najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

 Runcajz
#361186
(nadaljevanje) Ko sem odhajal iz Celovca, nisem vedel nič, še najmanj, da bom šel na polovičko v Koper. Bil sem izpraznjen, tudi razočaran, a predvsem v dvomih. Saj ne, da bi se kot poraženec splazil ven iz ringa, ni šlo za to, da bi izrekel tisti Konec, tega se ne grem več. Tudi nisem besno brcal v kolo ali metal superg. Bilo je enkaj drugega: strah. Strah, da ne bo več nikoli tako kot.... Strah, da ne bom več užival, da ne bom več boljši, da je Major Tom odletel naprej in da sva z Buzzom ostala na pločniku gledajoč avtmobile, ki gredo na morje, midva pa ne. Strah napisa, ki sem ga videl med drugim krogom teka v Celovcu tam nekje v Krumpendorfu: Prišel bo dan, ko tega ne boš zmogel. Ampak danes ni ta dan. V deprivaciji dvanajste ure sem ga prebral, razumel pa sem ga šele dneve potem.

Julij je minil v dneh lizanja ran, predvsem pa iskanja občutka. Osvobojen kletke treningov, tako sem zadnje tedne gledal ponedeljkove izpise polnega koledarja, sem počasi obujal telo. A ni se zbudilo. Plavanje v Bohinjskem jezeru mi je godilo, s kolesom sem razgibaval sklepe in utrujene mišice. Dva tedna po tekmi sem si upal na testni klanec. Z veliko začetnico. Povedal mi je, za razliko od vseh testov vsakega drugega tedna po IMjih, da sem zdelan. Berem, veliko. In ugotovim, da je takih modelov več. Da se tej bolezni pravi deep fatigue, ki sldi skurjenosti, pretreniranosti. A še večja je utrujenost v duši, komaj čakam, da se bo zbudilo veselje. Tega sem si bolj želel, kot wattov in sekund.

Potem je prišel avgust, v toplem grškem morju in ta zaresnih valovih kristalizira zadovoljstvo ob močnih zamahih, čutim vodo. V vročih, peklenskih dopoldnevih tečem, zelo počasi, a vztrajno. Čutim pljuča in srce, nog še ne. Nekega dne potegmem po trailu vse do svetilnika. Sam sem z vetrom in globoko, temno modrino ter belimi valovi. Divjina me počasi spomni, da postajam suveren. Potem gremo v Dolomite, hlad sten in rezek zrak me dramita. Nekega popoldneva, že proti večeru, grem z gorcem po cesti na Passo Gardena. Končno, tam pod vrhom, kjer veter hladi misli, je občutek še topel. Začutim veselje nad kadenco in utripi. Skladni so. Smeji se mi! Še bolj naslendji dan, ko po nevihti tečem po mokrem smučišču gor, skoraj do vrha. Smeje se mi, tudi potem, ko Cloudsurferji postanejo Shitsurferji, stopil sem v kravji drek. Dva dni zatem spet pod večer iz Toblacha skozi Val Popeno, med kapljami in mrazom na Misurino. Po serpentivah navzod široke gume tulijo, prehitim, iz čiste objestnosti dva avtomobila in se kot paglavec navdušen vrnem v kamp. Bo, spet bo, kajne Buzz. Prijavim se za Koper, skoraj zadnji hip...

Sestavim si načrt, sam, ure sklestim na sedem do devet na teden, Verjamem, da sem kljub samouničujočemu treningu spomladi vseeno postavil grobe, a dobre temelje, baza mora biti še tam. Previdno moram dodati specifiko, za Koper so to klanci, ne surova moč na ravnem. Škilim watte le po treningu, a gledam in čutim klance, intervale na Rašico, Rakitno, proti Sorici in na Savico, v Bohinju se na koncu upam na testni Klanec: yesss, ne le čas, predvsem mišični metronom, srce in pljuča igrajo, kot morajo. Plavam redko, le nekajkrat, a nekako se zanesem, da sem tu parvzaprav v tej sezoni spet napredoval, kljub globoki utrjenosti. Največjo uganko mi predsatvlja najstarejša disciplina. Previden sem: ostal bom pri ravnotežni kadenci, nizkih 82 in v coni udobja, utrip pa kakšnih 5 do 8 pod pragom. Spet se učim, kot novinec, iskati ravnotežje in potem stopnjevati. Na koncu nekjakrat sešijem kolo in tek, ne za dosežek, predvsem, da ne bo katastrofe.

In si postavim cilj: biti najboljši jaz.

V Koper prideva tokrat z Darkom. Kot že tolikokrat se v tednih in dneh pred tekmo ravno prav spodbujava, mene tokrat še posebej pomiri, usmeri k bistvu. Na progi sva bila dvakrat, ni me strašila, prej osvobodila ostrih časovnih ciljev, saj je povsem nepriemrljiva z drugimi. Ostaja le en cilj: biti res najboljši jaz.

Zjutraj sem povsem miren, osredotočen. Zvečer se je tudi narava usmilila in še v poznih temnih urah klikamo temperaturo moraj, še dve destinki, napiše prijatelj pred spanjem. Zjutraj je dve pod mejo, vse jasno in mirno. Klanci čakajo, vznemirjen od pričakovanj sem dobre volje, a brez evforije

Na štartu plavanja, potem, ko smo ravno prav rutinirano opravili vso rutino in ravno prav ogreli mišice, z veseljem čakam na začetek. Grem nekoliko bolj naprej, a anes sem tud s ciljem. I'm on a mission, Buzz: najboljši jaz.

Trema me mine, takoj. Ko zgledam poravnane rumene boje, se raztegnem v enakomerne zaveslaje, več jih prehitevam, kot prehitevajo mene in vse je lepo. Morje je irno in počasi stopnjujem, še vedno sem pozoren, do boje do boje. Na obratu se otresem družbe, pa mi hitro zmanjka, starh me je, da sem zgrešil, odahnem se šele , ko se obrnemo drugič. Utrujenost leze v roke. šlampast postajam ampak enostavno izgubljam nadzo nad detajli, nekako mudi se mi ven. Plačam, seveda, lahko bi bilo minuto ali dve bolje, tudi nekaj deset metrov manj....a vesel sem, ko prek stopnic, kljub padcu, stečem po pomolu, pod tuš in bliskovito menjam. Suveren sem, bos odpikam klanček, se obujem in previdno po tlakovcih. Pijem, strahoma, da me spet ne bi stisnilo v žlički. Potem pa olajšano prek krožišč, še zadnji strah pred vetrom je odpadel. Vem, kje so pasti prvih desetih kilometrov, potem pa globoko na aerobarih malo jaz druge, malo drugi mene in v Miljah smo. Hiro gre, lepa in nenaporna hitrost. Proti Ospu skozi najlpeše ima na progi, Oreh gre bistveno lepše, kot na treningih. Začutim se, morda sem pa res spet boljši jaz. Pred Ospom je res gužva na cesti, komaj se izognem padcu, pa še motorizirana konjenica budno pazi na nas. Angležu pravim: well, what if the Marshal is drafting? Tako nekako je videti in zasmejiva se. V Ospu se niti ne ozrem v znano steno, oprimki so gotovo še vedno tam, skrivečneno drevo na zadnjem štantu tam pod vrhom mora biti zdaj prav lep balkon. Morda na njem sedi duh Ospa, ki naju je tako gredo zabrisal iz zajede.... Gel em vzel že prej, zdaj še nekaj požirkov, potem pa napad na klanec. Poznam ga, ne le s kolesa, tu smo hodili s petkovega večernega avtobusa in se vračali naslednji dan. Takrat je bil strm, danes je še bolj. Previdno se ga lotim, ne obžalujem, da me prehitevajo. Hitro, hitreje, kot sem si mislil, sem na gladkem, dolgem klancu in v skupini si nekako držimo lep, visok ritem. Pri kamnolomu mi nekoliko uidejo, pod vrhom še malo bolj, a pod vasjo jih nekja polovim. Komaj čakam, da se obrnemo. ne zaradi pošika, komaj čakam hitrosti.... Takoj za obratom me prehiti Mamutka, tako piše punci na številki. ne morem si kaj, da je ne dohitim in med prehitevanjem zatulim: Mamutke, bojte se dinozavrov.... Nekaj minut zatem uživam v hitrosti, prek 70 gre in smejim se, trije nažigamo vse dol do okrepčevalnice. Hitro menjam plastenke in se zaženem v klanec pod Kubedom, še močneje, še bolj prepričano kot prej. Klanec je tako lep, da bi ga s seboj vzel za kam drugam... Gre kot singerica in malo tudi prehitevam, Buzz, sem najboljši jaz?

A malo me je vseeno strah, sice rlepi watti se držijo, a pravi feferoni prihajajo za Gnačiščem. zapomnil sem si najprej trije do Sv Antona, potem trije do Marezig. Z vsakim se spopadem, vsakega zmagam. A nito tisto, kar me navduši. Tam na vrhu druegga klančka, tam, kjer se tiazazdi, da si nekje na nanoških planota, pogledam na desno, vidim osapske stene, črnokalske skale, borovce in plaho travo. Smeji se mi, navznoter še bolj kot navzeven in vem: to je to, vrnil sem se. Nič ni težko, tudi, ko mi na tistem presnetem ovinku pri Sv Antonu naenkrat nekaj strašno tolče po zadnjem kolesu, ko se ustrašim, da je šla feltna ali špica, pa sem samo snel ketno, se sploh ne vzmerim. Minuto kasneje, s črnimi rokami in enkim navdušenjem glodam v predzadnji klanček. Skozi Marezige leti, po ovinkih dol še bolj, skoraj nikogar ni okoli mene in privoščim si res navdušujoče rezanje zrka in ovinkov, noro. Tudi skozi šikano na dnu doline prinorim, držim ritem do Dekanov in potem sem naenkrat v mestu. Na zadnjem krožišču se skoncentriram, misleno preigram sestaop. Sezujem se pri matini, pustim trop malo naprej in v lastovko, smeji se mi, zaplejem se na levem pedalu kot predzem smrkavec v gruču od črti, sodnica že zajame sapo, a nič en bo, skočim točno na črto. Voila!

Hitro se zresnim, pazim na kolo, da ne ubrišem, vesel sem, ko vidim, da jih še kar nekaj manjka, strahoma stečem prvih deset, dvjset metrov. Vse Ok, nisem okorel in hitro zvelečm nase Hoke. Premislil sem vsak detajl, vse sem naredil, da zmanjšam tveganje, vzel najodibnjše in najpočasnejše superge. Še kapo na glavo, očala zadaj za ovratnik in gremo!

Začnem lepo, skladno, bez težav, ošinem uro, drži, 82 in pet petnajst. Kilometrer, dva zatem še vedno lepo, vzamem gel in vodo, ter ob zatoku. Prehitel sem gručo, ki je štartala ob meni in sam se mučim ob avtocesti. Postane me strah, začutim, da so tla nagnjena v desno, ravno narobe za moje stegno. Dohiti me avstrijska mladenka, tečeva v isti kadenci in dobra pacerka je. Potem vzame gel in izgine... Šit. Prvo trtejino zdelam kar solidno, potem sledi zoprn del, podhod, malo levo desno, vogali in moram se pomatarti, ni več, kot na kolesu. V Žustreni je manjša množica, seveda pomaga, saj je kar električno. Od postaje do postaje se vlečem ob morju, malo mi pada hitrost, kadenca je enaka, torej imam vedno krajši korak. Nasproti mi prede prvih pet iz moje age group, prepoznam obraze, poskušam brati z njih. Malce resignirano ugotovim, da je to pač moja meja, tukaj in zdaj. Brez jeze, a kljub vsemu z obžalovanjem. Pred Izolo posije sonce in naenkrat je kot v ekonom loncu. Mučim se čez mesto, obetal sem si lep krog, a trenutno me zanima bolj Red Bull. Padam, začnem računati, seveda bo pod 6, fino bi bilo pod 5:50... Še vedno sem boljši jaz.... Čakam do Žustrene in tam točno vem, kje sem. Zadovoljen. Do konca bi rad bil sam s seboj, nataknem si še očala in od kapo sem povsem v svojem svetu, s svojim ritmom, zaključil bom to leto. Na rivi se vseeno zavem, da tečemo v nekakšni vrsti in za svak slučaj pospešim. Tokrat bo ta trenutek res samo moj. Cilj ni obok, cilj je najboljši jaz. Sem.

Čas seveda ni tak, kot bi si ga zamislil pomladi. A čas lebdi v tem prostoru, ki je danes tako nabit, tako pozitiven, tudi v mojem mehurčku. Zlasti v mojem mehurčku. Čas danes ni neodvisna spremenljivka.

V petdesetih letih sta v Vratih, pod Severno Triglavsko steno, stala profesor Milan Vidmar, poleg vrhunskega strokovnjaka na področju elektrike tudi svetovni šahovski šampion, in profesor France Avčin, ki je bil poleg vrhunskega raziskovalca tudi odličen aplinist. Bil je tudi predvojni državni prvak v umetnostnem drsanju in nekaj časa tudi svetovni rekorder v driganju uteži (!?!). Tako sta modrovala o tem, kako je videti tik pod vrhom Stene, v navpičnih počeh Čopovega stebra. Kako pleazalc dojema svet, njegove dimenzije. Avčin je to dobro vedel, saj je opravil prvo ponovitev te legendarne smeri. Skep nedvomno zanimive razprave o vprašanju, kakšen je meter tik pdo vrhom, je bil nedvoumen. Ni enak, kot na pragu Aljaževega doma v Vratih.

Če sta taki avtoriteti sklenili, da meter ni neodvisna premenljivka, je tudi meni dopuščeno, da so ure in minute odvisne. Od tega, ali jih izmeri najboljši jaz.

Runcajz
 spela*
#361191
Runcajz napisal/-a:
Če sta taki avtoriteti sklenili, da meter ni neodvisna premenljivka, je tudi meni dopuščeno, da so ure in minute odvisne.


Seveda so. Zapisala je pa to ena največjih avtoritet 20. stoletja. :)
Uporabniški avatar
 raziskovalec
#362101
Runcajz, še en odličen zapis. sramota (zame) , pa da sem ga šele sedaj prebral. Regeneracija je del treninga :wink:

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA