- 21 Sep 2011, 23:05
#262336
Ko sem se v nedeljo zbudil v temno jutro, sem si skoraj rekel, kaj mi je tega treba. Pa me je hitro predramil adrenalin in tisti strah pred neznanim. Spremljal me je tudi na samotni vožnji skozi Sotesko na Bled, v avtu je vladal vonj po neoprenu, olju in biciklu. Nažigal sem Metalico, Nothing else matters in se prekmalu znašel v Zaki. V temi sem pumpal kolo, hotel naoljti verigo in zobnike, pa je le nekaj kapljic kanilo iz plastičnjaka, preklonem tistega, ki je ni napolnil, potem pa nervozno razporejam opremo po menjalnem prostoru in nervozno preverjam, ali nisem česa pozabil. Recimo odpeti čevljev za bicikl kot zadnjič in tako naprej. Pri avtu začnem vleči nase mojo orco in nekam mastna je, faaak, olje sem kar sam porabil, nenamenoma seveda, sem ga poli po obleki, sedežih.... Kot kaže, bom vedno, tudi v letih, začetnik. Kot namazan rokoborec se počekiram za plavanje, z Robijem nama gre težko beseda iz ust, mešanica treme in strahu, posebej, ker se nisem mogel niti namočiti, kaj šele razplavati.
Štart me preseneti, voda je kalna, stotine rok in nog so razbredle dno in naenkrat plavam, avtomatski gibi, gužve ni, ker sem namenoma zadaj in ven iz mase. malo prerivanja med nami, počasnejšimi je hitro konec in mislim na dihanje, nič drugega, le dihanje, da čimprej ujamem ritem. Cerkev, tema, cerkev, tema, diham na desno in se mi zdi, kot bi nekdo premikal diapozitiva: cerkev, tema, cerkev, tema....Prva boja me kar preseneti in že šibam nazaj. Razveselijo me boje, ful luksuz, da ne vrtim glave ven iz vodein lutam levo desno. Grabim proti vmesnemu času. Pozabil sem skoraj na svoj največji strah na štartu: da me prehitijo najhitrejši še pred prvim obratom. Uspe mi, imam pa zato bučno vzpodbujanje vseh čakajočih, ne name, na šampione, tek okoli ograje in zdaj, uf pazi očala, zajamem sapo, previdno uprizorim skok, bil je precej na ploh, amapk v obleki se ne čuti...očala so ok, ahhh. V prvo okroglo bojo se kar zaletim, ostanek proge pa skoraj uživam, pred letom dni sem si tako želel biti zraven, a plavanje je takrat bil še science fiction. Izplavam taktično, brez hlastanja, v kar solidnem stanju, ošinem uro in sem zadovoljen, posebej, ker je še nekaj biciklov na štantih. Sploh ne mislim na menjavo....in se zapletem z obleko, ne gre in ne gre, ne prek ure, ne prek čipa, usedem se in skuliram, saj ne gre za sekunde. Napijem se malo maratonika, vzamem gel in navidez zdirkam k črti za menjavo. Ampak jaz se predvsem bojim, res bojim teh klancev iz Zake in potem na Kočno.
V prvi klanec grem z rešpektom, vem, da bom težko ujel ritem. Vem in preveč mislim na to. Ovinek pri Mangrtu me prvi podre iz komaj ujetega ritma, potem pa tisti prekleti podvoz pod štreko, pa klanec skozi Gorje.Tri ure bicikla, poba! Hudič, kuha me v volhkem zraku in s težavo, muko brcam v klanec. Pred Kočno, ko se začnem sestavljati, me prehitita dva, poskušam se jih držati. Končno, vrh, vzamem ploščico, Rapid Energy piše, ha, zdaj jo bomo gonili tu dol, pol pa krono. Ampka že prvih dvesto metrov me cesta sploh več ne zanima, usta so polna žaganja in dvigne se mi. Po ustih prekladam svinjarijo, jo splakujem z maratonikom in do ovinka komaj spravim dol. Števec kaže 60, ampak mimo mene pade en Cipollini v Saeco dresu, tole vse mi zbija psiho... Na gladkem asfaltu do mostu se pobiram, potem pa cik cak med hišami in hitro sem na krono progi. Počutim se, kot bi bil že skoraj na cilju. Pa nisem, še dolga bo. Zdaj z glavo, pustim naprej seveda tiste, ki vozijo že drugi krog in se sklonim nad balanco. Mislim, da se sklonim, pa se ne, ker boli, želodec, črevesje, jetra in vsi mogoči in nemogoči organi. Spahuje se mi, splakujem in je še slabše. Prvi krog nekako odpeljem, ampka čutim, da to ni to. Čas je nekje na meji sprejemljivega in zakopljem v drugega. Tisti klaček za črpalko je kilometer resnice, vrti se mi, spahuje, napenja.... Puls pade pod 130 in gonim le na inercijo. Zdi se mi, da sedim na kolesu kot prodajalec sladoleda na triciklu. Prešine me kup misli, najbolj bizaren pa je preblisk iz filma Toy Story. Plastični Commander Buzz, ki misli, da je rešitelj vesolja, postane tarča posmeha drugih igrač. "Kaj, ti misliš, da imaš laser na glavi, hahaha, tole je le majhna lučka. In na roki nimaš komandne plošče, le Made in Taiwan ti piše." Ej, kja pa če sem tak Buzz, si mislim, da sem triatlonec, bi bil celo half iron.... Bizarno! Vrtim pedala mimo Žirovnice proti obratu. Boli, strašno boli, ampka v svoji karieri še nimam DNF, surrender is not an option. Poskusim se skulirat, na obratu vržem stran flaško z maratonikom in vzamem vodo. Pijem, pijem kot goba, boli, ampka druge opcije ni, poskušam vse, samo ne DNF. Prehitevajo me, tiste z wufff, wufff glasom obrčev slišim že nekaj metrov prej, drugih ne, vse pa slutim, bolj kot vidim. Po desetih minutah malo olajšanja, me vzpodbudi in spet začenm gledati na tahometer, se boriti zvišujem hitrost. Spet bizarni preblisk iz Toy Story. Buzza, ki prav tako kot jaz resignirano zre v svet in se že poslavlja od svoje podobe, prešine: jaz sem najbolj priljubljena igrača. Gremo naprej, kot pravi prerojeni Buzz: To infinity and beyond... V predzadnji krog zakopljem, spet vidim polja okrog sebe, celo konkurente nekako razpoznam, kdo sodi v elito in kdo v mojo, age groupersko skupino. Na menjavi prvič začutim pozitivno vzdušje, otroci pomagajo, vsi vzpodbujajo. V zadnji ravninski del napadem, najprej uro in tahometer, potem še enega pred seboj in lovim sprednje. Do mostu pod klancem sestavim noge, glavo in načrt. Pod avtocesto prehitim še enega in vem, da bom zmagal. Vem, da bom hranil največjo šajbo do ovinka, vem, da bom zastokal, ko bom pri starih kamnitih konfinih, vem, da bodo noge pekle na robu krčev tam na vrhu. Vem, da bom gonil po dolini med svežim zrakom polnim smrekovega vonja, vem, da bodo feltne pele na ovinku v Gorjah. Vem pa tudi, da še zdaleč nisem dovolj popil in predvsem pojedel, vem, da bom tekel na shoestring, na zadnje rezerve.
Na menjavo pridem zadovoljen, da je kolo mimo, prej bi rekel odrešen. Že pred prostorom, med debelimi kapljami dežja, me preseneti Vesna, ko slišim znan glas, me ozemlji v realnost. Zberi se! Menjam zelo hitro, kot še nikoli, brez zapleta, z leve in desne vzpodbuda mi pomaga in presenetljivo hitro ujamem ritem, delam z rokami in grem v prvi krog. Zdaj teče glava. Vzemi vsak krog posebej, pozabi na uro, 6 ur je že zamujenih, si z obžalovanjem povem. Do Mlinega gre v redu, čas je precej pod 6 na km in niham med zadovoljstvom in strahom, ali bom zdržal. Našlepam se na irona seniorja, ki ga prepoznam in pomaga mi, da se umirim. V drugem krogu se zavem, ne bo šlo lahko. Vročina me zdeluje, na postajah pijem, gelov pa si ne upam vzeti. V tretjem krogu se spustim v Dantejev pekel. Razpade mi tekaška tehnika, vsak požirek pomeni minuto spahovanja, vsaj boli pa ne. Topla koka kola, voda, eksperimentiram, le energijske pijače ne morem niti povohati več. Na vsakem metru si rečem, tu ne bom več tekel danes. Ne udarim v zid, imam pa občutek, da nekdo meče cegle vame. In prvič v karieri hodim. Hodim povsod, kjer gre navkreber. In ugovotim, da sem tako kar hiter, ker po ravnem dohitevam dvojico, ki me je prej prehitela. Še zadnja pentlja, meša se mi od vseh jezikov, ki jih slišim. Kako je že Nothing else matters po rusko: Ničevo boljše ne stojit važnim? Pa slovensko: ah, k...c. Me spravi v dobro voljo, na obratu zahodim še tistih pet metrov navzgor, potem pa se spustim za enim iz dvojice, ki sta mi bila za zajca na koncu, ga prehitim in doživim nekakšno olajšanje. Sestavim se in z nekim nenavadnim mirom stečem mimo Robija, ki me prijateljsko vzpodbuja, v cilj. To je torej to.
Nimam zmagovalnih občutkov, morda bodo prišli... Moral bi biti zadovoljen, kronal sem dolgotrajne priprave, po dveh letih prišel iz otroškega bazena do prvega half irona. Stopil velik korak naprej. Ampak zdaj, ko tole pišem, se mi že zdi, da vem, kaj je bilo narobe. Ne toliko zgrešen časovni cilj, tudi ne razočaranje, ker sem tako zdelan prišel do cilja. Senco na ta dosežek in doživetje meče moj boj s samim seboj, s svojimi napakami, s svojimi slabostmi. Zmaga pomeni čutiti se močan, čeprav zdelan. Jaz pa sem se v teh več kot 6 urah boril s seboj in ob tem sejal preveč negativne energije, da bi lahko zmagal. Veliko je bilo čestitk, sem za vse res hvalažen. Sam se bom pa še pogovoril s seboj.
Gremo naprej, tako kot pravi Buzz: to infinity and beyooooond...
@ Razy, Biz, Mitjas in ostali: nekatere poznam, nekaterih ne, ampka hvala, ker tako ali drugače držimo age groupersko sceno gor. S pozitivnim vzdušjem! Sem ga čutil tudi na progi, če in ko smo se srečevali.
@ Miro in ostali soorganizatorji: res hvala za organizacijo, vem, da je ogromno dela potrebnega za to, vse je bilo na nivoju. Je izredno lepa dirka, vendar je hudičevo težka. Za age grouperje je nadpovprečno zahtevna, nedvomno. Kolikor se spoznam na posel, nekaj pa se, bi rekel, je usoda te lepe tekme na prelomnici. Udeležba je bila manjša, kot lani.... Ne bom delil nasvetov, ampak jaz ne bi stavil na elito, temveč na razumno (za to tako in tako poskrbi proga) množično, odprto in pozitivno nastrojeno množico age grouperjev. Kar npr pomeni tudi, ne podirati cilja pred prihodom repa (pa se to meni ni zgodilo, na srečo). Srečno!
Runcajz
) in s supergami, ki jih ima za ples 
Me pa zato Mateja ni 
edino okrog cilja je bilo pravo vzdušje, me je pa presenetil en par iz ... hmmm iz ene od najbolj vzhodnih držav ... gospod mi je v vseh treh krogih navdušeno prikimaval in ploskal 
