najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

#307287
St Poelten je nenavaden kraj, zaspan, nekako umetno poveličan v prestolnico Spodnje Avstrije, malo večji od, no, ne bom z imeni..., po mojem enkrat na leto doživi svojo dozo adrenalina, ko se v začetku sezone okoli dva tisoč triatloncev spopade z velikim ciljem. Da bi bil kulturno zgodovinski vrhunec Avstrije, ne, ne, na robu Alp, ops, tudi tole je bolj za Američane.... Je pa perfektno časovno umeščen v poznopomladansko kopičenje triatlonskih sanj, bolj ali manj mokrih.

V mestu z dvema in pol hoteloma je seveda rešitev avtodom, prihranil vam bom zgodbe o nanevadni vožnji čez robnike, kroženje v, jasno, krožišču, bližnjih srečanjih v ljubljanski gneči in dolgem , pomirjajočem potovanju v kamp. Potem se končno umirim, ko v recepciji šestkrat, res, razložim Italijanu pred menoj, namesto avstrijskega gospodarja, da it's possible to check out, when you finish the race, depends on your time. O, no, I just support, no compete! Potem se končno v mrazu sparkiramo , najemo in poslušamo: veter in kaplje. Naslednje jutro se kao rutinirano z Darkom registrirava, lenobno odpraviva na sejem in potem v topel šotor poslušat race briefing. An important message to be made, listen carefully! Ja, saj vem, zdaj bodo objavili: zaradi vetra bodo spremnili bike progo. Ali : Štart bo kasneje. Ali: Zapovedali bodo obleko na biku. In podobne teorije padejo, ko objavijo, da je safety first, da smo familiy, da moramo paziti drug na drugega itd itd, torej: plavanje odpade. Faaaak! Zakaj sem goltal klorirano vodo, naplaval dve stotinji kilometrov, se matral vso zimo... Potem se skluliram: če si res dober, ali vsaj boljši kot lani, moraš biti tak tudi na drug način, fokusiraj se. Res, škoda je, da moj četrti half iron ne bo popoln. Ampka zdaj se osredotoči, sicer boš v tem mrazu še zaje..., potem pa adios amigos Iron junija, na razsuto psiho.

Popoldne čekirava bike, zloživa opremo in premetavava vse, kar imava s seboj: mraz je kot hudič, segreje se največ do dobrih deset, zjutraj je bila skoraj nula. Ko pogledamo na jezeri, oziroma, karkoli že sta tisti dve mlaki, nam je jasno, veter nosi kapljice, valovi in verjetno res temperatura vode pada in ne raste dan za dnem. Nervozni se spravimo spat.
Ponoči začne škrebljati po strehi. Ne, tole nosi kaplje z dreves.... Potem močneje, nemir mi ne da spati: kaj naj naredim, na bike sem hotel namontirati šprinterce za leteči štart, pa jih seveda nisem pustil na dežju. Okoli treh me živci izdajo, poiščem torbo z obleko, izvlečem še vse stvari, ki jih nisem mislil obleči: tekaško majico za pod triatloski dres, čez bom oblekel še kolesarskega, pa rokavčke, pa anorak. Potem premečem torbo s hrano, dve mercatorjevi vrečki romata v čevlje, jebi ga, moker pa ne bom...

Štartamo v skupinah po petnajst, vsakih 30 sekund. Ko vidim profije, kako se oblečeni in nekateri v šprintericah poženejo čez štadion, sem povsem miren. Grem na rezultat, kolo pod 3, tek bolje kot v Zell am Seeju, torej pod 1:50. Veter piha, a piha za vse, mraz je, prav tako za vse. Petnajst nas je na štartni črti in na znak se poženemo. Čeprav sem začel teči zložno, da ne ubrišem, sem takoj na drugem mestu, zavijem okoli vrste stojal in oko nestrpno išče mojega Fondriesta. Opotekam se naprej in nazaj, cepec, a si ne moreš zapomnit... Med belimi in črnimi barvami ga končno prepoznam, zgrabim za roge in za rdečim debeluharjem se zbašem s štadiona.

Potem gre, kot sem vizualiziral: skok na kolo, v aufštant in hitro sem v ritmu, mimo kampa že leti okoli 40, veter v hrbet, mraza ni več, pomaham navijačema in sklonjen nad aerobare grabim proti avtocesti, znana deteljica in potem kolesarski raj: avtocesta, veter v hrbet, sklonjen nad kolo vrtim v visoki kadenci. Pazim, morda celo preveč, da se ne bi preforsiral in požiram kilometre. Konec prvih dvajsetih me skoraj preseneti, pridobil sem šest minut glede na lani. V klanec gre suvereno, ne bojim se ga več in tudi, ko se postavi pokonci, prehitevam. Paše! Na krmilnici zgrabim plastenko, pa banano in gremo, napovedovalcu sem dovolj všeč, da me prijazno napove aus Slowenien, goltam banano in spodbujen zdrvim dol, v dolino Donave. Zaenkrat vse Ok. A vem, veter je konstanten zahodnik, kakšnih trideset na uro in dobil bom vse z obrestmi nazaj. Po dolini gre vedno težje, klančki oziroma hupfrli so grši, kot lani, še prehitevam, pa tudi drugi mene. Od vsakega Slovenca dobim spodbudo, jaz jih pa delim južnim sestram, najprej Zrinki, HRV: lipo polako. Polako gre, lipo pa ne. V St Lorenznu doseže nasprotni veter višek, povprečna hitrost se zniža, a kaj bi to, hudič je, ker ob tem noge pečejo, psiho mi zbija. Prehitim tri Američanke, vse po imenu Erin, če bi bil v slabši koži, bi me skrbelo mentalno zdravje, erinofobija. Kak kilometer pred menoj je gruča, kolona, ki je nikakor ne morem dohiteti, dve fluorescentno rumeni vetrovki me dražita. Bližam se 60temu kilometru, kjer se začne prosluli klanec na Gansberg. Še en gel pogoltnem in zavijem ven iz doline Donave, v stransko dolino, v zavetrje. Ura kaže, kar noge in glava čutijo, pokuril sem vso prednost na lani, pa še minuto sem pridelal. Sranje! Ampka v klanec gre dobro, suvereno in z lepo kadenco, brez bolečin prehitevam. Najprej prvo fluorescentno jakno, hehe. Olivera, SRB, je naslednja: još malo, pa nestalo, ji zavpijem. Daj , reci, kolko ima još... Jedan kilometar, se ji dobronamerno zlažem, saj nima metra s seboj... Cesta se postavi pokonci in vem, da je za naslednjih ovinkom vas, pa krmilnica, potem pa še malo in dol v gozd. Začne rositi, mraz je kljub strmini in merilec hitrosti kaže Low battery, ura pa, da sem dobil nekaj minut nazaj, wau. No, pravi Buzz, to je vesoljska tehnika, zdaj pa končno nehaj preračunavati! Vzamem naslednjo krmo, se napijem in sforsiram še položna dva kilometra do najvišje točke. Potem pa gas: ne ustavi me mokra podlaga, hočem nazaj tiste minute, teram, po ravnem, predvsem pa dol. Hitrsot doseže 70, tudi skozi vasi, sonce sije in včasih mi je že toplo. Pred zadnjim klanem je polje, pšenica valovi, veter v sunkih nabija, debeli Američan pa pred menoj nagnjen proti vetru v desno brca kot na vinskem sodu. Na ovinku pred zadnjim vzponom ga prehitim, potem pa mimo bizarno postavljenega DJa v pšenici ob spremljavi Toma Jonesa (Sex Bomb, Sex Bomb, I'm a Sex Bomb....) teram v klanec v vas. Proti St Poletnu se potem bojujemo z vetrom, sunki so nevarni in strah me je. Za nekaj sto metrov celo prehitim TKLjevca s kozo s polnim zadnjim obročem, vidim, da imajo tudi skoraj profiji probleme,se nasmejiva, bolje bi bilo ostati doma. Buzz, saj na mislim resno, se opravičim alter egu. Ne, gotovo ne, zadovoljen sem, ne bo šlo pod tri ure, a bo precej bolje, kot lani. Še šprint v mesto, sezujem se na kolesu, okoli krožišča rjovim Platz!, ker skačejo čez cesto in odskočim iz špriteric točno na črto menjave, mercatorjeve vrečke za zelenjavo odvihrajo v vetru in stečem na stadion, zataknem kolo na rack in prvič se veselim teka. Ker mi bo – vroče...
Menjava gre gladko, slečem le anorak, snamem čelado, nataknem nogavice, seveda in nataknem tekaške superge, številko obrnem na sprednjo stran, v teku odvržem vrečo in stisnem uro. Drugo poglavje: teci, v kadenci.

Easier said than done, začetek je vedno težak, a nekako se spravim čez prvi kilometer, odvržem še rokavice navijačema in naredim obvezen krog čez stadion. Pozabiti hočem, da je še mali maraton, zdaj gre za ritem, štejem korake na 8. Bitko s pljuči in nogami dobim nekje na tretjem kilometru, ujamem ritem ,hitrost je malo nad 5 in tako grem v prvo pentljo v mesto, najprej grd prah in pesek, potem pa dol na asfalt, kjer je lepo toplo, zavetrje, vzel sem dober gel, nekakšen ribez in zadovoljen sem s časom, ko drugič zaokrožim čez stadion. Zdaj grem v zadnji krog, hitrost je neverjetno enakomerna in v glavi se zdiscipliniram. Ja, Buzz, lani si me pogruntal, da se mi nekako ne da, letos greva na puls, ki ga držim na meji aerobnega, in kadenco. Zdaj imam v hipu načrt: okrepčevalnica na 14., gel, potem med bloki, zadnje štiri kilometre pa gas, zmerno. Vse naredim po pameti, po gelu na naslednji postaji voda, potem iso, potem nič več. Misli, misli! Še do mostu, čezenj in okoli dvorane. Nekako zadržujem finiš, ne bi se rad skuril tik pred koncem. Ob predzadnjem teku čez areno z očmi begam po tribunah in iščem navijača. Potem stečem na tartan, zdaj gre zares. Pred menoj, kakšnih dobrih 70 metrov sta tekačica, majhna, črna, verjetno Italijanka in visok, rdeč, ne more biti drugega kot esterajher. Počasi, a vztrajno ju lovim, na koncu kroga sem takoj za njima. E, ne bosta mi ukradla šova, lani so me trije prehiteli na koncu, zdaj uprizorim finiš, šprintam mimo obeh s Kenijcem v sebi, sam sem zadnjih petdeset do cilja in nihče mi ne bo v vzel traku. Zgrabim ga, dvignem nad glavo, priznam, kot opica v Odiseja 2000, to. Paše! Še bolj paše občutek suverenosti. Ni važno, da sem šel bruto malenkost čez pet ur, tudi, da ni bilo plavanja. Važno je, da sem suveren, močan, da sem prinesel noter čez 15 minut na lani v zelo slabih razmerah in da sem pripravljen na naslednji korak. A res ne moreš enkrat dat miru, a moraš vedno nekam brcat?, pravi Buzz. Ja, seveda, saj za to gre.

Naučil sem se pomembne lekcije: vedno, ampak res vedno moraš biti pripravljen na plan B. Prej in bolj odločno ga sprejmeš, boljši si.

Zvečer blodimo po deželnih cestah, ne da se nam vrniti, dokler nas mrak ne spodi proti domu. Kako majhen je korak od mraza do toplote!

Runcajz

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA