ciao
VSA ČAST TO PA JE ZAME TUDI V SANJAH NEDOSEGLJIVO.
FANTJE ISKRENE ČESTITKE.
Najbolj aktivni uporabniki
ZADNJE NOVICE
Zadnje novičke
, pa nisem pozabil na svoj dolg.
- 09 Okt 2007, 08:26
#104503
MOJ IRONMAN – MAJHEN KORAK ZA ČLOVEŠTVO IN VELIK ZA MENE
Zürich. Noč se počasi umika dnevu in prvi sončni žarki, ki posvetijo izza hribov, napovedujejo, da bo zadnja junijska sobota sončna in prijetno topla. Dan bi lahko bil prav počitniško umirjen, vendar dogajanje na jezerski obali kaže, da temu še zdaleč ne bo tako. Vrvež je že od najzgodnejših ur popoln. Množice ljudi se kot mravlje iz vseh strani zgrinjajo na prizorišče. Iz mogočnih zvočnikov razbija glasba, ki jo poskuša sem in tja z nerazločnimi obvestili preglasiti uradni napovedovalec. Ljudje se glasno pozdravljajo, se smejijo, vpijejo in preizkušajo svoje navijaške pripomočke. Številno osebje v rumenih majicah skače sem in tja in ureja še zadnje podrobnosti pri organizaciji velikega dogodka.
V centru prizorišča se nahaja kakih dva tisoč ljudi oblečenih v črne neoprenske plavalne obleke. Nekateri si živčno nameščajo plavalno kapo, popravljajo očala in še stotič preverjajo ali imajo obleko dobro zapeto, drugi se nervozno smejijo ali si s sosedi izmenjujejo kratke enozložnice, spet tretji pogledujejo na svoj merilec in nejeverno ugotavljajo v kakšne višine lahko adrenalin odnese srčni utrip. Nekateri, kot da niso od tu, zatopljeni so vase, nemo strmijo predse in se koncentrirajo na vse, kar jih tisti dan še čaka. Ampak, tako je le na zunaj. Kdo bi vedel, kaj se v resnici tisti hip dogaja v njihovih dušah. Mogoče evforija, radost, veselje, lahko pričakovanje, nestrpnost, nemir, ali tekmovalnost, ambicioznost, agresivnost, spet mogoče trema, zaskrbljenost, negotovost, strah, ali pa tudi apatičnost, otopelost in brezbrižnost. Mogoče vsega po malem.
V zraku je čutiti, kot da se kotel napolnjen z vsemi energijami iz minute v minuto pregreva in bo zdaj, zdaj prišlo do eksplozije. Nekdo bo moral sprostiti varnostni ventil, nekdo bo moral dati znak, da se ljudje poženejo s starta. Starta Ironman triatlona, najtežje enodnevne športne preizkušnje na svetu.
In jaz se nahajam tu. Srce mi noro razbija, moja čutila so odprla vse možne registre, možgani komajda uspejo slediti dogajanju. Uščipnem se, če mogoče ne sanjam, vendar je res. Tu sem, pa čeprav mi vsaka misel v glavi govori, kako ne spadam sem. Med te atlete, za katere marsikdo reče, da so najbolje fizično in psihično pripravljeni ljudje na tej zemeljski obli. Do začetka je samo še 15 minut, jaz pa se sprašujem, kako sem sploh »zašel« sem. V glavi se mi z veliko hitrostjo začnejo vrteti spomini.
Najprej se spomnim otroštva in svoje silne želje po gibanju in, tako so rekli, velike športne talentiranosti predvsem za igre z žogo. Žal se iz te nadarjenosti ni izcimilo kaj dosti, saj je moje treninge rokometa že pri desetih letih na silo prekinila otroška igra z bombo. Posledice nesreče so bile hude, ostal sem brez roke, brez očesa in s številnimi drugimi telesnimi poškodbami. Me pa to nikakor ni ustavilo, da ne bi še naprej igral košarke, tenisa, nogometa, smučal, surfal… Danes lahko z gotovostjo rečem, da mi je prav šport v največji meri pomagal, da se izvlečem iz stiske. Kot na pladnju mi je ponujal resnice o številnih življenjskih vprašanjih. Učil me je, da fizični hendikep ni nekaj, zaradi česar bi moral ostajati doma in objokovati svojo usodo, ampak da je mogoče z delom in trdno voljo presegati svoje omejitve in dosegati sanjske rezultate, hkrati pa ostati na trdnih, realnih tleh. Učil me je, da se v življenju nič ne da doseči čez noč, ampak je potrebna postopnost in vztrajnost. Učil me je, da je zdrava tekmovalnost v življenju potrebna, vendar zmage nad drugimi ne morejo biti večji vir notranjega zadovoljstva, kot je občutek, da si, kljub porazu, dal vse od sebe. Učil me je, da lahko preko športnih dejavnosti spoznavam in navezujem odnose z dobrimi in plemenitimi ljudmi, ki mi bogatijo življenje in nenazadnje, da tudi jaz s svojimi življenjskim sporočilom predstavljam pozitiven lik za druge ljudi.
Do poka pištole je še 10 minut. Od nekje prileti helikopter, ki se s snemalcem na krovu spusti le nekaj metrov nad gladino. Vodni prš se dvigne v nebo in zamegli vzhajajoče sonce na drugi strani brega. Vznemirjenje okrog mene še narašča, jaz pa, zanimivo, postajam vse bolj miren. Spet za trenutek v mislih odplavam drugam.
Spominjam se, kako sem šele pred par leti odkril tek kot alternativo drugim oblikam športa. Ko so se nama s Carmen v dobrem letu dni rodili trije otroci, se mi je začelo življenje nenadoma odvijati v pospešenem ritmu, polnem stresa, ki je bil toliko večji spričo dejstva, da sta se dvojčka rodila z zdravstvenimi težavami in posledično posebnimi potrebami, ki so zahtevale in še zahtevajo veliko dodatnega prilagajanja, skrbi in dela. Časa za igranje tenisa in košarke in za obvezno pivo ali dve s klapo v bližnjem bifeju enostavno ni bilo več. Edina možnost, da se malo razgibam in sprostim od dnevnega stresa, se mi je ponujala zvečer, ko je v stanovanju končno vse potihnilo. Obul sem si copate in se odpravil na tek. Ko sem bil čez pol ure spet doma, sem se resda počutil bolje, ampak vmes, aj, aj, eno samo trpljenje. Težke noge, pomanjkanje sape, odvečni kilogrami, žulji, vse mi je hodilo odveč. Samo sanjal sem lahko, da bi brez vmesne hoje, v enem kosu, pretekel pet kilometrov. A sem kar vztrajal in vztrajal, počasi mi je šlo vse bolje in tudi užitek sem v teku začel odkrivati. Že čez pol leta sem odtekel svoj prvi polmaraton in leto za tem izpolnil še, v začetku skorajda nepredstavljivi cilj, maraton. Nato sem se začel spogledovati s triatlonom. Spoznal sem Igorja, začel s plavanjem, kupil prvo specialko in spet, korak po koraku. Najprej sprint, pa olimpik in nato prijava na Ironman. Bila je to težka odločitev, saj sem vedel, da časa nimam ravno na pretek in da me družina potrebuje doma. Potrebnega je bilo veliko usklajevanja, odrekanja, pa tudi sporekanja, da sem lahko v zadnjega pol leta na treningih nabral približno 70km plavanja, 1200km teka in 3500km kolesa. Kar je bilo v začetku popolnoma izven mojih predstav o lastnih zmožnostih je začelo dobivati oprijemljivejšo podobo. Mogoče mi bo pa le uspelo.
Spet se z mislimi vrnem nazaj. Do starta je samo še 5 minut in vzdušje se približuje vrelišču. S Primožem in Petrom si izmenjamo še zadnje vzpodbudne beseda. Čeprav jih zaradi hrupa skoraj ne slišim, vem da mi iskreno želijo najboljše. Enako tudi jaz njim. Tu ne tekmujemo eden proti drugemu, ampak predvsem sami s seboj. Pravzaprav sploh ne tekmujemo, prej bi rekel, da gre za iskanje neke harmonije. Za nekakšno uglaševanje s samim seboj na eni strani in razmerami, ki nam jih ironman ponuja v obliki dolžine, konfiguracije, temperature in drugih objektivnih dejavnikov na drugi strani.
Še zadnjič pomislim, če sem kakšno stvar od opreme pozabil, a hitro odženem vsak dvom. Večkrat sem vse preveril, pa tudi Igor mi je pomagal, da kakšne stvari ne »zabluzim« malo po svoje. Kako sem vesel, da je Igor z mano. Ko sem mu rekel, če gre, ni niti pomišljal, ampak je bil takoj za. Osemurna vožnja z avtom do Züricha je v njegovi družbi minila kot bi trenil in tudi v kampu, kjer sva preživela dva dni, sva se dobro ujela. Res neverjetno, kako pristne človeške vezi se lahko stkejo v takih trenutkih.
Odštevajo še zadnje sekunde do začetka. Sedaj ni več časa za spomine. Obstaja samo tukaj in sedaj. Tri, dva ena, START!
Kar nekaj časa mine predem se prebijemo do vode in poskušamo zaplavati. Poskušamo, pravim, saj plavanje v taki množici enostavno ni mogoče. Čeprav sem od mnogih triatloncev že slišal in marsikje prebral, kakšni so lahko občutki v prvih metrih plavanja, sedaj izkusim tudi sam. Udarci padajo po meni z vseh strani, vsi me odrivajo in vlečejo, tako da sem več pod gladino, kot nad njo. Pijem vodo in le s težavo prihajam do sape. Občutki so taki, kot da bom utonil, zato se prav borim za življenje. V obupu začnem otepati okrog sebe in počasi si le izborim svoj košček gladine, na kateri lahko plavam. Po nekaj sto metrih takega »pretepanja« smo po jezeru že tako razvlečeni, da se lahko umirim, najdem svoj tempo in brez posebnih misli odplavam proti prvi boji. Pravzaprav samo upam, da plavam v pravo smer, saj zaradi bleščanja sonca, ki mi sveti naravnost v obraz, skoraj nič ne vidim pred sabo. Vendar se ostalim okrog mene ne godi nič bolje. Kot izgubljene kokoši cikcakamo po jezeru, dokler se le ne približamo prvemu obratu. Do drugega obrata mi gre nato precej lažje, s tretjim, ki je speljan po plitvini okrog majhnega umetnega otočka, med drugim se tam tako brcnem v kamen, da se mi z noge pošteno pocedi kri, pa že zaključujem prvi krog. Počutje je tudi v drugem krogu solidno, čeprav imam vode na koncu že vrh glave in si prav želim, da se čim prej usedem na kolo. Zavedam se, da je plavanje zaradi mojega hendikepa moja najslabša disciplina, zato vem, da bom prilezel iz vode bolj med zadnjimi. Ko po rampi končno splezam spet na trdna tla, najprej pogledam na uro. Za 3,8 kilometra plavanja porabim 1 uro in 25 minut. Rezultat in 1321. mesto me nič kaj ne razveselita, saj je dosežek vsaj pet minut slabši od načrtovanega, vendar kaj hočem, sedaj nimam časa misliti na to. Paziti moram, da se v prvih korakih ne spotaknem, kajti moje telo ni več navajeno na kopensko gravitacijo, niti ne na pokončno držo. Po sto metrih, ki jih je potrebno preteči do kolesa, slečem neopren in poskušam čimprej opraviti z menjavo. Vmes poslušam Igorja, ki v svoji maniri s tabelicami, svinčnikom in štoparico budno spremlja dogajanje. Nasmehnem se, vendar samo za hip. Že naslednji trenutek zakolnem. Pri vlačenju nogavic na mokre noge se usedem na očala in, »škrt«, okvir je v dveh delih. Hitro rečem Igorju, naj mi posodi svoja in že imam na nosu namesto mojega adidasa, kos umazane in skrivljene plastike, ki jo dobiš na štantih v Portorožu za par centov. Igorjev stil, pač. Takoj vidim, da to ne bo v redu, zato se odločim, da bom kolesaril kar brez. Misel, da mi prileti kakšen mrčes v oko ali da se mi bojo oči zaradi vetra preveč solzile, odženem stran in zajaham svoje kolo.
Prekolesariti moramo 180 kilometrov v treh krogih. Prvih dvajset kilometrov je ravninskih in potekajo ob jezeru, nato pa proga zavije navzgor v več kot 10 kilometrski klanec. Po strmem spustu se obrne nazaj proti izhodišču, vendar je potrebno pred zaključkom kroga opraviti še s približno en kilometer dolgim in kar 15% strmim klancem. Skupaj se nabere za okrog 1500 višinskih metrov vzponov.
Kolo naj bi bila moja močnejša disciplina, zato v prvih kilometrih močno pritisnem na pedala. Hitrost se takoj dvigne na 40km/h in srčni utrip se mi nevarno hitro dvigne na 160. Vem, da je to preveč, zato se moram prav prisiliti, da zmanjšam tempo. Vseeno prehitevam ostale kot za stavo. Občutek je super, vendar se poskušam čimbolj umiriti, se koncentrirati na cesto, na pulz, predvsem pa na to, da vsakih 20 minut popijem iz bidona odmerjeno količino pripravljene energijske pijače. Glede na to, da je telo sposobno absorbirati približno en gram ogljikovih hidratov na kilogram telesne teže na uro in da bom prebil na kolesu nekaj manj kot 6 ur, sem si prejšnji večer stisnil v litrski bidon kar 24 energijskih gelov. Tako nastali »zvarek« je neverjetno gost, lepljiv in ostuden po okusu, vendar na to sploh ne mislim. Samo pogoltnem in splaknem z vodo, ki jo hranim v drugi plastenki, ki jo menjam na okrepčevalnih postajah, ki so v vsakem krogu tri. Na začetku me malo skrbi, kako bom lahko v kratkem času, z eno roko odvrgel prazen bidon, vzel polnega, pri tem pa še srečno zvozil med gručo vijugajočih kolesarjev in vso šaro, ki na debelo leži po tleh, vendar kar gre. Vsakič najprej malo upočasnim kolo, nato se pa na ves glas zaderem: »Paaaziiii!«. Vsi me sicer malo čudno gledajo, prostor mi pa le naredijo.
Do prvega klanca imam povprečno hitrost čez 37km/h, potem pa mi, razumljivo, začne hitro padati. Da se ne bi s številkami preveč obremenjeval, merilec preklopim in se raje posvetim razgledu, ki se mi z vsakim višinskim metrom bolj odpira. Pod mano leži modro Züriško jezero, v ozadju zeleni hribi in še dlje beli vršaci. Ob cesti se pasejo krave, ki cingljajo s svojimi velikimi zvonci. »Ej, saj sploh niso vijolične«, se zasmejem sam pri sebi.
Ko je strmine konec, se proga po par kilometrih spet strmo prevesi nazaj k jezeru. Spust je res divji, saj cesta precej vijuga skozi gozd in med hišami. Vseeno do konca zavrtim pedala in zavzamem kar se da aerodinamičen položaj. Brez očal sem ves v solzah in kar malo se zgrozim, ko za hip pogledam na merilec – 85 km/h. Tako hitro se s kolesom še v življenju nisem peljal. Na srečo je spusta hitro konec in pred mano je spet ravnina, ki zahteva predvsem stalno spuščeno držo na aeorobarih in enakomerno, ritmično vrtenje pedal.
Pred zaključkom prvega kroga švignem mimo Igorja, ki budno spremlja dogajanje in se zagrizem še v zadnji »cukrček« proge, znameniti Heartbreak hill, 15% klanec, na katerem se največ dogaja. Gledalci stojijo v špalirju na obeh straneh, vsi uporabljajo najrazličnejše navijaške pripomočke, pri tem pa glasno vpijejo. Na vrhu živa glasba in glas uradnega speakerja, ki mu oko ujame moje ime zapisano na štartni številki: »Matej, aus Slowenia«. Tudi veliko bolj utrujen kot sem, bi ob takem vzdušju kar preskočil tisti »hribček«, tako pa se lahko še ves svež podam v drugih 60 kilometrov.
Počutim se dobro in skrbim, da redno uživam gele in pijem vodo. Mogoče pijem celo malo preveč, saj me stalno tišči v mehurju. Da bi se ustavljal in iskal primeren WC, seveda ne pride v poštev, zato izberem hitrejši, a manj higieničen način. Prvič je malo težko, naslednjič pa je potrebno samo malo koncentracije in že narišem črto po asfaltu.
Kmalu dohitim Primoža. Izmenjava par besed, vendar se kmalu spet ločiva, saj v klanec, ki je pred nama izbereva vsak svoj tempo. Sedaj ga že poznam, zato lažje najdem pravi ritem. Na vrhu prehitim še Petra, se spet divje zapodim v dolino in kar se da hitro »zapeljem« na drugo stran jezera, kjer si rečem: »Fant moj, samo še en krog«.
Zadnja tretjina kolesarjenja se začne z rahlim nelagodnim občutkom na zadnji plati in v ramenih, ki se iz minute v minuto stopnjuje v bolečino. Telo že čuti, da ga preobremenjujem, zato se začne počasi upirati. Zavedam se, da so težave sestavni del ironmana, zato ne delam panike, ampak samo stisnem zobe, nadaljujem v istem tempu in molim, da ostane samo pri tem. Pa ne ostane res. 20 kilometrov pred menjavo, v enem od ovinkov začutim, da mi začne kolo odnašati navzven. Takoj vem, da mi v gumi popušča pritisk. Sranje! Bojim se, da bom moral menjati zračnico, kar mi bo pobralo bog ve koliko časa. Še bolj pritisnem na pedala in upam, da bom le zvozil do konca. Guma postaja vse bolj prazna, hitrost pa mi, kljub temu, da gonim kot zmešan, vztrajno pada. Zadnje kilometre se vlečem že čisto po polžje in kot züriški tramvaj drdram s prazno gumo po asfaltu, dokler končno ne pridem do menjave.
Čas kolesarjenja je 5ur in 35 minut, kar pomeni, da sem vozil s povprečno hitrostjo 32 km/h. Tudi 600. čas med vsemi udeleženci mi govori, da sem vozil kar dobro.
V menjavi si najprej oddahnem, da sem srečno zaključil s kolesom, nato pa si samo obujem copate in se odpravim na tek. Za mano sta, po sedmih urah, dve tretjini ironmana in preteči moram še 42 kilometrov. »Uf, pa saj to je nemogoče«, se prestrašim, vendar se takoj nato zavem, da ne smem tako razmišljati. Raje si progo razdelim na 10 kilometrske kroge. Ta razdalja mi je s treningov bolj domača in tudi 10 se sliši precej manj kot 42.
Prvih nekaj sto metrov imam občutek, kot bi tekel po jajcih. Noge so navajene vrtenja pedal in nikakor ne znajo preklopiti na tekaški program. Potem postane korak nekoliko lažji, vendar to še vedno ni to. Tempo je malo pod 6 minut na kilometer, a kaj boljše niti ne pričakujem. Nasploh se s hitrostjo ne obremenjujem preveč, edina misel mi je, da krog po krog sploh odtečem. Ura je 2 popoldne in vročina kar dobro pritiska. Še dobro, da je proga lep del poti speljana po parku, v senci dreves. Tečemo tako, da se, zaradi križanj poti s podhodi, s Petrom, Primožem, Alešem in Tomažem večkrat srečujemo. Zanimivo, kako potekajo naša srečanja. V začetku, dokler je v nas še nekaj energije, je med nami še prisotna kakšna vzpodbudna beseda, ko pa utrujenost narašča se pozdravimo zgolj z gibom roke, še kasneje samo z nasmeškom, v zadnjih kilometrih pa smo sposobni zgolj brezizraznega očesnega kontakta. Tudi z Igorjem, ki se prestavlja po progi iz mesta na mesto, se srečujeva praktično vsakih nekaj deset minut. Vzpodbuja me, me obvešča o mojem tempu in me opozarja naj dovolj jem in pijem. Čeprav mi nič ne tekne, na vsaki okrepčevalnici stisnem v usta gel, potem pa nekaj metrov hodim in po vrsti pijem vse kar ponujajo: vodo, izotonični napitek, juho, coca-colo in verjetno še kaj, kar niti ne registriram. Prvi krog je relativno hitro in brez večjih težav naokrog, v drugem pa me začne v želodcu hudo zvijati. Nič čudnega, tudi če bi imel želodec iz inoxa, take vrste in take količine hrane ne bi mogel prenesti. Krči pridejo tako hitro in so tako močni, da me kar krivi. Nekaj časa se borim in odlašam, potem pa rit nenadoma postane neizprosna in prav tisti trenutek zahteva svoje. Če ne bi bilo žive meje ob progi, bi se moral olajšati kar pred vso množico ljudi, tako pa napol diskretno smuknem na drugo stran in si vzamem minuto ali dve časa.
Nato gre vse lažje. Skoncentriram se na tretji krog, saj vem, da v četrtem ne bom odstopil, pa čeprav se bo treba priplaziti do cilja. Pa se sploh ni treba. Nasprotno, kakih 5 kilometrov do cilja prvič pogledam na uro in začnem računati, kakšen bi bil lahko moj končni čas. Kar verjeti ne morem, ko vidim, da bom krepko hitrejši od pričakovanih 12 ur. Zajame me občutek evforije, ki me kar ponese proti cilju. Neverjetno, s kakšno lahkoto pretečem zadnjo razdaljo in se, potem ko sem moral trikrat odteči mimo, končno odpravim skozi ciljni prostor. Kar dlake mi gredo pokonci, ko kot največji zmagovalec tečem po preprogi obdani z visokimi tribunami polnimi gledalcev, ki navijajo zame. Na levi in desni me pozdravljajo mlade plesalke v minicah in številni fotografi hočejo ovekovečiti vsako sekundo mojega prihoda v cilj. Fredy Mercury me, mene, šampiona, s svojo pesmijo glasno pozdravlja po zvočniku. Moja nekritičnost pri dojemanju realnosti doseže vrhunec in iluzija nekakšnega raja, ki jo doživljam, je popolna.
Semafor pokaže, da sem maraton pretekel v 4 urah in 12 minutah (612. čas med vsemi), s celotnim triatlonom pa opravil v 11 urah in 19 minutah. Čeprav mi uvrstitev sploh ni pomembna, sem lahko tudi s 634. rezultatom med vsemi udeleženci in 170. rezultatom v moji starostni kategoriji več kot zadovoljen.
V cilju nekaj trenutkov kar lebdim nad dogajanjem. V meni so skoncentrirani občutki uspeha, sreče in izpolnjenosti, poleg tega pa čutim še nekakšno katarzo in razbremenitev od vseh napetosti in vsega hudega, kar sem doživel, ne samo ta dan, ampak nasploh v življenju. Potrebujem nekoga ob sebi, da bi lahko podelil vse te silne občutke. Ko ves nasmejan priteče k meni Igor, se mi iz oči brez sramu vsujejo solze.
S prihodom v cilj bi lahko zgodbo o ironmanu zaključil, vendar se nobena tovrstna zgodba v tej točki ne konča. Nadaljuje se z novim poglavjem, ki govori o postopnem, ponovnem »sestavljanju« samega sebe v telesno, psihološko in socialno celoto, ter vračanju v običajne življenjske okvirje. To poglavje sploh ni tako kratko, kot bi si kdo mislil in se bere veliko bolj dolgočasno kot prejšnje. V njem »luči slave« počasi ugasnejo in »glavni junak« mora sestopiti s piedestala. Spet mora zaživeti »normalno« življenje, v katerem se posveti vlogam, ki jih je prej malo zanemarjal: vlogi partnerja, vlogi starša, poklicni vlogi, vlogi graditelja hiše, vlogi prijatelja in drugim številnim vlogam, ki jih vsi običajni ljudje živimo. Glede vloge športnika-rekreativca je na razpotju in se mora odločiti med več možnostmi: ali naj vlogo v celoti opusti, ali naj ji v življenju daje težo, ki jo z drugimi vlogami lahko usklajuje, ali pa naj se vlogi, ne glede na vse, posveti s še večjo vnemo.
Spomini, kako je »osvojil« svoj ironman mu, kot neizbrisen pečat, ostanejo v vsakem primeru za celo življenje.
Zürich. Noč se počasi umika dnevu in prvi sončni žarki, ki posvetijo izza hribov, napovedujejo, da bo zadnja junijska sobota sončna in prijetno topla. Dan bi lahko bil prav počitniško umirjen, vendar dogajanje na jezerski obali kaže, da temu še zdaleč ne bo tako. Vrvež je že od najzgodnejših ur popoln. Množice ljudi se kot mravlje iz vseh strani zgrinjajo na prizorišče. Iz mogočnih zvočnikov razbija glasba, ki jo poskuša sem in tja z nerazločnimi obvestili preglasiti uradni napovedovalec. Ljudje se glasno pozdravljajo, se smejijo, vpijejo in preizkušajo svoje navijaške pripomočke. Številno osebje v rumenih majicah skače sem in tja in ureja še zadnje podrobnosti pri organizaciji velikega dogodka.
V centru prizorišča se nahaja kakih dva tisoč ljudi oblečenih v črne neoprenske plavalne obleke. Nekateri si živčno nameščajo plavalno kapo, popravljajo očala in še stotič preverjajo ali imajo obleko dobro zapeto, drugi se nervozno smejijo ali si s sosedi izmenjujejo kratke enozložnice, spet tretji pogledujejo na svoj merilec in nejeverno ugotavljajo v kakšne višine lahko adrenalin odnese srčni utrip. Nekateri, kot da niso od tu, zatopljeni so vase, nemo strmijo predse in se koncentrirajo na vse, kar jih tisti dan še čaka. Ampak, tako je le na zunaj. Kdo bi vedel, kaj se v resnici tisti hip dogaja v njihovih dušah. Mogoče evforija, radost, veselje, lahko pričakovanje, nestrpnost, nemir, ali tekmovalnost, ambicioznost, agresivnost, spet mogoče trema, zaskrbljenost, negotovost, strah, ali pa tudi apatičnost, otopelost in brezbrižnost. Mogoče vsega po malem.
V zraku je čutiti, kot da se kotel napolnjen z vsemi energijami iz minute v minuto pregreva in bo zdaj, zdaj prišlo do eksplozije. Nekdo bo moral sprostiti varnostni ventil, nekdo bo moral dati znak, da se ljudje poženejo s starta. Starta Ironman triatlona, najtežje enodnevne športne preizkušnje na svetu.
In jaz se nahajam tu. Srce mi noro razbija, moja čutila so odprla vse možne registre, možgani komajda uspejo slediti dogajanju. Uščipnem se, če mogoče ne sanjam, vendar je res. Tu sem, pa čeprav mi vsaka misel v glavi govori, kako ne spadam sem. Med te atlete, za katere marsikdo reče, da so najbolje fizično in psihično pripravljeni ljudje na tej zemeljski obli. Do začetka je samo še 15 minut, jaz pa se sprašujem, kako sem sploh »zašel« sem. V glavi se mi z veliko hitrostjo začnejo vrteti spomini.
Najprej se spomnim otroštva in svoje silne želje po gibanju in, tako so rekli, velike športne talentiranosti predvsem za igre z žogo. Žal se iz te nadarjenosti ni izcimilo kaj dosti, saj je moje treninge rokometa že pri desetih letih na silo prekinila otroška igra z bombo. Posledice nesreče so bile hude, ostal sem brez roke, brez očesa in s številnimi drugimi telesnimi poškodbami. Me pa to nikakor ni ustavilo, da ne bi še naprej igral košarke, tenisa, nogometa, smučal, surfal… Danes lahko z gotovostjo rečem, da mi je prav šport v največji meri pomagal, da se izvlečem iz stiske. Kot na pladnju mi je ponujal resnice o številnih življenjskih vprašanjih. Učil me je, da fizični hendikep ni nekaj, zaradi česar bi moral ostajati doma in objokovati svojo usodo, ampak da je mogoče z delom in trdno voljo presegati svoje omejitve in dosegati sanjske rezultate, hkrati pa ostati na trdnih, realnih tleh. Učil me je, da se v življenju nič ne da doseči čez noč, ampak je potrebna postopnost in vztrajnost. Učil me je, da je zdrava tekmovalnost v življenju potrebna, vendar zmage nad drugimi ne morejo biti večji vir notranjega zadovoljstva, kot je občutek, da si, kljub porazu, dal vse od sebe. Učil me je, da lahko preko športnih dejavnosti spoznavam in navezujem odnose z dobrimi in plemenitimi ljudmi, ki mi bogatijo življenje in nenazadnje, da tudi jaz s svojimi življenjskim sporočilom predstavljam pozitiven lik za druge ljudi.
Do poka pištole je še 10 minut. Od nekje prileti helikopter, ki se s snemalcem na krovu spusti le nekaj metrov nad gladino. Vodni prš se dvigne v nebo in zamegli vzhajajoče sonce na drugi strani brega. Vznemirjenje okrog mene še narašča, jaz pa, zanimivo, postajam vse bolj miren. Spet za trenutek v mislih odplavam drugam.
Spominjam se, kako sem šele pred par leti odkril tek kot alternativo drugim oblikam športa. Ko so se nama s Carmen v dobrem letu dni rodili trije otroci, se mi je začelo življenje nenadoma odvijati v pospešenem ritmu, polnem stresa, ki je bil toliko večji spričo dejstva, da sta se dvojčka rodila z zdravstvenimi težavami in posledično posebnimi potrebami, ki so zahtevale in še zahtevajo veliko dodatnega prilagajanja, skrbi in dela. Časa za igranje tenisa in košarke in za obvezno pivo ali dve s klapo v bližnjem bifeju enostavno ni bilo več. Edina možnost, da se malo razgibam in sprostim od dnevnega stresa, se mi je ponujala zvečer, ko je v stanovanju končno vse potihnilo. Obul sem si copate in se odpravil na tek. Ko sem bil čez pol ure spet doma, sem se resda počutil bolje, ampak vmes, aj, aj, eno samo trpljenje. Težke noge, pomanjkanje sape, odvečni kilogrami, žulji, vse mi je hodilo odveč. Samo sanjal sem lahko, da bi brez vmesne hoje, v enem kosu, pretekel pet kilometrov. A sem kar vztrajal in vztrajal, počasi mi je šlo vse bolje in tudi užitek sem v teku začel odkrivati. Že čez pol leta sem odtekel svoj prvi polmaraton in leto za tem izpolnil še, v začetku skorajda nepredstavljivi cilj, maraton. Nato sem se začel spogledovati s triatlonom. Spoznal sem Igorja, začel s plavanjem, kupil prvo specialko in spet, korak po koraku. Najprej sprint, pa olimpik in nato prijava na Ironman. Bila je to težka odločitev, saj sem vedel, da časa nimam ravno na pretek in da me družina potrebuje doma. Potrebnega je bilo veliko usklajevanja, odrekanja, pa tudi sporekanja, da sem lahko v zadnjega pol leta na treningih nabral približno 70km plavanja, 1200km teka in 3500km kolesa. Kar je bilo v začetku popolnoma izven mojih predstav o lastnih zmožnostih je začelo dobivati oprijemljivejšo podobo. Mogoče mi bo pa le uspelo.
Spet se z mislimi vrnem nazaj. Do starta je samo še 5 minut in vzdušje se približuje vrelišču. S Primožem in Petrom si izmenjamo še zadnje vzpodbudne beseda. Čeprav jih zaradi hrupa skoraj ne slišim, vem da mi iskreno želijo najboljše. Enako tudi jaz njim. Tu ne tekmujemo eden proti drugemu, ampak predvsem sami s seboj. Pravzaprav sploh ne tekmujemo, prej bi rekel, da gre za iskanje neke harmonije. Za nekakšno uglaševanje s samim seboj na eni strani in razmerami, ki nam jih ironman ponuja v obliki dolžine, konfiguracije, temperature in drugih objektivnih dejavnikov na drugi strani.
Še zadnjič pomislim, če sem kakšno stvar od opreme pozabil, a hitro odženem vsak dvom. Večkrat sem vse preveril, pa tudi Igor mi je pomagal, da kakšne stvari ne »zabluzim« malo po svoje. Kako sem vesel, da je Igor z mano. Ko sem mu rekel, če gre, ni niti pomišljal, ampak je bil takoj za. Osemurna vožnja z avtom do Züricha je v njegovi družbi minila kot bi trenil in tudi v kampu, kjer sva preživela dva dni, sva se dobro ujela. Res neverjetno, kako pristne človeške vezi se lahko stkejo v takih trenutkih.
Odštevajo še zadnje sekunde do začetka. Sedaj ni več časa za spomine. Obstaja samo tukaj in sedaj. Tri, dva ena, START!
Kar nekaj časa mine predem se prebijemo do vode in poskušamo zaplavati. Poskušamo, pravim, saj plavanje v taki množici enostavno ni mogoče. Čeprav sem od mnogih triatloncev že slišal in marsikje prebral, kakšni so lahko občutki v prvih metrih plavanja, sedaj izkusim tudi sam. Udarci padajo po meni z vseh strani, vsi me odrivajo in vlečejo, tako da sem več pod gladino, kot nad njo. Pijem vodo in le s težavo prihajam do sape. Občutki so taki, kot da bom utonil, zato se prav borim za življenje. V obupu začnem otepati okrog sebe in počasi si le izborim svoj košček gladine, na kateri lahko plavam. Po nekaj sto metrih takega »pretepanja« smo po jezeru že tako razvlečeni, da se lahko umirim, najdem svoj tempo in brez posebnih misli odplavam proti prvi boji. Pravzaprav samo upam, da plavam v pravo smer, saj zaradi bleščanja sonca, ki mi sveti naravnost v obraz, skoraj nič ne vidim pred sabo. Vendar se ostalim okrog mene ne godi nič bolje. Kot izgubljene kokoši cikcakamo po jezeru, dokler se le ne približamo prvemu obratu. Do drugega obrata mi gre nato precej lažje, s tretjim, ki je speljan po plitvini okrog majhnega umetnega otočka, med drugim se tam tako brcnem v kamen, da se mi z noge pošteno pocedi kri, pa že zaključujem prvi krog. Počutje je tudi v drugem krogu solidno, čeprav imam vode na koncu že vrh glave in si prav želim, da se čim prej usedem na kolo. Zavedam se, da je plavanje zaradi mojega hendikepa moja najslabša disciplina, zato vem, da bom prilezel iz vode bolj med zadnjimi. Ko po rampi končno splezam spet na trdna tla, najprej pogledam na uro. Za 3,8 kilometra plavanja porabim 1 uro in 25 minut. Rezultat in 1321. mesto me nič kaj ne razveselita, saj je dosežek vsaj pet minut slabši od načrtovanega, vendar kaj hočem, sedaj nimam časa misliti na to. Paziti moram, da se v prvih korakih ne spotaknem, kajti moje telo ni več navajeno na kopensko gravitacijo, niti ne na pokončno držo. Po sto metrih, ki jih je potrebno preteči do kolesa, slečem neopren in poskušam čimprej opraviti z menjavo. Vmes poslušam Igorja, ki v svoji maniri s tabelicami, svinčnikom in štoparico budno spremlja dogajanje. Nasmehnem se, vendar samo za hip. Že naslednji trenutek zakolnem. Pri vlačenju nogavic na mokre noge se usedem na očala in, »škrt«, okvir je v dveh delih. Hitro rečem Igorju, naj mi posodi svoja in že imam na nosu namesto mojega adidasa, kos umazane in skrivljene plastike, ki jo dobiš na štantih v Portorožu za par centov. Igorjev stil, pač. Takoj vidim, da to ne bo v redu, zato se odločim, da bom kolesaril kar brez. Misel, da mi prileti kakšen mrčes v oko ali da se mi bojo oči zaradi vetra preveč solzile, odženem stran in zajaham svoje kolo.
Prekolesariti moramo 180 kilometrov v treh krogih. Prvih dvajset kilometrov je ravninskih in potekajo ob jezeru, nato pa proga zavije navzgor v več kot 10 kilometrski klanec. Po strmem spustu se obrne nazaj proti izhodišču, vendar je potrebno pred zaključkom kroga opraviti še s približno en kilometer dolgim in kar 15% strmim klancem. Skupaj se nabere za okrog 1500 višinskih metrov vzponov.
Kolo naj bi bila moja močnejša disciplina, zato v prvih kilometrih močno pritisnem na pedala. Hitrost se takoj dvigne na 40km/h in srčni utrip se mi nevarno hitro dvigne na 160. Vem, da je to preveč, zato se moram prav prisiliti, da zmanjšam tempo. Vseeno prehitevam ostale kot za stavo. Občutek je super, vendar se poskušam čimbolj umiriti, se koncentrirati na cesto, na pulz, predvsem pa na to, da vsakih 20 minut popijem iz bidona odmerjeno količino pripravljene energijske pijače. Glede na to, da je telo sposobno absorbirati približno en gram ogljikovih hidratov na kilogram telesne teže na uro in da bom prebil na kolesu nekaj manj kot 6 ur, sem si prejšnji večer stisnil v litrski bidon kar 24 energijskih gelov. Tako nastali »zvarek« je neverjetno gost, lepljiv in ostuden po okusu, vendar na to sploh ne mislim. Samo pogoltnem in splaknem z vodo, ki jo hranim v drugi plastenki, ki jo menjam na okrepčevalnih postajah, ki so v vsakem krogu tri. Na začetku me malo skrbi, kako bom lahko v kratkem času, z eno roko odvrgel prazen bidon, vzel polnega, pri tem pa še srečno zvozil med gručo vijugajočih kolesarjev in vso šaro, ki na debelo leži po tleh, vendar kar gre. Vsakič najprej malo upočasnim kolo, nato se pa na ves glas zaderem: »Paaaziiii!«. Vsi me sicer malo čudno gledajo, prostor mi pa le naredijo.
Do prvega klanca imam povprečno hitrost čez 37km/h, potem pa mi, razumljivo, začne hitro padati. Da se ne bi s številkami preveč obremenjeval, merilec preklopim in se raje posvetim razgledu, ki se mi z vsakim višinskim metrom bolj odpira. Pod mano leži modro Züriško jezero, v ozadju zeleni hribi in še dlje beli vršaci. Ob cesti se pasejo krave, ki cingljajo s svojimi velikimi zvonci. »Ej, saj sploh niso vijolične«, se zasmejem sam pri sebi.
Ko je strmine konec, se proga po par kilometrih spet strmo prevesi nazaj k jezeru. Spust je res divji, saj cesta precej vijuga skozi gozd in med hišami. Vseeno do konca zavrtim pedala in zavzamem kar se da aerodinamičen položaj. Brez očal sem ves v solzah in kar malo se zgrozim, ko za hip pogledam na merilec – 85 km/h. Tako hitro se s kolesom še v življenju nisem peljal. Na srečo je spusta hitro konec in pred mano je spet ravnina, ki zahteva predvsem stalno spuščeno držo na aeorobarih in enakomerno, ritmično vrtenje pedal.
Pred zaključkom prvega kroga švignem mimo Igorja, ki budno spremlja dogajanje in se zagrizem še v zadnji »cukrček« proge, znameniti Heartbreak hill, 15% klanec, na katerem se največ dogaja. Gledalci stojijo v špalirju na obeh straneh, vsi uporabljajo najrazličnejše navijaške pripomočke, pri tem pa glasno vpijejo. Na vrhu živa glasba in glas uradnega speakerja, ki mu oko ujame moje ime zapisano na štartni številki: »Matej, aus Slowenia«. Tudi veliko bolj utrujen kot sem, bi ob takem vzdušju kar preskočil tisti »hribček«, tako pa se lahko še ves svež podam v drugih 60 kilometrov.
Počutim se dobro in skrbim, da redno uživam gele in pijem vodo. Mogoče pijem celo malo preveč, saj me stalno tišči v mehurju. Da bi se ustavljal in iskal primeren WC, seveda ne pride v poštev, zato izberem hitrejši, a manj higieničen način. Prvič je malo težko, naslednjič pa je potrebno samo malo koncentracije in že narišem črto po asfaltu.
Kmalu dohitim Primoža. Izmenjava par besed, vendar se kmalu spet ločiva, saj v klanec, ki je pred nama izbereva vsak svoj tempo. Sedaj ga že poznam, zato lažje najdem pravi ritem. Na vrhu prehitim še Petra, se spet divje zapodim v dolino in kar se da hitro »zapeljem« na drugo stran jezera, kjer si rečem: »Fant moj, samo še en krog«.
Zadnja tretjina kolesarjenja se začne z rahlim nelagodnim občutkom na zadnji plati in v ramenih, ki se iz minute v minuto stopnjuje v bolečino. Telo že čuti, da ga preobremenjujem, zato se začne počasi upirati. Zavedam se, da so težave sestavni del ironmana, zato ne delam panike, ampak samo stisnem zobe, nadaljujem v istem tempu in molim, da ostane samo pri tem. Pa ne ostane res. 20 kilometrov pred menjavo, v enem od ovinkov začutim, da mi začne kolo odnašati navzven. Takoj vem, da mi v gumi popušča pritisk. Sranje! Bojim se, da bom moral menjati zračnico, kar mi bo pobralo bog ve koliko časa. Še bolj pritisnem na pedala in upam, da bom le zvozil do konca. Guma postaja vse bolj prazna, hitrost pa mi, kljub temu, da gonim kot zmešan, vztrajno pada. Zadnje kilometre se vlečem že čisto po polžje in kot züriški tramvaj drdram s prazno gumo po asfaltu, dokler končno ne pridem do menjave.
Čas kolesarjenja je 5ur in 35 minut, kar pomeni, da sem vozil s povprečno hitrostjo 32 km/h. Tudi 600. čas med vsemi udeleženci mi govori, da sem vozil kar dobro.
V menjavi si najprej oddahnem, da sem srečno zaključil s kolesom, nato pa si samo obujem copate in se odpravim na tek. Za mano sta, po sedmih urah, dve tretjini ironmana in preteči moram še 42 kilometrov. »Uf, pa saj to je nemogoče«, se prestrašim, vendar se takoj nato zavem, da ne smem tako razmišljati. Raje si progo razdelim na 10 kilometrske kroge. Ta razdalja mi je s treningov bolj domača in tudi 10 se sliši precej manj kot 42.
Prvih nekaj sto metrov imam občutek, kot bi tekel po jajcih. Noge so navajene vrtenja pedal in nikakor ne znajo preklopiti na tekaški program. Potem postane korak nekoliko lažji, vendar to še vedno ni to. Tempo je malo pod 6 minut na kilometer, a kaj boljše niti ne pričakujem. Nasploh se s hitrostjo ne obremenjujem preveč, edina misel mi je, da krog po krog sploh odtečem. Ura je 2 popoldne in vročina kar dobro pritiska. Še dobro, da je proga lep del poti speljana po parku, v senci dreves. Tečemo tako, da se, zaradi križanj poti s podhodi, s Petrom, Primožem, Alešem in Tomažem večkrat srečujemo. Zanimivo, kako potekajo naša srečanja. V začetku, dokler je v nas še nekaj energije, je med nami še prisotna kakšna vzpodbudna beseda, ko pa utrujenost narašča se pozdravimo zgolj z gibom roke, še kasneje samo z nasmeškom, v zadnjih kilometrih pa smo sposobni zgolj brezizraznega očesnega kontakta. Tudi z Igorjem, ki se prestavlja po progi iz mesta na mesto, se srečujeva praktično vsakih nekaj deset minut. Vzpodbuja me, me obvešča o mojem tempu in me opozarja naj dovolj jem in pijem. Čeprav mi nič ne tekne, na vsaki okrepčevalnici stisnem v usta gel, potem pa nekaj metrov hodim in po vrsti pijem vse kar ponujajo: vodo, izotonični napitek, juho, coca-colo in verjetno še kaj, kar niti ne registriram. Prvi krog je relativno hitro in brez večjih težav naokrog, v drugem pa me začne v želodcu hudo zvijati. Nič čudnega, tudi če bi imel želodec iz inoxa, take vrste in take količine hrane ne bi mogel prenesti. Krči pridejo tako hitro in so tako močni, da me kar krivi. Nekaj časa se borim in odlašam, potem pa rit nenadoma postane neizprosna in prav tisti trenutek zahteva svoje. Če ne bi bilo žive meje ob progi, bi se moral olajšati kar pred vso množico ljudi, tako pa napol diskretno smuknem na drugo stran in si vzamem minuto ali dve časa.
Nato gre vse lažje. Skoncentriram se na tretji krog, saj vem, da v četrtem ne bom odstopil, pa čeprav se bo treba priplaziti do cilja. Pa se sploh ni treba. Nasprotno, kakih 5 kilometrov do cilja prvič pogledam na uro in začnem računati, kakšen bi bil lahko moj končni čas. Kar verjeti ne morem, ko vidim, da bom krepko hitrejši od pričakovanih 12 ur. Zajame me občutek evforije, ki me kar ponese proti cilju. Neverjetno, s kakšno lahkoto pretečem zadnjo razdaljo in se, potem ko sem moral trikrat odteči mimo, končno odpravim skozi ciljni prostor. Kar dlake mi gredo pokonci, ko kot največji zmagovalec tečem po preprogi obdani z visokimi tribunami polnimi gledalcev, ki navijajo zame. Na levi in desni me pozdravljajo mlade plesalke v minicah in številni fotografi hočejo ovekovečiti vsako sekundo mojega prihoda v cilj. Fredy Mercury me, mene, šampiona, s svojo pesmijo glasno pozdravlja po zvočniku. Moja nekritičnost pri dojemanju realnosti doseže vrhunec in iluzija nekakšnega raja, ki jo doživljam, je popolna.
Semafor pokaže, da sem maraton pretekel v 4 urah in 12 minutah (612. čas med vsemi), s celotnim triatlonom pa opravil v 11 urah in 19 minutah. Čeprav mi uvrstitev sploh ni pomembna, sem lahko tudi s 634. rezultatom med vsemi udeleženci in 170. rezultatom v moji starostni kategoriji več kot zadovoljen.
V cilju nekaj trenutkov kar lebdim nad dogajanjem. V meni so skoncentrirani občutki uspeha, sreče in izpolnjenosti, poleg tega pa čutim še nekakšno katarzo in razbremenitev od vseh napetosti in vsega hudega, kar sem doživel, ne samo ta dan, ampak nasploh v življenju. Potrebujem nekoga ob sebi, da bi lahko podelil vse te silne občutke. Ko ves nasmejan priteče k meni Igor, se mi iz oči brez sramu vsujejo solze.
S prihodom v cilj bi lahko zgodbo o ironmanu zaključil, vendar se nobena tovrstna zgodba v tej točki ne konča. Nadaljuje se z novim poglavjem, ki govori o postopnem, ponovnem »sestavljanju« samega sebe v telesno, psihološko in socialno celoto, ter vračanju v običajne življenjske okvirje. To poglavje sploh ni tako kratko, kot bi si kdo mislil in se bere veliko bolj dolgočasno kot prejšnje. V njem »luči slave« počasi ugasnejo in »glavni junak« mora sestopiti s piedestala. Spet mora zaživeti »normalno« življenje, v katerem se posveti vlogam, ki jih je prej malo zanemarjal: vlogi partnerja, vlogi starša, poklicni vlogi, vlogi graditelja hiše, vlogi prijatelja in drugim številnim vlogam, ki jih vsi običajni ljudje živimo. Glede vloge športnika-rekreativca je na razpotju in se mora odločiti med več možnostmi: ali naj vlogo v celoti opusti, ali naj ji v življenju daje težo, ki jo z drugimi vlogami lahko usklajuje, ali pa naj se vlogi, ne glede na vse, posveti s še večjo vnemo.
Spomini, kako je »osvojil« svoj ironman mu, kot neizbrisen pečat, ostanejo v vsakem primeru za celo življenje.
PANTHA REI
- 09 Okt 2007, 08:57
#104508
Matej 
Čist noro in čist divje... vse nekako dojemam, kot bi sam bil tam in tudi čisto z vsem se lahko tudi na nek način poistovetim, sam s tekom nikakor.
Povej, kako si delal tekaške treninge v teh zadnje pol leta, ker kot si opisal nisi imel kakšne velike krize ( razen sračke
) za katero mislim, da si storil edino pravilno... takoj vržeš stran in potem gre.
Sam ciljam naslednje leto enega končati - ampak me samo tale maraton na koncu mal bremza...
Matej
Čist noro in čist divje... vse nekako dojemam, kot bi sam bil tam in tudi čisto z vsem se lahko tudi na nek način poistovetim, sam s tekom nikakor.
Povej, kako si delal tekaške treninge v teh zadnje pol leta, ker kot si opisal nisi imel kakšne velike krize ( razen sračke
) za katero mislim, da si storil edino pravilno... takoj vržeš stran in potem gre.
Sam ciljam naslednje leto enega končati - ampak me samo tale maraton na koncu mal bremza...
- 09 Okt 2007, 09:33
#104514
Matej, hvala, ker si si vzel čas za pisanje! gotovo si ob njem vse še enkrat podoživljal, ne?
- 09 Okt 2007, 10:36
#104526
Matej,
še enkrat, ČESTITKE. Med prebiranjem tvojih vtisov sem se spet spomnil svojih dogodivšičin z enake preizkušnje. Ja, bilo je lepo, čeprav na momente tudi težko.
Se vidimo na kakšnem trenigu ali tekmi!
MatjazV
še enkrat, ČESTITKE. Med prebiranjem tvojih vtisov sem se spet spomnil svojih dogodivšičin z enake preizkušnje. Ja, bilo je lepo, čeprav na momente tudi težko.
Se vidimo na kakšnem trenigu ali tekmi!
MatjazV
Tečem, da lažje dohajam življenje
- 09 Okt 2007, 11:27
#104546
Zame si CAR Matej.
Približno vem, kaj se dogaja v glavi mesece, dneve, ure pred prvim štartom IM, vsa ta valovanja občutkov - negotovost, strah, pogum,...bo pod...ur gremo, saj ne zmorem, že po plavanju me bo pobralo, nimam časa, družina, služba, z lahkoto bo šlo, 200 km na treningu sam prevozim s povprečno 32, kaj se sploh grem, koliko prijateljev me bo prišlo gledat, jaz bom pa ves nemočen odstopil, maraton na koncu bom tekel pod 5 min/km itd, itn... Kar letiii...pogum, nemoč, nestrpnost, apatičnost, sigurnost vase, trema in nič...kar bo pa bo.
Ogromno je treba, odrekanja, prepričevanja, dogovorov, usklajevanja - življenje se zadnje dva meseca obrne na glavo. Poleg tega, da nimaš časa za nič drugega in te vsi bližnji s težavo trpijo, si greš še sam mnogokrat na živce...kaj ti je treba...na daljše družinske izlete, na morje... s kolesom, na krajše tečeš, domače prepričuješ kako enkratne so maja in junija tortice pri Šmonu (da vmes še malo plavaš v jezeru) itd. Krog prijateljev se oža, predvsem ostanejo tekači, kolesarji in triatlonci - kdo nas bo pa drug poslušal...
Potem IM - vsak s svojo zgodbo in nato sestavljanje...to je bil najlažji del, vse je šlo kot po maslu (tako sem vsaj mislil), dokler me ni pobralo v septembru. Sedaj pa lahko mirno počivam, hodim na sprehode in razmišljam o naslednjem IM...gremo skupaj v Celovec, a ne Matej!!!
Približno vem, kaj se dogaja v glavi mesece, dneve, ure pred prvim štartom IM, vsa ta valovanja občutkov - negotovost, strah, pogum,...bo pod...ur gremo, saj ne zmorem, že po plavanju me bo pobralo, nimam časa, družina, služba, z lahkoto bo šlo, 200 km na treningu sam prevozim s povprečno 32, kaj se sploh grem, koliko prijateljev me bo prišlo gledat, jaz bom pa ves nemočen odstopil, maraton na koncu bom tekel pod 5 min/km itd, itn... Kar letiii...pogum, nemoč, nestrpnost, apatičnost, sigurnost vase, trema in nič...kar bo pa bo.
Ogromno je treba, odrekanja, prepričevanja, dogovorov, usklajevanja - življenje se zadnje dva meseca obrne na glavo. Poleg tega, da nimaš časa za nič drugega in te vsi bližnji s težavo trpijo, si greš še sam mnogokrat na živce...kaj ti je treba...na daljše družinske izlete, na morje... s kolesom, na krajše tečeš, domače prepričuješ kako enkratne so maja in junija tortice pri Šmonu (da vmes še malo plavaš v jezeru) itd. Krog prijateljev se oža, predvsem ostanejo tekači, kolesarji in triatlonci - kdo nas bo pa drug poslušal...
Potem IM - vsak s svojo zgodbo in nato sestavljanje...to je bil najlažji del, vse je šlo kot po maslu (tako sem vsaj mislil), dokler me ni pobralo v septembru. Sedaj pa lahko mirno počivam, hodim na sprehode in razmišljam o naslednjem IM...gremo skupaj v Celovec, a ne Matej!!!
Krasno napisano 
- 09 Okt 2007, 20:22
#104604
Še enkrat hvala za čestitke.
Ja, ko pišeš poročilo, ponovno doživljaš tiste trenutke, čeprav je sedaj s časovne distance vse malo drugače...
Čutim, da se bo končno treba malo ustaviti in se res dobro spočiti, da se bom lahko kasneje v miru pripravil za Celovec. GTA, se že veselim, da nas bo več tam. Tudi za kakšen skupni trening se lahko zmenimo.
Glede teka na ironmanu je tako, da je ključ do uspeha na teku skrit v biciklu, ki ga moraš res pametno odpeljati. In pa seveda to, da poskrbiš za optimalen vnos energije in vode med preizkušnjo. V času priprav je dobro, da veliko treniraš menjavo kolo-tek.
Ja, ko pišeš poročilo, ponovno doživljaš tiste trenutke, čeprav je sedaj s časovne distance vse malo drugače...
Čutim, da se bo končno treba malo ustaviti in se res dobro spočiti, da se bom lahko kasneje v miru pripravil za Celovec. GTA, se že veselim, da nas bo več tam. Tudi za kakšen skupni trening se lahko zmenimo.
Glede teka na ironmanu je tako, da je ključ do uspeha na teku skrit v biciklu, ki ga moraš res pametno odpeljati. In pa seveda to, da poskrbiš za optimalen vnos energije in vode med preizkušnjo. V času priprav je dobro, da veliko treniraš menjavo kolo-tek.
PANTHA REI
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA