cvalenti napisal/-a:Nisem nevem kakšen pro v tekih nekaj malega pa le vem,.. Nekateri delajo zelo veliko napako pri teku navzdol,sploh ker tečejo preveč naprej oz zravnani.Tek iz hriba proti dolini mora biti počasnejši,delno moraš biti skrčen v kolenih ,kot bi se usedel na rit (da si vzmeten)nikakor ne steguj kolen (smrtno nevarno ),no ko si v tem položaju moraš paziti,da tečeš po zaporedju,to pomeni prvo peta nato prsti,nikakor tek na prste,ker preveč zabijaš kolena,tudi skakati ne smeš oz ko tečeš ,da ne odrivaš ampak ,kot bi delal hitri hojo iz klanca,lahko bi rekel ,da je ena nogo vedno v stiku s površino po kateri tečeš.
Počepi nimajo ravno veliko skupnega s tekom navzdol, je pa res, da je atletski počep pač takšen, razlogi pa so številni. Tek navzdol pa je tudi sicer moja najbolj omiljena vadba, saj mi tudi najbolje gre, sploh, če ga primerjam s tekom navzgor
Za razliko od Cvalentija sam menim nekoliko drugače. Opisana metoda bi bila primerna, če bi pohodniku pojasnjevali, kako se naj spušča z nekega vrha. S tekom pa to ravno nima veliko skupnega. Seveda je treba upoštevati tudi naklon, kjer se lahko tudi tek spremeni v hojo. Mislim, da je Cvalenti bil osredotočen predvsem na strm klanec
V splošnem bi jaz rekel, da je pri teku navzdol zelo pomembno, da ne polagamo noge preveč na peto, saj se pri tem v kolenu noga preveč zravna, gre preveč naprej in povzroča močne sile na gleženj, koleno in preko kolka tudi na hrbtenico. Sam se vedno trudim, da navzdol tečem na celo stopalo, če se le da pa bolj na prste. Kdor je kdaj vozil smuk z alpskimi smučkami ve, kako se je treba držati na klancu. Nikoli nazaj. Če ti zdrsne, je lažje, kadar si usmerjen naprej in ne na rit. Večji in resen problem nastane pa zares, če se spotakneš. Hudo
Poskakovanje pri teku navzdol bi bilo res v totalnem nasprotju od namena. To bi seveda pomenilo, da tečemo navzdol, odrivamo pa se navzgor. Torej se popolnoma strinjam, da te poskakovanje uniči.
Odrivanje pri teku navzdol pa je odvisno od naklona. Pri blagem naklonu je fantazija teči z blagim odrivanjem, pri malenkost večjem naklonu je dovolj že, da pravočasno in hitro premikamo noge in pri še večjem naklonu je potrebna prava sila, da so noge pravočasno na pravem mestu. Nadaljevanje in stopnjevanje strmine pa se pri meni spremeni v pohodniški spust v dolino
Tek na peto je bolj tog in pri tem prej pride do zvina gležnja, saj ne moremo odskočit, kot pri opori na sprednjem delu stopala.
Rahel nagib telesa naprej nam daje polet. Mislim, da govorimo o teku in ne zgolj o pohodniškem spustu z vrha. Najbolj pomembno pa je to, da polagamo nogo čim bolj pod telo (pod težišče) in ne naprej pred telo.
Seveda se je zadeve treba lotit sistematsko in postopno, saj če bi se kdo na tak način prvič zagnal npr. s Pohorja v dolino, se ne bi dobro končalo.
Me pa res zanima še kakšno mnenje tekačev, ki radi tečejo navzdol. Teh je menda bolj malo
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj