hud mraz ponoči, vam je sedaj slika najbrž mnogo bolj jasna.
Na pot sva odletela skupaj z očetom v četrtek zgodaj zjutraj iz tržaškega letališča. Ker pa me to sezono kar naprej spremlja predtekmovalna »sreča«, se je tako kot je v navadi zalomilo že pred samim odhodom. Še v torek zjutraj sem se odločal med dvema opcijama, ali grem v Ameriko sam ali pa sploh ne grem. Razlog je tičal v tem, da sva z očetom šele v soboto ugotovila, da mu je potekel potni list. Po intervenciji ga je sicer dobil že v ponedeljek popoldne, a sva na ta način zamudila 72 urni rok, ko je bilo potrebno poslati potrebne dokumente preko internetne strani ESPA – nekakšna internetna viza. V torek popoldne sva si lahko po res pravi norišnici končno malo oddahnila, saj sva izvedela, da ta 72 urni rok le ni tako strikten, in da bova lahko odpotovala.
Pot v Ameriko je potekala brez večjih pretresov, le da sem moral na letališču plačati 110eur (popust zamejskega Slovenca, ki je delal na blagajni že vštet) za kolesarski kovček, kar sem sicer vedel, a je vseeno grenak priokus že tako v startu načeti že tako ubogi proračun.
V četrtek ponoči sva prispela v Anna Lake kjer je ostalo le toliko časa, da sva pojedla že skoraj mrzlo večerjo (sva namreč zamujala) ter se odpravila okoli desete ure (4:00 po naše) v posteljo. Naslednji dan je minil v nakupovanju potrebnih »dobrot« za potrebe tekme ter v registraciji in večerni predstavitvi tekmovalcev. Dan je minil brez posebnostiJ-lansko leto sem v podobnem času ležal vklenjen sredi ceste in s pištolo na glavi-za tiste, ki ne vedo, bila je zgolj pomotaJ.
Jutro je bilo izredno sveže in misel na to, da bom že čez pol ure plaval v jezeru, ki se ga sedaj zaradi teme še ne vidi, ni bila prav nič prijetna. Kljub vsemu smo točno ob 7:00 zaplavali v »prijetno« hladni vodi, ki nam je ponudila 12 krogov v skupni dolžini 7,6km. Po približno 2 urah in 15 minutah (5 minut boljše kot lansko leto) sem zlezel iz vode kot prvi ter se podal na razgibano 360km (2000 višinskih metrov) dolgo kolesarsko preizkušnjo, ki je bila sestavljena iz 45 krogov.
Zaradi plavanja in mojega načina vožnje (vsak klanec namreč prevozim stoje), sem že po uri vožnje na kolesu komaj še držal balanco. Še dobro, da so bile noge na začetku še spočite ter sem lahko tiste manjše klančke prevozil na aerobarih. Kaj kmalu po startu je začel pihati še veter, ki je zadevo kar precej popestril. Že pri vračanju nazaj (krog namreč nima veliko skupnega z geometrijskim likom, saj je to dejansko vožnja v eno smer ter nato nazaj) sem naletel na drugega in kasneje še tretjega tekmovalca, ki sta se kasneje izkazala tudi na samem kolesu. Zanimiv je bil predvsem tretji po plavanju, Američan Gedorf-nekoč že zmagovalec te dirke, ki je imel poleg sebe tudi snemalno ekipo. Ekipa je namreč snemala reportažo o človeku, ki je v Ameriki zelo znan po tem, da se »wrestla« s krokodili in morskimi psi. Ko sem ga prvič videl na predstavitvi z tisto narobe obrnjeno kapo, šestimi krokodiljimi zobmi na verižici in mrkim pogledom, sem ga ocenil kot nadutega »šoumena«, ki je prišel po nekaj dodatnih minut za svoj film. Zmotil sem se na dveh frontah…ko sva se kasneje spoznala sem videl, da je super človek in čisto nič vzvišen, poleg tega pa je še odličen športnik, saj je kolesarski del končal le nekaj minut za mano. Moja taktika na tekmah je ponavadi taka, da skušam prednost iz vode ohraniti na kolesu (nadzorujem nasprotnike…seveda, če pridem prvi iz vodeJ), in tudi tukaj sem to poskušal narediti. Tako drugo in tretji Američan kot tudi Šved Martens, so bili na tej tekmo izjemno močni, tako da sem le s težavo ohranjal pol kroga prednosti. Nekajkrat so se mi približali že na cca 2km, a se nisem preveč obremenjeval, saj sem vedel da bodo zopet nekaj izgubili ko se bodo oblačili za noč oziroma opravljali potrebo. Sam imam to prednost, da v slabih 12 urah ne grem s kolesa-malo potrebo in vse ostalo opravim kar na kolesu. Po cca 11 urah in 45 minutah sem sestopil še zmeraj kot vodilni, se preoblekel ter prvikrat zagrizel v klanček, ki je bil kasneje razlog za številne odstope.
Tekaška proga je bila sestavljena iz 24 krogov v skupni dolžini 84,4km in s skupno višinsko razliko cca 600m. Glede na to, da to pomeni tudi 600 višinskih metrov teka navzdol, in da je bila povprečna temperatura ponoči okoli 5 stopinj, je vse skupaj predstavljalo še večji izziv. Vedel sem, da sem v primerjavi z lanskim letom tekaško mnogo bolj pripravljen, ter tako resen konkurent staremu rekordu proge, nisem pa vedel kako sta tekaško pripravljena oba Američana. Kot pri kolesu, imam tudi tukaj svojo taktiko, ki sem jo zopet preizkusil na tej tekmi. Na začetku poskušam teči nad smiselno hitrostjo tako dolgega teka, dobiti tako neko občutnejšo prednost ter hkrati poskušati ugotoviti kako močni so nasprotniki. Moram priznati, da sem kljub težki progi in lepemu tempu, tekel povsem sproščeno, saj je bil moj glavni cilj na tej tekmi, da premagam Francoza Jollyja (drugega v skupni razvrstitvi) ter tako še povečam naskok pred njim. Razlog v sproščenosti je bil namreč prav ta, saj je imel Francoz veliko težav na kolesu in je z njega prišel uro in pol za mano. Ko sem kasneje videl, da mi tudi Američana nista nevarna (tretje uvrščeni je po hudi borbi sam s seboj obležal ob progi in ni več nadaljeval), sem tekmo le rutinersko pripeljal do konca in končal tekaški del v dobrih 8 urah in s skupnim časom 22:29.
Sam končni čas ne pove veliko, pove pa podatek, da se rekord proge popravil za kar 1 uro in 35 minut. Počutje je bilo izjemno, saj sem izpolnil cilja, ki sta bila v mojih rokah, zmaga in rekord proge, ki mi je prinesel še dodatnih 25 točk. Manjkala je le pika na i, saj bi bila v primeru četrtega mesta Francoza Jollyja skupna zmaga v svetovnem pokalu že v mojem žepu. Jolly je pokazal iz kakšnega testa je in se je z neverjetnim tekom prebil do drugega mesta, kljub temu da Američan Gedorf ni tekel slabo. Ker izjemno cenim take poteze, sem mu to tudi iz srca privoščil.
Tekma je pokazala zakaj je najtežja v svetovnem pokalu, poleg tega pa je tudi meni malo odprla oči. Ker imaš na taki tekmi vse preveč dela že s samim seboj, ponavadi nisi tako pozoren na vse »zgodbe«, ki se dogajajo okoli tebe…a tokrat je bilo drugače. Zapomnil sem si tri dogodke, ki so mi dale misliti koliko je človek sposoben narediti in preživeti za dosego svojih sanj, ter mi dale vnovično potrditev, da skoraj ni razlike med močjo »glave« in našega telesa. Prvi dogodek sem že omenil, in se nanaša na tretje uvrščenega po kolesu. Ko sem pritekel iz ovinka sem zagledal pojavo, ki je ležala na mokri travi, pri 5 stopinjah, v kratkem dresu. Nad njim se je sklanjalo njegovo dekle (ena izmed spremljevalnega moštva) in mu nekaj prišepetavalo. Prizor je bil prej podoben žalovanju nad umrlim po kakšni bitki, kot pa tekmovanju…resnično me je predramil. Še slabše jo je odnesel Francoz Rossi, legenda tega športa, ki ima v svoji zbirki že krepko preko 300 ironmanov. Nočna vožnja (ker ob cesti ni osvetlitve je vožnja kljub lučem na kolesu izredno naporna) in hud mraz sta pustila na njemu take posledice, da je bil na teku popolnoma dezorientiran. Kar trikrat je grdo padel, a kljub temu vseeno nadaljeval…«rešila« ga je šele njegova ekipa, ki mu je prepovedala nadaljevanje. Zadnji izmed dogodkov, ki mi je segel v srce pa se je zgodil že proti koncu dirke (jaz sem se ta čas že stuširal, najedel in urico odspal). Američan Pescari je bil eden zadnjih, ki se je še boril s progo…imel je namreč veliko težavo z desnim gležnjem. Ko sem ga kakih sto metrov spremljal in ga bodril, je neprestano jokal, in videlo se je da z vsakim korakom bolj trpi. Ko sem ga kasneje pričakal na cilju, so se mi ob pogledu nanj tudi meni usule solze…enostavno veš kaj nekdo preživlja in kakšna čustva se sproščajo ob prehodu ciljne črte. V Lensahnu na trojnem ironmanu sem ta pojav (sočustvovanje z drugimi tekmovalci) namenoma opazoval in ugotovil, da je imelo ob prihodu nekega tekmovalca na cilj, kar nekaj ostalih tekmovalcem solzne oči…tudi jaz med njimi:).

Do konca izredno dolge sezone (13 mesecev) je sedaj še zgolj ena tekma – desetkratni ironman, ki se bo odvijal od 9. do 11. novembra v mehiškem mestu Monterrey (več na www.iutasport.com). Trenutno imam 162 točk prednosti pred omenjenim Francozom, kar bi ob normalnem razpletu moralo zadostovati (tudi če Francoz zmaga in sem jaz zadnji), saj je edini črni scenarij ta, da postavi svetovni rekord in s tem osvoji toliko točk, da me premaga. Ker pa sem športnik v pravem pomenu besede…«naj zmaga boljši«:).

Želim vam prijetne treninge in čim več uspeha na zadnjih tekmah.

Ultra pozdrav:)

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA