- 19 Okt 2004, 11:24
#23424
V nadaljevanju objavljam pretežno psihološko obarvane zapiske (del osebnega tekaškega dnevnika) nastale takoj po teku, na osnovi samoopazovanja. Moj prispevek naj bo poskus oživitne debate o psihološki in motivacijski pripravljenosti tekača in to nekaj dni pred ljubljanskim maratonom. LP Ben
18. 10. 2004, čas: 16,05-16-50; Relacija: Fužine-Golovec-Hrušica-Štepanjsko naselje-Fužine
Tekel sem po programu dr. Škofa štiri dni pred ljubljanskim maratonom. Po precej intenzivnem razgibavanju sem stekel. Skoraj ve čas teka sem mislil na tehniko teka, toda kljub temu sem tekel sproščeno. Z mislimi sem nadzoroval in vodil premike bokov in poskušal misel speljati preko noge na stopala. Spoznal sem, da lahko tečem bolj sproščeno, če z umom usmerjam valjanje noge in kontroliram odrive. Um je vodil moje gibanje, in se je selil ter se ustavljal tam, kjer je glede na teren bil najbolj potreben. Tam proti 40 minuti teka sem začutil sproščenost,v mojih mislih so čisto spontano oživeli spomini na brezskrbno tekanje po travi nekoč v moji rani mladosti v Gorišnici. Nauk slednje zgodbe je: urimo svoj um v smeri sproščenosti telesa, poskušajmo oživiti spomine na otroštvo, ko smo brezskrbno in naravno tekali po livadah in travnikih. Abeceda tehnike teka je za športnika rekreativca potrebna, da se izogne poškodbi, nato pa jo je potrebno nadgraditi s slehernem posamezniku lastnim občutkom za zmernost in sproščenost. Ugotavljam, da se mi je v enem letu, ko intenzivno tečem popravila tudi drža telesa, pa tudi moj vid je postal jasnejši. Tudi dihanje med tekom in po njem postaja bolj umirjeno še posebej izdih je močnejši. To se dogaja še posebej takrat, če vztrajam pri vdihovanju skozi nos in izdihovanju skozi usta. Tudi pri povečanem tempu teka lahko z enakomernim vdihovanjem in izdihovanjem umirjam srčni utrip oziroma stabiliziram njegovo frekvenco (to sem poizkušal s pomočjo ure) Naslednji psihološki element pri teku , ki se mi je pojavil na osnovi samoopazovanja in odzivanja svojega telesa, uma in duha pri teku je zaznavanje ali percepcija okolice. Pri teku sem sproščen, to si najprej glasno rečem in deluje avtosugestivno, osredotočim se na smer teka in z vsem svojim životom delujem v smislu izreka Indijancev, ki so prijateljem dobronamerno zaželeli, naj jim veter vedno piha v hrbet. Tudi ko mi veter ne piha v hrbet ne mislim, kako težko premagujem njegov upor, temveč kako prijetno s svojo sapo in premiki telesa napredujem naprej in premagujem razdalje, ki so se mi včasih zdele tako oddaljene in nedosegljive. Golovec in njegova drevesa delujejo na mojo dušo kot magnet. Najprej je potrebno spoštljivo preteči tisti kilometer navkreber, da te mogočni gozd sprejme. Čutiš svoje telo, prisluhneš dihanju, pomisliš na svoje notranje organe, kako prijetno delujejo kot utečen in usklajen mehanizem. Obenem si pozoren na okolico, vendar samo kot srečanje. Objekti, drevesa, mimotekači in mimoidoči so samo bežno deležni moje zaznave, kar pa je včasih dovolj za prijazen pozdrav ali nasmešek. Um jih sprejme nekajsekundno, nato gre naprej. To je načelo delovanja usklajenega uma s telesom. Duša (le-ta je prežeta pretežno z našimi čustvi) ni ločena od delovanja telesa in uma. To sem še posebej spoznal neko nedeljsko jutro, poleti, ko je moje telo in um po približno šestih pretečenih kilometrih prežela nepojmljiva lahkota, noge so kar na lepem postale lažje, dihanje se je umirilo, obraz je zasijal v nasmešku. Občutek se je ponovil se dvakrat, zmeraj je bil podoben. Ni ga bilo podobnega občutka v mojem življenju, s katerim bi lahko opisal tiste trenutke sproščenosti in enotnosti misli, telesa in duha. Poskušal sem najtežje, ohraniti tiste trenutke v spominu, pa ni šlo najbolje. Zato sem jih zapisal (in jih sproti še zmeraj zapisujem), tako, da jih lažje prikličem v spomin. Dihanje izboljšuje jasnost pogleda, zato ima večina maratoncev in rednih tekačev zelo globok, celo oster pogled, ki ga mnogi ne morejo zadržati ali fiksirati. Jasen in čist pogled kaže na večjo notranjo zbranost, jasnost izražanja misli je lažja. Koncentracija je izboljšana, kar je kot nalašč za porajanje novih idej. Izrek dneva: »MENS SANA IN CORPORE SANO«: Juvenal
18. 10. 2004, čas: 16,05-16-50; Relacija: Fužine-Golovec-Hrušica-Štepanjsko naselje-Fužine
Tekel sem po programu dr. Škofa štiri dni pred ljubljanskim maratonom. Po precej intenzivnem razgibavanju sem stekel. Skoraj ve čas teka sem mislil na tehniko teka, toda kljub temu sem tekel sproščeno. Z mislimi sem nadzoroval in vodil premike bokov in poskušal misel speljati preko noge na stopala. Spoznal sem, da lahko tečem bolj sproščeno, če z umom usmerjam valjanje noge in kontroliram odrive. Um je vodil moje gibanje, in se je selil ter se ustavljal tam, kjer je glede na teren bil najbolj potreben. Tam proti 40 minuti teka sem začutil sproščenost,v mojih mislih so čisto spontano oživeli spomini na brezskrbno tekanje po travi nekoč v moji rani mladosti v Gorišnici. Nauk slednje zgodbe je: urimo svoj um v smeri sproščenosti telesa, poskušajmo oživiti spomine na otroštvo, ko smo brezskrbno in naravno tekali po livadah in travnikih. Abeceda tehnike teka je za športnika rekreativca potrebna, da se izogne poškodbi, nato pa jo je potrebno nadgraditi s slehernem posamezniku lastnim občutkom za zmernost in sproščenost. Ugotavljam, da se mi je v enem letu, ko intenzivno tečem popravila tudi drža telesa, pa tudi moj vid je postal jasnejši. Tudi dihanje med tekom in po njem postaja bolj umirjeno še posebej izdih je močnejši. To se dogaja še posebej takrat, če vztrajam pri vdihovanju skozi nos in izdihovanju skozi usta. Tudi pri povečanem tempu teka lahko z enakomernim vdihovanjem in izdihovanjem umirjam srčni utrip oziroma stabiliziram njegovo frekvenco (to sem poizkušal s pomočjo ure) Naslednji psihološki element pri teku , ki se mi je pojavil na osnovi samoopazovanja in odzivanja svojega telesa, uma in duha pri teku je zaznavanje ali percepcija okolice. Pri teku sem sproščen, to si najprej glasno rečem in deluje avtosugestivno, osredotočim se na smer teka in z vsem svojim životom delujem v smislu izreka Indijancev, ki so prijateljem dobronamerno zaželeli, naj jim veter vedno piha v hrbet. Tudi ko mi veter ne piha v hrbet ne mislim, kako težko premagujem njegov upor, temveč kako prijetno s svojo sapo in premiki telesa napredujem naprej in premagujem razdalje, ki so se mi včasih zdele tako oddaljene in nedosegljive. Golovec in njegova drevesa delujejo na mojo dušo kot magnet. Najprej je potrebno spoštljivo preteči tisti kilometer navkreber, da te mogočni gozd sprejme. Čutiš svoje telo, prisluhneš dihanju, pomisliš na svoje notranje organe, kako prijetno delujejo kot utečen in usklajen mehanizem. Obenem si pozoren na okolico, vendar samo kot srečanje. Objekti, drevesa, mimotekači in mimoidoči so samo bežno deležni moje zaznave, kar pa je včasih dovolj za prijazen pozdrav ali nasmešek. Um jih sprejme nekajsekundno, nato gre naprej. To je načelo delovanja usklajenega uma s telesom. Duša (le-ta je prežeta pretežno z našimi čustvi) ni ločena od delovanja telesa in uma. To sem še posebej spoznal neko nedeljsko jutro, poleti, ko je moje telo in um po približno šestih pretečenih kilometrih prežela nepojmljiva lahkota, noge so kar na lepem postale lažje, dihanje se je umirilo, obraz je zasijal v nasmešku. Občutek se je ponovil se dvakrat, zmeraj je bil podoben. Ni ga bilo podobnega občutka v mojem življenju, s katerim bi lahko opisal tiste trenutke sproščenosti in enotnosti misli, telesa in duha. Poskušal sem najtežje, ohraniti tiste trenutke v spominu, pa ni šlo najbolje. Zato sem jih zapisal (in jih sproti še zmeraj zapisujem), tako, da jih lažje prikličem v spomin. Dihanje izboljšuje jasnost pogleda, zato ima večina maratoncev in rednih tekačev zelo globok, celo oster pogled, ki ga mnogi ne morejo zadržati ali fiksirati. Jasen in čist pogled kaže na večjo notranjo zbranost, jasnost izražanja misli je lažja. Koncentracija je izboljšana, kar je kot nalašč za porajanje novih idej. Izrek dneva: »MENS SANA IN CORPORE SANO«: Juvenal