Traili za mlado in staro od 1 - 100km: MINI GM4O 1 -3km, GT 12 km, GM4O 42km in UPT 100km. Tretji vikend v juniju je Podbrdo center gorskih tekov. Vse od dogajanju tudi v tem forumu.

Moderatorji: Jožko, Tedi, klavdija

#282035
zz topka, tebe je blo pa vidt na celi progi... si hujša k Chuck Norris! :lol:
Hvala ti za glasno navijanje in vzpodbujanje ob progi! Aja, pa še za fotkanje! ;)

Hvala tudi vsem ostalim navijačem za srčno navijanje in fotografom za fotke! :clap:

Drugače pa je za mano 2. uradni GM4O (2 sta bila še za trening). Ker je blo lani odlično je bilo treba letos zadevo ponovit! Že pred štartom je sonce pokazalo da bo dan vroč. Tokrat sem štartal nekoliko bolj v ospredju kot lani (ko je bilo na štartu več vrhunskih gorskih tekačev), a ne preveč. Letos se je že pred Črno prstjo skupina dobro raztegnila, tako da se je dalo progo premagovat v svojem tempu.
Približno do polovice vzpona na Porezen je šlo kar dobro, nato pa sem padel v krizo. Kljub temu da sem pil precej več kot običajno (izotonik, voda) in jedel kot običajno je verjetno vročina naredila svoje. Nekajkrat sem bil na meji krčev, tako da sem nadaljeval počasneje. Nekako sem se privlekel do koče na Poreznu, čeprav se mi je vzpon čez pašnike zdel neskončen. :P Tudi spust sem začel previdneje, čez par 100m pa mi je steklo tudi navzdol. 8) Ob utrujenosti se mi je tudi spust zdel daljši kot prejšnje leto, tako da sem komaj čakal ciljno črto. :) Čas je bil kjub krizi in slabšimi vremenskim razmerami za tek na koncu boljši kot lani. 8)
Sem pa tokrat prvič tekel oz konkuriral nekaterim našim tekaškim legendam, kot so Šavs, Teraž, Mirc... kar je zame nekaj novega. :mrgreen:
V cilju sem kar nekaj časa rabil da sem se sestavil. Običajno to traja minuto ali 2, tokrat pa je cca 15min. :roll: Ne vem kdaj nazadnje sem bil v cilju tako zdelan... :P

Ponovno vse pohvale organizatorjem za super organizacijo!! :clap: :clap: Res se vidni, da tako organizatorji kot prebivalci tamkajšnih krajev živijo za to prireditev. :laola

Za konec pa še fotka dveh kerlcev, ki sta včeraj premagala progo - Kejžar Peter 1940 in Lazar Albert 1937 http://i.imgur.com/Fwnns.jpg
Kapo dol!! :clap: :clap:

Pa nej še kdo reče da se ne da! :P
#282041
Ker pišete poročila sem, bom tudi jaz, čeprav je mirko začel novo temo: viewtopic.php?p=282018#p282018

Najprej, hvala vsem za fotke!
Moje poročilce: http://vencelj-sportnik.blogspot.com/20 ... o-sem.html
Ja, 5r002, res so kerlci, btw: Kejžar Peter je stric našega maratonca Romana(in moje žene Romane)

LP, vencelj
#282048
Evo,najprej vse pohvale in čestitke Jožkotu in kompletnemu timu za organizacijo takega teka kam vse so za nas znosili vodo in vse ostalo :laola .Ja zjutraj ob 5:15h se pri meni ustavi Marko Perko alias Šumadinac in se odpraviva proti Petrovem Brdu.Dvignemo štartne številke malo poklepetamo srečam en kup znanih obrazov.Ura 8 in pok štartamo, začev sem zelo počasi,tako da sem malo pod Črno Prstjo ujev tiste ki smo skupaj štartali,namreč rekel sem si bom probu enkrat bolj na izy štartat,na Črni Prsti sem bil dokaj svež tako da sem samo še pojaču proti Suhi Južni, v Durnik je kar nekako letel,pridem na Porezn pravijo da sem 14,hvala vsem navijačem bilo je ogromno znanih obrazov,potem pa samo še napadem proti cilju,ta zadnji makadamski del se mi je zdel najdaljši in prispem na 8mesto skupno in 3 v kategoriji. Slabih 15 min.bolje kot lani.Dobr je :D ,se porajtamo
#282077
Tudi jaz bi šla teč, pa ne morem, ker komaj hodim. Ne toliko zaradi muskelfibra, kot zaradi grdih žuljev na petah. Pa tudi koleno je eden od vzrokov, da bom verjetno še nekaj dni počivala. Pa nič hudega, čez kakšen teden bo že vse pozabljeno in misli bodo že usmerjene v nove podvige in izzive.

Drugače pa prvi GM4O iz mojega zornega kota:
Vstala sem kar zgodaj, saj sem želela biti kmalu v Petrovem Brdu, da se lahko v miru pripravim na start. Ker smo imeli pred sabo slabi 2.5 uri vožnje, je bila noč izredno kratka. Ob prihodu v Petrovo Brdo sledi dvig štartnih številk, hidracija, banane, oblačenje, mazanje s sončno kremo (še dobro, da je nisem pozabila doma), wc, wc, wc, oddaja garderobe in palic. In ura resnice se lahko začne. Začela sem počasi in previdno. Začetek tako ni bil težaven in do sedla je šlo vse po načrtih. Glede na čas na sedlu sem vedela, da sem kar hitra in začelo me je skrbeti, da sem bila prehitra in da me bo proti Poreznu ''teplo''. Počutila sem se še sveže in sem zato kar nadaljevala v svojem tempu. Začetek spusta je izgledal kar obetavno. Po prihodu v gozd se srečala še svoje navijače, ki so se odločili za vzpon na Črno prst, medtem ko čakajo name. Na hitro so mi ponudili pijačo, tako da lahko rečem, da sem imela kar 18 okrepčevalnic. :lol: Pri spuščanju proti Oblokam sem na rahlo začela čutiti, da se mi delajo žulji. V upanju, da se bo nič hudega, nadaljujem v svojem tempu. Ob prihodu v Hudajužno z obilico navijaške vzpodbude prevzamem palice in skoraj poletim v hrib. Med vzponom razmišljam ''hvala bogu za palice, le kaj bi brez njih''. Palice so bile res najboljša odločitev in ne predstavljam si Durnika brez njih. Pri spustu s Porezna pa me seveda niso nič ovirale, saj je bil moj tek prej podoben kakšnemu racanju kot normalnemu teku, še posebej zadnjih par kilometrov. Žulji so se seveda naredili in me ovirali pri spustu. Na koncu sprašujem navijače ''koliko še do konca'' in hkrati razmišljam, da itak ne bodo povedali po resnici. Kljub temu jim verjamem, saj ''1x pa že mora biti konec'' in končno ugledam cilj, kjer se štoparica ustavi malo pod 5:10. Super zadovoljna z rezultatom. Nekako sploh nisem vedela, kaj pričakovati, doma sem si le mislila, da okoli 5:30 bi bilo pa že res super. Vmes sem sicer razmišljala ''kaj če mi uspe pod 5 ur'', ampak sem hitro uvidela, da letos to ne bo mogoče. Sledi zaslužena sadna kupa, zaslužen tuš v vojaških šotorih, zaslužena masaža (hvala maserkam, odlično je bilo) in zasluženo Laško v dobri družbi. Počakamo še na razglasitev, potem pa domov.
Moja največja ugotovitev je ta, da slabo tečem navzdol. Bila sem zelo počasna, saj me je prehitelo nemalo tekmovalcev. Pa okej, ne bi bilo problema, če ne bi poleg tega čutila še groznih bolečin v kolenih. Tako da je moja naslednja naloga ta, da naštudiram pravilno tehniko.

Sklep:
Ta tekma je bila res nekaj posebnega. Mislim, da takšnega vzdušja in takšnih navijačev ne najdeš nikjer drugje (harmonika pa itak zažiga! 8)). Čez organizatorje pa sploh ne vem, kaj naj rečem. Brez pripomb. Izkazali so se 100%. Ustavila sem se na vsaki od 17 okrepčevalnic in včasih sploh nisem vedela, kaj naj vzamem, saj je bilo toliko vsega. Reševalci na vsake toliko so mi dajali občutek, da četudi gre kaj narobe, so oni tam. Nekako tako kot tista risanka Želodko Superca. :mrgreen:

