- 20 Dec 2010, 07:39
#242397
Če še niste uspeli prebrati, tu je še Inotovo poročilo
http://inot-inot.blogspot.com/2010/12/parenzana.html
Tri tedne sem razmišljal, če bi šel. Bil sem 99,9%, da ne bom šel. Da bom šel, sem se odločil šele v četrtek, ko sem se po 14 dneh utrujenosti in bolezni počutil kot prerojenega in bi bilo škoda, da se tega ne bi udeležil, da vidim kako je teči brez spremljevalcev in kako je, če imaš 80 km premočene tekaške copate in te zebe.
Ker je Inot zamujal, sem zjutraj še 1 uro kidal sneg - za ogrevanje. Inot mi je posodil nahrbtnik, ker ga nimam
in že smo bili na poti. O kakšni odpovedi zaradi nekaj cm snega ni bilo govora. Že po nekaj kilometrih sem imel čevlje povsem mokre, kaj drugega ni bilo za pričakovati, če sem prišel s poletnimi "salonarji". No ja, sta bila sotekača še bolj "nora". Ečo, ki doživlja krizo srednjih tekaških let 
, je tekel "bos" (http://ilive-uros.blogspot.com/2010/11/ ... t-evo.html), brez kape, "napol" v kratkih rokavih 
Inot pa samo z dvema slojema in je jamral kako mu je vroče jaz pa sem bil raje tiho in nisem nič jamral
Pot do Grožnjana je minila kot bi trenil. Spraševali smo se zakaj ni speljana trasa teka "Istra u vašem srcu!" po Porenzani, ker se teče stalno po "naravi", za nameček pa je pot dobro označena
in pogosto seka poti kamor bi lahko postavili okrepčevalnice.
Od Grožnjana do Livade poteka fantastična ovinkasta panoramska pot. Če bi šel sam, bi verjetno utrpel psihične težave, ker je bil Motovun namesto bližje, vedno dlje. Pred enim viaduktom je bila pot poplavljena in smo morali zaviti v hrib med bodeče grmovje. Kako je pikalo skozi tanke "pajkice", si lahko predstavljate
V Livadah smo se ustavili v gostilni. Predsodek sem imel zgolj zaradi tega, kdo nas bo izvlekel iz tople gostilne na mraz in nas brcnil v rit, da bomo nadaljevali pot. Po 2 km smo se ogreli in tekli okoli Motovuna. Po 2 urah teka je bil Motovun še vedno nekaj kilometrov za nami. Saj pravim, če bi bil sam, bi verjetno znorel. Bližje smo bili Vižinadi več snega je bilo. Po moji oceni je bilo na vrhu 15 centimetrov snega. Verjetno ni potrebno omenjati, da smo tekli po "cevcu" in da so se pod snegom skrivale ogromne luže in da smo uspeli občasno zagaziti do gležnjev v luže. Voda je bila preverjeno mrzla
V Vižinadi je zmanjkalo poti in smo nadaljevali po poledeneli cesti. Zanimivo, da je meni v poletnih "salonarjih" še najmanj drselo, Inotu je v zimskih čevljih zelo drselo, Ečotu pa sploh. Tako smo pridrsali in padali (Inot) do avtoceste, kamor nas je Garmin usmeril v "neznano" med vinograde in njive. Po "lutanju" smo celo prišli nazaj na ostanke Porenzane, vendar smo zaradi tega naredili veliko kilometrov več (kakšnih 10). Če bi nadaljevali po cesti, bi prišli prej na cilj. Od avtoceste do Poreča smo tekli po prometni poledeneli cesti. Prvič od kar tečem, sem se vsakemu avtu umaknil vsaj 1-2 metra stran od cestišča, ker je bila nevarnost, da bi kdo zletel vate zaradi poledice velika. V Poreču nam je uspelo zaviti na povsem novo zgrajeno obvoznico (po satelitskih slikah smo tekli v gozdu), kjer je bilo še več prometa. Po 10 urah smo končno prospeli v center Poreča in hitro poiskali dobro restavracijo, kjer smo se nažrli mesnih dobrot.
Na avtobus, ki je imel 45 minut zamude (priti bi moral ob 18:45 kjer naj bi imel 30 minutni postanek, prišel pa je šele ob 19:30), smo čakali v mrzli čakalnici. No, v avtobusu je bilo toplo in nas je pripeljal prav do avta na mejnem prehodu v Sečovljah.
Če se bo kdo odpravljal sam, nekaj kratkih napotkov.
Okrepčevalnice so v Bujah (trgovina, gostilne), Grožnjan (gostilna), Livade (gostilna), Vižinada (trgovina), Poreč (restavracija Dali za karnivore). Luči so se prižgale samo v enem predoru, najbolj temačen je bil v Motovunu, kjer smo morali uporabiti čelno svetilko, vendar bi šlo tudi brez tega. Če boste imeli spremljevalce vas bodo počakali lahko samo tam, kjer sem naštel kje so gostilne ali trgovine. Od Vižinade je najbolje nadaljevati naravnost po cestah, če ste utrujeni, ali pa v kraju Vrh Lašiči zavijete levo na daljšo pot, verjetno manj prometno, proti Višnjanu ampak vas bo vseeno čakalo 10 km prometne poti proti Poreču.
Kakšnih posledic pot na meni ni pustila. Še najbolj me bolijo roke in rame zaradi kidanja snega
Prilagam še pot. Meni je izmerilo 85 km, Inotu 83 km.
http://connect.garmin.com:80/activity/embed/60116600
Ocena poti: neprecenljivo
P.s.: Na tole pot se bom še vrnil, če ne prej, ko bomo šli z družino na počitnice v Poreč, me bodo pustili v Sečovljah
http://inot-inot.blogspot.com/2010/12/parenzana.html Tri tedne sem razmišljal, če bi šel. Bil sem 99,9%, da ne bom šel. Da bom šel, sem se odločil šele v četrtek, ko sem se po 14 dneh utrujenosti in bolezni počutil kot prerojenega in bi bilo škoda, da se tega ne bi udeležil, da vidim kako je teči brez spremljevalcev in kako je, če imaš 80 km premočene tekaške copate in te zebe.
Ker je Inot zamujal, sem zjutraj še 1 uro kidal sneg - za ogrevanje. Inot mi je posodil nahrbtnik, ker ga nimam
in že smo bili na poti. O kakšni odpovedi zaradi nekaj cm snega ni bilo govora. Že po nekaj kilometrih sem imel čevlje povsem mokre, kaj drugega ni bilo za pričakovati, če sem prišel s poletnimi "salonarji". No ja, sta bila sotekača še bolj "nora". Ečo, ki doživlja krizo srednjih tekaških let , je tekel "bos" (http://ilive-uros.blogspot.com/2010/11/ ... t-evo.html), brez kape, "napol" v kratkih rokavih Inot pa samo z dvema slojema in je jamral kako mu je vroče jaz pa sem bil raje tiho in nisem nič jamral Pot do Grožnjana je minila kot bi trenil. Spraševali smo se zakaj ni speljana trasa teka "Istra u vašem srcu!" po Porenzani, ker se teče stalno po "naravi", za nameček pa je pot dobro označena
in pogosto seka poti kamor bi lahko postavili okrepčevalnice.Od Grožnjana do Livade poteka fantastična ovinkasta panoramska pot. Če bi šel sam, bi verjetno utrpel psihične težave, ker je bil Motovun namesto bližje, vedno dlje. Pred enim viaduktom je bila pot poplavljena in smo morali zaviti v hrib med bodeče grmovje. Kako je pikalo skozi tanke "pajkice", si lahko predstavljate
V Livadah smo se ustavili v gostilni. Predsodek sem imel zgolj zaradi tega, kdo nas bo izvlekel iz tople gostilne na mraz in nas brcnil v rit, da bomo nadaljevali pot. Po 2 km smo se ogreli in tekli okoli Motovuna. Po 2 urah teka je bil Motovun še vedno nekaj kilometrov za nami. Saj pravim, če bi bil sam, bi verjetno znorel. Bližje smo bili Vižinadi več snega je bilo. Po moji oceni je bilo na vrhu 15 centimetrov snega. Verjetno ni potrebno omenjati, da smo tekli po "cevcu" in da so se pod snegom skrivale ogromne luže in da smo uspeli občasno zagaziti do gležnjev v luže. Voda je bila preverjeno mrzla
V Vižinadi je zmanjkalo poti in smo nadaljevali po poledeneli cesti. Zanimivo, da je meni v poletnih "salonarjih" še najmanj drselo, Inotu je v zimskih čevljih zelo drselo, Ečotu pa sploh. Tako smo pridrsali in padali (Inot) do avtoceste, kamor nas je Garmin usmeril v "neznano" med vinograde in njive. Po "lutanju" smo celo prišli nazaj na ostanke Porenzane, vendar smo zaradi tega naredili veliko kilometrov več (kakšnih 10). Če bi nadaljevali po cesti, bi prišli prej na cilj. Od avtoceste do Poreča smo tekli po prometni poledeneli cesti. Prvič od kar tečem, sem se vsakemu avtu umaknil vsaj 1-2 metra stran od cestišča, ker je bila nevarnost, da bi kdo zletel vate zaradi poledice velika. V Poreču nam je uspelo zaviti na povsem novo zgrajeno obvoznico (po satelitskih slikah smo tekli v gozdu), kjer je bilo še več prometa. Po 10 urah smo končno prospeli v center Poreča in hitro poiskali dobro restavracijo, kjer smo se nažrli mesnih dobrot.
Na avtobus, ki je imel 45 minut zamude (priti bi moral ob 18:45 kjer naj bi imel 30 minutni postanek, prišel pa je šele ob 19:30), smo čakali v mrzli čakalnici. No, v avtobusu je bilo toplo in nas je pripeljal prav do avta na mejnem prehodu v Sečovljah.
Če se bo kdo odpravljal sam, nekaj kratkih napotkov.
Okrepčevalnice so v Bujah (trgovina, gostilne), Grožnjan (gostilna), Livade (gostilna), Vižinada (trgovina), Poreč (restavracija Dali za karnivore). Luči so se prižgale samo v enem predoru, najbolj temačen je bil v Motovunu, kjer smo morali uporabiti čelno svetilko, vendar bi šlo tudi brez tega. Če boste imeli spremljevalce vas bodo počakali lahko samo tam, kjer sem naštel kje so gostilne ali trgovine. Od Vižinade je najbolje nadaljevati naravnost po cestah, če ste utrujeni, ali pa v kraju Vrh Lašiči zavijete levo na daljšo pot, verjetno manj prometno, proti Višnjanu ampak vas bo vseeno čakalo 10 km prometne poti proti Poreču.
Kakšnih posledic pot na meni ni pustila. Še najbolj me bolijo roke in rame zaradi kidanja snega
Prilagam še pot. Meni je izmerilo 85 km, Inotu 83 km.
http://connect.garmin.com:80/activity/embed/60116600
Ocena poti: neprecenljivo
P.s.: Na tole pot se bom še vrnil, če ne prej, ko bomo šli z družino na počitnice v Poreč, me bodo pustili v Sečovljah
Twitter @tekvsakdan | Letos pretekel 6 PST. | Seznam okrepčevalnic na PST.
In brez snega, nimam zimskih gum 
