najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

 Runcajz
#361139
Nekje sem slišal lepo zgodbo: dolgi triatlon je kot punca. Prvo leto nisi čisto pri sebi od navdušenja, drugo hlastaš za še, še, tretje je nagrajujoče, vedno lepše je. Potem počasi postanejo stvari jasne, še vedno je lepo, prelepo, da bi nehal. A pričakovanja rastejo, za njimi hlastaš in upaš, da bo spet tako, kot nekoč. Da bo šlo navzgor, samo še bolje, bolje.

Tako sem v svojem četrtem letu začel goltati, hlastatai. Na obeh iron distancah, tako v Rothu kot Barceloni je telo povedalo svoje. Krči in občutek, da se zaletavam v zid, so klicali k premisleku, novemu začetku. Seveda, saj si ne dam vzeti vsega tega upanja in navdušenja na cilju.

Peto leto sem začel na novo, nov način treninga, v klubu, nič več sam in s prijatelji. Zima ni samo čas snega. Je tudi čas obračunov in preizkušanja želja. Leto se spet ni izteklo tako, kot sem načrtoval in si želel. Verjel sem, da bo več tudi bolje in hitreje. Ni bilo. Spremenjen trening je močno obremenil telo, velika motivacija in še večje pričakovanje pa so najprej vzhajali, potem pa počasi plahneli, najprej majski Sankt Polten, potem Celovec. Saj so bili prebliski, najbolj na plavanju, tudi teku, a kolo in vse spremembe pri treningu in vožnji so bile vsak mesec večja uganka. Kot bi mi telo šepetalo, potem glasno vpilo: poslušaj me. A ne, na silo sem pograbil zadnjo priložnost, po istrskih cestah na spet invalidni puljski polovički sem drvel močno nad mističnim pragom, funkcionalno močjo. Po prvi uri sem zmagovito, zame vsaj, prebil številčno bariero in tam nekje na Svetvinčenatu navidezno prehitel znanega uberbikerja. A kaj, ko sem se dobro poldrugo uro zatem s krči komaj spravil s kolesa, na teku pa opletajočih nog, šumeče lobanje in bolečine, bolj v duši kot v udih, polzel na cilj svojega najpočasnejšega teka, tudi hoje. Tam nekje pri Valovinah, prav tam, kjer sem se naučil plavati in se tako nostalgično vedno oziral za njimi, sem vedel, da sem dosegel dno. Treslo me je, hodil sem v breg, čričke poslušal v glavi in se prvič zbal, res močno, da ne bom končal. Za temnim zidom Uljanika me je milostno potolažil moj angel varuh, ritem. A vedno, ko sem se zagnal po tlakovcih starega mesta, me je presekalo. Sonce je posijalo na rivo in nekako sem se vlekel, stran od šumov in ven iz pekla. Še vedno sem hvaležen 3kajevskemu svetilniku Petra, Kaje in Igorja za tiste spodbudne besede in poglede. Držalo je, kar sem rekel: bil sem v temnih, zelo temnih prostorih. Tako se je kočnal moj triatlonski projekt petega leta.

Želja in strah, kaj bo, ali bo še kdaj,… me je hitro zdramila: Firence, konec novembra, maraton. Hočem rekord. Spet sem se vrgel v trening, v poznih večerih sam nažigal intervale na ŽAKu, po Ljubljancu, ko so ceste naenkrat prazne, sem bil edini tekač na dolgi tempo tekih. Kilometrina je rasla prek vseh meja, v novembru sem postavil svoje rekorde na vseh razdaljah od 400 metrskega kroga do 15 kilometrov. In je prišel konec novembra, rekordno našpičen sem stal na štartu, pri Duomu, ko se je ulilo in hladilo, hladilo. Prvo polovičko sem še obrnil za PB, a v tistem severniku na Lungarnu sem slutil celo sneg. Ko smo na 30tem tekli prek stadiona, sem užival, naenkrat je bil tempo na tartanu 4:20, a v lužah do gležnjev se je utopil in med vsemi 44 vogali izgubil tudi rekord. Minuto sem zaostal za njim. Grenkobe niso mogle prikriti niti snežinke, ki so tisto popoldne res pobelile griče nad mestom. In dejstvo, da so Firence edini maraton, kjer imam povprečje rezultatov lepo pod 3:30. Še, še, več, več…