Hvala vsem navijačem za vzpodbudo.
Hvala fotografom za spomine. V objavljenih foto albumih sem našla tudi nekaj svojih fotografij.
Bravo vsem, ki so progo premagali z nasmehom na obrazu.
:laola
Res je lepo v teh koncih. In če sem pri katastrofalnem spustu s Porezna razmišljala o tem, da mogoče pa to ni zame, in da ne bi več šla, sem danes definitivno že drugačnega mnenja. :--
Se pravi: se vidimo naslednje leto. :lol:
#282092
Pa še moje poročilo s tekme sezone, ki se je izkazala za največji preizkus volje do sedaj. Še vedno ne vem ali naj si čestitam ali naj se dvakrat mahnem, ker nisem v Hudajužni odstopila - ampak priti skozi cilj je bil občutek vreden vsega mučenja :laola
Štart je šel lepo po načrtu, po ogledni turi sem se odločila za cilj okoli 7 ur in šla za Branetom, ki je bil zajček za ta čas. Do Črne prsti se nisem pustila motiti in šla lepo v svojem tempu. Na okrepčevalnicah smo se vedno ustavili in prigriznili ter seveda poskrbeli za hidracijo. Jožko in vsi prostovoljci so tako dobro poskrbeli za vse, da se je moj prebavni sistem uprl, še posebej po neprimerni večerji in zajtrku poprej. Do Hudajužne tri postojanke v grmovju in posledična izčrpanost. Resno razmišljanje ali naj odstopim ali ne, Ireni še malo nerodno rečem naj pove Loni, da mi je slabo in da grem nazaj, naj me ne čakajo na Poreznu :bum: ampak ni šlo nazaj, "grem do naslednje postojanke in potem vidim, če bo šlo naprej". In tako minevajo okrepčevalnice, pa postanek vsakih nekaj metrov, da zajamem sapo...
In prilezem skoraj do Durnika, kjer naletim na dva gospoda, ki sta imela podoben tempo kot jaz - če temu sploh lako rečem tempo :-- - no, brez njiju ne vem, če bi vztrajala do cilja :clap: :clap: Tudi trpljenje je lažje, če nisi sam :lol: :lol:
Se vlečemo, vlečemo... in končno zagledamo kočo na Poreznu - je šel korak malo lažje, hitreje verjetno ne.
Na Poreznu zagledam Cormi, ki mi je polepšala dan - so povsod že pospravljali, ko smo mi prišli mimo :wink: . Coca cola pomagala do cilja, pobožne želje so bile samo še, da bi prišla v limitu. Navzdol ni bilo nič laže kot navzgor, zadnji kilometri prehojeni, ker črevesje ni preneslo hujših tresljajev. Samo je šel naprej, ko sem spet imela postanek in nato pogledi na uro, bo ali ne bo :?: :?: Če bo, bo - če ne pa tudi v redu, bom preživela, ni se vredno do konca uničiti pravi pamet :idea: Pridem v vas in zagledam transparente, ki pravijo, da je do cilja samo še 100m. Al je to zares ali nateg :hello:
Občutka, ko zagledam cilj, ne morem razložiti - pritekla v cilj zadnja, pa se počutim kot zmagovalka :juhuhu: :juhuhu: Pa v bistvu to tudi sem in smo vsi :laola
Naslednje leto pridem spet, izboljšat rezultat :D
PS: se pa na tem mestu opravičujem Loni in posredno Jožkotu za skrbi, ki sem jih povzročila s tisto izjavo, da grem nazaj in so me potem iskali po vseh okrepčevalnicah :oops: :oops:
Drugič vzamem telefon s sabo :)
#282096
Hej hej!

Pa je še en GM mimo, moj tretji po vrsti in najbolj vroč do sedaj, po vremenu in po tempu :) Že zgodaj smo prispeli na štart, to leto sem štartal spet skupaj z bratom ( kako ponosen sem bil, ko je kljub težavam, ki jih je imel na progi vseeno premagal progo )!
Torej, pred štartom še obvezno poiskati tekaške znance :) Sukar je že prej napovedal, da se bo na začetku s progo spopadel na izy in to se je res obrestovalo, kmalu po začetku sem se v družbi Perkota spet preveč zapodil v klance, tako da sem bil na Črni prsti že kar malo zelen v glavo :mrgreen:, tako ali tako mi je pa tudi tempo tako padel, da smo se kmalu spet srečali z ostalimi, hihhi....
no, naprej je šlo pa lepše, na spustih je šlo noro hitro, pa še odpočil sem se kar dobro vmes, tako da sem pod Durnik prišel dokaj svež in sem ga lahko konkretno napdel :evil:
Na Poreznu sem bil zopet že malo cunjast, a me je na vrhu čakala punca, nek glas pa mi je zavpil, da sem na 22. mestu, no to dvoje me je pa še dodatno podžgalo, tako da sem porezen kar na hitro zapustil in se z vso brzino zapodil v dolino proti cilju, ole :laola
Na spustu iz Porezna sem pridobil še devet mest in se na koncu pririnil na 13. mesto absolutiš, hahaha, tega pa res nisem pričakoval :D
Super GM, se mi bo vtisnil v spomin, kot vsako leto super organizacija, najboljša družba, še enkrat čestitke 5r002, Sukarju, Šumadincu, hihih, ZAKON!
Imam to srečo, da se lahko učim od njih :D
Aja, hvala za fotke, pa drugo leto spet, ni druge!
#282099
Moj prvi GM4O, pa ne zadnji, čeprav sem na Poreznu zatrjeval drugače, v stilu nikoli več! :lol:
Trema me je zagrabila že dan pred štartom zato sem komaj čakal na pok pištole in start. Do Črne prsti v družbi izkušenega tekača, v lepem tempu s postanki na okrepčevalnicah in ob navijanju mine kot bi trenil. Ker mi spusti nikakor ne ležijo se s Črne prsti spustim previdno in ne prehitro. Do Hudajužne so se mi klančki in spusti kar vlekli, bilo pa je lepo, čeprav je bil pogled na Porezen kar zastrašujoč. V Hudajužni si privoščim juhico in pogumno v klanec. Tempo je začel naglo padati, tako kot se je začel klanec večati. :lol:
Ker nikoli nisem uparabljal palic, jih tudi na GM4O nisem vzel. Sedaj vem, da bi mi na Durniku še kako prav prišle! Ko pridem do vrha Porezna dobim nove energije od Jerneje in navijačev, zato se pogumno spustim v dolino. Veselje ne traja dolgo, po kilometru spusta me v mečih zagrabi strašni krč, ki ne popusti in me posadi na tla. K sreči so v bližini GRS in drugi mimoidoči, ki mi pomagajo raztegniti nogo in z masažo sprostiti mišico. Od tam naprej je moj spust samo še polžje premikanje in upanje, da me ne zgrabi še enkrat. Res počasi se prikotalim do cilja, vesel, vesel in še enkrat vesel.... moja velika želja je uresničena!!!

Hvala vsem, ki so sodelovali pri brezhibni organizaciji, Jožkotu in njegovi ekipi, GRS, vojski, lovcem, prostovoljcem, navijačem...... :laola
#282116
Moj drugi zaporedni GM4O, je bil precej težji kot lanski, ali pa sem že pozabil, kako je bilo. Za slabe štiri minute sem sicer uspel popravit lanski rezultat, še do Hudejužne je kazalo, da bo še precej boljši. Malo me je prizemljil padec pri prvem spustu in udarec v levo koleno, ko sem se nekaj časa spraševal ali bom lahko končal maraton ali ne, je bolečina na srečo popustila in sem lahko normalno tekel v svojem tempu naprej. Ampak vzponi na Porezen so me pa še bolj ustavili. Če sem kdaj pogrešal palice, sem jih zdaj. Nekako nisem mogel izvleči več iz sebe, vročina je bila že prehuda in posledično daljše ustavljanje na okrepčevalnicah. Na srečo smo tam naleteli na zelo prijazne obraze in je po vsakem postanku bilo lažje nadaljevat. Pohvalil bi tudi vse navijače na področju Porezna, sploh pri koči so bili enkratni. Zadnji spust iz Porezna se mi je vlekel kot kurje črevo, želel sem si cilja, da se konča ta vroča preizkušnja. Nekako mi je še uspelo vsaj malo pospeševati in ko sem pritekel v cilj, se mi je kar odahnilo. Vsi napori so bili v trenutku poplačani in danes se spomnim samo lepih trenutkov, ki pa jih bilo vseeno več kot slabih. Prečudoviti razgledi, dobra družba sotekačev, odlični navijači in vsi na okrepčevlnicah, organizacija samega maratona je lahko za vzor vsem tekaškim prireditvam, hvala tudi maserkam, zelo dobro so opravile svoje delo in še bi lahko našteval. Vse to so razlogi, da naslednje leto spet pridem in poskušam izboljšat rezultat in premagat samega sebe. Aja pa še to, moj glavni cilj je bil spet dosežen, premagat GM4O, brez hujših posledic, brez bolečin naslednji dan in to mi je uspelo. Lep pozdrav vsem.
#282130
Toliko lepega ste napisali, pa naj še jaz prislonim piskerček :D

SREČNA SEM – srečna ker mi bilo dano, da sem spoznala te prelepe kraje in te čudovite ljudi, že lansko leto in že takrat sem vedela, da se bom v te kraje spet vrnila.

Baška grapa…, Jožko, Dorica…. toliko čudovitih ljudi…
Priznam, da so mi, ko sem premagovala pot tekle solze, solze sreče :--( , saj skoraj do zadnjega dne nisem vedela ali bom toliko sanirala poškodbo, da bom upala startati.

Prav zaradi omenjenega sem se prijavila zelo pozno in ko sem plačala startnino sem si rekla : »Zmogla boš«.

Moj edini cilj je bil priti v cilj, le tiho sem upala, da mi uspe v limitiranem času.

Spomnila sem se lanskoletnih »predalčkov« ZZ - topke, ki si je pot razdelila v štiri škatlice in tako sem naredila tudi jaz.

Startala sem previdno, ne prehitro in počutila sem se odličnooo. In prva škatlica na vrhu Črne prsti je bila zaprta ( 2 uri).
Sledil je spust - moja šibka točka. Prehitevali so me vsi po vrsti, tako da sem drugo škatlico zaprla v Hudi južni (4 ure), popila odlično juhico in pot nadaljevala proti Poreznu. V tišini in senci gozda ni bilo čutiti vročine in zdelo se mi je prav zabavno. Šele proti vrhu, kjer se je odprl razgled, je bilo spet čutiti moč sonca. Zadnji del poti proti Poreznu me spominja na naše Pohorje, na pot proti Partizanki - mehka travica in v njej iz korakov sklesane stopničke - zdi se ti da si na vrhu, a vzpon kar traja. Po šestih urah je bil Porezen osvojen in sledil je le še spust.

Tokrat se mi je zdelo, da je šlo lažje, po dobri uri sem zagledala cilj… kar pritekel je k meni. :juhuhu: :juhuhu: :juhuhu:

Vriskajoč sem stekla skozi cilj in nikakor nisem skrivala sreče :D :D :D .

Premagala sem samo sebe in zdaj še bolj verjamem, da kjer je volja je tudi pot. In lanskoletni čas sem celo izboljšala za 16 minut.

Velik poklon za vso brezhibno organizacijo :cast: , za čudovite ljudi, ki so nas pričakali na poti :cast: – z eno ekipo sem še jaz zapela tisto – »Če študent na rajžo gre…« za vse tiste skrite čuvaje, ki so bdeli nad nami :cast: , za vse prijazne ljudi, ki so nas čakali na postojankah :cast: , za dobro voljo v cilju :cast: , za prijazne maserke :cast: , za vse dobrote v cilju :cast: , za… ZA NEPOZABEN DAN. :D :D :D

JOŽKO HVALA TEBI IN CELOTNI TVOJI EKIPI . :clap: :clap: :clap:
Čestitke vsem tekačem za opravljeno pot.


16. JUNIJ 2012 BO OSTAL VEČEN … :cast: :cast: :cast:
Nazadnje spremenil VERAKUMPERSCAK, dne 19 Jun 2012, 10:35, skupaj popravljeno 1 krat.
#282136
Po mojem se Jožko kar topi od pohval in prav je tako. Bog mu daj zdravja, da bi vsaj še 14 let zmogel organizacijo tako velike zadeve, kot je GM4O in na tako visokem nivoju. Do sedaj sem manjkal samo dvakrat na začetku, ko še nisem vedel kje je Baška grapa. Žal se mi zadnja tekma ni najbolj posrečila, saj sem od Hude južne naprej prvič na tekmah občutil , kaj so to KRČI, pri sestopu s Porezna pa se mi je obnovila 12 dni stara poškodba HEKSENŠUS, tako, da sem s Porezna prikorakal po uri in desetih minutah. Čudežna tabletka prijazne zdravnice na cilju je hitro delovala in - zares škoda, ker sem bil že na cilju.
Drugo leto pa spet.
  • 1
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA