najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

#309395
Vse od prijave na celovški Ironman sem vedel, da bo prišel ta dan, to jutro,pa me je vseeno v zadnjih dneh zdelovalo, malo neskončna nervoza, malo pritajen starh pred neznanim, predvsem pa vedno močnejša želja, naj se že začne. Tudi zjutraj, ko se je oglasila budilka, nisem imel običajne želje, počasnega vstajanja in pet minut za vizualizacijo. Ne, skočil sem na noge, ven, med avtoodme in šotore, kjer smo v neverjenti tišini hodili sem in tja, praktično brez besed, vsak zase. Obredna kava, žemlja in marmelada, potem pa kar v neopren, še objem navijačice in tiho, odločno grem na bližnje kopališče. Zvečer ni bilo tako, po predaji kolesa, po zadnjem karboloadingu in napajanju sem legel, potem pa s eje ulilo. Dež!? Bil sem eden redkih, ki nisem pokril kolesa in ure čez polnoč me je spremljalo škrebljanje dežnih kapelj in kljuvanje. bedak, bedak, bedak, v sanjah so se mi prikazovale mokre šprinterice na pedalih, namočen sedež, šit. Kot je jutro posušilo dež, se je umirila tudi nervoza in mirno sem iskal prostor za razplavanje. Bil sem prvi v vodi, hotel sem se povsem pripraviti, ogreti, navaditi pljuča na stisko v prvih metrih. Voda me pomiri in jezero začutim kot nekaj prijaznega, toplega (jasno, saj imam neopren…). Vedno, ko sem gledal posentke štartov, sem imel občutek, da bo to nekaj slovesnega, zdaj pa vse teče mimo, napovedi, molitev, , himna, štart profijev, spodbudni govori in potem, končno ali naenkrat, drugič poči top, za nas, kakšnih 2400, ki se premaknemo proti vodi. Že tako zožen svet se stopi v površino jezera, Dobrač na obzorju, sonce ga liže in sprašujem se, ali ga bom prehitel, ko bom zvečer tekel proti cilju, v isti smeri. Ves svet, ves kozmos se skrči v površino jezera. Z mano je samo neskončna energija, usmerjena v cilj.

Pozabim na vse, stisnem gumb na uri, ne vidim ničesar okoli sebe, ne gledalcev, ne helikopterjev na nebu, ničesar, poženem se proti vodi, skočim vanjo in zakopljem. Olajšanje, zaveslaji gredo dobro, premikam se kot ostala neoprenska bitja in začuda hitro imam prostor, vidim pomol, kako zdrsi mimo mene, pa splav Pewaga, pa prva boja… Po nekaj minut mirno plavam, pazim na tehniko, za kakšnim primernim plavalcem in vsake toliko časa. menjam kurs, ker se bodisi zapletejo, bodisi so prepočasni. Prepočasni? Zame? Pazim na tehniko, pazim na rotacijo, izteg roke, dolgo drsim, vsaj zdi se mi in imam počasnejšo kadenco kot sosedje, uživam… Nekje pri drugi boji se naberemo v jato, dobim udarec v ramo, nekoga je panika pri trčenju in začne prsno, hudič, pa še enkart tik ob očalih, popravim jih kar z nadlahtjo, strah me je, kaj, če mi jih odpbijejo. Hitro zaplavam naprej in se umirim. In potem gre, gre, mimo druge boje do tretje, slutim, da sem na koncu prvega lega, ladja tam stoji povprek. Potem se v hipu nagnetemo, malo beganja, panike, vzdihov. Zdrenjamo se okoli boje in plavam naprej, spet imam dobrega predhodnika, ta ima rdeč rob na golenih in zlahka ga lovim in opaziujem. Nimam občutka za čas, a počutim se dobro. Do naslednje boje in obrata nazaj, prosi vzhodu. Spet se nagnetemo ob njej, še gostej, obstanemo, zdaj tudi jaz, kot na vaterpolu lebdim in se bojim, da me potunakjo od zadaj. Avstrijka pred menoj se dere name: Don't push me! Jaz pa Fuck, fuck! In se prebijem ven, na desno in potem bolj vidim kot slutim dvorec Loreto in nasproti sijoče žarke. Tako plavam, spet tu in tam v jati proti kanalu, povsem brezačasno, stopim se s telesom in dajem vse od sebe, a v ravnotežju. Potem voda zavre, pri vstopu v Lendkanal, osem metrov širok je in blaten, z zbrojeno vodo, smo kot jata skuš v vedno ožji mreži, plavamo, tudi mlatimo in upam, da me kdo ne potopi, ko me po nogah pobožajo roke, besno brcam. Samo še na enakomerno plavanje pazim in na svoj prostor, šlo bi hitreje, a je povsem brezupno. Ob vdihih včasih višje pogledam na breg: stotine navijačev, stojijo, hodijo, mahajo, a vidim jih kot nemi film. Samozavest mi raste, konkurenčen sem, ni me strah. Ob izstopu, vem, da moram počakati vse do konca in ne zaviti prezgodaj, samo ošinem tiste, ki že hodijo ob robu, sam plavam vse do iztsopa, potegnem se po rokah, noge spet začutijo tla, močne roke reševalcev me potegnejo in slišim Bravo, grossartig, super! Vajen gib, z levo velcro, z desno trak zadrge, kapa in očala v kevo roko in rokav, pogledam na uro. Noro, ura dvajset, v teku se ustavim in za sekundo, dolgo kot večnost se zaderem, krik olajšanja in navdušenja.

Od tu naprej zidam, temelji so odlični. V hitrem skipingu, ful pomaga, hitro sem v ritmu, stečem do vreče, zgrabim jo, in se, mirno in počasneje kot sicer, slečem, medtem pijem, pijem, ves vroč sem, pogoltnem skrbno pripravljeno čokoladno rolado, nataknem čelado, nogavice, kratke Ironman, hranil sem jih točno za to mnejavo, za mokre noge, vrečo v teku odvržem na kup, koš!, in hitro najdem kolo, dolgo tečem okoli ograd do mounting line, skočim na kolo, se med vožnjo obujem, yessss…… in olajšan, z nasmehom, v aufštatntu zakopljem pred stotinami gledlacev, v hrupu in evforiji ter se spustim v naslednjo, veliko zgodbo. Ni me strah. Buzz, greva.

Potem gre kot namazano, po prvih dveh kilometrih, popravku dožine proge (ti,ti, lumpki, včasih torej le ni bilo 180 km….), se počasi raztegnemo v vrsto, vsak s svojimi željami, skrbmi, strahovi. Začutim svoj ritem in tako gre, hitro in gladko ob jezeru, dva kratka vzpončka , poženeta puls navzgor, pa se vedno skuliram, dobro gre. Ob prvi krmilnici vzamem še vodo, potem na vrh in od gostilne dol, po strmini si dam duška, gre čez 60 in hitro sem v Rožu. Vse gre, kot sem si zamislil, skrbno prestavljam pred naslendjim trojčkom klančkov in spustim se dol ob avtocesti, spet hitro, potem pa uživam v dobrih dveh kilometrih, nekje med 35 in 38 na uro, na aerobarih in lepo je. Leta sem se vozil na smučanje in v gore tu mimo, kdo bi si takrtat mislil… Potem krožišče in gledalci, špalir na klancu, gor, skozi Potok (ops Potogg) do Egga ob Paškem jezeru, klanec je hinavski, a kratek, navijači, tudi naši pomagajo in že drvim z banano v ustih med hoteli. Čaka me prihuljen klanec, skorja ravnina, a ga je 2 do 4%, skoraj ga ne vidim, hitrost pa ti ubije. In veselje. Na vrhu pogoltnem naslednjo rolado, vem, zdaj bo šlo dolgo dol. Spet me veter v licih spomni na užitek in tako gre dolge kilometre spet nazaj do Šentjakoba v Rpžu. Klanec nazaj lepo zdelam, vse je dobro, a počasi, vztrajno leze vame strah pred Ruppertibergom. Tako zelo, da kratkih hinavcev pred njim niti ne porajtam. V St Egyden priletim v oster ovinek tako, da ga komaj zvozim, potem si privoščim, iz prepotentnosti in za olajšanje še gimme five lokalnemu napovedovalcu in pod njim sem. Štiri stopnice ima, tam nekje okoli, malo celo čez 10%, vmes tu in tam malo popusti. Svet se zoži v polrak, ki mu sledim, nič ne vidim, malo slišim, celo v špalirju navijačev in vse usmerim v mišice, ne lenoge, tudi hrbet se zategne in na vrhu sem, Yessss! Hitro menjam bidon, iso, se napijam in potem gre, ne, leti. Kot pri Bowieju pred leti: Major Tom to ground control! Leti, gonimo kot zmešani in hitro bežijo vasi mimo nas. Nekje na koncu, že pri Čahoričah (za neslovenske govorce grozno iem Chachoritsch, pa še karmilnica je tam…) me dohiti Darko. Predvčerajšnjim sva srečala na pasta party Finca, Timo, super dečko, šel bo (je) pod deset ur, prava kišta z babyfacom, dvajset let mlajši od naju, pa naju je zalagal, začetnika z nasveti. Ko smo šli narazen, je dejal: Don't save yourself too much on the bike! Darko je to resneje vzel kot jaz in super tera. Priletimo v Celovec, na klancu z ljubeljske strani, pod vtosim navijačev, predvsem navijačice, ki kar iz panoramskega okna stoje navija, gonimo okoli 50 in na obratu imam pod 3 ure za 92 kilometrov, wau. Na obratu, tako kot ostali, naredim manjši teater, malo kultnih gibov in gest, potem se razveselim obeh mojih navijačev in kmalu sem v drugem krogu, s končkom očesa zagledam Darka na sepcial needs stationu in spet sem na znani cesti ob jezeru. V rame, potem pa še pod lopatico se prikarede bolečina, najprej subtilno, potem krepkeje, na koncu, na 110 kilometru peče. Ne ležim več na barih, ne držim balance pri zavorah. Vozim se kot Alfredo, raznašalec pic na triciklu. Boli, boli….. Ne vem, kaj naj naredim, do konca imam še vsaj dve uri trpljenja in bolečin. Jem, pijem. In raznašam pico…. Potem tako, kot je prišla, bolečina popusti, spet sem na klancu v Rož, spet se borim s trojčkom hupfrlov in spet, malo manj, uživam na ravnini pod Eggom. Na klancu je že bolj samotno, tu in tam krik spodbude. Tiho se borimo, prehitevam, vačsih me tudi kdo namaže, a bilanca je pozitivna. Prek Ledenic čez hinavske 3% gre počasi, a tudi drugi trpijo, malo je nasprtonega vetra, več utrujenosti. Potem me še, drugič, sumnjičavo opazuje marshall, pa ni ne opozorila, ne kartona. Kako pa bi, saj vendar res vseskozi pazim in tudi tole angležinjo sem po pravilih prehitel….. Po dolgem spustu in senčnem hladu se povsem regeneriram in šprintam skozi Šentjakob v Rožu, gladka cesta, skoraj nikogar na njej in uživam. Klanec zborbam, počasneje, kot prej, a vseeno. Spet, kako bi drugače, se nabira srah pred Ruppertibergom. Pomaga, ker perheitevam, ne da bi ravno gnal, a kadenco držim na devetdeset in to je očitno zmagovalna formula. Puls držim globoko v aerobnem območju, spočit, no ja, skoraj, pridem pod Ruppertiberg. Tokrat se zlijem s klancem, želja in strah pomagata, da vložim vse, saj je zadnjič danes…... in ko peče, zares peče, se spravim v aufšant. V zadnjo četrtino se spustim s ketne. Malo več kisikovega dolga, vložek v evforijo, po levi preehitevam celo gručo in žanjem vzklike. Ne razočaram se, na vrhu, potem, ko prehitim gručo, hitro menjam bidona, se napijem in ob dretju Keep right! na glas, za nalašč pred marshallom prehitevam. Major Tom to ground control! Veter žvižga, noro, globoko pod nami je dolina in lena Drava. Ground control to major Tom, we can't hear you any more. In tako gre spet, mimo vasi, mimo veselic, tudi mimo Borata v zelenih tangical z naramnicami in zelenimi lasmi…. mimo spodbujajočih pogledov in nalezljive dobre volje, hvala, Danke! dol k jezeru. Tam, na vrhu Ruppertiberga sem dokončno vedel, da ga bom, bom naredil, da se j tekma in dan prelomil, da ni več poti nazaj. Vprašanje je bilo samo, kako.

Zadnji kilometer v hladu gozda pred jezerom se zresnim, bližam se tistemu, kar preži v malih možganih že vse dan. Nekaj velikega, neznanega, tek v konec dneva. Kot v snu, a vendar precej evofirčen, le malo, manj, kot sem pričakoval, na 6 ur sem potreboval za teh 180 km, kao rutinirano sezujem šprinterice še med vožnjo, odskočim, kot pred davnimi desetletji na dvorišču mariborskega bloka s prvega kolesa, z enega pedala na tla, prav na črto. Za sentimente ni časa, a iz podzavesti se vseeno prikrade ta spomin, več, kot le motorična rutina. In še eden: sklonjeni nad balance, dirkamo okoli garaž, roke trdno držeč krmilo prav pri fajfi, kot bi vozili na barih…..skoraj deset let, preden jih je Le Mond prvič uporabil na Touru…. Motorika premaga sentiment, spet kratek skipping, pomaga, mišice se sprostijo in navadim se na tekanje. Hitro kolo v rack in….v stranišče. Ups, padam iz poezije v banalnost. Olajšan zdrvim do rdeče vreče, tokrat hitra menjava in na izhodu me čakata navijača. Mali spet teče ob meni, pogovarjamo se, žarim od zadovoljstva, na ovinku pri hotelu mora ostati zadaj. Sam sem. Buzz, stand by me, tako sam sem, a ni poti nazaj.

Počutim se, kot bi se spuščal v veliko negotovost. Vse vrvi okoli mene, navijači so glasni, hitro ujamem ritem, prek mostička v temnejši park in pod cesto v prehodu vprašam: Dante, koliko krogov ima danes pekel? Odgovora ni, vem, koliko je dolg. Vem, koliko metrov, a kljub dobremu ducatu maratonov na mojem kontu je tole nekaj povsem drugega. Velika, neznana, gosta, vlažna negotovost. Lovim ritem, prehiro gre, nekje 5.40. Ni težko, a vendar. Nekje na četrtem kilometru začnem malo računati, a mi ne gre najbolje, spustim hitrost, a bojim se, da bi jo preveč. Potem se umirim, na vsaki postaji se ustavim, pijem in hladim se. Vroče, vroče. Spustim se v naslednji krog pekla, reče se mu Krumpendorf, sonce nažiga, zrak se ne premakne. Lepo je Darko rekel enkart po treningu: po kolesu se čutiš hitrega, močnega. Po teku pa zbitega. In prav tega se bojim, tega neznosnega kontrasta. Prej sem letel, kot Major Tom nad Dravo, zdaj se vlečem v vroči in vlažni popoldan. Samo en cilj imam: najti flow, najti ravnotežno hitrost, globoko v aerobnem območju. In tako grem do obrata, po ostudnem klančku, ki ga sicer ne bi niti zaznal, v vročini nazaj do krmilnice, potem pa proti menjavi. Nekje na dvanajsketm kilometru sem dovolj gotov v hitrost, da se sprostim, povseod se ustavljam, povsod pijem, vzamem še en gel in krenem proti mestu. Navijača mi zakličeta, pomaga, bolj kot se zapiše z besedo. Še se borim za ritem, a proti mestu je nekoliko bolje. Skoraj ustrašim se podhoda pred mestom, hodim tistih deset metrov v klanec in stečem pod znani zvonec, poskočim in udarim kembelj. Preg trga, ob spodbudah, v vseh jezikih, okoli zmaja (živjo, se vidimo čez kakšno dobro uro…) spet v osovraženo luknjo in hodim navkeber nasprotnih deset metorv. Naenkrat me obide slabost, trese me in v glavi mi šumi. Je to to? Je to naslednji krog? Preveč sem utrujen, da bi me prešinil strah, pride počasi. Na vrhu klanca se ustavim, ne, prosim, ne zdaj, ne zalomi se. Buzz pomirjujoče pravi: počakaj, ustavi se, nasloni se na ograjo, dihaj. Dihaj, misli, misli, mislim. Ne vem, ali je bilo pol minute, minuto? Pomirjen se vzravnam, zadiham in stačem, presenečen sem, kot, da je bil nek intermezzo. Buzz pravi: zdaj pusti vse za seboj, vse, pojdi. Stečem, najdem ritem in kot po čudežu, še danes ne razuem kako in zakaj, tečem. Tečem deset kilometrov v povsem istem ritmu, skoraj na sekundo. Mimo vil in navijašev, mimo mojih dragih, skozi park v tokrat znani in lepši Krumpemdorf. Nazaj proti mestu grem kot v snu, prehitevam, samo prehitevam. Ni bolečin, ni skrbi, pijem, še ne gel, solne kapsule, polivam se, samo tečem. Spet okoli Lintverna in nazaj med drevesi, mimo mesta, kjer sem se boril na robu pekla, a nisem stopil vanj, grem in niti ne pogledam ograde, kjer sem slonel. Dante, koliko krogov ima pekel danes? Namesto odgvora se vrstijo kolometri 38., 39., 40. Pri senčnem podvozu, kjer je že manj navijačev stoji drobna Angležinja. pogleda me, jaz jo samo slutim, a vidim, da je obrnila glavo vame in po gtem , kako počasi sledi mojemu teku, vem, da ve, pravi: Dig in now, dig in! Jaz pa letim na krilih evforije, nekaj se zgane, ne ganjenost, prej sem bil prepričan, da me bo na koncu zalila plima čustev, po vseh teh letih in kilometrih ter urah. Ne, povsem se mi trga! Letim, le strah pred krči me drži nazaj, da ne šprintam. Na uro že dolgo ne gledam več, ne vem, koliko bom šel, že do menajve naprej sem prepričan, da bom cilj, pod 13 urami verjetno dosegel, če ne, pa malo čez. Zadnjič skozi park, še prehitevam. Skozi zadnji tuš, zapnem dres, pomečem gobice, ki so me hladila, ven, globoko diham in grem k obali, sodnik na križišču se smeje, me vzpodbuja, super, grossartig. Gladina jezera je rahlo vzvalvana, sonce je visoko, Buzz, sva ga prehitela, Dobrač je še tam. Tam, za vogalom, od koder prihaja hrup, tam pa je…. Nosi me, povsem sem osredotočen. Jutranje jezero, ploskev, kamor sem se potopil, črta, po kateri sem koleasaril, rob pekla, ki ga nisem prestopil, poltrak ritma, ki me je nesel do sem, vse se združi v eno točko. Na ovinku me Toni še pokliče, navijajo, v roke mi potisne zastavico in potem tečem, tečem v tisti kotel, levo in desno tribune, upam, da sta moja tukaj, ne vidim ju, zaslišim napovedovalca in svoje ime in še predne se zavem užitka sem pod obokom. Poltrak se izlije v točko in ta v živalski krik zmagoslavja.

Potem stopicam po cilju, obesijo mi medaljo, ne morem stati pri miru, noge in vse telo drgeta, hoče še. Na uri stoji 12 ur in nekaj minut, noro noro noro. Ne vem, ne morem povedati ničesar. Na vrhu sem, zadet od endorfinov in napora, zadovoljstva in ljubezni. Nočem dol, nočem, hočem še.

(Perhaps that's why Crissie is always smiling, je lani, podobno zadet, v čudovitem govoru ob podelitvi na Havajih rekel Pete Jacobs.)

Potem se umirim, še prej me spravijo v pravi smeri ven, do štantov, napijem se cole, mudi se mi ven, k svojima. Mudi se mi ven, ne domov, mudi se mi podoživeti vse to še in še in še. Pred velikim šotorom se srečamo, tudi z Darkom, šel kje še dobre pol ure hitreje, fantastično, nagrada za vse delo v zadnjem letu. Ko sva se prijavila, mi je napisal: od danes delava vse samo za ta cilj in za naju je konec neke nore, čudovite zgodbe. Čestitke dežujejo, po sporočilih, vseh sem vesel. Dolgo v noč se ne umirim, poslušam oddaljene krike, tudi tistega zadnjega tri minute pred polnočjo: You are an Ironman.

Včasih se ponoči zbudim in v zoženi zavesti se moram vprašati: ali je bilo res? Bo še kdaj? Takrat me Buzz spomni: seveda, saj si že prijavljen za naslednje leto…..

Runcajz
#309406
:clap: :clap: :clap: :clap: :clap:

Ostal sem brez besed, nad tvojim dosežkom Runcajz že pred nekaj dnevi, tokrat tudi nad tvojim opisom.
Čestitke in hvala ti za dokaz, da se da tudi v naših letih tudi, če prej nismo nikoli.
Po vsem napisanem si me tudi prepričal, da je v takšen neverjeten projekt smiselno vložiti leto prostega časa, če si iz pravega "testa".
Želim ti dobre dirke tudi v prihodnje, veselim pa se tudi tvojih zapisov na TF o teh podvigih ob katerih gredo tudi meni vse kocine pokonci.
Čestitke še enkrat, za pogum, za vztrajnost, za odlično izvedbo in prekrasen zapis.
#309666
Hej, Runcajz, nekaj sem brskal po Edotovem blogu in naletel na tvoje poročilo in odpeljal dirko še enkrat s tabo in se totalno veselil cilja. Porkaduš, bil sem tam kot gledalec in samo upam lahko, da sem ti na teku zaploskal, carji ste bili v tisti vročini!
Nič, že zaradi popisov, kakršen je tvoj, imajo te rahlo ekstenzivne avanture en svoj čar in smisel. Hvala ti!

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA