- 18 Jan 2010, 07:50
#212987
Prehranski strokovnjaki v zadnjem času priporočajo čimmanj predelane hrane, čimveč surovega sadja in zelenjave, naravnih, nepredelanih svežih sokov, čimmanj mesa, sploh pa suhomesnatih izdelkov. Sramežljivo tu pa tam že priporočajo surovo mleko. Pri takšnem prehranjevanju presna hrana že prevladuje, vendar takšno prehranjevanje predpostavlja tudi neposredno nabavo "surovin" pri neposrednih pridelovalcih ali na tržnicah. To je lahko za nekoga tudi težava, ampak se da, sploh pa pri ljudeh, ki imajo vsaj nekaj svoje zemlje.
Če se nekaj ne da pojest surovo, to pač skuhamo in se popolnoma strinjam z Zdravkom, zakaj bi se odpovedal recimo kuhanemu fižolu, ali pa koruznemu močniku, ki se ga da pripravit iz doma zmlete koruze ob minimalni toplotni obdelavi. Kenijski tekači pojedo zelo veliko koruze.
Takšne, ki skorajda več ne poznajo nepredelane hrane pa zlahka opaziš v marketu. Prejšni teden sem v Lidlu (mimogrede tam kupujem korenček) čakal pred blagajno za eno žensko z dvema otrokoma. Ta si je pa res naložila. Od nepredelane hrane je bila ena majhna glavca solate kristalke, sicer pa salame, zameznjeni panirani zrezki, vložena solata, pudingi, majonezne solate, sladkarije vseh vrst, sokovi in tisto v stilu ledenega čaja, žemljice v plastični embalaži in da ti ne naštevam. Otroka sta na drugi strani že jedla kornete. Punca je bila malo starejša in že malo debeluškasta, fant pa je bil bolj droben.
Takšna mama otrokom ne pripravlja hrane iz tistega kar je zraslo neposredno iz zemlje, ampak iz tega kar je zraslo v tovarni in je zavito v lepo svetlečo embalažo. Na takšne sem mislil. In takšne verjetno tudi ti poznaš. In pred par leti je bil moj voziček v trgovini enak kot njen. Potem pa artritis, visok krvni ptitisk, psoriaza in stalna utrujenost. In jamranje.
Zanimivo branje tudi na to temo je knjiga Antona Komata Simbiotski človek. Ne bi si mislil kaj vse sem pojedel v lepo zapakirani predelani hrani in kaj vse se nahaja tudi v nepredelani industrijsko pridelani zelenjavi in sadju. Mnogo pasti je.
Če se nekaj ne da pojest surovo, to pač skuhamo in se popolnoma strinjam z Zdravkom, zakaj bi se odpovedal recimo kuhanemu fižolu, ali pa koruznemu močniku, ki se ga da pripravit iz doma zmlete koruze ob minimalni toplotni obdelavi. Kenijski tekači pojedo zelo veliko koruze.
Takšne, ki skorajda več ne poznajo nepredelane hrane pa zlahka opaziš v marketu. Prejšni teden sem v Lidlu (mimogrede tam kupujem korenček) čakal pred blagajno za eno žensko z dvema otrokoma. Ta si je pa res naložila. Od nepredelane hrane je bila ena majhna glavca solate kristalke, sicer pa salame, zameznjeni panirani zrezki, vložena solata, pudingi, majonezne solate, sladkarije vseh vrst, sokovi in tisto v stilu ledenega čaja, žemljice v plastični embalaži in da ti ne naštevam. Otroka sta na drugi strani že jedla kornete. Punca je bila malo starejša in že malo debeluškasta, fant pa je bil bolj droben.
Takšna mama otrokom ne pripravlja hrane iz tistega kar je zraslo neposredno iz zemlje, ampak iz tega kar je zraslo v tovarni in je zavito v lepo svetlečo embalažo. Na takšne sem mislil. In takšne verjetno tudi ti poznaš. In pred par leti je bil moj voziček v trgovini enak kot njen. Potem pa artritis, visok krvni ptitisk, psoriaza in stalna utrujenost. In jamranje.
Zanimivo branje tudi na to temo je knjiga Antona Komata Simbiotski človek. Ne bi si mislil kaj vse sem pojedel v lepo zapakirani predelani hrani in kaj vse se nahaja tudi v nepredelani industrijsko pridelani zelenjavi in sadju. Mnogo pasti je.