Moi!
Kiitos (hvala) za vse tole. Danes imam 184 cm.
Vidim, da domišlija dela... Takole, Runner, če bi rad čisto dosleden odgovor, potem ti povem, da nisem imela samo rokavičk in kape. Torej se moti tudi Tamy...
Sicer pa je reč potekala takole: že prvi dan sem pri Vesku na hladilniku našla fotko iz te luknje, kjer so pili pivo skupaj s sodelavci. Menda med odmorom v službi (to je namreč reka, ki teče skozi Kolari). Heidi in Vesku sta potem cel teden prepričevala, da ni panike, da ne zboliš, da je OK, da vsi to delajo... in na koncu prepričala. Kot sem napisala, je šlo postopoma, moram pa reči, da je bilo meni veliko huje teči iz savne in se vreči v sneg. Mokra roka se mi je celo takrat zalepila za kovinsko kljuko. Je bila večja temperaturna razlika...
No, zadnji dan pa je šlo kar na hitro. Brez kakšnega premišljevanja sem vzela brisačo in smo šli. Najprej smo odkrili pokrov (lukno pokrijejo, da počasneje zmrzuje, potem je bilo treba zrezati led, ga poriniti pod led naokrog (kar za ene pol ure dela), potem smo šli do ene savne ene 80 m stran, se slekli (oz... preoblekli
), potem pa šibat v vodo. Ker je zunaj tako mrzlo, nimaš kaj veliko časa premišljevat. Skok notri in je.
Matevž, načeloma fotografiranje vzame morda največ eno dvestopedesetinko sekunde, ampak tvoje vprašanje je vseeno na mestu, kajti moj fotoaparat je zmrznil!!! Simon ga je potem grel tako, da je pihal vanj. V vodi sem bila vsaj ene 4o sekund in tudi veska je potem mal zaskrbelo. No, slikca pa le je.
Ja, tek nazaj je bil najbolj smešen. Potem je sledil en topel tuš in vodka. Čisto zares - ni tako hudo. Glava mora pač ostat zunaj, tudi rokavičke so veliko pomagale...
Moram pa reči, da je bilo meni resnično mraz, ko je bilo -36 stopinj. Ostalo pa kar gre...
Sicer pa...
slikca na prvi strani je bilo presenečenje tudi zame. Sem jo poslala za objavo, ampak tudi pod razno nisem pomislila, kje bo pristala
Haha...
Aja, slikce dam pa gor...
Pridem slikat vse potankosti (tudi zmrzujoče kapljice) 