A droga napredovanja je močna, zasvojenost mi ni dala spati. Še pred novim letom sem skoval načrt za še eno, šesto triatlonsko sezono. Dobro, treningi so me zdelovali bolj, kot prejšnja leta, a dajmo poskusiti še enkart. Prvič v dolgih letih opustim misel na spomladanski maraton, povsem se posvetim treningu moči na kolesu, plavam več in težje, kot kdajkoli, tudi tečem, a drugače, kot pretekla leta. Vse na kocko. Do pomladi imam prek tisoč kilometrov na trenažerju, med težkimi intervali in iskanju oprijemališča, testiranjih. Treningov se nabere skoraj pol več, kot prej, deset, dvanajst, celo štirinajst ur na teden. S težavo kombiniram s svojo veliko ljubeznijo, turnim smučanjem. Potem pride usoda in grdo padem, ne v strmi flani ali grabnu, na leden rob smučišča. Plavanja ne bo mesec, morda dva. Kolo je še bolj prepojeno s potom, po dve brisači na tleh ne vpijeta znoja, odstopijo nasloni za roke na aerobarih, sol ni prijateljica dvokomponentnega lepila. Material ne zdrži, telo mora, si pravim.

Tako dočakam pomlad, nekako ne vem, kje sem. Po lanskem (IM Celovec, 2017) debaklu na kolesu sem previden, čim prej želim na cesto. A kolesarim v krču, nekako ne morem priklicati tiste otroške radoživosti in navdušenja nad hitrostjo, vetrom v obrazu (v laseh že bistveno manj) in občutkom moči. Kilometri se nabirajo, pazljivo strukturirani, treninge stokrat pregledam, sklepam, kristaliziram spoznanja in cilje. Intervale imam izmerjene od križišča do ovinka, poznam vse ceste med Vodicami in Preddvorom. Tek doda k naporu, a tudi tu hitrosti ni, plavanje pa po prisilni pavzi spet steče. Preselim se v svet big data.

Tako pride maj in v poznem večeru se sam vozim skozi strašno nevihto proti Svetemu Roku in trepetam, kaj bom zagledal pri izhodu iz predora. V nočni burji se pokažejo stotine luči zadarskega arhipelaga in uro zatem se sparkiram pod borovci v skoraj povsem praznem kampu. Pojutrišnjem se bom izmeril, stehtal na zadarski Falkensteiner polovični iron distanci. Oprema je skrbno spravljena, kolo pripravljeno in med vonjem borovcev in občasnimi kapljami zaspim. Poln pričakovanja: koliko velja, ali sem končno spet boljši?

Dan je lep, nekako komoren. Veter je pojenjal, na štartu plavanja sem prvi. Nekako zaspano mi vse deluje in komaj se spravim v tek. Pozorno poslušam ribiča, ki pravo, da prijemajo slabo, da je tok. Nasproti. Po startu kot v transu se nekako ujamem, lepo plavam, boj je malo in potruditi se moram, da ne kruzam. Izstop je lep, pogled na uro pa ne. A hitro se pomirim, tok. Tudi utrujen nisem preveč in nekako se poženem s kolesom…v gredo na krožišču. ne odvijem dovolj hitro, trd sem in slišim Buzza: pomiri se, najdi ritem. Easier said than done. V vseh strukturah treningov in parametrih ni prostora za notranji ritem, ni parameter, ne gre v algoritem. S težavo ga lovim, mnogo kasneje, a vendar me potolaži ura: dobro mi gre. V drugem krogu se sprostim in slutim vse točke mojega vesolja v tem ozvezdju, ko se postavijo v vrsto: slutim zadarski Bedem in še zdaj slišim Teto, ki ni bila teta: nije to za tebe, ti so od profešura, to je šporko…. Namesto igre z otroci z Bedema me je vozila na sprehode v naravo, na bližnji Bokanjac, tudi, če sva zaradi vrvi in magarca morala čakati več ur, do dehidracije, da nisva sprožila zlega uroka. Sva pa iskalno akcijo, ampka to je iz drugega filma…Nežno otroštvo. Obrnem glavo na levo, tam vidim, prav razločno, vrh Anića Kuka. Zadiši mi jesenski volhki zrak, večerna ostra svetloba in občutek neskončnega olajšanja in lahkotnosti, po prelezani Velebitači. Pa občudovanje prvoplezalcev Mosorače v tisti izpostavljeni poki do vrha in arome makije. Ah, kdaj bomo spet…. Leta in prostore stran od algoritmov najdem dovolj miru in ravno prav nemira. Ko manj kot dve uri in štirideset minut kasneje skočim s kolesa naravnost na mount line, sem zadovoljen: povrečje prek 32, končno. Tek med hoteli in plažo, v peklenski vročini in vlagi ni romantičen. Tudi Zadar se izgubi med prozaičnimi novogradnjami, ostane borba za vsak krog, piojenjajo mi moči, a vseeno sestavim osebni rekord na polovički. In to ne na taki s popustom, posebej tek je gnusen. PB in izdaten naliv spereta vse slane in grenke tekočine s telesa in duše. Končno. Ne dam si vzeti tega čudovitega, katarzičnega občutka. Uro kasneje dobim celo medaljo, prve stopničke v življenju.

Dva tedna kasneje sem spet na tekmi, tokrat na mojem že sedmem sanktpoeltenskem polvičnem IM. Letos me ne bo potopil dež in otrpnil mraz, hočem PB na tej lepi in težki progi, potrditev, štempelj, da sem res boljši. Začnem suvereno, izplavam dve minuti hitreje, zelo dobro. Na kolo se zaženem, (Buzz: cepec) tako hitro, da zgrešim mount line, stop and go penalty! A nič me ne najeda, malo se celo zabavam, saj gre na nož, a ne? Po avtocesti in potem po soteki Donave leti. Na začetku vzpona na Gaisberg imam osem minut prednosti glede na prejšnji osebni rekord na tej progi. A na klancu nisem doma, kot sem bil, iščem se med zobniki, potem se vdam in na zadnjem, največjem iščem ritem in kadenco. Nekaj manjka. Vrh klanca izgubim dve minuti, rahel vzpon med smrekami se vleče, na spustu se ne spostim, ne uživam v hitrosti, skozi zadnjo vas me razvedrijo najboljši žurerji, a hitro potonem v vetru. Končam brez napora, a počasi, nekaj kljuva. Dvom? Komaj rešim čas pod 3 urami za kolo. Črv se zajeda, upam, da me bo tek dvignil. Mučim se v vedno vročem grmovju ob Treisnu in se zaganjam. Ni slabo, ni pa dobro, kaj šele odlično. Nekaj minut, ki izgledajo kot ure, zaostanem za ciljem. To je to in predvsem ni.

Pride junij. Volja gre čez vse, ne poslušam se, ni čutim in ne vidim. Deset, dvanajst, tudi šestnajst ur. Telo se krha, samo volja se ne da. Moram, razumeš, moram dokončati. V Celovec se bom vrnil popraviti tisto lansko zgodbo. Mesec pred dirko testiram progo. Wati so, a hitrosti ni, čas ni pravi? Saj imam in ur in kilometrov toliko, da….se telo upre. Tri tedne pred tekmo nemirno spim, sklepi bolijo. Srce bije, ne utripa. Potem se nekega jutra upre glavni, Ischiaticus. Dva tedna se ne morem vzravnati, kaj šele teči. Plavanje nekako gre, še najlažje, jasno, je na kolesu. A vedno čutim težo, kamni v nogah, kamni v pljučih, kamen razbija in ne utripa. Počitek, nujno.

V Celovec pridem najprej sam in s štirinožko. Še počivam telo in ogrevam dušo, grem na registracijo in se karboloadam. Pride še navijačica in čisto nežno treniram, vse je vedno lepše. Telo se sprosti, duša se vtiri v predtekmovalni vrvež.

Jutro je celovško, petič sem na startu in vedno je drugače, le svetloba in vonj jezera sta vedno v zraku. Mirnejši sem, nekako sem se spočil in želim si začeti. Prerinem se malo bolj naprej v vrtsi in zaplavam, suvereno in enakomerno, pazim na zamah in vem, kje so moje šlamparije. Neopren je hitro topel in boje se kot rumene sence kažejo med rosnimi kapljicami. Jezero je pirjazno, prehitevam. Obrat, poitem drugi in s skrbjo zrem proti Lorettu, malo strahu pri vhodu v kanal, potem pa po njem, hitro, močno. Na izstopu se malo tepemo, hitro sem na preprogi in zadiham v sončne žarke. Ura: noro, šest minut hitreje, kot pri PBju. Tečem hitro, lahkotno, vse je lepo. menjam bliskovito in na kolesu je jutranji mraz. Lovim kadenco, ritem, hlastno popijem gel in stisne me v želodcu. Na obratu pri stadionu gonim in s pedalom se skoraj spotaknem. Daj umiri se! Hlastam, rekordno plavanje me priganja, še bolj pa ne želja, temveč nuja, končno spustiti se pod 11 ur. Do Vrbe gre lepo, nič senzacionalnega, potem gor in po klancu dol do Stare Drave. Temna senca leže čez cesto, počasi gre tole? Navzdol? Zaženem se v tri klančke v Rožu in pod Paškim jezerom. Prihlastam v neko soparno gnečo, pijem, hlastam. Dol v vas še pijem, goltam gel, gremo, se bičam. In potem pride tista ravnina, ki to ni, v Ledenice in Malenice. Takrat še ne vem, a zgodaj sem udaril v gostoto dneva. Naprej se vlečem skozi gosto dopoldne, nekako kot Sizif, le s kamnom za kolesom. Na obratu pet minut čez tri, na koncu drugega kroga, ki bi bil lahko že v peklu, čez šest ur in četrt!? Slabše, kot na prvem zmenku pred leti…. Poskušam loviti trenutke navdušenja, se spominjati prebliskov prejšnjih tekem. Kje si, Major Tom?

Sestopim na ziher, ne iz tradicionalne lastovke, ostanka otroških kolesarskih vragolij. Vidim zaskrbljen obraz navijačice, niče več si ne moreva skriti. Z nostalgijo in neko grenkobo grem v menjalca. Trenutek sekundnega zmagoslavja, ko menjam hitreje, kot dva soseda izpraznita vrečo in brišeta očala…. A na izstopu iz menjalca me je strah. Pri navijačici se ustavim, Če je ne bi bilo tam, bi bila praznina temna in dan brezno. Samo izdavim: Danes bo dolga. In čutim, da nisem sam. Buzz, pazi name, prosiiiim. Preudarno začnem skozi vrvež prvih kilometrov in se poskušam čim prej odmakniti v navidezno neskončnost ob jezeru. Začnem spet gledati na uro, ujamem ritem pod 6 na kilometer, lažno upanje. Takoj zatem me zgrabi krč. Z Angležem, dres pravi, da je soldat, skupja stokava in raztegujeva nogi. Utrujeno se nasmehneva: kot v bolnici na fronti…. Odšepam naprej in tako gre prvi krog, nazaj proti mestu. Vedno težje, vedno več krčev. V klanec, ki to ne bi bil včeraj, zahodim. Utapljam se. Prvič, pred leti, sem se na začetku, tam pri menjalni coni vprašal: koliko krogov ima danes peket, Dante. Letos vem, z vsakim obratom enega nižje. Drugi krog, končno. Komaj se vlečem, vroče je, vse teče od mene, led se topi kot v kaminu. Kola, Red Bull, voda, kola Red Bull, voda…. Nič več me ne boli, razen duše. Skoraj zmagoslavno se počutim, ko izračunam, da lahko rešim čas pod 13. Izračunam….: za zadnjih osem kilometrov preračunavam in preračunavam, potem spet tečem mimo navijačice in izdavim, še osemdeset minut. Kako !? Osem krat sedem je, čakaj, ne dvainsedemdeset…. Zadnji kilometer teče Darko z menoj, občutek imam, da končno tečem, kot se spodobi, odženem ga v cilj, da ne bo diskavlifikacije. Tam pri zastavah, pol kilometra pred ciljem, faaaak. Sam ostanem, nikogar ni, Manfred in še trije, s katerimi smo se kot trop ranjencev plazili v mesto in nazaj, me prehiti. Noga boli, tudi stopiti ne morem nanjo, Pustim še pet minut in se počasi odsprehajam, med ljudmi končno stečem tja, v cilj. Uro in pol kasneje, kot sem upal, želel, sanjal.

