no, midva z mojim otrokom sva po duši stara hribovca. in v hribih je neki čist normalnega, da se pozdraviš z vsakim, ki ti prekriža pot. tisti, ki ne kaže nikakršnega namena, da bi te pozdravil in že od daleč očitno gleda v tla, je redek primerek. in takih je res sila malo. seveda pa tudi vedno odzdravijo na najin veseli "doooooober dan"
velik % teh se celo nasmehne
zadnjič, prejšnjo nedeljo, ko sem tekačem na PST-ju kopitljala nasproti, med tistimi jutranjimi meglicami, sem naletela tu in tam na kakšnega sprehajalca, sprehajalko, tekača ali tekačico. ženske sem veselo pozdravljala, tako kot je pač v navadi v hribih. nekatere sem s svojim "dobro jutro!!!"
naravnost šokirala
. so sicer odzdravile ampak so se v šoku tudi en ali dvakrat obrnile za menoj. če morda nisem prebegnila iz kakšnega doma za neprisebne
z moškimi je drugače. nekako po bontonu čakam, da prvi pozdravijo. sem vendar le ženska. če je z mano moj sine, jasno, on pozdravi prvi. potem (v hribih) se vsi zaderemo v pozdrav
nekajkrat sem med tekom z roko pomahala mimoidočemu tekaču/ci. pogledali so me na način:
mislim,da ne zato, ker bi jih motila pri dihanju ali tempu ampak zato, ker smo slovenci na en način čudaški. če dvigneš roko v pozdrav ne tratiš niti sape niti energije. mogoče se motim? če pomaham tekaču seveda ne pomeni, da mu namigujem
mogoče so bili taki pogledi
poslani meni nazaj zato, ker so si mislili: ta pa je prismoda.....
torej, jaz bom pozdravljala še naprej. v hribih, v dolinah, celo, če 1x na leto vstopim v mestni avtobus zaželim vozniku "dober dan". čudaška navada čudaške H2O
mogoče se na stara leta spremenim, mogoče bom tud sama začela gledati v tla in kazati
ksiht nekomu, ki mi brez čudnih namenov zaželi le lep dan.
talk is cheap - action is the only thing that matters.