- 12 Jul 2011, 14:55
#257970
bohdej da vsak po svoje razmišlja in si kaj od tega zapiše. drugače bi bili ljudje še za en odtenek večji tepci, kot že (ni)smo
Del mojega razmišljanja na GM.4O
...Občudoval sem lepote naših gora, po katerih do sedaj še nisem hodil. Kolikor sem seveda sploh opazoval okolico okoli sebe. Občutil sem dobroto, pristnost in pripadnost domačinov tem dogodku, za katerega živijo celo leto. V sebi sem premaklnil še eno fizično omejitev, prehodil in pretekel sem malo manj kot osemintrideset kilometrov v manj kot šestih urah. Imel in imam voljo in moč za take stvari. Med telovadbo zagledam tablo 1km. Še z enim kilometrom moram opraviti. Ovinek približno petsto metrov pred ciljem. Moja najdražja in sinek Lovro navijata in vzpodbujata vse tekmovalce. Mateja me parkrat poslika. Lovro pa v roki drži zastavico, maha z njo in me vzpodbuja. Sin vedno bolj potrebuje očeta, ga opazuje, se od njega uči in prevzema njegove navade. Vesel sem spodbujevalnega para, družinice, na ovinku. Lovro mi poda zastavico in z njo pritečem v cilj. Občutek po prihodu v cilj nič posebnega, sem se že zadnjih sedem kilometrov veselil prihoda. Usedem se, odsotno gledam naokoli, mislim ne kaj veliko. Pogledam v tisto veličino gora. Kaj naj si pa mislim ob temu? Nič, saj sem imel že šest ur miselne vaje...
vencelj napisal/-a:BITI SAMOSVOJ, A DRUŽBENO NESPREJEMLJIV ALI VZORNI MEŠČAN BREZ LASTNE VOLJE?
bohdej da vsak po svoje razmišlja in si kaj od tega zapiše. drugače bi bili ljudje še za en odtenek večji tepci, kot že (ni)smo
Del mojega razmišljanja na GM.4O
...Občudoval sem lepote naših gora, po katerih do sedaj še nisem hodil. Kolikor sem seveda sploh opazoval okolico okoli sebe. Občutil sem dobroto, pristnost in pripadnost domačinov tem dogodku, za katerega živijo celo leto. V sebi sem premaklnil še eno fizično omejitev, prehodil in pretekel sem malo manj kot osemintrideset kilometrov v manj kot šestih urah. Imel in imam voljo in moč za take stvari. Med telovadbo zagledam tablo 1km. Še z enim kilometrom moram opraviti. Ovinek približno petsto metrov pred ciljem. Moja najdražja in sinek Lovro navijata in vzpodbujata vse tekmovalce. Mateja me parkrat poslika. Lovro pa v roki drži zastavico, maha z njo in me vzpodbuja. Sin vedno bolj potrebuje očeta, ga opazuje, se od njega uči in prevzema njegove navade. Vesel sem spodbujevalnega para, družinice, na ovinku. Lovro mi poda zastavico in z njo pritečem v cilj. Občutek po prihodu v cilj nič posebnega, sem se že zadnjih sedem kilometrov veselil prihoda. Usedem se, odsotno gledam naokoli, mislim ne kaj veliko. Pogledam v tisto veličino gora. Kaj naj si pa mislim ob temu? Nič, saj sem imel že šest ur miselne vaje...
Pozdrav, Primož
)... Marko je prebral že izvirnik in zadeve zelo uspešno prakticira in tudi somišljeniki se množijo. 