Dan zatem hladno zaključim projekt. Roka je težka, ko pritisnem delete, še težja, ko pritrdim, da res zaprem account. Nisem data, upor hrčka v valju.

In tako grem v Koper.

Runcajz

(se nadaljuje)
Uporabniški avatar
 raziskovalec
#361151
RuncajZ,

Lepo te je brati po dolgem času in še lepše ugotavljati, da še vedno hočeš biti še boljši.
Občudujem tvojo voljo do brutalnih treningov, ki očitno prinašajo odlične rezultate, nekako mi še seže spomin (v precej manjšem merilu), kako to zgleda.
Osebno so mi veliko bližji zapisi o tvojem trpljenju, ki ga sam doživljam že na vsem, kar traja več kot dve uri.
Z veseljem pričakujem nadaljevanje zapisa, pri katerem se ježi vse na meni, tako športnik, kot pisec v meni uživata ob branju.
Se bom pa zato vzdržal, da bi pogledal (po rezultatih), kako ti je šlo v Kopru, da bom izvedel iz prve roke.
Veliko uspešnih (pol)železnakov ti želim tudi v prihodnje. Pa tudi osebne rekorde, v naših letih so vredni več kot dvojno.
 lecko
#361155
Eno vprašanje. šele letos sem mal začel brat literaturo o povezavi treninga in utripa, predvsem pri teku . In povsod ven štrli podatek, da naj bo cca 3/4 treningov v območju 70 do 75% max utripa, da so tako najbolj učinkoviti. Preostalo seveda intervali, klanci, šprinti. A tu berem kako imaš naporne treninge in kako te zdelujejo..men se to ravno ne zdi kot 75% utripa ? Tule npr en članek o tem, tudi triatlonco so omenjeni: https://www.runandbecome.com/running-tr ... e-training
 Runcajz
#361185
lecko, takole: če imaš kakšnih 6 ur časa, ti z veseljem čisto na kartko povem o svojih izkušnjah...

Sicer pa si prav zlahka predstavljam vprašanja in dileme, ki jih ob branju imaš. Za menoj je kakšnih 15 let ukvarjanja najprej z maratoni, potem pa z dolgim triatlonom in še vedno se intenzivno ukvarjam s podobnimi vprašanji. Naučil sem se sledeče:

1) največ veljajo preizkušeni pristopi, ki so skozi dolga (to se nam zdi) leta utrdili temelje pogledov na treninge. Ker omenjaš tek, pa tudi sicer, bi ti najprej priporočil prebrati in si na zelo dobrem YouTube kanalu pogledati Jacka Daniellsa (ne tistega v flaši).
2) trening tako rekreativcev kot tudi vrhunskih tekmovalcev je, ne boš verjel, tudi jaz nisem, zelo mlada strokovna ali recimo znanstvena panoga. Človek ne bi verjel, a ko bereš npr o dopinških škandalih kolesarjev pred dobrimi desetimi leti in bereš, kako so takrat trenirali, vidiš, kako pozno so celo v profesionalni šport vpeljali nekatere danes vsem nam "strokovnjakom" najpomembnejše elemente, npr eksakne intervale!? Saj potem ni čudno, da jih Sky, ne samo zaradi proračuna, temveč tudi Univerze v Birminghamu npr tako opere vsake toliko časa. Poglej, kdaj so šele res začeli uporabljati powermetre za kolo. In lani je en model, ki ga omenjam spodaj, napisal knjigo o uporabi powermetra pri teku....ko je dobil prototip!? Ajajajaj. Pomeni: množica programov in "programov" ter "doktrin" je dokaj nepreizkušenih, posebej pri zelo širokem Gaussu (=rekreativcih). Dodaj še enormen trg rich and dumb, pa je zmeda kompletna.
3) Zmedo in fertilna tla za zablode povečuje kup platform, kjer zakključki temeljijo na "big data" (ful zadane, potrošnika namreč). Zavedaj(mo) se, da so vsi ti TPji, Strave, Garminovi, Suuntovi itd "facebooki" še v fazi intenzivnega zboraja podatkov, kje so šele pravilni algoritmi, segmentirani po starostnih skupinah, celo spolu!?. Strašno nevarne znajo biti floskule, npr tista, ki sem jo jaz drago plačal: V starosti čez 50 je važna samo "intensity", pravi XX. (XX je baje papež treninga endurance športov, meni se zdaj zdi bolj Borgijec....).
4) Potem je tu najpomembnejše: vsak, ampka prav vsak od nas je individuum, en eksperiment, saj trening ni nič drugega kot ekperimentoranje z relativno zelo visoko variabilnostjo poskusov in zelo šibkimi, pomeni težko merljivimi parametri. Če bi tako razvijali avtomobile ali zdravila.... No, računalnik "rebootaš". Sebe težje. Malo je parametrov, ki jih lahko nadzoruješ ali vzameš kot sidro, posebej pri dolgotrajnih naporih v kompleksen, naravnem okolju z vsemi variablami. FSU je eden od najpomembnejših.Ne med treningom, po njem, med pošitkom oz adaptacijo. Ali ti ali trener prilagajaš program dnevno ali tedensko, da torej slediš neizbežnim naravnim zakonom ciklizacije, je odvisno od znanja in predvsem komunikacije. Aha, ciklizacija: v naravi ni premic, so le sinusoide (aj, sem malo zakompliciral in zatežil).

Po mojem torej: zlagoma, pomeni vztrajno, konsistentno naprej, gotovo boš napredoval (sinusoida!, če si dober, sigmoida), spoznaj potrjene temelje, izogibaj se floskul in modernih breakthroughov, spoznaj in vrednoti svoj (!) odziv na treneing. Sam sem gotovo naredil napako, v preteklosti večkrat, a tokrat najbolj, da sem a) obremenil telo (obseg) bolj, kot sem lahko skompenziral, b) nisem cikliziral in 3) gotovo imel bistveno preveč visokointenzivnih treningov, bolj so me zanimali watti ali celo povprečne hirtosti na testnih progah, kot moj FSU naslednje jutro.....

Ali oz predvsem katero razmerje je pravo: prepričan sem, da je to individualna zadeva. Preberi si za začetek morda kratek ekscerpt iz knjie Matta Fitzegralda (Purple Patch), ki je objavljen v teh dneh na Triathlee.com. Ima tudi zanimive, sicer redke podcaste.

Na tem forumu vedno z veseljem preberem, kaj piše, večkrat kot Advocatus Diaboli, stara kost. Je še kakšno leto starejši od mene, pa kakšno svetlobno bolj izkušen in moder. če bo sklincal, kar sem napsial, OK, bom še bolj intenzivno razmišljal.

Želim ti pa predvsem veliko veselja pri dviganju svojih meja!

Runcajz

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA