najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

 Runcajz
#350171
Pripravljati se za legendarbni dolgi triatlon iron razdalje v Rothu eno leto vnaprej ni težko. Prvič, ker potrebuješ zelo hitre prste, da se prijaviš in ceniš, da si (s prijateljsko pomočjo tipkovnice še bolj vajenih profijev) uspel, preden je padla zastavica 55 sekund po deseti, nič nič, na dan prijav. In še bolj zato, ker gre za res kultno tekmo, eno najbolj čislanih, iron distanco, ki je že v osemdesetih (skupaj z Nico) na evropski strani Atlantika postavljala temelje za takrat nesluten razvoj. Zdaj je to iron, ne več Iron. In neke vrste sveti gral, tevtonski, ne havajski.

Slogan, race the legend, drži. Kljub čaru velikih tekem, zlasti Majorsov med maratoni, New Yorku, Bostonu in Londonu ter Berlinu, kljub prevladi velike, skoraj monopolne blagovne znamke Ironman in temu primerni scenografiji ter izpeljavi velikih IM tekem od Celovca naprej, je tu bolj kot kjerkoli drugje čutiti, da gre res za nekaj posebnega, da se tega zavedamo ne le tekmovalci, predvsem prebivalci in ne nazadnje četrt milijona navijačev, ki se že v noči od sobote na nedeljo razlezejo po regiji. Nikjer še nismo čutili, da bi bili tako dobrodošli, tako del neke velike, a prijazne zgodbe. Pa čeprav me je tedne pred tekmo že kar iritiralo neko mehko, sentimentalno, celo malo kalimerovsko vzdušje, ki ga je širil Challenge po medijih. Klinc pa tak Robin Hood, ki kasira toliko kot newcastelski šerif...

Dva dni pred tekmo smo se v poznih večernih urah krožeč po vasicah okoli Rotha nekako sparkirali na drsečem, visečem travniku in se zjutraj zbudili v znano sceno: vsevprek prepojeno z visokoktansko meöanico nervoze, adrenalina, znoja, vonja po neoprenu, glasbi virtuozov na campi, shimanu ali sramu. In skoraj evforične dobrovoljnosti in pričakovanja. Ko smo optimirali svojo lokacijo, za nekaj metrov, še pomembneje za nekaj stopinj naklona in mežikajoče gledali v lepo petkovo dopoldne, se še nisem uspel utiriti. Preveč je bilo nervoze, terminov, obveznosti in negotovosti v tistem drugem svetu, da bi zlahka prestavil sem. Mislil sem, da me bo potegnilo vzdušje, pripravljanje opreme, a se je počivanje po naporih pri delu preveč zavleklo v mišice, rdeče, pa tudi tiste sive... Slabih deset kilometrov vožnje v mesto me sprosti, štrudel tudi.... Potem gremo na sejem, öe kar hitro opravim z registracijo, vse teče lepo in ležerno. Tudi jaz sem tak, ležeren. Prvi šok me zadane šele, ko po slabi uri naenkrat zakričim: ja, kje je pa moj bike.... Potem, ko sem skrbno zaklenil kolesi navijačev s košaro pasje spremljevalke, kam sem ga že dal? Ne meneč se za porabljen glikogen šprintam prek celotnega sejma, niti strah me še ni, ko ga zagledam: mojega krasnega Argona naslonjen na zarjavelo ograjo, med množico dvajsetevrskih železij. Šele, ko se ustavim ob njem in ga primem, kot bi mi ga hotel kdo zdaj (!) vzeti, me stisne v grlu. Uf, that was close. Od olajšanja pozabim brati sporočilo višjih sil...

Dan zatem grem zjutraj na plavanje, dopoldne na kolo, šele na koncu dirkanja po prvih kilometrih proge nekako dobim občutek za adrenalin. Razplaval sem se, noge raztegnil in povprečna hitrost na Sigmi je prav lepa, sproščujoča. Zdaj grem še predat bicikel in ko se prisprehajam čez most dol na travnik in na hitro opravim s chek inom se zdim sam sebi res Jack, rutiner. Saj to je moj četrti iron, ha.... Pravi rutiner je moj sosed, 30 let že hodi v Roth. Hitro ugotoviva, da so najini športi iz preteklosti isti, celo iste skale in led sva tipala tudi na drugih kontinentih, ugotoviva po znanem, cehovskem preverjanju z zvitimi vpraöanji: kaköne so bile pa razmere takrat na flanki? A ni tisti vstop pod seraki malo čuden, je bila zajeda suha? Kje sta bivakirala? Ko ugotoviva, da nihče ne blefira, sva prav zadovoljna. Založi me z nekaj nasveti, tudi celovško progo zelo dobro pozna in preseneti me z oceno, da je kolo tu zahtevnejše. Tudi razloži, zakaj in kje. Za tek, ki pa mene skrbi, ko gledam skico trase ob dolgočasnem kanalu, pa me pomiri: ne skrbi, nikoli ne boš sam. Zvečer greva z navijačico še s kolesi po tekaških kilometrih okoli 20 in 30. Potem grem spat nenavadno miren, čeprav s slabo vestjo v malih možganih: proge ne poznam, tek sem nekako umestil v prostor, na kolesu pa ne bom imel prav dobre predstave, ki sem je sicer vajen.

Dolge minute pred štartom se mi je zdelo, kot da sedim v vagonu in se rutinsko premikam skozi cas in prostor, v tunelu z znanim izhodom. Skozi okna vidim na levi kolesa, na desni kanal, pocasi se s svojimi sotekmovalci premikam proti startni preprogi. Mislim, da sem povsem miren in suveren, da je to dobro. Dnevi pred dirko so bili nervozni, dalec od prejsnjih ironmanov, kjer sem se zlagoma ufural v feeling velike tekme. Roth sem videl kot nek drug planet, kamor bom odletel iz nervoze in džungle obveznosti. V Rothu me je sicer legenda dirke in hitra proga privlacila, vse vzdusje in virtualni prostor okoli nje pa zivciral, videl sem ga le kot poligon, kjer bom dosegel svoj naslednji cilj, PB potisnil še bližje ali celo pod 11 ur. Naboja na tistem travniku niti nisem obcutil. Pravzaprav sploh nisem obcutil kaj dosti, vse se mi je zdelo rutina. Start in senzacionalno hitro plavanje Froda zato spremljam z manj fascinacije, kot prenos s Havajev, rutino ogrevanja sem nekako spravil skupaj in čakal.

Napaka. Ko se končno spustimo v vodo in se razplavam nekaj deset metrov v kanalu pred stratno linijo, se skoncentriram in poiščem prostor v drugi vrsti, pazljivo opazujem, kdo je za menoj in čakam na pok. Sranje, ure nisem nastavil na iron program. Panično, brez očal seveda bolj uganem, kako ga poiskati in vključiti, faaak. Uspem mi nekaj sekund pred štartom in ko poči, skoraj olajšano zakravlam. Niti znervirati se nisem uspel, si mislim, začnem dobro, izbral sem si pravo mesto v skupini in lahko mirno sledim svoji smeri, nekoliko levo od glavne gruče. Tako se sestavim v ritem in na 450 m sem suveren in zadovoljen, vem kje je tabla, ker sem včeraj na treningu poskušal ugotoviti, kje v kanalu so orientacijske točke. S plavanjem si nisem belil glave. Testi v bazenu, pa polovička St Poeltnu so kazali še boljše rezultate, kot lani, ko sem popravil vse PBje, od polovičke prek IMja do maratona. Glavno, da dobro odplavam in se ne izčrpam za kolo. Ključno za PB je pa tako in tako odteči pod 4 urami. Malo pred mostom na poldrugem kilometru dohitim prve plavalke, rdeče kape imajo in dobro se počutim, seveda me kdo tudi prehiti, a tole je kar ok. Vedno več plavalcev mi križa pot z leve, eden me sune direkt v desno oko, očala mi kar vakuumsko prilima na obraz. Skoraj na smeh mi gre. Spet zagledam eno rdečo pred seboj, mačo v meni malo pospeši, da bi jo prehitel. Naenkrat se zaletim z glavo v rdečo bojo. Tepec, zadriftal sem v rob proge, zelo redko dvignem glavo, da se razgledam, saj je kanal raven, a ne? Ni. Obrnem v redu, malo mlatenja okrog boj, a nič hudega. Vem, da sem šele na 1500, ta obrat je past na progi, saj jih veliko misli, da so že na polovici. Ostali plavajo blizu obale, jaz pa le od časa do časa koga sledim, lani sem v Zell am Seeju ob rekordnem plavanju dodobra izkoristil draftanje. Ampka tu nekako ne najdem prave kombinacije. Okoli polovice spet komaj zgrešim bojo, postane mi toplo, potem vroče, malo se že vleče tole. Ritem je dober, a suverenost se umika nasičenosti. Zdaj se moram že potruditi, si mislim, letos tako dolgih treningov nisem delal. Olajšano zagledam drugi most, a tistih tristo metrov do drugega obrata se vleče, potem ga zmagam, se obrnem proti cilju in naveličano grabim. Kajakašica na levi se spet dere name, seveda, saj sem spet zašel, in to na levo, kamor me nikoli ni nosilo? Korigiram kurs, povsem sem izgubil ritem in komaj čakam cilj. Tup, spet boja, še v zadnjo sem se uspel zaleteti, največjo zeleno,.....arrghhh. Ustavim se in naredim zamah, dva prsno, da jo sploh lahko obplavam, zapeče me v desnih mečih, sranje. Ves posran se privlečem vse do izhoda, dokler tal ne začutim z rokami, v stilu Peltriotija, torej brez udarcev nog, do rampe in previdno stopim na levo, potem desno nogo, vse ok. Ah, končno olajšanje. Uro ošinem, natanko tak čas, kot pred dvema letoma v Celovcu. Toliko o rekordu, tri ali štiri minute si pokuril.

Vse to drsenje iz rutine v nezadovoljstvo se končno konča. Z olajšanjem stečem mimo tekmecev, se na rampi slečem neopren z ramen in rok, zgrabim vrečo, na pragu šotora se hitro slečem, trije potegi in neopren je v vreči, v teku jo odvrzem v roke prostovoljcu na koncu dolgega šotora, ki mi je mahal in stečem do kolesa. Bliskovito sem na mounting crti, vmes se se nasmejem in zaželim včerajšnjemu znancu alles gute und viel spass. Na kolesu skočm v šprinterice, the show must go on. Ošinem uro: z menjavo sem nadoknadil vso plavalno blamažo. Malo zatem na telefon prileti prijateljev sms: Dirkas, mejava sekundo hitreje od Daniele Ryf..... Medtem, ko se navajam na drug ritem pljuč in srca, na drugo agregatno stanje, kot kaplje od mene drsi tudi zaspanost, hitrost mi prija, a to še ni ostrina tekme in borbe. Prek mosta, v špalirju navijačev se vzpnemo na drugo stran, tam sta moja navijača in vem, da bo sledilo nakaj kilometrov navzdol, zdaj moram ujeti hitrost. Katero hitrost? Naenkrat opazim, da merilec kaže neumne, potem pa nobenih številk več. Namesto ukvarjanja z dihanjem in kadenco, begam v mislih. Kaj zdaj, samo na feeling? Vesel sem spodbude navijačice, zbudi mi občutek, da dirkam, da gre zares. Drvim mimo vasi, v gozd do znane navijaške Biermeile, poskusam si nadeti brave face, a sem razsut. Šele zdaj vidim, kako sem odvisen od instrumentov. Na uri sem izključil gps, da hranim baterijo za tek, tam je se pomembnejša in rekord lovim z maratonom pod 4 urami. Sigma ne kaže ničesar pametnega. Razen kadence. Aha, mi pravijo hipoksični možgani, torej mora biti nekaj narobe s senzorjem. Počasi ga pomikam proti obroču, končno se spet pokačejo številke, nesmislene na začetku, potem se signal ustali. A pokuril sem dvajset kilometrov proge in mentalne energije. Zdaj se pa spravi skupja, voda je za tabo, tehnika tudi, pravi Buzz. Ja kje si pa bil do sedaj, sprašujem. Alter ego odgovarja: ves čas s teboj, samo vidiš me ne, poslušaš pa še manj, ko si poln sam sebe in svojega rekorda.... Res je čas, da se resetiram, kot sem uro. Razlogov za to je dovolj. Proga ni neka ravnina za dirkanje, vse čas gre malo gor, malo dol. To niso klanci kot Vršič ali Pokljuka. So hinavski, dolgi, položni in krvosesi, če se jih ne lotiš pravilno. Še pred tridesetim vzamem drugi gel in spomnim se profila proge, posvetim se kadenci in uspem se stabilizirati, prvi resnejši klanček na progi me končno navda z zadovoljstvom, prehitevam. Se vedno me preveč stane menjavanje ritma, ne samo profil proge, tudi gruče včasih pred menoj, včasih me oni dohitijo.V strahu pred draftbustreji upočasnijo ali pa poberejo zajetem kos moči ob prehitevanju. Po prvem resnejšem griču sledi dolg del z ravno, rahlo rolling progo in počasi se spoprijateljujeva. Pred tekmo je nikakor nisem uspel prevoziti in pozna se. Vrstijo se bavarske razglednice, prvič Kalvarijo pri Gredingu zvozim zelo suvereno, čeprav me začetek preseneti, oster ovinek in naenkrat najstrmejši del, a končno jaz napadam progo in tekmece. Vem, da se ne konča na vrhu strmine, da je hudič rep klanca. Kot Ledenice nad Paškim jezerom na celovški progi. Na hrbtu nad Gredingom malo zapiha s strani in nervoza spet naraste, veter zna biti tu največja nadloga. A strah je odveč in na strmem spustu se počutim kot doma. Malo zatem me prehiti Frodo v drugem krogu napada na rekord, a vse me pusti povsem hladnega, ukvarjam se s seboj. Na 60. km pridem pod znani Solarerberg, klanec s Tour de France špalirjem, ne razočara, res ti gredo mravljinci po telesu. A to je le epizoda, pomembneje je, da sem tudi tega zvozil hitro, suvereno in zdaj me čaka se zadnjih dvajset do mostu nad startom. Spet tipični dolgi položni klanci gor in dol, zdaj sem se jih že navadil in ohranjam lepo kadenco. Spet mimo navijačice in v drugi krog. Zdaj progo poznam in vem, kaj me kje čaka, ni več negotovosti in črnih lukenj. Tudi tekmovalcev je manj, prehitevanje je lažje. Gele in pijačo jemljem lepo disciplinirano in rutinsko, na 90 km, že globoko v gozdu, naredim inventuro: prvi krog me je znerviral, pobral kar nekaj moči, a uničil me ni. Rekord je se vedno dosegljiv, pravi ura. Buzz pa, da je čas za napad. S pametjo. Očitno sem razvajen previdljivih situacij, drugic gre vse lažje. In tudi hitreje! Čisto nič me ne moti, da je manj navijačev, povsem sem se poglobil vase. Ko se trtejič spustim mimo kampa v zadnje kilometre, sem ves drugačen, koncčno, nekaj ur prepozno. Čeprav me malo še skrbi celoten čas kolesarjenja, težave imam namreč z računanjem zaradi nepopolnih številk na Sigmi in malo hecnih oznak na progi, energično in veselo maham navijačema. Potem zadnjih deset kilometrov, seveda z nekaj klanci, zvozim s povprečjem okoli 40... Mirno se pripravim na menjavo, gel, iso. Sezujem čevlje in se v zadnjem trenutku odločim, da ne bom skočil s kolesa, preveč jih stoji na črti, nekaj sekund gor ali dol. Pametno, pravi Buzz, zdaj se tekma za rekord lahko končno začne!

Čas je res skoraj enak kot v Celovcu lani. Menjam spet bliskovito, hitreje tudi od nekaterih profijev, menjave so tu perfektno organizirane, za vse. Kako hitro je šlo, sicer še ne vem, čutim pa, da sem končno v flowu! Olajšan sem, motiviran, z lahkoto menjam motoriko na tek, še nikoli tako. Maraton ni več brezno, je zmaj z Lintverna in jaz sem Jurij s sulico v rokah. Posijalo je sonce, a še ni prevroče. V špalirju navijačev se spustim pod nadvozom proti pristanišču v kanalu. Previdno zadržujem hitrost, najprej se posvetim kadenci in dihanju, vse v najlepšem redu. Včeraj sem del proge prevozil s kolesom in prav mi pride, ko najprej dol, potem gor, zdelam prve kilometre, vse lepo v tempu dobrih pet in pol na kilometer. Res, res sem dobre volje, tekma mi zdaj uspeva, ko jo gradim kot piramido. Iz zaspanega starta, mizerije zaključka plavanja in izčrpujočega prvega kroga sem v drugem zrastel in zdaj se počutim kot Homo Sapiens Erectus, ko se je zravnal. In stekel. Zdaj me čaka kilometer po industrijski coni, danes je polna navijačev, včeraj je bila staršljivo prazna. Zavijem levo proti krmilnici na petem kilometru, spet sem na asfaltu, paše mi trda podlaga, domača, kot ljubljanske ceste.

V hipu leva noga zapeče v stegnih, naslendjo sekundo se enkrat in zakričim, ko se sesedem na vroč asfalt. Kričim, tako boli, mižim.... Strah me je, trenutek pred bolečino sem lebdel v flowu. Zdaj ne morem niti stati. Kaj bo? Kaj, če se mičica strga? Kaj, če bo DNF? Naenkrat sta pri meni, mlajši par, Nemca, Lieg' dich!, čisto se ulezi, pravi on. Z vajenimi gibi dvigne nogo, pokažem, kje boli, nemško in potem se angleško, tipa mišico, zateguje in sprošča stopalo na rahlo dvignjeni nogi. Očitno profija, vesta, za kaj gre. Ona ga še malo sekira, kaj naj naredi. Trink! pravi in mi da svoj Spezi. Ko se obotavljam, mi skoraj ukaže. Spodbuja me, You can make it. Po nekaj minutah bolečina počasi izzveneva. Jaz pa se vedno ležim. Vse bo v redu pravi, a si dovolj jedel, na okrepččevalnici vzemi še en gel, pa iso, pa magnezij. Tako ležim, bolečina popusti, potem se počasi postavim na noge. Ne vem kaj in kako bi mu povedal, da sem jima neskončno hvaležen. Opazujeta me, jaz pa počasi shodim in po nekaj korakih rahlo stečem. Še vzklika za menoj: You can do it! Jaz se še derem v zahvalo. Na okrepčevalnici se počasi ustavim, napijem in vzamem magnezijevo tableto. Ves svet se je skrčil na tistih nekaj korakov pred menoj, telo pa na levo stegno. Vsa čutila so usmerjena v notranja vlakna levega stegna. Ni več časa, ni tekmecev, ničesar, razen naslednjega koraka. In načina, kako stopiti na nogo. Zlagoma ugotovim, kje na gramozni poti moram teči, kako vleči nogo za seboj. Na desetem sem že toliko suveren, da spet pogledam na uro, presenečen ugovotim, da tečem se vedno okoli 6 minut na kilometer. A strah me je, bolečine in odstopa. Na dvanajstem stečemo rahlo dol pod most in komaj čakam , da obrnem na 15. Aaaaaaaa! Ko se na okrepčevalnici ustavim, da poplaknem gel, me spet strahovito zaboli. Spet se sesedem, takoj pritečeta prostovoljca in izprosim si led, ponavljam, kar sem si zapomnil od prvega krča. Magnezij prosim, takoj prinesejo. Dva paketa ledu v vrečkah. Moram, moram se spraviti k sebi. Tri, štiri minute ležim, z obkladki, sproščam mišico. Potem pride zdravnik: a grem v erstehilfestacjon? Nein, nein!!! Kako naj mu dopovem, da ne morem, ne smem odnehati, da bo vse ok.... Bognedaj, da bi razlagal, kje moram biti že jutri zjutraj. Potem se malo pogajava. Seveda jih skrbi, moja dobrotnika sta bila športnika, vedela sta, kaj mi roji po glavi. Zdravnika pa skrbi zame in za moj zdravje. Potem si nadenem brave face in spet počasi in zložno začnem. Gre. Kamen se mi odvali od srca. V vasico in nazaj tečem sproščen, hitreje se spravim v tempo in na povratku celo poklepetam s tremi muzikanterji lokalne pleh godbe, ki so prej igrali.... Golico! Izprosim si komični bis in ko tečem nazaj proti kanalu, za menoj odmeva znan Avsenikov napev. Buzz se nasmeje in provocira: kaj, če to izvedo tvoji gimnazijski ali študentski alter kompanjoni…. Res, kako stres spremeni pogled na to in ono. Nazaj po klancu navzgor na nasip gre presentljivo lahko in spet sem v igri številk, spet šepam 6 minut na kilometer. Potem me neskončno razveselita navijača, ki sta me poiskala na 18 km, povem za krče, a da bo šlo. Mora. Pomahamo si še in komaj čakam, da ju bom spet videl tam, kjer smo bili zmenjeni, na 25. Nekaj sto metrov kasneje..... Aaaaaa, spet se sesedem. Zdaj ni nikogar blizu, razen nekaj navijačev, ki jih je kar strah. Zdaj vem, kako in kaj naj naredim z nogo, v nemščini nekako dopovem enemu do njih, kako naj mi dvignejo nogo, držijo za peto in tako naprej. Spet traja nekaj minut, preden sem na nogah. Gospa mi se v slovo rece: Alle meine Gedanken sind mi dir! Vse njene misli me res spremljamo, razmišljam o mojem vtisu o Rothu in tekmi, o legendi in zgodbah. Sliko sem si ustvaril iz virtualnega sveta, pravo si sestavljam. Predvsem pa ugotavljam, kako naj filigransko natančno postavljam desno nogo na tla: močno proniram, jo rahlo dvignem in povlečem tik nad tlemi. Če se le da, tečem po desni kolesnici, prav po robu. Spet gre v lepem ritmu, dobrih 6 na kilometer. Od časa do časa slišim nezgrešljivi zven zvonca na drugi strani kanala, na kolesu navijačice. Vidita me, jaz pa le pomaham z roko v zrak, obrnem pa se ne, ker vem, da vsak sunkovit gib lahko pomeni krče. Tako grem mimo polovičke, v dobrih dveh urah, a če prek palca odštejem ležanje na tleh, je neto čas presentljivo zadovoljiv. Misel na rekord sem seveda opustil, a tekmovalni jaz se prebudi. Zdaj grem ob kanalu, ne prehiteva me nihče več, jaz pa celo uživam v borbi za enakomerni ritem, pljuča in sce sta skoraj na dopustu. Komaj čakam, da se srečam z navijačema, zelo previdno stečem okoli dvojnega ovinka gor v gozd, to je res zoprn del, že na kolesu ob ogledu včeraj je bil. Danes gre kar v redu, koga tudi prehitim. Na 28. kilometru me na mostu čakata, mali navijač teče ob meni in postaja lepo, vse to: vztrajnost, enakomerna in premišljena borba za vsak korak in kilometer ter obrat, kjer vem, da bo šlo le še nazaj, me spet dvigneta. Začnem grobo računati: PB je seveda pozabljen, tek je lažji, malo pospešim, začnem rahlo grabiti. Da ne bi slučajno šel čez 12 ur! Buzz me skeptično opazuje, en jaz uživa v občutku moči, srčni utrip je zelo nizek, nič se ne mučim, tole je sprehod, raztek..... Minuto zatem spet zatulim, tokrat obstanem na nogah. Naslonjen na ograjo poskusim raztegniti mišico, sprostiti krč. Stokam in navijači iz najbližje hiše pritečejo. Pol kilometra prej sem tekel mimo rešilca, kamor so nalagali obnemoglega. Hočejo poklicati zdravnika, oh bognedaj, nekako jih potolažim in odšepam naprej. Saj ne morejo vedeti, kako se bojim, zdaj bolj DNFja ali res slabega rezultata kot bolečine. In tako grem nazaj v mesto, homerun, spet previdno, na okrepčevalnici s pladnja ne vzamem piškotov, temveč sol, dobra dva ščepca, ostudno, a moram. Čez vodo in gremo. Tečem za, potem pa v skupini z nekaj tekači, mimo je 32, pa 34, pa 36, zdaj lahko računam, zdaj moram dati vse od sebe. Skupina se na 36 ustavi na okrepčevalnici, jaz v teku zgrabim iso in spet sem sam, zagledam tekačico v Erdinger Alkoholfrei dresu in počasi jo dohitim, v mesto se najprej spustiva v senčno dolinico, potem naju čaka pol kilometra konkretnega klanca. Zdaj! Vem, da moram še čez mesto in strah me je tistih kock in vogalov, ovinkov, spustov, ki očitno najbolj obremenijo zateglo stegno. V klanec pospečim, ona tudi, potem se dajeva, pred mestom je Red Bull hotspot in glasno naju spodbujajo, niti pogledava se ne teh nekaj kilometrov, a sva drug drugemu v spodbudo. Gre odlično, vem, da se blizam koncu, mimo trga, okrog cerkve, pa mimo slaščičarne. Na 39 km pogledam na uro, na njej je moj PB z lanske celovške tekme. Malo me stisne, prepričan sem bil, da ga bom popravil. A Buzz me miri: spomni se 5 kilometra, kje si bil takrat..... Res, moral bi biti zadovoljen, da sem sestavil težko, a dobro tekmo. A nisem, toliko sicer se sestavim, da pred vhodom na stadion zapnem dres, pomečem umazane in tople gobice in popazim na korak. It’s showtime!Ko tečem po rdeči preprogi v bučnem kotlu ciljnega prostora, pomaham navijačema, če me vidita, jaz njiju žal ne, fotografom za zgodovino in olajšan v gruči stečem pod obokom. Konec je. Tak, kot ga je zrežirala danasnja verzija usode. Nekoč je Jure Franko rekel: če ne napadeš proge, napade ona tebe. In danes me je dobro zdelala.

Mesec dni po tekmi je slika z druge strani sveta bolj oddaljena, jasnejša in predvsem velika, jaz na njej pa, no, majhen. Frodo je na tekmi postavil svetovni rekord. V enem od intervjujev je povedal zelo jasno: za rekord moraš imeti akumulatorje povsem polne. Nič pa se tudi ob popolni pripravljenosti ne zgodi samo od sebe, pripraviti se moraš odlično in izpeljati tekmo od priprave do ciljne črte. Zakockal sem lepo priložnost in to točno tam in natančno nasprotno, kot pravi Frodo: prišel sem utrujen, nezbran, pričakoval, da bo dobro delo in treningi v legendarnem okolju samo po sebi prineslo rekord. Pred dvema letoma, ko sem v Celovcu za pol ure popravil svoj PB, sem si na startu rekel: danes tekmujem. Že če odštejem le ležanje na tekaški progi, bi za kakšno minuto izboljšal lanski čas. Ko v večerni vročini v Peckwoodu, zakotnem, a čudovitem zaselku v Northern Cascades v Washingtonu tečem po razbeljeni cesti kjer se vroča polpuščava zajeda pod pragore, increased effort trening, ko so noge močne in pljuča polna, srce pa dela z veseljem in močjo ter čutim vsako vlakno zemlje od znotraj vem: v Barceloni moram predvsem tekmovati.

Runcajz

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA