- 02 Sep 2012, 18:59
#287481
In my wildest dreams, je bil stavek, ki se mi je tega dne nehote prikradel vsake toliko časa.
Že ob dveh ponoči, ko so niti ne tako nepričakovane kaplje tolkle po strehi, žlebovih, šipah, zidovih, po vsem skratka, kar je dajalo nek zvok, ki me strašil in seveda zbudil. V polsnu mi nekako ni bilo niti približno jasno, da bi zjutraj zakopal v svoj tretji IM 70.3, polovičko. Malo bolj jasno mi je bilo, kako namaka kolo, od spodaj, saj sem ga zgoraj skrbno pokri s ponjavo, da nekako preživi tole noč. Skrbeli sta me obe vreči, ki sem ju oddal na menjalnem prostoru, posebej tekaška, čeprav sem čevlje lepo zavil še v eno vrečko. Skratka, mora.
Mora se je nekako ohladila v jutranjem sumljivo mirnem in suhem mraku. Potihem sem se splazil v jedilnico, pojedel klasični kajzerci in marmelado, malo masla za dober tek in povrh kava, pa sok, več ob nervozi ne gre. V sobi sem navlekel neopren (luksuz, seveda s pomočjo nežne roke navijačice...), ja res, naveličal sem se matranja na startu, vlečenja traku zadrge, sopihanja in utesnejenih pljuč. Navlekel sem še soft shell, pograbil belo, uradno vrečo in tisto drugo, s premišljeno shranjenimi šprintericami in pijačo za na bike. Res, in my wildest dreams si nisem misli, da bom kdaj vozil avto v neoprenu, hehehe. Nekaj kilometrov in minut kasneje sem se vehementno, živčno sparkiral na velikem parkirišču in uspel rikverc še podreti ograjo za hrupen začetek, namesto tuša činel. Malo kasneje sem na postaji vlakca poskrbel za živahno debato, ali prav vidijo, da imam neopren na sebi (imam), ali je to pametno (je, tako približno polovica je bila zame, Sehr klug, zelo pametno se je glasil komentar) ali se hecam, kot se je na briefingu direktor dirke. No, on je dodal, da lahko tudi tečemo v plavalni kapi, meni črni humor ni bil nič všeč, sem pa ob dveh zroč v debele deževne kaplje bil že zelo blizu temu razmišljanju.... Sicer sem pa za kakšnega nevtralnega opazovalca bil verjetno, kot bi pobegnil iz Monthy Pythona. Ampak nevtralnih tam ni bilo. Vsi premaknjeni, vsi enakopravni! Tudi Commander Buzz ni manjkal: ne se preveč hecat, tole je resno, na take tekme greš dva, trikrat na leto, ne zabluzi!
Kakorkoli, v rastoči resnosti in nervozi sem skrbno opremil sem bicikl, lepo je prenočil pod IM polivinilom (Danke!). Tudi vreči sta bili bolj ali manj suhi, le na fuzbal placu je stal kak decimeter vode in malo me je skrbela menjava, na drugi strani pa je odpadla dilema: štumfi za na bike ja ali ne. Okoli štarta sem se drenjal in mencal, kje in kdaj bi se šel ogret. Nihče se ni spravil v vodo, jaz pa nisem hitel privleči vseh pogledov, pa ORF kamere na helikopterčku, pa še napovedovalca bi me oblajala, sicer prijazno, pa vseeno. Malo ogovorim napol znance, potem pa smuknem v mlako, pardon: v pšrospektu piše, da je to Kristallklarer Zeller See. Šit, blata do gležnjev, ko se splazim v toplo vodo. Lepo se ogrejem in disciplinirano zlezem iz vode za na štart, v noge zebe, sledi znana motivacijska muzika, še avstrohimna, štart elite in čez pet minut tudi sam brodim po kristalnočistem kalnem (contradictio in adjecto) jezerskem bregu ter čakam start. Ki me kot običajno malo preseneti, ampka jaz se danes na dirki, jasno, gremo dirkat, si dopovedujem. Sem si moral, ja, ker sem še teden nazaj hodil po gorah okrog Chama, še pred tem po plažah Korzike, sicer ves čas vztrajno, vroče in dokaj naporno treniral, pa vseeno, feeling je povsem nekaj drugega. Tale mraz in oblaki, grozeč dež, napovedan za med dirko, korziški zalivi pa....In my wildest dreams. Plavanje začnem presenetljivo mirno, skoraj nič prerivanja, Grand hotel s svojo belo fasado pred nami na koncu skoraj kilometrske prve etape skrbi za orientacijo, plavam med črnimi ribami, ki kot jaz mlatijo zračne mehurčke pod gladino in to je to. Dohitim prvega z modro plavalno kapo, opa, gre gre. Vse teče, nič stiske v pljučih, lepo ritmično gre naprej, že zgubim(kot ponavadi) občutek za čas in čez pol večnosti sem pri prvi boji. Delimo si klofuite, seveda nenamerno, samo tista dva, ki žabata okrog rumenega stožca, sta pa nevarna, ker brcata. Enakomerno zakravlam še v naslednji, krajši prehodni leg, trije krapi se skupaj valjamo in hitro smo pri drugi rumeni IM boji, zavijem rahlo levo, super, ker diham na desni strani, mi bo obrežje za orientir. Plavam malo v gužvici, dohitijo na prvi manijaki iz zadnje skupine in kot torpedo splavajo mimo. Se ne sekiram, zadovoljen sem, ker me prvič ni ubijal ritem na začetku, dihanje brez problemov in lepo kruzam. Voda je lepo mirna, super, flop flop dih, flop flop. dih... Potem mi nekako vžge: voda je preveč mirna, nikjer nikogar, ne, tamle takoj za mano je nekaj, opaaaa, kajakaš v rumeni Piranji hitro vesla proti meni, kot mama kokoš za piščetom, faaak, zabluzil sem. Kakih 40, 50 metrov levo vidim desno krilo pelotona, jaz pa kruzam tu kot na kopanju. Buzz, ne me zdaj še ti, saj grem saj grem, popravim kurs, ni težko, najprej celo malo preveč v levo, potem pa mi oddaljene bliskavice fotografov Finisher Pixa kot svetilnik kažejo, kje je izplov (bi se reklo). Hitro se vzamem v roke, malo bolj zakopljem, pa ne preveč, ker že mislim na menjavo in kolo. Strah me je, dežja, mraza, padca, na čas ne morem več misliti, Skoncentriram se in res se še pred izstopom iz vode pomirim. Kmalo sem spet v gužvi, plavamo nekako enako hitro in to me povsem pomiri, ne delam drame (čestitam, pravi Buzz, za takega kolerika dosežek!). Izplavam, dobesedno do zadnej pedi kravlam, se vzpnem iz vode, Super, Grossartig kličejo pomagači, malo me zanese, ampak hitro stečem na travo. Slika, ki jo danes gledam na ekranu, kaže nasmejanega, zadovoljnega, malo na levo nagnjenega, kot Bolt na 200 m na stezi, v lahnem drncu tekočega (no ja, kar atletskega
agegrouperja, kako zadovoljno in rutinsko poskakujeoč prešerno teče proti vreči.
Ki jo sicer malo sfalim, pa hitro najdem, neopren dol, ena dva, očala in kapa ostanejo v rokavu (trik, ki sem se ga naučil po StPoeltnu), rokavčki na roke, čelada na glavo, številka okoli pasu in šprint po čofa čofa čof fuzbal placu do bika. Sproti čekiram uro, ni senzacija, nasprotno, na spodnji strani sprejemljivosti, a vem, zabluzil sem, vendar sem samozavesten, ker sem povsem spočit. Zagrabim bicikl za roge in čofa čofa čof do atletske steze. Prehitevam tekmece že na travi, pred črto upočasnim in: zdaj bo show. (Intermezzo: med tednom sem prišel na idejo, da bi vseeno posksuil menjati s čevlji na biciklu. V naši podzemni garaži sem zvečer naštimal šprinterice na kolo in treniral. Uspešno, zdržal sem sicer le kakšnih 15 minut, vendar je bilo dovolj za odločitev. Pa tudi, da me je srečalo kar nekaj sosedov... Še dobro, da nisem treniral slačenja neoprena.....). Kot Johnny English se suvereno zapodim proti črti, z malo nagotovosti zajaham kolo, desna noga zdrkne v pripravljen čevelj, levega odtrga z gumice, zaniha, vendra uspem, zategnem trakove in zašprintam po tartanu. Hej, zakličeta mi navijača, lepo presenečenje in začne se dirka. Ja, prav Buzz, zdaj pa nekahj afne guncat, borba! es je, prišel sem popravit PB, prišel sem dirkat za pod 6 ur. V hipu se zresnim.
Spustim se na aerobare in hitro ujamem kadenco, noge so spočite, po ozki cestici pazim na razdaljo do sprednjih in lovim ritem. Super gre, po včerajšnjem ogrevanju sem bil zelo pomirjen, to pa sem uspel preliti tudi v današnji začetek. Pozabim na vse, postanem smrtno resen, sklonjen nad kolo teram. Teram skozi Burg, lepa vasica s prijaznimi navijači, teram ob letališču gor in dol in že sem pod klancem pri gradu Kaprun. Napadem, kot stroj, šaltam, brez milosti, le mišice hranim. Buzz poveljuje: vozi na robu, vendar misli na tek. Ubogam, ne spustim se v dirko z veliko hitrejšimi, vendar brez pomisleka napadem, kjer morem. Predvsem napadam čas, postane nevidni sovražnik, kot bi kipar hiotel gnesti meglo. Na vrhu klanca sem zadovoljen, močan in predrzen. Skozi Kaprun teram brez pavze. Pri šoli je radar. Omejitev 40. Zeleni smeški se rišejo ob hitrosti mojih predhodnikov, tam nekje 34, 32, tudi 28, 30, potem pa rdeč, preteč grdo gledajoč znak. Sie fahren 48! Dobro se mi zdi, leta hitrega smučanja so me opremila za spuste. Skozi center vasi drvim, napovedaovalec me pokomentira, jaz pa še blj zakopljem proti prdoru. Prehitim in prijazno oblajam štafetnico Sester 3K, potem pa se zapodim z Avstralcem, tetoviranim po ramenih in nadlahteh, kot wrestler je. Hitrost se lepo viša, hitro sem v Piesendorfu. seveda me prehitevajo, a tudi sam ne ostanem dolžan in v trteji ligi. Vzamem prvi gel, na krmilnici še vodo in že drvim nazaj v Zell am See. Na srečo vem, da je ta odsek sicer hiter, da pa je vmes en dolg hinavski, počasi vzpenjajoč se klanec. Pripravljen ga napadem, potem pa drvim malo za tropom mlajših v center. Skozi mesto drvimo, fenomenalno se počutim na aerobarih in povsem se skoncentriram, da zdaj res dirkam. Uživam v hitri vožnji prek mesta in dvigam si psiho. Ker vem, da tisti zid oblakov in megle, ki prihaja z Gerlosa in Venedigerja ne prinaša takega nežnega dežka, ki škropi po nas. Preden pomislim, da bi morda navlekel anorak, udari, kot bi nekdo polil vedro vode na nas. Začne se povsem druga igra, borim se, med vasicami na severu jezera pazim, da ne izgubljam hitrosti, okoli bolnice na poti nazaj pa že grize mraz. Na krmilnici se spet najem gela, pijem vseskozi in hitro sem drugič v Brucku. Mimo letališča in velikih steklenih fasad sklonjeni na koelsa tiho gonimo. Pogledam na stran in v izložbi vidim podobo, globoko na aerobaru, uauu call me Bradley, Bradley Wiggins! sem zadovoljen s seboj. Malo samokritike ne bi škodilo, seveda pravi Buzz.
Potem pride mraz, počasi se splazi prek ramen v stegna. Opazim, da delam tiste znane, sumljive pavzice med gonjenjem, povprečna mi je padla za nekaj desetink. Mraz se mi zajeda v mišice, rame drgetajo. Na klancu na Kaprun se vzamem v roke: goni, brez milosti. Trtji gel pod njim je začel delovati in na vrhu kratkega, a psihološko pomembnega dela, sem spet mirnejši. Spust me spet navda z veseljem nad hitrostjo in v nežni omotici mraza gremo naprej, Piesendorf, obrat, klanec, banana, sprint v mesto. Tam je spet glasno, show, navijači, ti zvesti netekmujoči tekmovalci so z nami. Na izhodu se narava spomni še enega trika, od Saalfeldna pritisne mrzel severnik. Dohitim gručo kolesark in mukoma jih prehitevam, ne toliko zaradi hitrosti, temveč zaradi mraza in gužve. Strah pred padcem ali defektom me trese. Avstralec je v grabnu, v plohi se matra s tubularjem. Mate, ain't no sunshine... Ampak on je fajter, zanj se ne bojim. Pri bolnici leži na okotu sredi ceste belo, čudovito tri kolo, zlomljena feltna, zlomljen neznani sotrpin krvav joče. Malo me strezni, malo spodbode, daj, zaključi, pravi Buzz, dobro ti gre, tole bo precej pod 3 ure za kolo! Ura je mastna in na stekelcu velike kaplje, ne vidim številk. Povsem sklonjen and areobare jo enostavno - poližem. Vesel sem, kar vidim mi pove, da sem plavanje ne samo nadoknadil. Buzz, greva, danes pod 6 ur, potem pa saj veš, infinity in kar je že tega. Z bolečimi podhlajenimi mišicami (predvsem zadnjo ložo ali po domače ritjo), pa vseeno novo močjo in divjo odločenostjo v neverjetnem nalivu zdrvim mimo zadnje krmilnice, sproti pogoltnem še banano in se mimo marshalov, ko nam prijazno mahajo in nas vzpdbujajo zvalim v zadnja dva kilometra, prehitevam, brez milosti. Pred stadionom se sezujem že na kolesu, s polno zalogo endorfinov in kot kaže tudi sladkorjev akrobatsko odskočim s kolesa skoraj na črto in Voila !, tu sem na popolavljeni zelenici, kolo v rack in najdem vrečo. Mehanika menjave brez napake, Ironman nogavičke gor. Gremo, zdaj sem lovec, nisem več plan.
Zdrvim skozi menjalni prostro, čez črto, stisnem uro in zagledam navijača. Že tako sem prehiteval opotekajoče konkurente, zdaj pa imam nepričakovano spodbudo. mali navijač začne teči ob meni, kar hiter je in namesto, da bi me morila koordinacija mišic po bicikliranju, se pogovarjam z njim, pravzaprav pogajam, da gre nazaj k mami.... Tako mine pol kilometra in potem sem sam, nastrojen na rezultat, zdaj mi pod 6 ur ne uide. Pa tudi pri srcu je topleje. Težko ujamem ritem dihanja, po drugem kolmetru moramo v mesto gor dol in spet strmo gor, pa deso dol na obrežje. Tole ne bo šala, ampka razumem, mi smo tu tudi zaradi drugih... Prvi krog se fajtam z ritmom, saj ni slabo s časi sem zadovoljen, a vseeno sem previden. Bojim se pretirati. Drugi krog, ko prehitim nekaj desetin sotekmovalcev, posevej sem pozoren na svojo gropo, se ujamem. Opazujem trpeče obraze. Spomnim se treningov na osamelih stadionih v juliju, pa peklenske vročine, vročega vetra in krčev na Korziki. Vsi intervali se zdaj odplačujejo. Buzz, stand by me, tako dobro kaže. Sproščen v drugem krogu dohitim znanca, skupja greva kak kilomete, na vzponu pa sem močnejši, spet skozi mesto, na obratu sta spet zvesta navijača, dež lije, jaz pa jima maham, že od daleč kažem, Yesss, gre, super gre. Res se tako počutim. Srečujem tudi Igorja Kogoja, ki vztrajno spodbuja svoje tekmovalce, vpije navodila, seje optimizem. Res profesionalec, pa še s srcem. ne treniram pri njem, a vidim in včasih tudi malo čutim njegov pozitivni odnos. kapo do! Stečem okrog vogala, zadnjič proti jezeru. In azdnjič mimo avle hotela v središču, kjer pred vhodom sedi družina iz Bližnjega vzhoda in vleče vodne pipe. Drug drugega gledamo, drug od drugega smo enako oddaljeni, kaj neki si mislijo? Ob jezeru še zadnjič tečem, ne oziram se več na luže, Ironamn nogavičke so opravile svojo vlogo, vse je premočeno, ampak noge trdno sedijo v supergah. Zaženem se še okrog obrata pri postaji, na klancu gor se mi pa že smeji, od ušes do ušes, vidim, da sem odtekel seveda najboljši tek na polovičkah do sedaj in zadovoljen sem, bo PB.
Naenkrat se hrup dvigne, še preden sem na vogalu, se potopim v bazen ciljnega veselja. Klimaks tekme v kakofoniji glasne glasbe, ploskanja, navijanja, napovedovalca ne slišim, v maniri karibskih šprinterjev malo pogestikuliram, pogledam nazaj, da me ravno ne bi kdo prehitev tik pred cilje, potem pa dodam še malo plesnih gibov rok s cheerleaderkami (hej, se poznamo iz StPoeltna!) in toooo, prisprintam v cilj. Noro. Buzz, a sva ga? Yesss, saj sem ti rekel tam pri Vrbi, če si resen, greva to infinity and beyond. Točno tako se počutim zdaj, dober sopotnik si, si mislim. Kar postavam okrog, evforičen, mraza ni več, ničesar ni več, to je noro! Stisnem uro, tek je bil kakšno uro petdeset, ja tole bo pod 5 in petdeset, fino, super. Zavijejo me kot čokolado, spijem dva pepsija, pokličeta me navijača in vse je noooorooo. Na uri na cilju je 5 in 36, ampka tole bo za tole punco, ki je gotovo iz zadnjega vala. Nekje sem moral nekaj zbluziti z uro, malo pod 5.50 bo in poplačano je vse, kar sem vložil. In my wildest dreams. Koliko lahko človek pretrpi! In se počuti carsko, ker premalne svojo mejo.
Ure kasneje, potem, ko smo naložili mokro opremo, se najedli vsega, kar nam je prišlo pod roke, greli avto tam, kjer smo ga neupešno hladili tri dni nazaj, v trdi temi in s trdmi nogami prišli domov, sem pod tušem grel in sproščal mišice. Naenkrat mi vrag ne da miru, vključim računalnik in gledam v rezultate. Buljim, s prstom grem po ekranu in nejeverno pogledam stran in nazaj, še vedno buljim. Upam, da si ne bodo premislili. Poleg mojega imena je 5 ur in pol, noro, 40 minuit bolje, kot v StPoeltnu, v vseh disciplinah sem bil boljši. To!
Posebna zahvala: tokrat ne gre Buzzu, zaslužil bi si jo seveda Jernej s programom, ne nazadnje tudi sam, ker sem se mučil v vročem poletju s treningi. Posebno zahvalo si tokrat zasluži navijačica in posebna trenerka za menjave (kot v fuzbalu za golmane). Z vztrajno kritiko mojega nereda in počasnega oblačenja, zlaganja prtljage, pripravljanja opreme itd itd je z mehkimi metodami (prizanesljivi dolgi pogledi), kot se reče, dosegla, da sem v pomembni disciplini, menjavah, dosegel stopničke v svoji age group. Pot v infinity je sestavljena iz majhnih, a pomembnih korakov. Hvala! (Le škoda, da je ta disciplina tako kratka.....).
Runcajz
Že ob dveh ponoči, ko so niti ne tako nepričakovane kaplje tolkle po strehi, žlebovih, šipah, zidovih, po vsem skratka, kar je dajalo nek zvok, ki me strašil in seveda zbudil. V polsnu mi nekako ni bilo niti približno jasno, da bi zjutraj zakopal v svoj tretji IM 70.3, polovičko. Malo bolj jasno mi je bilo, kako namaka kolo, od spodaj, saj sem ga zgoraj skrbno pokri s ponjavo, da nekako preživi tole noč. Skrbeli sta me obe vreči, ki sem ju oddal na menjalnem prostoru, posebej tekaška, čeprav sem čevlje lepo zavil še v eno vrečko. Skratka, mora.
Mora se je nekako ohladila v jutranjem sumljivo mirnem in suhem mraku. Potihem sem se splazil v jedilnico, pojedel klasični kajzerci in marmelado, malo masla za dober tek in povrh kava, pa sok, več ob nervozi ne gre. V sobi sem navlekel neopren (luksuz, seveda s pomočjo nežne roke navijačice...), ja res, naveličal sem se matranja na startu, vlečenja traku zadrge, sopihanja in utesnejenih pljuč. Navlekel sem še soft shell, pograbil belo, uradno vrečo in tisto drugo, s premišljeno shranjenimi šprintericami in pijačo za na bike. Res, in my wildest dreams si nisem misli, da bom kdaj vozil avto v neoprenu, hehehe. Nekaj kilometrov in minut kasneje sem se vehementno, živčno sparkiral na velikem parkirišču in uspel rikverc še podreti ograjo za hrupen začetek, namesto tuša činel. Malo kasneje sem na postaji vlakca poskrbel za živahno debato, ali prav vidijo, da imam neopren na sebi (imam), ali je to pametno (je, tako približno polovica je bila zame, Sehr klug, zelo pametno se je glasil komentar) ali se hecam, kot se je na briefingu direktor dirke. No, on je dodal, da lahko tudi tečemo v plavalni kapi, meni črni humor ni bil nič všeč, sem pa ob dveh zroč v debele deževne kaplje bil že zelo blizu temu razmišljanju.... Sicer sem pa za kakšnega nevtralnega opazovalca bil verjetno, kot bi pobegnil iz Monthy Pythona. Ampak nevtralnih tam ni bilo. Vsi premaknjeni, vsi enakopravni! Tudi Commander Buzz ni manjkal: ne se preveč hecat, tole je resno, na take tekme greš dva, trikrat na leto, ne zabluzi!
Kakorkoli, v rastoči resnosti in nervozi sem skrbno opremil sem bicikl, lepo je prenočil pod IM polivinilom (Danke!). Tudi vreči sta bili bolj ali manj suhi, le na fuzbal placu je stal kak decimeter vode in malo me je skrbela menjava, na drugi strani pa je odpadla dilema: štumfi za na bike ja ali ne. Okoli štarta sem se drenjal in mencal, kje in kdaj bi se šel ogret. Nihče se ni spravil v vodo, jaz pa nisem hitel privleči vseh pogledov, pa ORF kamere na helikopterčku, pa še napovedovalca bi me oblajala, sicer prijazno, pa vseeno. Malo ogovorim napol znance, potem pa smuknem v mlako, pardon: v pšrospektu piše, da je to Kristallklarer Zeller See. Šit, blata do gležnjev, ko se splazim v toplo vodo. Lepo se ogrejem in disciplinirano zlezem iz vode za na štart, v noge zebe, sledi znana motivacijska muzika, še avstrohimna, štart elite in čez pet minut tudi sam brodim po kristalnočistem kalnem (contradictio in adjecto) jezerskem bregu ter čakam start. Ki me kot običajno malo preseneti, ampka jaz se danes na dirki, jasno, gremo dirkat, si dopovedujem. Sem si moral, ja, ker sem še teden nazaj hodil po gorah okrog Chama, še pred tem po plažah Korzike, sicer ves čas vztrajno, vroče in dokaj naporno treniral, pa vseeno, feeling je povsem nekaj drugega. Tale mraz in oblaki, grozeč dež, napovedan za med dirko, korziški zalivi pa....In my wildest dreams. Plavanje začnem presenetljivo mirno, skoraj nič prerivanja, Grand hotel s svojo belo fasado pred nami na koncu skoraj kilometrske prve etape skrbi za orientacijo, plavam med črnimi ribami, ki kot jaz mlatijo zračne mehurčke pod gladino in to je to. Dohitim prvega z modro plavalno kapo, opa, gre gre. Vse teče, nič stiske v pljučih, lepo ritmično gre naprej, že zgubim(kot ponavadi) občutek za čas in čez pol večnosti sem pri prvi boji. Delimo si klofuite, seveda nenamerno, samo tista dva, ki žabata okrog rumenega stožca, sta pa nevarna, ker brcata. Enakomerno zakravlam še v naslednji, krajši prehodni leg, trije krapi se skupaj valjamo in hitro smo pri drugi rumeni IM boji, zavijem rahlo levo, super, ker diham na desni strani, mi bo obrežje za orientir. Plavam malo v gužvici, dohitijo na prvi manijaki iz zadnje skupine in kot torpedo splavajo mimo. Se ne sekiram, zadovoljen sem, ker me prvič ni ubijal ritem na začetku, dihanje brez problemov in lepo kruzam. Voda je lepo mirna, super, flop flop dih, flop flop. dih... Potem mi nekako vžge: voda je preveč mirna, nikjer nikogar, ne, tamle takoj za mano je nekaj, opaaaa, kajakaš v rumeni Piranji hitro vesla proti meni, kot mama kokoš za piščetom, faaak, zabluzil sem. Kakih 40, 50 metrov levo vidim desno krilo pelotona, jaz pa kruzam tu kot na kopanju. Buzz, ne me zdaj še ti, saj grem saj grem, popravim kurs, ni težko, najprej celo malo preveč v levo, potem pa mi oddaljene bliskavice fotografov Finisher Pixa kot svetilnik kažejo, kje je izplov (bi se reklo). Hitro se vzamem v roke, malo bolj zakopljem, pa ne preveč, ker že mislim na menjavo in kolo. Strah me je, dežja, mraza, padca, na čas ne morem več misliti, Skoncentriram se in res se še pred izstopom iz vode pomirim. Kmalo sem spet v gužvi, plavamo nekako enako hitro in to me povsem pomiri, ne delam drame (čestitam, pravi Buzz, za takega kolerika dosežek!). Izplavam, dobesedno do zadnej pedi kravlam, se vzpnem iz vode, Super, Grossartig kličejo pomagači, malo me zanese, ampak hitro stečem na travo. Slika, ki jo danes gledam na ekranu, kaže nasmejanega, zadovoljnega, malo na levo nagnjenega, kot Bolt na 200 m na stezi, v lahnem drncu tekočega (no ja, kar atletskega
agegrouperja, kako zadovoljno in rutinsko poskakujeoč prešerno teče proti vreči. Ki jo sicer malo sfalim, pa hitro najdem, neopren dol, ena dva, očala in kapa ostanejo v rokavu (trik, ki sem se ga naučil po StPoeltnu), rokavčki na roke, čelada na glavo, številka okoli pasu in šprint po čofa čofa čof fuzbal placu do bika. Sproti čekiram uro, ni senzacija, nasprotno, na spodnji strani sprejemljivosti, a vem, zabluzil sem, vendar sem samozavesten, ker sem povsem spočit. Zagrabim bicikl za roge in čofa čofa čof do atletske steze. Prehitevam tekmece že na travi, pred črto upočasnim in: zdaj bo show. (Intermezzo: med tednom sem prišel na idejo, da bi vseeno posksuil menjati s čevlji na biciklu. V naši podzemni garaži sem zvečer naštimal šprinterice na kolo in treniral. Uspešno, zdržal sem sicer le kakšnih 15 minut, vendar je bilo dovolj za odločitev. Pa tudi, da me je srečalo kar nekaj sosedov... Še dobro, da nisem treniral slačenja neoprena.....). Kot Johnny English se suvereno zapodim proti črti, z malo nagotovosti zajaham kolo, desna noga zdrkne v pripravljen čevelj, levega odtrga z gumice, zaniha, vendra uspem, zategnem trakove in zašprintam po tartanu. Hej, zakličeta mi navijača, lepo presenečenje in začne se dirka. Ja, prav Buzz, zdaj pa nekahj afne guncat, borba! es je, prišel sem popravit PB, prišel sem dirkat za pod 6 ur. V hipu se zresnim.
Spustim se na aerobare in hitro ujamem kadenco, noge so spočite, po ozki cestici pazim na razdaljo do sprednjih in lovim ritem. Super gre, po včerajšnjem ogrevanju sem bil zelo pomirjen, to pa sem uspel preliti tudi v današnji začetek. Pozabim na vse, postanem smrtno resen, sklonjen nad kolo teram. Teram skozi Burg, lepa vasica s prijaznimi navijači, teram ob letališču gor in dol in že sem pod klancem pri gradu Kaprun. Napadem, kot stroj, šaltam, brez milosti, le mišice hranim. Buzz poveljuje: vozi na robu, vendar misli na tek. Ubogam, ne spustim se v dirko z veliko hitrejšimi, vendar brez pomisleka napadem, kjer morem. Predvsem napadam čas, postane nevidni sovražnik, kot bi kipar hiotel gnesti meglo. Na vrhu klanca sem zadovoljen, močan in predrzen. Skozi Kaprun teram brez pavze. Pri šoli je radar. Omejitev 40. Zeleni smeški se rišejo ob hitrosti mojih predhodnikov, tam nekje 34, 32, tudi 28, 30, potem pa rdeč, preteč grdo gledajoč znak. Sie fahren 48! Dobro se mi zdi, leta hitrega smučanja so me opremila za spuste. Skozi center vasi drvim, napovedaovalec me pokomentira, jaz pa še blj zakopljem proti prdoru. Prehitim in prijazno oblajam štafetnico Sester 3K, potem pa se zapodim z Avstralcem, tetoviranim po ramenih in nadlahteh, kot wrestler je. Hitrost se lepo viša, hitro sem v Piesendorfu. seveda me prehitevajo, a tudi sam ne ostanem dolžan in v trteji ligi. Vzamem prvi gel, na krmilnici še vodo in že drvim nazaj v Zell am See. Na srečo vem, da je ta odsek sicer hiter, da pa je vmes en dolg hinavski, počasi vzpenjajoč se klanec. Pripravljen ga napadem, potem pa drvim malo za tropom mlajših v center. Skozi mesto drvimo, fenomenalno se počutim na aerobarih in povsem se skoncentriram, da zdaj res dirkam. Uživam v hitri vožnji prek mesta in dvigam si psiho. Ker vem, da tisti zid oblakov in megle, ki prihaja z Gerlosa in Venedigerja ne prinaša takega nežnega dežka, ki škropi po nas. Preden pomislim, da bi morda navlekel anorak, udari, kot bi nekdo polil vedro vode na nas. Začne se povsem druga igra, borim se, med vasicami na severu jezera pazim, da ne izgubljam hitrosti, okoli bolnice na poti nazaj pa že grize mraz. Na krmilnici se spet najem gela, pijem vseskozi in hitro sem drugič v Brucku. Mimo letališča in velikih steklenih fasad sklonjeni na koelsa tiho gonimo. Pogledam na stran in v izložbi vidim podobo, globoko na aerobaru, uauu call me Bradley, Bradley Wiggins! sem zadovoljen s seboj. Malo samokritike ne bi škodilo, seveda pravi Buzz.
Potem pride mraz, počasi se splazi prek ramen v stegna. Opazim, da delam tiste znane, sumljive pavzice med gonjenjem, povprečna mi je padla za nekaj desetink. Mraz se mi zajeda v mišice, rame drgetajo. Na klancu na Kaprun se vzamem v roke: goni, brez milosti. Trtji gel pod njim je začel delovati in na vrhu kratkega, a psihološko pomembnega dela, sem spet mirnejši. Spust me spet navda z veseljem nad hitrostjo in v nežni omotici mraza gremo naprej, Piesendorf, obrat, klanec, banana, sprint v mesto. Tam je spet glasno, show, navijači, ti zvesti netekmujoči tekmovalci so z nami. Na izhodu se narava spomni še enega trika, od Saalfeldna pritisne mrzel severnik. Dohitim gručo kolesark in mukoma jih prehitevam, ne toliko zaradi hitrosti, temveč zaradi mraza in gužve. Strah pred padcem ali defektom me trese. Avstralec je v grabnu, v plohi se matra s tubularjem. Mate, ain't no sunshine... Ampak on je fajter, zanj se ne bojim. Pri bolnici leži na okotu sredi ceste belo, čudovito tri kolo, zlomljena feltna, zlomljen neznani sotrpin krvav joče. Malo me strezni, malo spodbode, daj, zaključi, pravi Buzz, dobro ti gre, tole bo precej pod 3 ure za kolo! Ura je mastna in na stekelcu velike kaplje, ne vidim številk. Povsem sklonjen and areobare jo enostavno - poližem. Vesel sem, kar vidim mi pove, da sem plavanje ne samo nadoknadil. Buzz, greva, danes pod 6 ur, potem pa saj veš, infinity in kar je že tega. Z bolečimi podhlajenimi mišicami (predvsem zadnjo ložo ali po domače ritjo), pa vseeno novo močjo in divjo odločenostjo v neverjetnem nalivu zdrvim mimo zadnje krmilnice, sproti pogoltnem še banano in se mimo marshalov, ko nam prijazno mahajo in nas vzpdbujajo zvalim v zadnja dva kilometra, prehitevam, brez milosti. Pred stadionom se sezujem že na kolesu, s polno zalogo endorfinov in kot kaže tudi sladkorjev akrobatsko odskočim s kolesa skoraj na črto in Voila !, tu sem na popolavljeni zelenici, kolo v rack in najdem vrečo. Mehanika menjave brez napake, Ironman nogavičke gor. Gremo, zdaj sem lovec, nisem več plan.
Zdrvim skozi menjalni prostro, čez črto, stisnem uro in zagledam navijača. Že tako sem prehiteval opotekajoče konkurente, zdaj pa imam nepričakovano spodbudo. mali navijač začne teči ob meni, kar hiter je in namesto, da bi me morila koordinacija mišic po bicikliranju, se pogovarjam z njim, pravzaprav pogajam, da gre nazaj k mami.... Tako mine pol kilometra in potem sem sam, nastrojen na rezultat, zdaj mi pod 6 ur ne uide. Pa tudi pri srcu je topleje. Težko ujamem ritem dihanja, po drugem kolmetru moramo v mesto gor dol in spet strmo gor, pa deso dol na obrežje. Tole ne bo šala, ampka razumem, mi smo tu tudi zaradi drugih... Prvi krog se fajtam z ritmom, saj ni slabo s časi sem zadovoljen, a vseeno sem previden. Bojim se pretirati. Drugi krog, ko prehitim nekaj desetin sotekmovalcev, posevej sem pozoren na svojo gropo, se ujamem. Opazujem trpeče obraze. Spomnim se treningov na osamelih stadionih v juliju, pa peklenske vročine, vročega vetra in krčev na Korziki. Vsi intervali se zdaj odplačujejo. Buzz, stand by me, tako dobro kaže. Sproščen v drugem krogu dohitim znanca, skupja greva kak kilomete, na vzponu pa sem močnejši, spet skozi mesto, na obratu sta spet zvesta navijača, dež lije, jaz pa jima maham, že od daleč kažem, Yesss, gre, super gre. Res se tako počutim. Srečujem tudi Igorja Kogoja, ki vztrajno spodbuja svoje tekmovalce, vpije navodila, seje optimizem. Res profesionalec, pa še s srcem. ne treniram pri njem, a vidim in včasih tudi malo čutim njegov pozitivni odnos. kapo do! Stečem okrog vogala, zadnjič proti jezeru. In azdnjič mimo avle hotela v središču, kjer pred vhodom sedi družina iz Bližnjega vzhoda in vleče vodne pipe. Drug drugega gledamo, drug od drugega smo enako oddaljeni, kaj neki si mislijo? Ob jezeru še zadnjič tečem, ne oziram se več na luže, Ironamn nogavičke so opravile svojo vlogo, vse je premočeno, ampak noge trdno sedijo v supergah. Zaženem se še okrog obrata pri postaji, na klancu gor se mi pa že smeji, od ušes do ušes, vidim, da sem odtekel seveda najboljši tek na polovičkah do sedaj in zadovoljen sem, bo PB.
Naenkrat se hrup dvigne, še preden sem na vogalu, se potopim v bazen ciljnega veselja. Klimaks tekme v kakofoniji glasne glasbe, ploskanja, navijanja, napovedovalca ne slišim, v maniri karibskih šprinterjev malo pogestikuliram, pogledam nazaj, da me ravno ne bi kdo prehitev tik pred cilje, potem pa dodam še malo plesnih gibov rok s cheerleaderkami (hej, se poznamo iz StPoeltna!) in toooo, prisprintam v cilj. Noro. Buzz, a sva ga? Yesss, saj sem ti rekel tam pri Vrbi, če si resen, greva to infinity and beyond. Točno tako se počutim zdaj, dober sopotnik si, si mislim. Kar postavam okrog, evforičen, mraza ni več, ničesar ni več, to je noro! Stisnem uro, tek je bil kakšno uro petdeset, ja tole bo pod 5 in petdeset, fino, super. Zavijejo me kot čokolado, spijem dva pepsija, pokličeta me navijača in vse je noooorooo. Na uri na cilju je 5 in 36, ampka tole bo za tole punco, ki je gotovo iz zadnjega vala. Nekje sem moral nekaj zbluziti z uro, malo pod 5.50 bo in poplačano je vse, kar sem vložil. In my wildest dreams. Koliko lahko človek pretrpi! In se počuti carsko, ker premalne svojo mejo.
Ure kasneje, potem, ko smo naložili mokro opremo, se najedli vsega, kar nam je prišlo pod roke, greli avto tam, kjer smo ga neupešno hladili tri dni nazaj, v trdi temi in s trdmi nogami prišli domov, sem pod tušem grel in sproščal mišice. Naenkrat mi vrag ne da miru, vključim računalnik in gledam v rezultate. Buljim, s prstom grem po ekranu in nejeverno pogledam stran in nazaj, še vedno buljim. Upam, da si ne bodo premislili. Poleg mojega imena je 5 ur in pol, noro, 40 minuit bolje, kot v StPoeltnu, v vseh disciplinah sem bil boljši. To!
Posebna zahvala: tokrat ne gre Buzzu, zaslužil bi si jo seveda Jernej s programom, ne nazadnje tudi sam, ker sem se mučil v vročem poletju s treningi. Posebno zahvalo si tokrat zasluži navijačica in posebna trenerka za menjave (kot v fuzbalu za golmane). Z vztrajno kritiko mojega nereda in počasnega oblačenja, zlaganja prtljage, pripravljanja opreme itd itd je z mehkimi metodami (prizanesljivi dolgi pogledi), kot se reče, dosegla, da sem v pomembni disciplini, menjavah, dosegel stopničke v svoji age group. Pot v infinity je sestavljena iz majhnih, a pomembnih korakov. Hvala! (Le škoda, da je ta disciplina tako kratka.....).
Runcajz
. Sem bila skoraj zraven na progi. Ko takole pišete, me skoraj prime 
. Še veliko takšnih prijetnih polovičk 
Čestitam in vsa čast 