Tekaški forum

Včeraj je bil na Bledu “Garmin triatlon Bled 2007“. Tri leta zapored sem se triatlona udeležil kot solo tekmovalec, letos pa sem (smo) se odličil(i), da tekmujem(o) kot štafeta. Na tekmovalni dan sem se prebudil v oblačno jutro, vendar se je vreme do 12h močno popravilo.

Tako kot vsako leto je prišlo do zamude in je bil naš štart prestavljen na 14:50. Temperatura vode je bila 19C. Letos je bila resnično rekordna udeležba tekmovalcev, se mi je pa zdelo, da je bilo manj gledalcev. Organizacija je bila letos veliko boljša, kljub vsemu pa so organizatorji priskrbeli premalo okrepčilnih pijač, predvsem vode. Ko sem prišel na cilj ni bilo za dobiti niti kozarca vode, temveč samo še sadje. Najbolj pa sem bil vesel dejstva, da so papirnate številke zamenjali s čipi. Končno ni bilo več skrbi s tem kje moraš imeti številko (spredaj ali zadaj) pri določeni panogi.

Na cilj sem pritekel s časom 14:52 oz. skupnim časom 46:22. Na koncu je to zadostovalo za 10. mesto od 22. Sam pri sebi sem računal na čas okrog 14 minut ali celo manj, ampak dehidracija je opravila svoje.

Uradni rezultati: http://www.timingljubljana.si/Rez_mdb.asp?db=864.

Kompletni opis si lahko preberete na mojem blogu.

Nočem se spuščati v kakšne hude debate, ampak dehidracija zaradi slabih okrepčevalnic pri teku, ki traja 14 minut se mi zdi pa malo bosa.

Ne, nisem bil dehidrian zaradi tega, ker ni bilo okrepčevalnic ob progi, temveč sem hotel povedati, da ni bilo po tekmi nič pijače na razpolago. Dehidriran pa sem bil že pred tekom za kar sem bil sam kriv. To je vse.

Zjutraj se je preko Blejskega jezera vlekla meglica, na Stolu še nekaj flik snega. Po celem tednu dežja in hladnega vetra se je v soboto naredil prekrasen sončen dan. Voda se je sicer ohladila na 19 stopinj, pa so organizatorji to tudi izmerili in dovolili obleke. To je bilo ugodno za tiste na 1500m plavanja.
Letos so zamenjali vrstni red olimpika in triatlona za vsakogar. Tako, da so dopoldne štartali najprej ta pravi triatlonci, popoldne pa še mi. Vmes so bli še mladinci, pa cicibani....
Kot vedno je bila organizacija odlična. Že zvečer so bile na kupu zložene ograje za v soboto... Zjutraj je vse teklo kot po maslu, prevzem štartih številk.....

Problem, s katerim sem se soočila je, da nisem vedela kaj naj pojem dopoldne, da mi ne bo ob pol treh ležalo v želodcu. Nikoli še nisem štartala popoldne. Pri vseh piknikih, ki so se tisti dan dogajali v Zaki je bil to kar resen problem... Navsezadnje sem se zakadila v tisti lamberček makaronov, ki so si ga pripravile Goladarke. Hvala, punce.

Končno štart, vode se prej rajši niti dotaknila nisem. Potem pa prijeten hlad, a vseeno želja, da jo hitro zapustim. Na kolesu ponovno ugotovim, da nisem konkurenčna vsem tistim specialkam. Pri teku, da moram ojačati trebušne mišice. Skozi cilj pritečem prijetno utrujena in pogled na uro mi da vedeti, da sem lanski rezultat izboljšala za več kot 4 minute. Juhu...

Lubenica na koncu se je odlično prilegla in česa drugega nisem pogrešala.

Vsi udeleženci smo dobili spominske pokale. Prav lepe.

Zahvaljujem se vsem, ki so navijali in me spodbujali. Kovitu za fotke, Lauferju,ki je bil še dodatno zelo prijazen pri pripravi opreme.... Čestitam Razyu pri prvem naskoku triatlona in to takoj olimpik Sončki, Izyemni, še1PR in softi, ki so tekmovale istočasno kot jaz, pa niso mogle navijat zame.. Pogrešala sem TanjoO, Mirča? Pa Pegaza?

Preživela prelep dan in komaj čakam na drugo leto. Se vidimo spet.

Meni se je pa meglica hudo vlekla med plavanjem - šele ko sem končno obrisal presnete špegle (in so me vmes sodniki z besnim žvižganjem odvrnili od nehotenega švercanja), se je tudi meni zvedrilo. Žal sem bil vse možganske celice usmeril na prehod s kolesa na tek, zato me je polžje plavanje presenetilo, kot bi bil kriv kdo drug...
No, bicikel je bil ošter, ampak takole po dnevu zamika ga kar nostalgično pomnim. Posebej ona varnostnica pod vrhom morilskega klanca na blejsko železniško postajo je vsakič pristavila kako modro ('zdej gonte, fantje, dol gre itak samo') in mi je bilo kar žal, ko sem se šestič polžil mimo nje.
Tek je na Bledu kar zoprnija, posebej tisti klanček za softiče zadaj za kabinami na kopališču se zna hudo zlobno postaviti pokonci. Vmes sem se ene petkrat spraševal, ali tisti gospod v rdečem z obrazom iste barve je Raziskovalec ali ne, ampak v tistem vzdihovanju blekniti "saj ste vi oni s TF-ja, jaz sem pa tapata" je bilo enostavno preveč, zato sem le zalajal nek 'dejmo', ko sva se petič srečala.

Pašta (makaroni z dvema mesnima in zelenjavno polivko po izbiri) in sladice klasično super - vidi se, da je večina tekmovalcev Trišporta še šolarjev in projekt izdatno podpirajo mame, pijače dovolj in preveč, mislim, da sem pognal po grlu najmanj dva litra sponzorske kole, Mala Zaka pa idealno prizorišče. MORDA bi lahko redarji malce bolj ostro gonili turiste predvsem s kolesarske proge in tudi popoldanska tekaška je šla po promenadi, ampak povsem zapreti Bled bi bilo seveda napak.
Ma oh in sploh.

Hoj,

prvič sem se udeležila triatlona in v življenju bi mi bilo žal, če tega ne bi nikoli izvedla, čeprav velja: tisto kar rabim, imam in tistega, kar nimam, ne potrebujem.
Enkratno doživetje...
Začelo se je pa takole: 1 uro pred začetkom neznanska trema, kot da bi imela govor pred 1000 glavo publiko, potem pa štart in vse je potekalo tako hitro in pestro, da sploh nisem mislila na nič, transfer je šel odlično (pa ravno tega sem se najbolj bala) in pritekla sem na cilj.
Kot je Dannae rekla, res si moraš v plavanju izboriti svoj prostor, kar mi je bilo malo antipatično, zato sem na začetku počasi čakala, da me vsi nehajo brcati in predvsem špricati, potem pa ko se ni nehalo, udarila svoj tempo in prehitela tiste, ki se niso hoteli umakniti.
Plavalno kapo sem komaj potegnila z glave (naredilo je špljoc) in že sem bila na kolesu, ki je bil pa ena sama katastrofa. Kdaj nazadnje sem sploh vozila kolo
Se ne spomnim. Zato sem več bremzala kot poganjala, klanci navzol in zavijanje so bili en sam velik stres-katera prestava? katera ročka za katero prestavo? Takle mamo...
Ja, pa še nekaj. Ko sem hotela iti v transfer pred začetkom tekme, me je v transferju že lepo pridno čakala čelada-ZELO NAROBE-ker bi jo morala imeti na glavi, zapeto. Panika Tako daleč prišla, potem pa nič.
Vse se je rešilo, Biserka mi je posodila svojo, ki sem ji jo potem takoj vrnila. Hvala Biserka.
En sam cilj, ki sem si ga zastavila, sem izpolnila-samo, da me Še1PR ne prehiti v plavanju!!! Ona je seveda tekmovala v štafeti in začela štart 5 min kasneje kot mi. Me je pa potem Softi prehitela na kolesu...
Dannae, Razy, Še1PR, Softi in Izyemna čestitke.

Uživejte v lepem soncu še naprej.
Lp, I.

Moje čestitke vsem, ki ste tako pogumno zaplužili in zmagali!
V srcu sem bil z vami.
Danes grem pa RES v Beograd. Kl!nc.
Več na Goladi.

LL Pech-gehabt-az

Hoj,

Še moji vtisi:
Tudi moj je bil tale prvi – triatlon. Čeprav ne ravno ves – ker sem bila samo tekačica, delo plavalke je opravila ŠE1PR, kolesarila je pa Softi.
Na Bledu nam je Dannae prijazno odstopila parking pred svojo vilo in nam s tem olajšala logistične vragolije s parkiranjem. Kajti parkirišča pri Zaki so bila zasedena že nekaj minut po 9. uri. Fajn smo se najedle in se pripravile za tekmo, ki se je začela šele v popoldanskih urah. ŠE1PR je imela prav svojevrstno neprostovoljno plavalno ogrevanje s svojo Črno, jaz sem pa gruntala, kako naj se ogrejem na tistih 20 x 20 m2 menjalnega prostora. Pa smo potem kmalu ugotovili, da je pač treba usekat eno vijuganje okrog štang za bicikle, pa kar gre.

Menjave so potekale brez zapletov, stalno me je namreč skrbelo, da si bova s Softi pozabili zamenjati čip, pa je potem šlo vse OK. Štartala sem precej hitro, dohitela nekaj »solistov«, nazaj grede pa je bilo treba paziti na sprehajalce, ki so se ponekje malo preveč razširili po progi. Vse je šlo zelo hitro in pri cilju se je že od daleč na vse grlo drla neka skupina – ugotovila sem, da je bilo navijanje namenjeno meni. Juhuhu! In še zadnja doza adrenalina je švignila direkt v žile, pa je bil cilj tu. Tam pa cela slaščičarska delavnica. Pecivo, štrudli, na koncu še torta (samo te pa res nisem mogla več ) – blejska dekleta so se res potrudila!

Ofrišali smo se kar v jezeru, ki pravzaprav ni bilo tako hudo mrzlo (čeprav se vedno ne zavidam ŠE1PR devetnajstih stopinj pri plavanju ) – pri tem nas je z zanimanjem opazovala s pomola neka gospodična (s Softi sva se potem spraševali, ali smo bili deležni pogledov zaradi temperatur jezera ali mogoče, ker se pri preoblačenju nismo ravno ekstremno do vratu zavijali v brisače, ampak je šlo vse bolj po domače )

Potem pa fotkanje, pa medalje – BRAVO Dannae, Razi in Sončka!!!! Me smo pa zasedle 5. mesto. Malo smo pa pogrešale kako sestavo ekipe ala »moški« ali pa vsaj »mešano« iz Golade ali pa vsaj s TF-ja. Ja, fantje, kje ste bili???

Iz Bleda se res ne spodobi oditi brez »grmadenja« pri Šmonu in smo analizirali kar ob ponovnem sladkanju.

Naša trojka jo je potem mahnila še na nedeljsko okrevanje v pastirske staje sredi raja onkraj Vršiča, kjer smo z užitkom prebirale Men's Health (ki smo se ga razveselile v štartni vrečki ), in se nasploh nadvse vsestransko izobraževale iz te poučne literature – ampak to je pa že ena druga zgodba.

Goladarke, drugič spet!

lp, tina

Jaz sem si za prvi triatlon izbral kar OLIMPIK TRIATLON!

Jezero je bilo tako mrzlo, da sem med plavanjem komaj dihal.
Po 1500m plavanje me je v menjalnem prostoru čakalo kolo. Kolesarska proga je bila težka (v 6,6km krogu sta bila vsaj 2km klanca). Po kolesu pa sem se podal še po 10km tekaški trasi.

V cilj sem prišel 15min kasneje kot sem pričakoval!
AMPAK PRIŠEL PA SEM!!!! in tako izpolnil primarni cilj!

Do naslednjega triatlona bom še veliko potreniral, pa bo lažje!

Moj prvi triatlon

Po dveh duatlonih na Brdu sem se odločil, da poskusim še triatlon. In to kar olimpik.
Posebno me je bilo strah plavanja, saj sem letos prvič na morju nekako preplaval takšno razdaljo v enem kosu. Moj strah je bil z vsakim dnem, ko se je dogodek bližal večji. Ko sem se prijavljal, nisem vedel, da gre (tudi) za državno prvenstvo, da moraš biti prvi dve disciplini pod 2:15 sicer greš na stranski tir in nisem vedel, da se bo tako ohladilo, da bo voda imela le 19 stopinj. Kolege in kolegice iz TF sem zadnje dneve nadlegoval z tehničnimi vprašanji glede plavanja in transfera in strigel z ušesi.

Pa je prišel dan x. V kopalkah in tesno oprijeti elastični majčki (je psihološko boljše, predvsem pa toplejše kot biti zgoraj brez) sem stal na štartu in ugibal a je bolj mrzlo zunaj ali notri. Večina sotekmovalcev je bila v neoprenskih oblekah, nas kopalkarjev pa je bilo le za peščico. Po dolgem času sem na štartu občutil strah. Vame so bile uprte oči številne TF navijaške ekipe. Sodnik pozove za v vodo.

Sploh nisem vedel, kdaj smo štartali. Ko sem zaplaval, so bili prvi že kakšnih 20 metrov na progi. Samo počasi, sem si rekel. Predobro sem se spominjal, kakšno slivo na oko lahko dobiš od kakšne brce. Tam do bele boje (200m) sem bil zelo zadovoljen s seboj. kakšna slaba tretjina tekmovalcev je za menoj. Pogledam na uro, ker se mi po dihanju zdi, da sem prehiter za svoje sposobnosti. Presneto, ura stoji. Premalo močno sem pritisnil na gumbek na štartu. To storim sedaj in se zaženem naprej. Takrat pa joj. Krč me zagrabi v levo mečno mišico. Porka ... pa ne bom že odstopil. Zagrabim mišico in jo masiram od spodaj navzgor, neznosna bolečina izgine, samo še precej boli. Plavam naprej, a leva noga je spodaj bolj fuč ko ne, tako, da bolj intenzivno delam z rokami in le z desno nogo. Žaba ne gre, malo poskušam hrbtno in ugotovim, da bo treba nekako z rokami priveslat do brega potem pa bo kar bo. Tempo sem imel res polžji, tolažilo me je le to, da me vedno manj prehoitevajo. Po prvem krogu se je bolečina še nekoliko zmanjšala

Nekako sem poskušal loviti tekmovalko, ki je plavala v prsnem slogu, občutek sem imel, da sva zadnja na progi (na srečo ni bilo tako) . Nekako sem se nehal ukvarjati z levo nogo. Moralo mi je v celoti povrnil sotekmovalec v neoprenu, ki je za moje pojme zelo hitro kravljal, a je pri tem tako možno grešil smer, da je izgledalo skoraj tako kot da bi križaril proti vetru. Potem se je korigiral in odplaval v daljavo. Potem sem plaval za tekmovalcem, ki sem mu lahko sledil.

Transfer v bicikel je bil ena sama žalost. na levi nogi sploh nisem mogel stat, tako, da sem se kar usedel pri preoblačenju. Pozneje so me navijači za to kritizirali, ampak analiza je pokazala, da je konkurenca v moji kategoriji je tudi tu zapravila tri minute Prvi krog težave, potem pa je šlo vse gladko. vsak krog bolje, če odmislim, da sem enkrat verigo moral nazaj gor dati, ker sem nerodno prestavil. Malo me je presenetilo, da kolesarjem ne dajejo nič vode, a to je elegantno rešila navijaška TF ekipa, mimo katere sem vozil vsake 15 minut. Tisti klanec pri postaji je pa šestič že bil tudi malo nadležen , moram priznat. Po drugem krogu kolesa sem pa začel uživati. Edino ker me je jezilo, da nisem našel nobene skupine z primerno hitriostjo, ter sem ves čas le soliral. Še na zaporo pri 2.15 sem pozabil, a na srečo se je izkazalo. da sem bil dovolj hiter.

Tek je bil ena sama poezija. Čeprav sem bil očitno tudi v obraz rdeč, sem užival. Kot bi se človek vrnil iz potovanja v tujini v domač kraj. Vedel sem, da bom skoraj zanesljivo uspešno zaključil svoj nastop. Klanček na teku je za nas Goladarje mačji kašelj, samo, da v vodi ni bilo klancev pa je v redu.

Zahvala TF navijaški družbi za vsestransko podporo, Ton hvala za spodbudo na progi, škoda, da se nisva spoznala prej. Bi lahko vsaj na kolesu sodelovala. Bomo morali kakšen TF triatlonski dres izumiti, da se bomo poznali.


Na koncu bil več kot zadovoljen tako z doživetim, kot tudi z svojim stanjem. Celo rezultat je bil boljši od pričakovanega. Analiza je pokazala, da sem bil najbolj konkurenčen (nad pričakovanji) v biciku, tek je bil v okviru pričakovanj, plavanje slabo, a glede na okoliščine zadovoljivo. transferi pa čista katastrofa.
Glavno pa je, da mi je uspelo priti v cilj.
Tista prava analiza v družbi večine nastopajočih in navijajočih TF-jevcev z grmado je seveda tudi uspela. Njam, njam.
A ja, mišica me še vedno boli, je pa tudi edini kraj kjer imam danes po dveh dneh še muskelfiber

raziskovalec napisal/-a:Moralo mi je v celoti povrnil sotekmovalec v neoprenu, ki je za moje pojme zelo hitro kravljal, a je pri tem tako možno grešil smer, da je izgledalo skoraj tako kot da bi križaril proti vetru.

Je šlo po naključju za svetlo modro čepico in oranžne okularje? Zveni mi zelo občuteno...

Čepica je bila definitivno svetlo modra, za okularje pa ne vem, ker sem te očitno gledal le v hrbet

Potem sem bil pa definitivno jaz.

Tudi tebi vso čast za pogum in delo (posebej po opisih vodnih radosti), tudi uporaba gorskega kolesa je resen handycap, torej dvakrat bravo!

Se torej vidimo osorej. Mene seveda že žene na polIrona in ga imam enega že ogledanega. Tam je plavanja samo za drobiž več...

glede na to, da se je zelo bleščalo v smeri rdeče boje sem tudi jaz plaval cik-cak in pri tem izbubil vsaj 5min.

rjava oz. črna boja ob štartu je bila tudi slabo vidna.

skratka SLABA OZNAČBA PLAVALNE STEZE!!!!

PS. moteči so bili otroci, ki so se mi nastavljali v menjalnem prostoru in pešči, ki so me motili med kolesarjenjem in tekom!

POHVALA ZA DOVILJ HRANE IN PIJAČE!

komaj čakam naslednje leto, da se ponovno preizkusim

Izyemna je vzorno popisala dogajanje naše trojke.

Kot dodatek naj dodam nekaj FOTK, ki mi jih je pomagal odškljocati Laufer, za kar se mu najlepše zahvaljujem! Tokrat so bolj Goladarsko obarvane...
Zahvale tudi Izyemni za izjemno makaronovo solato, softi, da nama ni, ob pogledu na kolesarske klance, "ušla" domov, Dannae za parking in "zavetišče" za Črno, Kovitu, Nuši, Razyju, Lauferju za navijanje, ter prijetno družbo...
Naslednje leto spet...